Ja, a vseeno ne tako hitro kot njemu.

O, pa res. Zanimivo.

O, hvala. Spolnosti se je pri baletu nemogoče izogniti. Kdo se je sploh hoče izogniti (smeh)?

Lepo ste to povedali. Senzualnost in seksualnost sta bili pogosto namenoma izgnani iz baleta. Ne pri Nižinskem. Hočem reči, obstaja kaj bolj telesnega, kot je seks? In po drugi strani, obstaja kaj bolj duhovnega od seksa? Nižinski je znal oboje združiti v tej pripovedi, seveda že mnogokrat povedani, ampak znal je to izraziti, ker je vse to doživel ... Njegovi dnevniki so polni vzhičenosti in kesa, skušal je razumeti pomen mesenosti v luči božjega stvarjenja in naletel na zid. Pri osemindvajsetih je v dnevnik zapisal, da je njegova norost njegova ljubezen do človeštva: »Živci v glavi me bolijo. Čutim pritisk krvi v glavi. Ob sebi čutim smrt. Bojim se, da me bodo zaprli v bolnišnico.« Genij.

Zagotovo nisem genij, mi je pa bilo dano, kot pravite, da sem dosegel stvari, ki jih tudi med baletniki ne doseže veliko plesalcev. Nisem hodil po najbolj uhojeni poti. Preskakoval sem in doživel veliko krivic, predvsem okostenelega in tekmovalnega baletnega sistema. Početi nisem smel ničesar. Lahko sem samo spal, jedel in po dvanajst ur na dan delal. Šest dni na teden. Leto za letom. Tako sem se odvadil od tega, da ima teden sedem dni. Ob nedeljah nisem vedel, kaj naj bi počel sam s seboj. Ampak možgani se slej ko prej uprejo. In potem se upre tudi telo. Skupaj smo začeli iskati vrata v svobodo.

Težko. Umetnost se je vseeno do neke mere osamosvojila moralnih spon in tistih družbe. Čeprav je klasični balet še vedno ujet v trdne forme in pravila. Se pa pogosto počutim tako kot on med Posvečenjem, ko kdo skuša analizirati moje zasebno življenje, ko me nekdo, ki ni poučen, skuša poriniti na parket dualizmov morale – tam nikdar ne bo moj dom. Nižinski je žal živel v drugačnem času, pa čeprav je to bil Pariz, tedanji Pariz. Nemoč, ki jo je, skupaj z drugimi člani Ruskega baleta, čutil, je morala biti neznosna. In pravzaprav ni hujšega za umetnika kot je nerazumevanje njegovega dela. Ne zavrnitev sama, temveč nerazumevanje.

Drži, ampak veste, meni se sploh ne zdi, da je bil Nižinski nor. Ko sem bil v St. Moritzu, v dvorani, kjer je nastal fotografski posnetek njegovega zadnjega skoka, sem natanko razumel, za kaj mu je takrat šlo, v norosti ali pa ne – hotel se je izklopiti. Postati del zemlje, dreves, flore in favne, ni mu bilo več živeti med ljudmi, se ukvarjati z njihovimi moralnimi in ne vem več kakšnimi kodeksi. Človek se naveliča, preprosto. Morda pa je le hotel nehati s plesom in se zapreti v svoj svet. Nemara se bo to slej ko prej zgodilo tudi meni. Se spomnite fotografije njegovega zadnjega skoka?

To je bila njegova zadnja osvoboditev. A za njim je bil drog in stena, vedel je, da bo trajalo delčke sekunde, preden se bo z dlanmi spet dotaknil lesa, zemlje. Mislim, da je zelo dobro vedel, kaj počne. Vseh svojih šestdeset let. Ali pa tudi ne. Ali kdaj zares vemo, kaj smo? Kaj smo v vesolju? In za kaj v njem gre? Zase lahko rečem, da vem samo eno: da je ples edini jezik, s katerim lahko izrazim resnično vse, kar čutim. Tu je vsa moja duhovnost in telesnost. Vse ostalo, veste, je zame predvsem odvračanje pozornosti.

