In o tem, kako ga je čedalje manj. Ne samo v življenju posameznika, ampak tudi v življenju sveta, ki se brezbrižno (bla bla bla) z vsemi močmi, skoraj po tajnem Luciferjevem načrtu, peha proti robu prepada, ki bo vase posrkal tudi tiste brezimne pohlepneže, ki se sploh ne zavedajo, da so avtorji propada civilizacije. Čas je nekaj, česar (pravijo nekateri veleumi) sploh ni, ampak je samo stvar percepcije, konfiguracija človeških možganov, ki skušajo z definicijo časa definirati svojo navzočnost v prostoru. Ampak čas je tudi nekaj, kar nas popelje od rojstva do smrti, od nepričakovane svetlobe do pričakovane, čeprav nedoumljive teme. Čas je naš ječar, naš paznik, celo sovražnik, hkrati pa (kajti vse, kar je del življenja, je paradoks) naš prijatelj, saj nas vztrajno in prijazno odrešuje stagnacije v stanju, v kakršnem ni več nobenih izzivov ali pa so in jih več ne zaznamo. Ali pa jim preprosto nismo več kos. Čas je pravzaprav bolj prijatelj kot sovražnik, saj nas sproti odrešuje strahotne naveličanosti, ki bi jo porodilo brezčasje, pa občutka, da se nič ne dogaja, da se nič ni zgodilo, da se nič ne bo, razen vsega tistega, kar se je že. Je pa tudi vzrok tesnobe in bolečine, hrepenenja po večnosti, vzrok strahu, da se bomo morali ločiti od najdražjih oseb v življenju, od navzočnosti v prostoru in času, od blagoslova življenja, ki je že na začetku, v spočetku, komaj verjetno naključje, verjetno samo zato, ker se je zgodilo. Čas kot pošast, ki žre svoje otroke? Kdaj že je bilo to rečeno?

Zanesljivo ne vsi. Ker potem bi nas bilo preveč! Potem bi se vsem mudilo, da se upokojijo. Sicer pa težko reagiram na to izjavo, saj so me vse življenje bolj zanimale ženske. Tudi moški, seveda, vendar kot intelektualni tovariši, prijatelji, tudi tekmeci, predvsem pa blagodejni odsevi moje lastne moškosti (in moške negotovosti). Res pa je, da sem še vedno zanimiv za svojo trideset let mlajšo soprogo, mater najinega osemletnega sina, ki je po njej podedoval lepoto, po obeh pa, hvalabogu, kar zdravo mero inteligentnosti. Druge ženske so se zdaj, ko sem dopolnil štirideset, pardon, sedemdeset let, pretežno nehale zanimati zame, kar je svojevrsten blagoslov, saj sta stabilen zakon in srečna družina (ugotavljam s pomočjo modrosti, ki jo prinesejo leta) največ, kar lahko iztržimo v življenju. Ob tej izjavi bo marsikdo rekel, da nisem postal še bolj zanimiv, ampak še bolj dolgočasen! Ampak dolgočasnih je itak 80 odstotkov moških, starih in mladih, medtem ko je preostalih 20 odstotkov vase zagledanih egomanov, manipulantov in šarlatanov.

Veliko stvari, med katerimi bi težko dal prednost eni sami. Zelo v redu je, če si ne delamo iluzij, da smo na kateri koli stopnji življenja, pa naj je to pri dvajsetih ali sedemdesetih, dodelani in izdelani, vsevedni z dovolj prepričljivo mero avtoritete. Razvoj, ki je v bistvu približevanje svetu, kakršen je, se nikoli ne neha; in tega se najmanj zavedajo ravno mladi, ki še niso izkusili, da se svet nenehno spreminja, z njim pa mi. Zelo v redu je, če smo že v samem jedru svojega značaja pošteni, razumevajoči, odpuščajoči, strpni, pripravljeni videti v napakah drugih odsev svojih lastnih. Ko prebiram literarnokritiške in literarnovedske spise mlajše in najmlajše generacije, se vedno spomnim »mojstrovin«, ki sem jih kot bruc na FF objavljal v študentski Tribuni (pri kateri sem bil kot bruc tudi urednik satirične strani). Ob branju teh izdelkov se ne morem izogniti silni zadregi, na trenutke celo zardim. Nikoli pa nisem (kljub prepričanju, da vse vem) prišel tako daleč, da bi se pogreznil v neodpustljive nižine intelektualne korupcije: da bi nekaj napadal, ker bi želel ubraniti lastno neznanje ali svoje predsodke. Bil sem nespreten, nisem pa bil nepošten. Danes, žal, ni več tako. Danes je na literarnem in kulturnem področju toliko intelektualne izprijenosti in površnosti, kot je monetarne korupcije na vseh področjih življenja. Ampak pustiva to. Zelo v redu je tudi, če spoznamo, da lahko dolgoročno več kot s tekmovalnostjo iztržimo (ne samo zase, ampak tudi za druge) s solidarnostjo, premišljenim sodelovanjem in medsebojnim zaupanjem. In še veliko je tega, kar je med tem, kar je z nami prav, »najbolj v redu«.

