Posilstvo, ki sem ga doživel, in posilstvo nasploh definiram kot fenomen; fizično nasilje, ki se ob njem izvrši, je samo en del njega. In prav to skušam raziskati v Zgodovini nasilja, kako se po posilstvu nasilje nadaljuje in kako s posiljenim posilstvo ostane. Biva z njim naprej. Ves čas. Začne se že s prijavo na policiji: ne razumejo te ali pa ti ne verjamejo. Ko sem prebiral policijsko poročilo, ki je nastalo na podlagi moje pripovedi o dogodku, v napisanem sploh nisem prepoznal tega, kar sem jim bil pravkar povedal. Uporabili so svoj suhoparni, osiromašeni besednjak in med prebiranjem tistega papirja sem uvidel, kako vidijo in razmišljajo o svetu. Njihov način razmišljanja je pripomogel, da so prikazali nasilje nad menoj popolnoma drugače, kot se je zgodilo, popolnoma drugače, kot sem ga doživel in čutil sam. Podobno je bilo tudi na urgenci in z odvetniki. Povsod je nekdo to mojo nesrečo vzel in jo razkosal po svoje. Jo interpretiral s svojim jezikom. Organi pregona, pravosodni sistem je spet imel svojo agendo: aha, nekdo je storil hudo kaznivo dejanje in strpali ga bomo v zapor ... Nihče se ni spraševal, kako je z mojim telesom, kje ga boli, kaj bo z njim v prihodnosti ... Po posilstvu je najmanj pomemben in relevanten del zgodbe posiljeni.

Tudi. Čeprav v njej spet vsi junaki govorijo o posilstvu v svojem jeziku: sestra, policija, zdravniki ..., ampak vedno je ogromen razkol med tem, kar se je zgodilo mojemu telesu, in tistim, kar prileti iz njihovih ust. Pri posilstvu gre za fenomen razlaščanja, najprej je posiljevalec prevzel nadzor nad mojim telesom, potem pa si nadzor nad njim poda še nekaj inštitucij, različnih redov in ureditev, in med njimi so se znašli tudi moji prijatelji.

Nisem bil prepričan, ali bi posilstvo sploh naznanil organom pregona. Nisem ga hotel podoživljati. Po drugi strani so me prijatelji prepričevali, da je nasilje treba prijaviti. Knjigo sem napisal zato, da bi razumel, kako nasilje na različnih ravneh razkriva, kaj smo in kdo smo; nasilje policije, vloge, ki jih igramo v življenju, rasne in spolne identitete, predvsem pa razkriva zgodbe našega telesa ...

Preden začnem pisati, se najprej vprašam, kaj in kako bi bilo najtežje napisati. Prepričan sem namreč, da je tisto, kar se zdi najtežje zamisliti in zapisati, tudi najbolj zanimivo. In potem se tega lotim.

Pisanje Zgodovine nasilja je bilo zahtevno zame in je, tako kot pravite, izbrisalo mejo med zasebnim in političnim; spomnite se, kako so pojav prvih feminističnih gibanj njihovi nasprotniki pospremili s komentarji, da se to, kar so zahtevale, ne tiče vseh, ampak samo njih samih, intimnega življenja žensk in njihovega doživljanja sveta. Feministična gibanja so v javno sfero vrnila tisto, kar je bilo nasilno pahnjeno za zidove njihovih domov.

Podobno je z aktom posilstva. Če se komu zdi, da gre za nekaj zelo osebnega ali intimnega – ampak tako se samo zdi –, je to zato, ker so družbene norme porinile posilstvo v temo osebnega in intimnega. Zato moram kričati o tem.

Moram govoriti, kaj se je zgodilo in kako se je zgodilo, da spet prevzamem moč nad samim seboj. Zveni kot manifest in to tudi je: ljudje morajo prevzeti moč nad lastnimi zgodbami. Najlepše, kar se je zgodilo z Zgodovino nasilja, je, da po predstavitvah knjige, kjerkoli že, k meni pristopajo ljudje, žal večinoma ženske, ker se največ posilstev zgodi nad njimi, in mi govorijo o tem, kaj so doživeli. Prejel sem nekaj sto pisem ranjenih na podoben način, kot sem bil jaz. In ne glede na to, da je vse skupaj zelo žalostno, vseeno znam ob tem začutiti in sprejeti tudi politično veselje, povabilo ljudem, da spregovorijo o stvareh, ki so jih doživeli.