Veste, koliko tesnih prijateljev imam med plesalci, ki ne skrivajo homoseksualnosti. Živel sem z njimi. Govoril sem o tem, da je nemara med balerinami preveč možatosti, preveč agresije, da naj bo, vsaj ko gre za vloge, Julija Julija in Romeo Romeo, ne pa dve Juliji namesto enega Romea.

Gre za energijo. Pravzaprav za odmerjanje energije. Ogromno se je sprosti pri plesu. In ne ostane na odru, pošljem jo med občinstvo. Ko sem na adrenalinu, sem sposoben marsičesa ...

Vaja, trening. Čarobna igra težnosti z breztežnostjo.

Res je. Kar je hkrati najlepša in najbolj grozljiva stvar na svetu. Gib človeškega telesa ali samo enega njegovega dela lahko moraliste spravi ob pamet. Po drugi strani pa je gib najgloblji in najiskrenejši del spomina človeštva.

Verjetno gre za idejo ljudi, ne samo novinarjev, njihovo idealizirano in romantizirano podobo, ki jo imajo o meni, ki pa nima resnične podlage. Zakaj ne bi smel marati Putina? Kdo mi to lahko prepreči? Neumnosti. Ljudje hočejo kar naprej vedeti, kaj je prav in kaj ne; nimam ne moči ne znanja, da bi jim to razlagal ... Ne morem jim biti vzornik v vsem.

Zanimivo, če bi na primer zdaj v hotelsko avlo vkorakal moški s pištolo za pasom, se verjetno nihče ne bi posebej razburil. Če pa bi vstopil nagec, bi takoj poklicali policijo in ga strpali v zapor. Kako pojasniti to? Včasih zavidam igralcem in igralkam, ki jim uspe, da ohranijo zasebnost zase, ne da bi ob tem izgubili čar skrivnostnosti, ki je, glede na naravo njihovega poklica, potrebna.

(Smeh.) Oh, dve čudoviti svetlolaski in izjemni igralki. Hm. Zelo sta si različni. Lucy, morda.

Vznemirljivo. In hkrati zelo enostavno.

Res je, noč pred tem sem prebedel in iz ure v uro prepričeval agenta, da zjutraj ne grem na avdicijo, da se enostavno ne morem soočiti s tem, da bom igral ob vseh teh velikih igralkah in igralcih. Potem sem ob sedmih zjutraj spil kavo in rekel: ok, grem. V nekem trenutku, ko igraš, in igra je zame resnično samo igra, se moraš postaviti na isto valovno dolžino z drugimi, prepričal sem se, da nisem nič slabši od njih, in je šlo. Pomagalo je tudi, da je režiser Kenneth Branagh igralec, zaradi tega nam je bilo vsem »osumljencem« lažje.

Po drugi strani pa sem prepričan, da imamo srečo, da naši možgani delujejo tako, kot delujejo. Človek se lahko prepriča o marsičem. Vse je stvar svobodne volje. In če le živimo v prostorih, kjer je svobodna volja dovoljena, sem prepričan, da je naša naloga samo ena: uveljavljati svobodno voljo. Treba je samo odkleniti vse registre. Slišal sem že, kako so mi nadarjeni kolegi govorili, nikoli ne bom plesal kot ti ... Seveda boš! In bolje! Človek lahko postane vse, kar si želi. Vse! Treba je samo verjeti in priklicati vero, jo udejanjati z delom.

Včasih. Kajti od malega se mi je uresničilo vse, česar sem si želel. Še prekmalu.

Ne vem, gotovo. Ko sem bil star osem let, sem nekaj časa preživel v bolnišnici. V sobi sem bil z dečkom, ki je na vsak način hotel kopejko, ki sem jo imel s seboj za srečo. Dogovorila sva se takole: kovanec bova vrgla po stopnicah, če bo cifra, je kopejka njegova, če grb, moja. A če izgubim, si lahko zaželim toliko želja, kot hočem. Vedel sem, da bom izgubil. A ostale so mi želje.