Prej nasprotno, bi rekel. Življenje je potencialna literatura. Nekakšen prvi osnutek literarnega dela, bi lahko rekel. Vse od trinajstega leta naprej, ko sem, dijak nižje gimnazije na Cankovi v Prekmurju, napisal prvo igrico, ki je bila uprizorjena v dvorani gasilskega doma, in lepo število pesmic ter črtic, ki jih je objavila priloga mariborskega Večera Mladi rod, se mi je zdelo, da je življenje dolgočasno, skoraj nesmiselno, če ni namenjeno višjemu cilju. Z višjim ciljem mislim to, da ni dovolj življenje samo živeti, ampak ga je treba tudi nadgraditi, in kako drugače kot s transformacijo osebnih izkušenj v univerzalne zgodbe, ki po neki čudežni alkimiji postanejo tudi zgodbe drugih, naše, splošne zgodbe, v katerih se lahko vsi prepoznamo. Literatura je zame nekakšen podaljšek življenja, tisto, kar življenju podeli smisel, kar ga osvetli in približa bralcu ali gledalcu v gledališču kot njegovo in hkrati splošno resničnost. Literatura je umetnost, ki nam življenje približa, ne oddalji. Seveda to velja samo za literaturo, v kateri utripa srce življenja, ne pa tudi, žal, za pozabljive (in pogosto neberljive) literarnovedske eksperimente.

Zadeli ste v srce tematike, ki zaznamuje moje literarne podvige. »Smešno upanje, da je življenje lahko več kot to, kar je«, usmerja in obseda večino mojih junakov, proznih in dramskih. Prav iz tega upanja izvirajo njihovi konflikti z drugimi in s svetom na splošno, pa tudi z lastnimi iluzijami. Ta večna tesnoba, ki jo nosimo v srcu, ta bojazen, da smo na določeni točki v preteklosti mogoče zašli in obstaja »alternativno življenje«, ki smo ga zgrešili in ki bi morda bilo v vseh pogledih bogatejše in zanimivejše. Ne zasužnji nas svet, v ta suženjski odnos se podamo sami, s pomočjo iluzij, ki se jih skoraj nihče med nami ne more znebiti. Zato prebijemo skoraj več časa v sanjah in sanjarijah kot v zavedanju prave podobe resničnosti, v kateri živimo. To stanje zanikanja, kot mu pravijo psihologi, je seveda vir vsega, kar je narobe z nami, narobe v nas, narobe v medčloveških odnosih, širše gledano tudi v odnosih med narodi in državami, narobe s Človekom. Človek je pokvarjeno blago, potekel mu je rok trajanja. Ampak kljub temu, kakšen blagoslov, kakšna edinstvena pustolovščina je biti človek! In, če spregovorim o sebi, kakšen privilegij je biti pisatelj, kajti nobena znanost, niti psihologija, ne zmore razkriti prave podobe človeka natančneje kot literatura.