Ta človek je v tridesetih minutah mojemu telesu storil več hudega kot moji starši v petnajstih letih. Dvajset, trideset minut posiljevanja je spremenilo več stvari v načinu, kako bivam in sem v svetu, kot skoraj vse poprej. Spremenilo je način, kako razmišljam, kako hodim po ulici; na ulici me je, tudi sredi belega dneva, pogosto strah. Spremenilo se je tudi to, o čemer me sprašujete, moj odnos do drugih teles, in spremenila se je moja seksualnost.

Študiral sem sociologijo, zlasti Pierra Bourdieja, s kolegi sem napisal knjigo o njem, o nepravičnosti družbenih razslojevanj, rasizmu, homoseksualnosti ..., zato je bilo toliko bolj grozljivo, da se preprosto nisem mogel zaščititi pred tem, da je nekdo z enim samim dejanjem uničil vse, kar sem bil.

Moški alžirskega rodu, ki ga je izvrgel delavski razred, tako kot mene, nekdo, ki so ga vse življenje, ker je homoseksualec v homofobni državi, Franciji, kruto poniževali. Vse to mi je znano. Zmotilo me je, kako se je po posilstvu ob mojem primeru izvajal še rasistični diskurz: aha, Alžirec je posilil belopoltega, zlatolasega in modrookega Francoza. Smilil se mi je zaradi tega. In smilil se mi je tudi zato, ker je moral vse življenje tlačiti svojo željo po moških, jo skrivati in se je sramovati.

Najverjetneje. Kot otrok, mladenič in potem kot moški sem živel v želji po drugem moškem. Iz dneva v dan sem se mučil s tem, da ne smem govoriti o svoji homoseksualnosti, da se nisem mogel dotikati teles, ki sem si jih želel dotikati, jih poljubljati ... Med odraščanjem sem moral prikrivati vse, kar sem mislil in si želel. Sovražil sem se, potem sem bil prepričan, da je z menoj nekaj narobe, da je to samo faza, ki bo prešla. Zgodili so se mi vsi stereotipi, ki se zgodijo homoseksualcem. Seveda sem pri osmih hotel narediti prvi samomor, sledilo je še nekaj poskusov, bil sem obseden z njim, o smrti sem razmišljal ves čas. Moral sem se pretvarjati, da so mi všeč ženske, in moral sem seksati z njimi. Potem sem se nekega dne prebudil in bilo mi je jasno, da je edina rešitev zame pobeg. Nisem pobegnil zato, ker bi bil bolj občutljiv kot drugi ali bolj premeten. Pobegnil sem zato, da sem ostal živ, enostavno ni bilo druge možnosti. Nisem bil nikakršen Billy Elliot.

(Smeh.) A moja zgodba je pravo nasprotje Elliotove. S knjigami sem hotel presekati mit homoseksualnega dečka, ki je bil že kot otrok nekaj posebnega ... Nisem imel druge možnosti kot te, da pobegnem – samo to je resnično. Zgodovina nasilja se je zgodila relativno kmalu po mojem prihodu v Pariz. Ravno takrat, ko sem prvič v življenju lahko na glas izrazil ...

Si lahko predstavljate, da sem moral lagati vsak dan vseh sedemnajst let? Da sem se moral dotikati ženskih teles, ki si jih nisem želel? Okolje, v katerem sem odraščal, me je prisililo, da sem se pretvarjal, da imam ljubezenski odnos z žensko. To je bilo družbeno spolno nasilje nad menoj. S svojim telesom sem moral početi stvari, ki so se mi gabile. A vseeno upam, da Zgodovina ljubezni, svoji nasilni zgodbi navkljub, bralca nagovori tudi o nečem drugem. O lepoti. O lepoti tega, kar smo.

Kar je najtežje; popolnoma smo zmaličeni od vseh zapovedanih in nezapovedanih družbenih norm. Politika strahu je nenehno na delu, strah nas je izražanja samih sebe, ne samo s telesom, tudi z mislimi ... O tem bi lahko govoril ure in ure. O nezmožnosti dialoga z lastno družino, na primer, ko postaneš nekdo drug, ko se spremeniš, ko se sprehajaš po Parizu, svoboden v tem, kar si.

Zapletena zgodba. O tem spregovorim v srcu knjige in zdaj, ker mi je režiser Ivica Buljan že poslal fotografije s predstave, je to, zdi se mi, tudi ena središčnih točk v predstavi ... Komaj čakam, da jo pridem v Ljubljano gledat.