Takrat je bila moja ljubezen gimnastika in zaželel sem si medalje. Ne nujno zlate medalje, čeprav je to bil moj cilj. Ampak enako pomembno kot imeti cilje je, da si glede njih fleksibilen. Zadostovala je tudi bronasta. Vse odtlej mečem kovance.

Ta, da sem v nekem trenutku postal najboljši baletni plesalec na svetu. Ampak za to sem leta in leta vadil vsak dan, od jutra do mraka. Vse svoje življenje. Opazujem zvezde ...

Vedno. Tudi to pomaga (smeh).

Ja, za igro. Ampak potem se je zgodilo, da se mi je uresničilo preveč stvari naenkrat. Popolnoma sem bil izgubljen. Nisem več videl ciljev.

Umaknil sem se v tišino, v naravo, začel meditirati. Potem sem si zaželel filmov. In čez dve leti sem posnel štiri filme v dvanajstih mesecih.

Zelo preprosta. Znoj. Delo. Ko gre za vaje. Potem pa sem lahko tudi zelo zelo zelo len. Pogosto je tako, da v garderobo pred nastopom pritečem zadnji in za ogrevanje porabim pet minut, načrpam vso to kri in stečem na oder.

Lepi, samo lepi. Imel sem čudovito otroštvo, kljub treningom in različne vrste odrekanjem. Veste, česa se najbolj spominjam?

Ja! Vrteli smo se na njem, dokler nam ni postalo slabo ali pa smo preprosto popadali z njega in se do onemoglosti smejali. Ko smo le lahko, smo se podili po ulicah, plezali po drevesih. Drevesa so bila najpomembnejša stvar takrat. Ko si bil na drevesu, si imel nadzor, obenem je to med igro bilo skrivališče, in kako so dišala, kako so se v letnih časih spreminjala. Še vedno sem zelo povezan z drevesi. In travniki. Z vsem, kar ponuja narava. Zanimajo me zemlja v pesti, insekti in njihovo življenje ... takšne stvari. Pomislite, kaj se zgodi, ko malček vidi človeka. Nič. Ko pa vidi muco, ki se obregne vanj, ali kužka, ki zdrsne mimo njega, ga od radovednosti kar požene za njim ... Nikoli nočem izgubiti te radovednosti. Zdi se mi, kot da me pred nečim varuje.

Kako ste vedeli?! Tudi jaz sem bil takrat zadet od LSD-ja, bilo je spontano in spontano tudi zabeleženo na kamero. Telo je v takšnih situacijah vročično, drugače kot med plesom ali kakšno drugo intenzivno telesno aktivnostjo, sneg je očitno naravna izbira ... Škoda, da zdaj v Ljubljani ni snega (smeh).

Bi, zakaj pa ne? Zanimivo, nedolgo tega sem se pogovarjal s kolegi, kako so v zadnjih dveh desetletjih vsi hoteli snemati samo filme o Nurejevu, na Nižinskega pa se ni nihče spomnil ... Veste, koliko ponudb sem dobil, da bi na filmu igral Nurejeva?

Pet. In moj prijatelj Zelenski je, ko je bil mlajši, v enem letu prejel šest ponudb za isto vlogo.

Saj ... morda pa se bo ta želja uresničila.

Seveda. V nekem trenutku je postal ključen za moj obstoj in razvoj. V svoji bližini moram imeti nekoga, ki ga resnično spoštujem. Veliko plesalcev v moji koži bo, da bodo prišli na določen oder, zaprlo oči in požrlo marsikaj, kar nima nič skupnega ne z umetnostjo ne s profesionalnostjo. Jaz ne morem.

Zelo neposredno. In hitro. Preprosto odprem vse pore svojih tkiv, živčevja, mišic, da vstopijo vame in jih prebudijo. Samo odzivam se. Fizika. Po drugi strani pa lahko rečem, da sem postal precej bolj zrel, da stvari znam razumeti tudi na višji ravni ... Kako naj rečem? Da sem odslužil nekaj karm. In to me je osvobodilo. Zelo sem prebujen, veliko stvari mi je popolnoma jasnih.