Naključij ne moremo prepoznati, še manj jih lahko uporabimo. To se lahko zgodi le naknadno, potem ko so že postala usoda. Spet najlaže govorim o sebi (ker se najbolj poznam). Kakšno bi bilo moje življenje, če bi ostal doma in postal, recimo (v najboljšem primeru) univerzitetni profesor (in si izplačeval, celo odobraval in podpisoval tisočkrat višje honorarje, kot jih založniki, domači in tuji, izplačujejo meni, avtorju, prevedenemu v 36 jezikov) ali nemara politik (že kot gimnazijca me je novačila Udba, pa je moj gimnazijski ravnatelj odšel k njim, udaril po mizi in jim prepovedal, da se mi še kdaj približajo, in res se nikoli več niso)? Kakšne vrste človek bi postal (in s čim bi se ukvarjal), če ne bi odšel v tujino, če ne bi študiral v Angliji, če ne bi odšel v Avstralijo, če ne bi vozil podzemnega vlaka, če ne bi potoval po več kot 90 državah, če ne bi svet postal moj dom, če ne bi (po čistem naključju) srečal ljudi, ki so mi odprli ena vrata tu in druga tam, ki so postali pomembni, celo odločilni v mojem življenju? Vprašanje je seveda popolnoma hipotetično; ko se nam naključja sestavijo v življenje, smo to, kar smo (ljudje z usodo, ki je seštevek naključij), in takšni, kot smo; s tem pa se navezujem na vaše prejšnje vprašanje in na moj prejšnji odgovor. V recenziji kakšnega mojega dela izpod peresa kakšnega mladega kritika (najpogosteje kritičarke) kdaj pa kdaj preberem očitek, da je v mojih romanih preveč naključij in da zato dogodki niso dovolj verjetni. Lepo vas prosim! Kot da ne bi smel opisovati življenja, kakršno je v resnici, in kakor ga, s svojimi zmotami vred, junaki doživljajo, ampak bi jim moral usodo predpisati po nekih literarnovedskih šablonah (in striktno v mejah ne ravno bogatih izkušenj mladih ocenjevalcev). Strinjam se z mnenjem Nobelovega nagrajenca Saula Bellowa, ki je izjavil, da literaturi naredi največ škode (in jo najmanj razume) prav literarna veda; teorija, ki predpisuje, namesto da bi literaturo interpretirala znotraj njenih lastnih kriterijev, ne pa po zapoznelih in največkrat arbitrarnih pravilih tako imenovane stroke (njegove besede!).

Se popolnoma strinjam, pa ne le zato, ker sva prekmurska rojaka. Vendar jo spreminja mimogrede, spet naključno (razen če verjamemo vedeževalkam!). Pravzaprav ne bi rekel, da jo samo spreminja; prej jo prepoznava, priznava in preureja. Seveda se iz nje tudi napaja. Spet se moram navezati na eno vaših prejšnjih vprašanj in na svoj odgovor nanj, kolikor se ga spomnim: smešno upanje, da je življenje lahko več kot to, kar je. V resnici smo pisatelji največje žrtve tega upanja, te zablode, za katero bi lahko rekli, da je zakon: morda med vsemi ljudmi na svetu najbolj verjamemo, da je življenje lahko več kot to, kar je, in morda je to največji razlog za to, da pišemo in ustvarjamo alternativna življenja.

Brez dvoma. Predvsem je bolj izobražen, v stiku s podatki, ki bi mu sicer (ker jih ne bi potreboval) ostali neznani. Kot človek, ki velikokrat hodi tudi po robu hipohondrije, sem si najbolj zapomnil morje podatkov o vsemogočih boleznih, pa o tem, kako delujejo stroji, od mlinčka za kavo do medcelinske rakete, pa o skrivnostih vesolja, ki bi skoraj vsakega ateista prisilile, da malce podvomi o kredibilnosti svoje nevere. Seveda nisem urejal znanja, prispevke so pisali znanstveniki, jaz sem jih zgolj strukturno in jezikovno preoblikoval, usklajeval s celoto, jih razvrščal. Spotoma pa sem se, nenačrtno, naučil več, kot bi me lahko naučile tri fakultete. Ampak to je bilo v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja; od takrat je večino tega znanja, kot dvigajoča se gladina morja, preplavila pozaba. Tudi to ni narobe, saj si moramo skladišče spomina nenehno prazniti, da naredimo prostor za nova doživetja in nove podatke.