Ko postaneš nekdo drug in se vrneš k svoji družini, se zgodi drugačne vrste odtujenost. Nisem se zmogel pogovarjati z njimi, nisem jih več bil sposoben razumeti. Vrnil sem se k sestri, po posilstvu, sedel sem pred njo, se poskušal pogovarjati z njo, a ni šlo. Najina svetova in jezik sta tako daleč vsaksebi, nikoli več ne bosta našla besed, katerih pomen bi oba razumela enako.

Nenadoma sem spoznal, da mi je svoboda, ki sem si jo izvojeval, izdala račun. In cena je bila visoka. Ne morem se več pogovarjati s člani svoje družine. Še več, vidijo me kot nekoga, ki je del vladajočega razreda. Dobro vem, kaj to pomeni. Ko sem bil otrok, smo z vsem bitjem sovražili bogatejše, sovražili smo jih, ker smo bili prikrajšani za njihove privilegije. Imeli so čudovito življenje, imeli so televizijo in lepo so govorili. A v ospredju našega sovraštva do njih je bilo, da so nas prezirali. In nenadoma sem za mojo družino postal eden od njih, sovražnik, naselil sem ga s svojim telesom.

Nisem. Ne hodim na literarne koktejle ali večere, ne prejemam literarnih nagrad.

(Smeh.) To je bilo v New Yorku. Bila sva skupaj na neki zabavi. Ko sem ob prihodu v Pariz začel vstopati v različne literarne kroge, sem bil šokiran nad tem, kako vzvišeni so nad dnevno politiko, kot da ne razumejo, dlje ko so od politike, dlje so od življenja. In to jim omogoča njihov buržujski status.

Večkrat dam za primer svojega očeta, ki je prvič obiskal zobozdravnika, ko sem bil star štirinajst let. Takrat je bil sprejet nekakšen vladni program, ki je to omogočal, brez plačila. Kako banalno, bo kdo rekel. Ja, tako banalno. Intelektualci pogosto govorijo v prazno, ne zavedajo se posledic svojih pogosto nepremišljenih izjav, pač – delijo menja. Ko jih bo bolel zob, bodo šli k zobozdravniku, bolečin bo konec. Pri mojem očetu bolečin še vedno ni konec.

Pogosto se mi zgodi, predvsem tu, v Parizu, in to tudi na ENS, da je med intelektualci politika samo stvar konverzacije, o njej se pogovarjajo ob koncu večerje, kot bi se pogovarjali o eksponatu v zadnji sobi razstave. Za migranta politika pomeni, da umre v Sredozemskem morju ali pa stopi na breg Evrope. Zame politika ni intelektualna igra in kar naprej me obsojajo, da sem nasilen, preveč vehementen, ampak nasilni so drugi, tisti, ki brez zadržkov sprejemajo revščino. Od nekaj več kot petinšestdeset milijonov prebivalcev Francije jih skoraj devet milijonov živi pod pragom revščine.

Včeraj ne, bil sem na večerji z Didierjem Eribonom in Geoffroyjem de Lagasneriejem, nato smo skupaj poslušali glasbo. Ob dveh, ko sta se poslovila, sem bil že pošteno okajen. Bilo je lepo.

Bil sem v preteklih tednih, korakal sem s sorodniki in prijatelji ubitega Adamaja Traoréja. Pred kratkim sem se vrnil iz ZDA in v Franciji se je v zadnjih nekaj tednih zgodilo marsikaj. Ljudje iz nižjih slojev so spregledali, da je delovanje predsednika Macrona samo nadaljevanje buržujskega tehnokratskega načina vodenja Hollanda in Sarkozyja. Gre za politiko nasilja, s katero se Macron bori proti revnim državljanom. Njim znižuje socialno podporo, bogatašem pa davke. Obenem vodi skrajno nasilno politiko proti beguncem in migrantom, nemara najbolj nasilno v zgodovini Francije v zadnjih petdesetih letih, migrante policija potiska proti Alpam, v sneg, kjer umirajo ... A o tem mediji ne poročajo. Ugotavljam, da je politična atmosfera v Franciji pravzaprav zelo podobna tisti v ZDA. Nad Trumpom se vsi zgražamo, kar govori in počne, toda zakaj so novinarji, in tu ne mislim samo na francoske, tako prizanesljivi do Macronove politike?

