Hvala vam. Vesel sem, da jih tako veliko poznate. In prejle, ko sem vas poslušal, kako pravilno ste izgovorili ime junaka Eik, sem bil navdušen, vsi ga narobe izgovarjajo. Perfektno. Lahko bi bili Danka.

Seveda, ampak saj veste, novinarji si navadno ne zapomnijo ničesar (smeh). In resnično, danščina ni enostaven jezik.

Ja, in vsi najprej pomislijo na otroško pesem …

Zapojeva: Itsy bitsy spider climbed up the water spout, down came the rain and washed the spider out …

Ja, najprej vsi pomislijo na to, toda v resnici gre za ljubkovalni vzdevek, ki ga Eik da Iben, svojemu večno ljubljenemu dekletu. Obenem je Itsi Bitsi najbolj znana skladba skupine Steppeulvene. Itsi Bitsi je mednarodni naslov filma, na Danskem ima naslov kar Stepski volk, kot je ime skupini. Itsi Bitsi v resnici ne pove ničesar, saj ste videli, da vsi najprej pomislijo na otroško pesmico …

Zelo dobro jo poznam. Gre za skladbo iz filma Zamera (Heartburn) z Meryl Streep in Jackom Nicholsonom. Imeniten film.

V filmu pripovedujem zgodbo o človeku, pesniku in popotniku, ki je tako trdno verjel, da je mogoče živeti svobodno, da je v svobodi, popolni svobodi tudi umrl …

Zgodba o Iben in Eiku je tudi ljubezenska zgodba, ki se je čisto zares zgodila. Mnogi ne vedo za Eika, a v Skandinaviji je še vedno ikona. Ljubezen z Iben ga je ubila. Pred dvaindvajsetimi leti sem posnel dokumentarec o skupini Steppeulvene.

Kaj res? Ta dokumentarec sem posnel, še preden sem začel študirati režijo. Imel sem dvajset let. Kar posnel sem ga. Seveda sem bil oboževalec Steppeulvene, toda dlje ko sem snemal in se pogovarjal s člani benda, njihovimi prijatelji, sociologi, muzikologi, pesniki in pisatelji, bolj mi je postajalo jasno, da ne gre za skupino, da gre za enega samega človeka – Eika. Samo on je imel zgodbo. Toda takrat tega nihče ni vedel. Bil je pač prismuknjen bitnik, toda kot se je izkazalo kasneje, prelomen za pridobitev nekaterih svoboščin na našem prostoru. Takrat sem o njem napisal tudi knjigo. In potem sem o igranem filmu o njem razmišljal zadnjih petnajst, sedemnajst let. Samo denar sem moral zbrati. Pred štirimi leti se mi je zdelo, da nam utegne uspeti. Ko sem se začel srečevati z ljudmi, ki so ga dobro poznali, predvsem Iben, se mi je posvetilo, da mi bo uspelo.

Mislim, da ji enostavno ni preostalo drugega, kot da pove, kako sta živela. Eik ima tako močan vpliv na nekaj generacij, da bi bilo nemogoče, da ne bi želela tega, kar sta doživela skupaj, deliti z njimi … Eiku je šlo samo za nekaj: za ljubezen. Za ljubezen med njima, za ljubezen na svetu.

Nekaj smo snemali v Argentini, toda večino filma smo posneli na Hrvaškem. V Zagrebu, Splitu, Trogirju, Karlovcu, Opatiji, v Istri nasploh. Mislim, da bi vsi filmarji morali vsaj za nekaj minut filma snemati v Opatiji.

Seveda. Bil je umetnik, glasbenik, popotnik, zadirčnež, iskalec svobode, konformist, nekonformist, boem, tradicionalist ... Ampak saj vsi želimo biti svobodni in vsi želimo ljubezenske zgodbe. In tudi Iben in Eik sta si jo želela.

Seveda, in vse to se je dogajalo skoraj sočasno z njunim druženjem. Morate vedeti, da so bila začetna šestdeseta leta precej konservativna, nič se še ni dogajalo, samo pod površino je bilo čutiti vrenje. Toda vsi so vedeli, da so bo kmalu nekaj zgodilo. Nekaj pomembnega. In leta 1961 se je to že močno čutilo. Samo čakali so, leta 1962 in 1963 so nekateri člani skupine Steppeulvene, kot so mi kasneje pripovedovali, že hoteli biti »v središču dogajanja« in ne samo opazovalci. Pomislite, kje je takrat šele bilo leto 1968! V Skandinaviji se je hipijstvo začelo najmanj leto poprej. San Francisco in Beatli, že, toda … Ampak vidite, za Eika in Iben je bilo v resnici takrat že vsega konec. Onadva sta svoje bitništvo, manj hipijstvo, doživela poprej. Eik v resnici ni bil hipi. Prepameten je bil za to.