Predvsem človeška neumnost. Tako preprosta in transparentna je. Pa jo še vedno vsak dan serviramo ali dobimo servirano na pladnju. Ljudje so uspavani. A kako jim to povedati?

Ja, podoba te cerkve mi ponuja mir. Še vedno sem v stiku z nekaterimi od pravoslavnih popov, ki mi pomagajo ohranjati notranje ravnovesje. To je del tradicije, iz katere izhajam. Do trinajstega leta sem vsak dan hodil v cerkev in molil. Takšne stvari ostanejo s človekom vse življenje. In ko sva že pri duhovnosti, ugotovil sem, in mnogi pred menoj, vsi duhovno prebujeni ljudje, najsi gre za verske voditelje ali astrologe, da gre samo za eno stvar: najprej spremeniti in izboljšati sebe in potem se bodo spremenile tudi stvari okoli nas. Tišina. V njej se zgodi največ. Imam zelo malo priložnosti zanjo, notranjo tišino, mislim. Nemara samo med vajami in nastopi. Pa še med plesom se pogosto zalotim, kako hitro mi kaj odvrne pozornost.

Precej manj divje, kot si mislite. (Ponazori komaj vidno gibanje ramen in trupa). Zdaj se boste smejali, ampak pri plesu, takšnem, o katerem me sprašujete, ne maram njegove telesnosti. Raje vidim, da je nekaj samo nakazano ... Čeprav gre včasih samo za to, da se nočem preveč utruditi. Ampak potem je pa tako, da najlepše stvari pri plesu, najbolj svobodne in surove, nastanejo, ko si na smrt utrujen in telo nima popolnega nadzora nad samim seboj, ko ni prave koordinacije.

O, veliko jih je, skoraj vsi poveljniki. Agripa pa Scipioni, Mark Antonij in Cezar, bili so častni in pogumni. Vrlini, ki ju danes pri moških zelo pogrešam.

Ker je bil kljub vsemu najbolj plemenit vojščak v Iliadi. Na koncu je vendarle vrnil Priamu sinovo truplo, Hektorja, da ga je ta lahko pokopal z vsemi častmi.

Veselja do življenja. Vztrajnosti. Mickey je doživel marsikaj, meteorsko kariero, ki se je v nekem trenutku sesula v nič, in potem ponoven vzpon, vmes amatersko kariero boksarja, nekaj profesionalne ... Vsak dan je v telovadnici in njegovi treningi za moč niso šala. Ob vsem tem je velik ljubitelj živali, filantrop in izjemno dober človek.

Nič. Lahko jo samo uporabiš za cilje, ki si si jih zastavil doseči. Če je je preveč, škodi. Ampak lepo je, ko čutiš, da te ima nekdo rad. Kot tista punčka na začetku. Vesel bi bil, da bi bili ljudje, ki me srečajo in so tako prijazni do mene, prijazni do vseh ljudi, ki prečkajo njihovo življenje. Brezpogojno.

Srednje, hvala lepa (smeh). Pride in gre. Pride in gre. In pri meni se ljubezen ustavi zelo redko. Lahko minejo leta. Ko pride in ostane, sedim in bedim ob njej. Vse storim in počnem zanjo. Saj veste, kako je, živite samo za enega človeka.

Hvala vam, da ste me spraševali stvari o življenju in iz življenja, da se nisva šla nekega kvaziresnega pogovora o ideologijah in ukrajinskih volitvah, kot ste sprva zagrozili (smeh), in me niste lovili za vsako mojo besedo. Se bova slikala?

(Smeh.) A tako. Navadno vsi novinarji po srečanjih hočejo še selfije in skupinske fotografije in trudim se, da jim ugodim, tudi fanom, če le želje niso preveč nore. Ampak všeč mi je vaša zadržanost ...

Velja, ne bom!