Gre za sociološko vprašanje, odgovor pa je jasen: francoski predsednik govori v jeziku buržuazije, v jeziku vladajočega razreda, njegova oblačila so oblačila vladajočega razreda, pa tudi njegovo obnašanje je tako, obiskoval je najprestižnejše šole, njegova usta so polna književnosti in filozofije ... Tako Trump kot Macron govorita in izvajata jezik nasilja, a novinarji so prizanesljivejši do Macrona, ker o nasilju govori z izbrano govorico. Seveda gre za razredno vprašanje, a ga nihče ne želi nasloviti. Trump po drugi strani govori v jeziku kmetavzarjev, če se tako izrazim, ki ga razume »globoka« Amerika ...

Nekaj generacij moje družine in sploh ljudje iz mojega otroštva so vedno volili desnico. Vedno. Zato ker so se počutili izključene, pri nas doma so govorili, da se levica samo pretvarja, da je liberalna, pretvarja se, da je na naši strani. In to se ni dogajalo samo v preteklih dvajsetih letih, nekaj podobnega se je zgodilo SDP v Nemčiji in posledično z vzponom AfD, pa s PDI v Italiji ... Ljudje so šokirani, češ, kaj se dogaja?! Na francoskih in italijanskih parlamentarnih volitvah se vsakokrat število volivcev, ki volijo skrajno desnico, poveča za pet odstotkov. Te volivce generira levica. Tudi zmaga Emmanuela Macrona je na dolgi rok pravzaprav zmaga Nacionalne fronte. Poglejte samo zgodovino skrajnih desnic Francije in Nemčije, Nacionalna fronta, nemška Alternativa za Nemčijo, obe sta nastali kot posledica socialnih odtegnitev in ponižanj, nasilnih izključitev iz družbenih razredov ... Zdi se, kot da je pojav Macrona nekakšen konec sramu pred čemerkoli, tudi pred žaljenjem revnih. In to je zame nepojmljivo nasilje, vsakokrat, ko jih ponižuje, je zame isto, kot da ponižuje ljudi, o katerih pišem v svojih knjigah. Mojega očeta.

Ne bi rekel. Znašel sem se sredi paradoksa: pišem književnost, a hkrati pišem proti njej. Ko sem začel brati, ko sem prebral prvi roman, in to se ni zgodilo pred mojim šestnajstim letom, ko sem zapustil Hallencourt, kraj, v katerem nihče ni bral, kjer nihče ni šel študirat, in prišel v Pariz, v večini knjig nisem prepoznaval sveta, v katerem sem odraščal in živel. V književnosti nikjer nisem zasledil revnih ljudi mojega otroštva, ljudi, kot so moj oče ali mati. Toliko je knjig, romanov o siromaštvu, a so napačne.

Karikature. Obstaja več načinov, kako v književnosti obiti resničnost, in ena od njih je karikatura. Tako postanejo nevidni z dna še bolj nevidni. Pravzaprav sem se kot pisatelj rodil iz jeze nad literaturo, ker je izločila ljudi, kot sem jaz ali moja družina. Pisati sem začel iz maščevanja nad književnostjo. Paradoks je tudi v tem, da sem najprej začel pisati romane. Seveda imate delno prav, s Koncem Eddyja Belleguela in Zgodovino nasilja sem skušal, naj zveni še tako naivno, izsiliti svobodo zase. Za ljudi, pravzaprav za vsa živa bitja, je nasilje naš rojstni list. Vrženi smo v svet, označeni: ženska, gej, moški, temnopolt, Arabec, Jud, Vzhodnoevropejec ... Kako naj se posameznik vzpostavi kljub vsem tem oznakam? To skušam raziskati v svojih knjigah, še posebej v Zgodovini nasilja. In zato tudi vsebuje nasilno zgodbo, menim namreč, da je v nasilju nekaj globoko resničnega, nekaj, kar nas konstituira.

Ja, nasilje je večno, ne glede na to, kaj je bilo storjeno, da bi ga uničili. Potepa se od celine do celine, od države do države, najbolj konstantno je v obliki razrednega boja in poteka po piramidi navzdol; generalni direktor na delovnem mestu ponižuje svojega pomočnika, ta svojega podrejenega, slednji doma pretepa ženo, ona pa zavrača ljubezen svojega homoseksualnega sina. Ko pišem o brutalnosti svoje družine, si ne želim, da bi jo obsojali, želim si, da bi moje pisanje razumeli kot obsodbo družbe ...

