Rodila sem se v Bejrutu, kjer sta se spoznala tudi moja starša, Libanonec in Sirka iz Damaska. Vse moje otroštvo smo periodično prehajali iz Sirije v Libanon in nazaj, poroke, pogrebi, družinska srečanja, saj gre samo za nekaj ur vožnje z avtomobilom. Ko je izbruhnila državljanska vojna v Libanonu, starša nista hotela zapustiti države, čeprav smo bili ves čas v nevarnosti. Seveda je to pustilo v nas otrocih nekaj travmatičnih posledic, a smo kasneje vedno črpali moč prav iz poguma očeta in matere.

Moja starša sta še vedno zelo dinamična in aktivna in me z načinom bivanja navdihujeta. Ko sem bila otrok, je mama ustanovila zasebni vrtec. Začela je s petimi, desetimi otroki, po nekaj letih pa je njen vrtec obiskovalo že dvesto otrok. Tudi jaz sem ga. Nedavno mi je pripovedovala, kako je bila najela šoferja, ki je pobiral otroke po mestu in jih prevažal v vrtec, pogosto se je zgodaj zjutraj z njim odpravila na to nevarno pot. A da ji je šofer ves čas, in to pred otrokom, pripovedoval samo o vojni in bombah, zato ga je nekega dne odpustila in za krmilo manjšega avtobusa sedla sama. Od takrat naprej smo med vožnjo vedno prepevali. Vsako jutro sva pobirali otroke po Bejrutu, in če je kje zagledala kakšnega vojaka, ga je vedno nadrla. Bila je strah in trepet, skratka.

V časih, ko je bilo to nepredstavljivo, je odprla šolo za ljudi s posebnimi potrebami.

Zato, ker imamo nekoga v družini; moj stric se je rodil z možgansko poškodbo. V nekaj letih je svojo hišo spremenila v šolo Al Amal Institut, prvo ustanovo te vrste na Bližnjem vzhodu. Njeni otroci so nadaljevali delo, ki ga je začela, to je družinski projekt. Vsa širša družina je bila in je, tudi po njeni smrti – dočakala je devetindevetdeset let –, vpletena vanj. V tistem času je bil Libanon razdeljen, živeli smo v zahodnem Bejrutu, muslimanskem torej, babica in šola pa sta bili v vzhodnem, krščanskem, čeprav je nimajo za kristjanko, kljub temu da je njena mama to bila, toda oče je bil musliman. Včasih je imela zaradi prvega in drugega precej težav ...

Oče je začel razmišljati, da bi, kljub temu da je babičina šola dobivala nekaj finančne podpore, pozabila sem že, čigave, skušali ustvariti lastni dohodek. Kar se ni zdelo težko; ne nazadnje so šolo obiskovali otroci iz celotnega arabskega sveta, predvsem iz Savdske Arabije, kjer se veliko otrok rodi v sorodstveno povezanih zakonih in velik del njih je zaradi tega tako ali drugače prizadetih. Bilo jih je toliko, da je v nekem trenutku babica od prijatelja najela hotel in jih tam nastanila. Pred vojno so ljudje s posebnimi potrebami delali v nekakšnih zavodih in lahko so prodajali svoje izdelke ... Domislil se je, da bi odprli pekarno, v kateri bi zaposlili ljudi s posebnimi potrebami; s peko bi nekaj zaslužili in vsaj delno omilili marginaliziranost, obenem pa bi nekaj denarja ostalo za vzdrževanje in vodenje šole.

Očetov prijatelj arhitekt je pripravil načrt za mehanizirano pekarno in od nekod jima je uspelo pridobiti še nekaj sredstev. Spet je poleg ostalih sodelovala vsa družina, tudi otroci, zaradi vojne je pouk pogosto odpadel. In tako sem visela v pekarni, moji žepi so bili polni krušnih drobtinic, obleka in obraz ves čas popacana z moko. A bilo je lepo. Kruh smo razvažali po mestu, bila je vojna in bil je redek, pogosto smo ga revežem in bolnim delili tudi zastonj. Pekarna je bila na naši strani mesta pravi uspeh, a neke noči so jo bombardirali in jo sesuli v prah. V Kasslu sem pripravila rekonstrukcijo očetove pekarne, povabila sem peka Um Alija, očeta, mamo in brata in pekarna je znova zaživela; pred občinstvom smo vsak dan pekli kruh in pripravljali tudi druge libanonske jedi iz vzhajanega testa, pite z različnimi nadevi, na primer, najbolj znan je seveda kruh z zatarjem.

Vse to mi je blizu, nemara zato, ker nikoli nisem imela težav z integracijo v različna družbena okolja, a ta nikdar ni bila popolna. Vedno sem skušala ohraniti zunanji pogled, ki mi je omogočal primerjalno analizo, v kar pa, priznam, se je lahko mnogokrat prikradlo romantiziranje ali površnost. Občutek, da pripadaš različnim družbenim prostorom, ponuja predvsem svobodo misli in to sem prvič začutila pri štiriindvajsetih, ko sem iz Bejruta odšla na študij v Amsterdam. Hotela sem začeti popolnoma na novo, sama, brez varnosti moje primarne družine. Hotela sem tudi končno izraziti svoja stališča na zelo različnih področjih; tako sem v videu Rawane's Song leta 2006 spregovorila o svojih neuspešnih projektih, pa tudi o tem, kako nemogoča in sebična so pričakovanja zahodnega umetniškega trga, da naj bi umetniki iz arabskega sveta, kjer divjajo ali so divjale vojne, govorili in pripravljali akcije izključno z vojno tematiko.