Seveda! Za Dansko lahko rečem, da je njihov album eden najpomembnejših, ki je bil v tej državi kadarkoli posnet. In še vedno se prodaja. Še vedno so navdih. Mislim, da predvsem zaradi Eikovih besedil. Edinstvenih, poetičnih in fantastičnih. Niso bila napisana za ta svet.

Tega paradoksa ne bi znal pojasniti (smeh). Morda samo v umetnosti lahko povemo to, kar vemo in čutimo, živeti pa tega ne znamo.

In Madsa Mikkelsena! Oh, Mads (smeh).

To mu bom pa povedal.

Oh, hvala. Tudi Mads je strašno karizmatičen. Na Danskem ga kar naprej izbirajo za najbolj seksi moškega na svetu. Ampak čisto nič ni prevzeten, niti za pikico. Seveda ima telo nekdanjega plesalca in skrivnosten nasmeh, ta žalostni pogled – toda pri delu z njim najbolj pade v oči to, kako se zažene v delo. Redkost med igralci.

No, ja. Hvala (smeh). Se pa hitreje in grdo postaramo, saj veste, mraz, alkohol …

Mislim, da se vsak filmar prej ali slej – če že ne s prvencem – vrne v čas svojega otroštva in odraščanja, posname tisti čas tako, kot ga je videl ali doživel. To si dolgujemo vsi, režiserji, scenaristi in pisatelji …

Vedno me pritegne nekaj ikonskega. Podoba zgodbe, nekaj, kar vsebuje nekaj mitskega. Ljubezenska zgodba med Iben in Eikom ni najpomembnejši navdih zame pri filmu Itsi Bitsi. Eik je umrl za življenje. Podobno kot Flammen in Citronen, morilca, ki sta se vozila po danskih ulicah in ubijala naciste oziroma njihove sodelavce. To je zame navdih. Umrla sta za življenje.

Po drugi strani, kot ste že sami ugotovili v prvih trenutkih najinega srečanja, snemam dogodke iz svojega zakonskega življenja: ljubezen in zakon sta tisto, kar nas pogosto spravlja ob živce. Ne moreš živeti brez ljubezni, preveč blizu nje pa tudi ne. Vse je hkrati znotraj in zunaj. Pomembno je, da veš, kje si ti. Če ne bi vedel, kje sem, ne bi nikdar zmogel posneti filmov o tem, o čemer sem.

So povezani, pri vseh gre za ljubezensko zgodbo: pred in med razhodom in po njem. Vse sem obdelal (smeh).

To pa je nekaj čisto drugega. Gre za to, da izživiš otroka v sebi. Kot bi se igral kavbojce in indijance. Zato sem sprejel režiranje te serije. In junaki v Bansheeju so zelo nasilni, krvoločni. Gre bolj za igro. Ko snemam Banshee, se počutim kot dvanajstletnik, zabavam se. V ameriških serijah, tudi tistih najboljših, gre za strašno posploševanje.

Oh, seveda, Kushner in Nichols. Tisto je bilo nekaj drugega. Nekaj povsem drugega. Potem pa se je HBO specializiral za smrt in kri. In dobro mu gre. Na Danskem sem snemal serijo Pajek, ki govori o novinarju, ki v povojnih letih, polnih korupcije in izsiljevanja, odkrije sledi kriminala, ki zaznamujejo tudi njegovo življenje. Zelo sem ponosen na to serijo. Nekaj najboljšega, kar sem doslej naredil. Igral sem se, ampak drugače kot pri Bansheeju. Z odgovornostjo.

Seveda. Rad sedim v knjižnicah in proučujem zgodovino. Za Flammen & Citronen smo deset let raziskovali po vsej Evropi, sedeli smo v arhivih in listali po fasciklih, ki so stali nedotaknjeni več kot petdeset let. Flammen in Citronen sta bila pozabljena, nihče ni vedel več zanju.

Počasi mi postaja jasno, da me zanimajo samo stvari, ob katerih zorim. Obenem pa potrebujem izziv, da posnamem zgodbo, kakršne še nisem. Zelo pozno sem ugotovil, da me najbolj privlačijo liki z obrobja. Takšni, ki so na robu nečesa. Morda to počnem zato, da bi si razjasnil, zakaj sem tudi sam živel na robu.

O, ja.

Na mnoge načine, odvisno od obdobja. V mlajših letih sem bil odvisnik …

Ja, tudi. Toda prava roba zame je bil kokain. Poročil sem se, imel otroke, se ločil, se znova poročila in se še enkrat ločil.

Zaradi vsega tega sem dobil občutek, da nikamor ne spadam. Da ne pripadam nikamor in nikomur. Uf, grozno. Potem pa sem ugotovil, da se tako počuti ogromno ljudi. Da gre za neko splošno mesto v življenju. Ne pripadati čemurkoli. In veste, kaj – večinoma ljudje sploh ne reagirajo na to. Briga jih. Mene pa zanima, zakaj ne želim nikamor pripadati.