Predvsem naveličan. Kajti nekoč raznoliki deli sveta so si postali tako podobni, da se skoraj povsod počutiš, kot da si doma in se šele odpravljaš na pot. Prvo, kar sem (recimo) opazil ob prihodu v Gangtok, glavno mesto himalajskega Sikima, ki je bil še pred tridesetimi leti zaprt za tujce, je bil velik napis na steni veleblagovnice: Benetton! Ko sem iskal trgovino s posnetki sikimske narodne glasbe, so mi povedali, da so vse bankrotirale, kajti »danes si ljudje vse presnamejo z interneta«. Odkar sem leta 1974 začel potovati, zares potovati, je svet izgubil devetdeset odstotkov svojega čara. Ne izginjajo samo ledeniki in živalske vrste; hitro, vse prehitro izginja tudi raznolikost sveta. Danes bi bila prava pustolovščina samo še potovanje na Mars ali nemara na območja, ki jih obvladuje Islamska država. Ne mika me niti na Mars niti med muslimanske fanatike, čeprav je Mars brez dvoma prijaznejši, pa čeprav le zato, ker na njem ni ljudi. Res pa je, da so me ljudje pred leti, ko sem še bil popotnik (in to sem bil dobrih trideset let), zelo, celo intenzivno zanimali; v njih sem odkrival globoko sorodnost, zaznaval sem, da nismo samo ljudje, ampak človeštvo. Potem se je svet spremenil, se postavil na glavo, in spremenilo se je tudi moje življenje, postal sem skoraj tragična žrtev svojih uspehov: zadnja leta hodim samo še na premiere svojih dram v tujini, na predstavitve knjig, na literarne nastope, to pa je tako daleč od potovanja, kot si ga je mogoče zamisliti. In to mi ni všeč. Svet in uspeh sta me oropala nečesa, kar je morda najbolj dragoceno v življenju: sposobnosti, da bi se čudil, da bi bil neznanec v svetu neznancev, da bi svet doživljal sveže, kot nekaj novega. To se mi na trenutke posreči samo, če vzamem s sabo osemletnega sina in začnem svet videvati in doživljati skozi njegove, še nedolžne oči; to je še edino, kar me zvabi na pot, iz pisateljskega brloga v resnični svet.

Življenju smo izpostavljeni od rojstva naprej, kakršen koli napor pri tem ni potreben. Res pa je, da se lahko odločimo, kakšno življenje želimo živeti – ali zaklenjeni v utrdbo z debelimi zidovi ali predani na milost in nemilost vetrovom in širnim prostranstvom, kar je samo na prvi pogled bolj nevarno, kajti statistika dokazuje, da se največ ljudi smrtno ponesreči doma: ali tako da padejo z lestve ali pa jim spodrsne v kopalni kadi. Če zapustimo utrdbo in se podamo v neznane pokrajine, si seveda omogočimo več doživetij in večjo barvitost življenja, nikakor pa ni s tem rečeno, da bo zaradi tega življenje bogatejše v smislu večje kakovosti, kajti večina stvari se nam zgodi samo prvič (prva ljubezen, prvi seks, prvi poraz, prva zmaga, prva bolezen, prvo ponižanje, prvo srečanje s pomanjkanjem denarja itd.), potem pa se vse samo še ponavlja, življenje postane stvar kvantitete, kopičenja dogodkov, izkušenj in materialnih stvari. Enako kakovostno in celo bogatejše življenje je mogoče živeti v meniški celici, bogatejše v duhovnem pogledu, seveda. Tako se tudi menih svojevrstno »izpostavi življenju«, takšnemu pač, kakršno hoče živeti. Pisatelj mora najti dovolj poguma za življenje navznoter in življenje navzven, kajti brez doživetij, dobrih in slabih, nima o čem pisati, ko začne pisati, pa je najbolje, da se umakne za stene utrdbe ali v meniško celico. Zunaj živi, v celici podoživlja. Literatura je podoživeto življenje, zapisan spomin na spomine spominov.

Ni naloga življenja, da bi nam na kar koli odgovorilo, saj je samo seštevek vsega, kar se nam je zgodilo in se nam še dogaja – tudi vprašanj, na katera nam ne more dati odgovora. Morda je največja skrivnost v tem, da ni skrivnosti, da je vse natanko to, kar je, in natanko takšno, kakršno je. In je vse skupaj preprosto. In je treba resnico videti skozi vsakdanje oči. Hamletovski dvom je tisti, ki nas ujame v mrežo protislovij in nam zagreni življenje. Človek ne potrebuje odgovorov, da bi lahko živel v miru. Niti vprašanja niso potrebna, čeprav je življenje živo, zabavno in ustvarjalno prav zaradi vprašanj. Življenje začne ponovno mrtveti, kadar ne znamo več ostati zadovoljni z vprašanji in začnemo enačiti srečo, uspeh, priznanje and all that shit z odgovori. Treba se je vdati, se predati življenju, živeti brez ihte, brez »moram, ker drugače je življenje brez smisla!«, brez sprotnih bilanc uspehov in porazov, brez zamer, zavisti in tekmovalnosti, ampak kar tako, naravno, z radovednostjo in veseljem. Če bi znali tako živeti, bi se nam morda odgovori na vprašanja, ki smo jih prvič zaznali v otroštvu, ponudili sami od sebe.