Nietzsche pravi, da je ena najbolj dragocenih človeških danosti prav brisanje spominov, pozaba, samo tako namreč lahko živi naprej. Ampak potem se zgodi, tako kot se je meni spomin s pekarno, in nekaj sem morala narediti z njim. Po drugi strani, na primer, pa libanonska državljanska vojna sploh ni dokumentirana, o njej se ni pisalo, ker je bilo to v interesu politike, generacija, mlajša od naju, sploh ne ve, da je trajala. Tako se nasilno briše spomin.

Najverjetneje situacije povezovanja v družini in hkrati tudi družinske tragedije. Nisem pozabila vojne, ker sem se tako odločila, v nasprotju s kolegi umetniki z vojnih območij, ki to storijo v trenutku afirmacije v umetniškem svetu Zahoda.

S to vsebino sem se prvič začela ukvarjati leta 2012 v času moje umetniške rezidence v Antwerpnu; takrat sem ravno prebrala njegovo omenjeno delo. Še pred tem sem v Bejrutu spoznala Stefanie Baumann, ki je tja prišla pripravljat doktorsko disertacijo o libanonski umetnosti, zaljubila se je v mojega prijatelja in soseda. Po tistem, ko sem ji rekla, da razmišljam o pripravi projekta, ki bo povezan z jezikom, mi je v branje priporočila branje Wolfsona. Neverjetno! In tako sem podobno kot Wolfson skušala raziskovati nizozemščino, bolj ali manj neuspešno (smeh).

A naj se vrnem: lahko bi rekla, da je NOA Magazine eden mojih najljubših projektov, ker pri njem vedno sodeluje veliko ljudi najrazličnejših profilov. Ne gre za klasično obliko revije, pravzaprav nima niti distribucije – njena misija je drugačna: tisti, ki bi jo hotel prebirati, se mora najaviti in povemo mu za lokacijo, kjer naj se zglasi.

Tega sem se prvič domislila ob snovanju prve številke, kjer smo objavili zapise na temo izdajalca. Zakaj? Zato, ker sta si Libanon in Izrael tako sovražna, da te lahko, če te na ulici vidijo pogovarjati se z Izraelcem, označijo za izdajalca. V drugi številki smo obravnavali temo aretacije, ki je nekakšno logično nadaljevanje izdajalca. Gre za akcijo, pri kateri si mora bralec iskreno in močno želeti branja, da pride na lokacijo in se v prazni sobi sooči samo s teksti pred seboj. Obenem pa to postane performativna gesta, pri kateri je performer odgovoren za tisto, kar je napisal.

V svojem delu vse do izbruha vojne v Siriji 2012 nikoli nisem zares mogla spregovoriti o vojni in travmah, ki sem jih doživela. Takrat pa se je v meni nekaj premaknilo in bilo je drugače; v Siriji živi velik del moje družine po mamini strani. V tistem obdobju je veliko umetnikov in intelektualcev prebegnilo v Bejrut; in ker sem bila tam, sem begunce, ki sem jih naključno srečevala, vabila v svoj studio, kjer sem jih portretirala in beležila naše pogovore.

Oh, med njimi so bili režiserji, kuharji, pisatelji, gospodinje, otroci, prodajalke ..., vsi so se vsaj za kratek čas ustavili v Libanonu. To je bilo ob začetku projekta, preden so se podali na dolgo in mučno pot proti Zahodu. Ampak hotela sem jih ujeti v prelomnem trenutku njihove osebne in politične zgodovine. Bili smo nekako radostni, da so se uprli diktaturi. Potem pa sem jih risala povsod tam, kjer sem naletela nanje. Lahko sem delala vsak dan mesec dni brez predaha, potem pa so morali miniti tedni, počakati je bilo treba na novo energijo.

Ja, ker menim, da samo risba lahko tako resnično zabeleži resničnost, ki jo izražajo obrazi portretirancev. Gledala sem jih, poslušala in risala – če rišeš, se spomin nalaga drugače. Seveda se mi zdi vedno potrebno, da tudi zapišem zgodbe ljudi, ki jih portretiram. Vojna vsakega od njih je bila drugačna, predvsem tista notranja, ko niso vedeli, ali naj odrinejo ali ne. Kako jih bodo drugje sprejeli? Kako drugače bodo gledali nanje? Kakšna bo njihova prihodnost? Kako bodo živeli njihovi otroci? Kje in kako bo ostala preteklost? Se je bodo hoteli spominjati? In zakaj?

Vse življenje sem odraščala med portreti teh grdih bradatih mož. Spremljali so me povsod, v šoli, na ulici, v trgovinah, zrli so na nas preteče in brez milosti za neposlušne. Dovolj mi jih je bilo. Skušala sem si predstavljati, kaj skupnega lahko imajo z umetnostjo, kako se pogovarjajo o njej, kaj jim pomeni, in jih sestavila v nekaj absurdnih situacij, no, v našem svetu niti ne tako absurdnih (smeh).