(Smeh.) Da, pa res, tudi on je bežal. Rowlingovo podcenjujejo, a zame je Harry Potter precej kvalitetnejša literatura od marsičesa, kar se danes ima za kakovostno sodobno književnost. Potem sem kmalu presedlal na Herto Müller, Morrisonovo in Durasovo in Bourdieuja, ki je z neverjetno lahkoto pisal o homoseksualnosti, moški dominaciji, družbenih razredih, svoj znanstveni ugled je, kot le malokateri od njegovih kolegov, uporabljal kot rokavico proti oblasti in v obrambo nesrečnih in brezpravnih ...

Seveda ne. Poleg popolnega ignoriranja delavskega razreda v zadnjih letih se je posebej na levici zgodilo nekaj nasprotnega, nekaj, kar me spominja na držo Pasolinija. Menil je, da so delavci rimskih predmestij, ker so preprostejši in zato bolj avtentični in pošteni, imuni na predsodke. Napaka. V resnici jih prav marginaliziranost, ki jo ves čas živijo, poriva v sovraštvo in nasilje enega nad drugim.

Gotovo, Eddy živi v svetu, kjer vlada mačistična kultura: moški se iz tovarne napoti naravnost za šank – njihove prve žrtve so ženske in homoseksualci. Vsi se slej ko prej prilagodijo temu surovemu načinu, tako žene kot otroci; ker Eddyju to ne uspe, nastrada. To je ena od bistvenih značilnosti, ki že desetletja spremlja tudi stranke delavskega razreda. Tudi zato je Michel Foucault zapustil PCF, režiserja Viscontija pa so iz italijanske komunistične partije odslovili – ker v njej ni bilo prostora za homoseksualce. Z izgovorom, da bi socialni revolt izbrisal razlike med spoloma, je bilo tako poskrbljeno, da se je moška dominacija še okrepila. Ampak dejstvo je, da če se ne boriš proti njej, se ne moreš boriti proti družbeni neenakosti.

Njihovo telo živi drugače, bolje se prehranjujejo, živijo bolj zdravo, njihovo telo jim, ker je manj izčrpano, bolje služi, to je en del njihovega življenja, potem pa živijo še eno, v predstavnem svetu; ta del življenja se kar naprej odslikava v medijih in v književnosti, na primer. Kje se v časopisih lahko člani moje družine prepoznajo, v katerih novinarskih zgodbah? Tudi o tem sem hotel pisati, jezno in nasilno, če je potrebno, o izključenosti. Študij sociologije mi je pomagal razumeti moje otroštvo, predvsem pa me je zavezal k temu, da ne sodim ljudi in okolja, v katerem sem odraščal.

(Smeh.) O, ja. In spet sva pri nekakšni sociološki shizofreniji. Oče me je imel rad, hkrati pa je sovražil, kar sem bil. Sovražil je mojo nemožatost, feminilnost, način, kako sem hodil, govoril, gestikuliral. Dvojnost v njem v odnosu do mene je bila silovita. Ves čas se je boril s seboj. Instinkt ga je vodil k temu, da se je trudil, da bi prevladalo dobro v njem. Zato vztrajam, da imajo politiki in mediji ogromno odgovornost ob tem, kako nagovarjajo državljane, kakšen jezik pri tem uporabijo. Slednje ima namreč večji vpliv na ljudi, kot sprva mislimo.

Ta človek [posiljevalec] je v tridesetih minutah mojemu telesu storil več hudega kot moji starši v petnajstih letih. Dvajset, trideset minut posiljevanja je spremenilo več stvari v načinu, kako bivam in sem v svetu, kot skoraj vse poprej. Spremenilo je način, kako razmišljam, kako hodim po ulici ...

Ne morem se več pogovarjati s člani svoje družine. Še več, vidijo me kot nekoga, ki je del vladajočega razreda. Dobro vem, kaj to pomeni. Ko sem bil otrok, smo z vsem bitjem sovražili bogatejše, sovražili smo jih, ker smo bili prikrajšani za njihove privilegije. Imeli so čudovito življenje, imeli so televizijo in lepo so govorili.

Zame politika ni intelektualna igra in kar naprej me obsojajo, da sem nasilen, preveč vehementen, ampak nasilni so drugi, tisti, ki brez zadržkov sprejemajo revščino. Od nekaj več kot petinšestdeset milijonov prebivalcev Francije jih skoraj devet milijonov živi pod pragom revščine.

Tako Trump kot Macron govorita in izvajata jezik nasilja, a novinarji so prizanesljivejši do Macrona, ker o nasilju govori z izbrano govorico. Seveda gre za razredno vprašaje, a ga nihče ne želi nasloviti. Trump po drugi strani govori v jeziku kmetavzarjev, če se tako izrazim, ki ga razume »globoka« Amerika ...