Moja domovina nikoli ni bila geografska, vedno je bila čustvena. Doma sem bil vedno z osebo nasprotnega spola, s katero sem bil v odnosu. Veliko mojih »domovin« ni bilo idealnih, zdaj pa se že kar lepo število let počutim zelo »doma«. Usoda, ki je posledica naključij, kakršna bi se nekaterim življenjsko manj izkušenim literarnim »vedežem« zdela premalo verjetna. Mogoče je res. Je pa resnična.

Za človeka, ki se z literaturo bolj ali manj uspešno preživlja že petdeset let, ostaja to vprašanje uganka. Še dobro, drugače bi se hitro zgodilo, da pristanem na drugi strani pregraje; tam, kjer se literatura ne piše, ampak ocenjuje. Vesel sem, da se nikoli v življenju nisem znašel v krempljih takšne dileme. Če bi se to zgodilo, bi moral nehati pisati romane in drame, kajti pisatelj, ki piše kritike del svojih konkurentov, je najhujši primer intelektualne korupcije, kar si jih je mogoče zamisliti. Tukaj je na delu tako hud konflikt interesov (večina grešnikov se tega žal ne zaveda), da bi ljudi, ki to počnejo, pravzaprav moralo biti sram. Ampak Slovenija, unikat v marsikaterem pogledu, je plodno gojišče tudi takšnih posebnosti.

Ker sem obremenjen z milijonom stvari, predvsem z drobnjarijami, ki mi jih je naprtil internet (ki naj bi nas osvobodil dela, se še spomnite?), mi je marsikaj, samoobrambno, kot sem vam to že povedal (če se prav spomnim!), veliko stvari pobegnilo iz spomina. Tega mi ne smete zameriti, moj časovni razpon je bistveno daljši od vašega, zato imam tudi pravico, da več stvari pozabim. Se pa spominjam, da sem pri dvanajstih, trinajstih bral čudno mešanico avtorjev: Karla Maya, Dostojevskega, Tolstoja, Cankarja, Goetheja, Alico v čudežni deželi, poezijo, pravzaprav vse, kar mi je prišlo pod roke. Pozneje, v gimnaziji, sem bral tudi ljubezenske romane, ki me niso kaj prida navdušili (z izjemo Ane Karenine in Gospe Bovary). Na ljubljanskem filofaksu sem bral predvsem teoretična in filozofska dela (predvsem Heideggra, o katerem je na vsakem predavanju brez izjeme govoril moj profesor Dušan Pirjevec), med študijem v Londonu pa sem se po zapovedi predavateljev seznanil z glavnino angleške proze, dramatike in poezije, od Shakespearja naprej. Od takrat berem pretežno knjige v angleščini (dejansko sem po dvajsetletnem življenju v Londonu še vedno osemdesetodstotni Anglež, ne morem pomagati), od domačih del pa skoraj izključno dela kolegov, ki jih poznam in pri katerih me zanima, kaj novega so ustvarili. Sicer pa zadnje čase bolj kot leposlovna dela berem eseje, refleksije, filozofske knjige; čeprav ne manjka niti romanov in dram. Berem pa manj, kot sem v mladih letih, saj imam čedalje manj časa. (Zraven pa se razburjam, ker čedalje manj berejo tudi drugi!)

Občutek blaženosti nikoli ne nastopi, na uro pa sploh ne gledam; delo prekine vrnitev mojega fantka iz šole, ko pridejo na vrsto šah, monopoli, risanje stripov, legokocke, brcanje žoge (poleti) in zabavni prepiri. Oče mojih let se nikoli ne znebi občutka, da svojemu otroku posveča premalo časa. In dejansko mu ga res posvečam premalo. Skrajni čas je, da si življenje, kolikor mi ga še ostane, organiziram na novo, se nekaterim stvarem odrečem. Dosegel sem leta, v katerih se mora obseg obveznosti, načrtov in ciljev zožiti, in če se ne zožijo sami od sebe, je treba to storiti z nasiljem.