Ne še. Ugotovil sem, da me zanima, kako reagirajo nenavadni junaki v nenavadnih okoliščinah. Vse ostalo je bilo že posneto.

(vzdih) Ne vem. Morda sem preveč naiven, kajne? Vedno mislim, da je vse v življenju odvisno od ljubezni. Ne samo od ljubezni med dvema – če ni ljubezni med nami, nič nima smisla. V arabskem svetu se sesuva civilizacija, na severu Afrike se je ena že sesula. Mislite, da bo Evropi prizaneseno? Ali ZDA? Ali Aziji? Veste, kaj nas bo ohranilo žive. Ljubezen. Ljubezen do drugega.

Kajti čisto lahko se zgodi, da bodo nekega dne letala nehala leteti. Takrat bomo prepuščeni drug drugemu. In preživel bo samo tisti, ki bo znal imeti resnično rad drugega. To dolgujemo družbi, v kateri živimo. Ne postanimo idioti.

Približno šest mesecev na leto. Tam imam tri otroke. Razpet sem med Dansko in ZDA. Deljeno skrbništvo nad otroki ni nekaj, kar kaže jemati z levo roko. Treba se je potruditi, biti pošten in z vsem srcem skrbeti za rast in razvoj otrok. Nikoli ne bo lažje.

Poskusil sem … Saj ne, da nimam rad ameriških komedij, toda filmi kot na primer Prekrokana noč (Hangover) enostavno niso tisto, kar razumem pod »dobro komedijo«.

Gotovo, s tem sem nekako obseden, čeprav tega najprej nisem hotel naglas priznati. V resnici sem si precej blizu z mojo družino in to je pravzaprav edina trdna stvar v mojem življenju. Poleg razmerja, ki ga imam s svojo punco (smeh). Četudi o stvareh razmišljam popolnoma drugače kot moja družina, tako ko gre za etiko in politiko, mi je v uteho dejstvo, da me bodo vedno sprejeli takšnega, kot sem.

Nekoč so nas učili o strukturah, likih in dramskem tekstu. Precej manj o fotografiji ali čemerkoli, kar bi lahko bilo povezano z vizualnim. Vedno je šlo samo za pripovedovanje zgodb, in še to največkrat z vidika direktorja fotografije pri filmu …

Seveda, ampak hoteli smo, da se moč vrne režiserju, njegovi viziji. Ok, preučili smo Truffauta, Bergmana, Antonionija in tudi takrat uspešnico Čedno dekle (smeh). Domišljam si, da smo morda storili to, kar so nekoč storili francoski novovalovci – šli po svoje.

Mislim, da je osrednji krivec za soliden uspeh naše kinematografije v zadnjih dvajsetih letih Nacionalna filmska šola, ki je spremenila način poučevanja: študentom zdaj predavajo o tem, kako naj se povežejo z občinstvom. Tudi pri nas je bil vedno v ospredju avtorski film in avtorstvo. Toda mislim, da s tem, ko s filmom nasloviš resnične ljudi – ko se resnično povežeš z njimi, ni nič narobe.

Zelo preprosto – v scenarij je treba namesto visoke umetnosti vnesti naracijo, kakršnokoli že, in nekaj empatije. To znajo vsi filmarji, samo spomniti jih je treba na to. Treba je prenesti sporočilo, s katerim se je mogoče istovetiti. Seveda je nekaj najbolj normalnega, da se študent režije v času študija bolj približa umetniškemu, velikim avtorjem – toda tudi to lahko sčasoma postane dolgočasno. Lars von Trier je to zelo hitro razumel in s seboj potegnil nekaj režiserjev, ki so razmišljali podobno. Dogma je marsikaj spremenila – čeprav ne gre za nekaj, česar prej ni bilo. In tudi ni šlo za neko množično skupinsko gibanje, temveč za peščico ljudi, za peščico nadarjenih ljudi, ki so morali najti svojo smer in izraz. Ampak vedeli so, kaj iščejo. Nisem prepričan, da najmlajše generacije evropskih režiserjev to vedo.

Ne, in še danes nisem prepričan, da sploh kaj vem ali znam (smeh). Pri dvanajstih letih sem prvič videl Coppolovega Botra in zaradi njega nisem spal več mesecev. Hudiča, kaj lahko naredi film človeku, sem razmišljal, v nekaj urah sem na ekranu videl življenje in smrt treh generacij Corleonejevih. O, Kristus! Pomislil sem, kaj vse zmore režiser. Kako vsemogočen je lahko. Od takrat sledim svojim sanjam, z vsemi vzponi in padci, ki sodijo zraven.