Če se vrnem k odgovoru na prejšnje vprašanje: na srečo sem se odrešil nuje, da moram v življenju biti uspešen, morda zato, ker se je to že zgodilo (čeprav, seveda, v manjšem obsegu, kot sem to pričakoval v osnovni šoli!), deloma pa zaradi otroka, ki mi je prinesel resnično »razsvetljenje«: da je treba glavno pozornost in večino energije posvetiti stvarem, ki so temelj kontinuitete življenja. Delati nič pa za deloholika, kakršen sem, ni lahko. Odkrito rečeno je to zame najtežja stvar na svetu. Prav zato je moja največja želja, da bi mi bilo v življenju vsaj še enkrat pristno dolgčas, tako kot mi je bilo v študentovskih letih, ko sem se zjutraj zbudil in ni bilo pred mano ničesar razen vprašanja, kaj bi počel in kako bi preživel dan. Vem, da se to ne bo zgodilo, toda hrepenenje po nezavezanosti ničemur me bo kot del neznanskega števila neuresničljivih želja spremljalo do konca življenja.

Res je, ampak moja pretirana želja, da ne bi bil sam, ampak z nekom, s komer bi delil življenje, spoznanje, uspehe, poraze, je bila pri meni vedno preveč izrazita, da bi si privoščil dovolj dolga obdobja samosti in samote (morda celo osamljenosti); vedno sem potreboval partnerja v življenju. Morda jih je bilo preveč, in nekateri zanesljivo niso bili pravi, toda glejte, kako usmiljen je Bog do ljudi, ki se želijo oklepati Drugega, deliti življenje z Drugim (dva proti svetu); že dvajset let je z mano v tem pogledu vse v najlepšem, več kot najlepšem redu. Govoriti o tem bolj podrobno pa bi bilo nespodobno; zasebnost je nekaj, kar cenim najbolj v življenju.

Idealni član Pena ne obstaja. Še najmanj sem bil to jaz, ki me problemi te organizacije (čeprav sem njen član že dolgo) niso kaj prida zanimali vse do trenutka, ko sem izvedel, da me večina uglednih članov želi za predsednika. Zdaj bo seveda sledilo obdobje uvajanja v skrivnosti organizacije, raziskovanje njenega namena in pomena, in šele ko mi bo večina stvari dovolj jasna, bom lahko dovolj suvereno odgovarjal na vprašanja, kakršna ste mi postavili. Sicer pa je vedno bolje stvari premikati kot o njih govoriti, čeprav se zavedam, da se tudi temu ne bo mogoče izogniti.

Verjetno zato, ker je to že nekaj stoletij edini sloj, ki hodi v gledališče. Kmalu ne bo več tako, kmalu bodo v gledališče zahajali samo še reveži, med njim pa nižji, srednji in višji srednji sloj. Družbene razslojenosti sem se prvič zavedel, ko sem kot študent prišel v London; prišel sem iz socialističnega egalitarizma, ne zgolj fantomskega, ampak resničnega. Srednji sloj (v vseh treh kategorijah) je do nedavnega v Evropi predstavljal osemdeset odstotkov prebivalstva; bil je vodilni potrošniški sloj (gonilo kapitalizma), hkrati pa center intelektualne moči in največjega političnega vpliva. To se zadnje čase hitro (prehitro) in radikalno spreminja. Če se prej ali slej ne upremo neizprosni tiraniji mafije, ki si prilašča svet skozi legalne kanale, bo gledališče čez nekaj let lahko nagovarjalo samo še okradene in obubožane sloje. Si to želimo? Ali so nas že tako uspavali, da se te nevarnosti ne zavedamo več? Ali se je zavedamo samo še na periferiji zavesti, kjer se nam ne zdi dovolj urgentna, da bi ukrepali.

Odgovor na to vprašanje vam daje Komedija o koncu sveta, ki je bila sinoči uprizorjena kot otvoritvena predstava 45. tedna slovenske drame v Prešernovem gledališču v Kranju (pred tem pa že v Indiji in Avstriji). Kako relevanten je ta odgovor, pa gotovo dokazuje tudi dejstvo, da je drama pred dobrim mesecem izšla v ZDA v dvanajstih jezikih in da prihajajo ponudbe za njeno uprizoritev z vseh koncev sveta.

Po koncu sveta? Prej zanesljivo ne.

Ne vem. Poskusimo. Navsezadnje nismo nič drugega kot norci, ki smo s svojo zagledanostjo v osebne probleme pomagali poriniti svet do roba prepada. Ali ni ravnodušnost, s katero sva se doslej celo midva, Patricija Maličev in Evald Flisar, odzivala na probleme sveta, tudi naju uvrstila med norce, ki so ga pomagali uničiti? Kaj bova naredila? Zadnje vprašanje je moje, vi ste na vrsti, da mi odgovorite!