Nihče. V našem kraju sploh ni bilo gledališča. V šoli smo imeli dramski krožek, v katerem sem se preizkusil. Imel sem dvanajst let. Pripravili smo nekaj predstav, potem mi je postalo dolgčas. Pridružil sem se neki gledališki skupini in se v njej, tako se reče, oblikoval v gledališkega človeka. Vodila nas je izjemna profesorica nemškega jezika in veoruka. Poročena je bila s skladateljem, tako da nas je med ustvarjanjem predstav precej usmerjala k izražanju in poslušanju zvokov. Veliko smo delali Brechta. Nikoli pa nisem obiskal gledališke predstave, vse do univerze. Zanimivo, kajne. »Gledanje« gledališča me sploh ni zanimalo …

Poskušal bom odgovoriti čim bolj preprosto. Danes mi je veliko bolj jasno, da je prepad med tistim, kar si želim, in tistim, kar imam oziroma dejansko dosežem, zelo velik. To me vse bolj frustrira. Od časa do časa se zgodi, da ali naletim na odlične igralce ali pa da se produkcija preprosto posreči. Že naslednja pa je lahko popolna katastrofa. Vse bolj se oddaljujem od lastne utopije, da bom delal z ansamblom, ki je zelo tesno povezan.

No, to že. Ampak opažam, da morda ne deluje tako homogeno, kot bi si želel. Opažam, kako hitro podležejo različnim vplivom.

Hm, različnim. Najpomembneje se mi zdi, da se igralci čim prej znebijo bojazni pred igro. Gledališka igra je ves čas na močni preizkušnji. Igralci se sprašujejo, ali so dovolj dobri, ali se ponavljajo, ali lahko zaupajo svojemu kolegu, režiserju. Starejši ko so igralci, bolj jih je strah. Zato se tudi vedno bolj zatekajo k manierizmu, ki jih je, in to vam bo potrdil vsak izkušen igralec, uspešno reševal v preteklosti. O te vrste vplivih govorim. So pa še drugi. Filmska ali televizijska kariera igralcev.

Zagotovo. Lahko rečem, da smo v zadnjih desetih letih ustvarili kar nekaj igralskih zvezd – tako jih vidijo in doživljajo drugi –, predvsem pa so to izjemno talentirani igralci. Govorim o Andréju Szymanskem in Marku Waschkeju in drugih. Škoda le, da ko se dovolj izučijo obrti, gledališče zapustijo, ker jih premami televizija ali film. Po drugi strani pa naj povem tudi, da je moj način treninga zelo dobrodošel za delo z igralci tako na filmu kot televiziji.

Osnova je delo na avtentičnosti, konfliktu, pripovedovanju zgodb. Vse to jim pri razvoju kariere pride prav. Pogosto se zgodi, da na naše predstave pridejo vodje kastingov pri filmu – na odru lahko natančno vidijo, česa vsega so sposobni naši igralci. In potem jih seveda kupijo.

Seveda. Samo za denar gre! Povsod je isto. V Nemčiji je pravzaprav nemogoče, da bi igralec živel samo od honorarjev za snemanje filmov. Veliko jih počne vse: gledališče, televizija, reklame. Navadno so pri tem tudi uspešni in precej zaslužijo. Ampak, ne pozabiva na slavo. Veliko jim pomeni, da so na naslovnicah revij, v jutranjih ali večernih televizijskih programih.

Prepričan sem. Petindevetdeset odstotkov si takšne vrste slave neizmerno želi. Včasih se ti igralci na naših gledaliških turnejah pritožujejo, češ da jim ne zagotavljamo dovolj visokega standarda. Da ne pridejo ponje na letališče limuzine, na primer.

Vedno bolj! Tudi zato, ker sem se v zadnjih letih razvil v strastnega oboževalca Shakespearja.

Hamlet, pač.

To je bilo veliko pozneje … Spomnim se svojega prvega intenzivnega branja Shakeseparja pred dvajsetimi leti. Hamlet je bil zame vedno nekaj posebnega, Shakespeare pa čisti, prav organski izziv. Po nekaj Ibsnih, in sicer ne morem reči, da natančno vem, kako se lotiti posla, ko gre za realizem – lahko pa mirno rečem, da precej dobro razumem, kako deluje mehanika teksta in kje tičijo skrivnosti jezika. To je teritorij, kjer se počutim doma. Pri Shakespearju pa ni tako, pri njem vedno nekam zaidem. Zato ga imam tako rad. Prava avantura ga je brati in režirati. Pri njem vedno najdem kaj novega …

No, vsako sezono bom poskušal uprizoriti vsaj eno njegovo delo. Naslednje bo Milo za drago.

Čez pol ure se dobim s svojo dramaturško ekipo: njihova strast je, v nasprotju z mojo, predvsem sodobna dramatika.

Richter, Mark Ravenhill, Sarah Kane, Biljana Srbljanović … Odkrito rečeno, poskušal bom pojasniti, kako delujemo: naše umetniško vodstvo se zavzema za uprizarjanje novih različic klasične drame, slednje naj bi odprlo prostor tudi sodobni dramatiki.

Različno. Vem, da bodo uprizoritve Ibsna ali Shakespearja razprodale najmanj od osemdeset do sto predstav. To nam omogoča, da lahko nato pokažemo na primer še Richterjevo Protect me ali pa, denimo nocoj, Martonovo Vrnitev Odiseja. Ne bi pa mogel več predstavljati Schillerja. Uf, nikakor! (smeh)

Saj je ne! S tem se sploh ne ukvarjam. Poskušam razumeti tekst, to je vse. S svojim življenjem, izkušnjami, z vsem, kar sem, poskušam razumeti tekst. Skupaj z igralci si postavljamo vprašanja o življenju, iščemo jih v tekstih.

Ne, to pa ne.

Gre približno takole: igralce, na primer, vprašam, ali se spominjajo katerega od trenutkov v življenju, ko jim je bilo neznansko nerodno ali pa so bili kakorkoli ponižani. Ali se spominjajo trenutka prevare, sumničavosti? Potem jih prosim, naj to odigrajo, povedo zgodbo o tem ali pa v tem režirajo svojega kolega. In potem s scenskim delom povedo, kaj se je pravkar zgodilo. Nato jih prosim, naj naredijo vez med temi emocijami in izkušnjami s Shakespearjevim tekstom. Hamlet se počuti prevaranega, Ofelija je razočarana in vohuni za Hamletom … Gre za situacije in izkušnje, ki jih vsi poznamo, a nam je često nerodno govoriti o tem. Kako banalno, (smeh) še ta trenutek mi je nerodno govoriti o tem.

To so najbolj osnovne stvari, ki bi se jih morali naučiti na dramskih šolah. Vsakemu igralcu mora biti jasno, da ko nastopa na sceni, ne deklamira Shakespearja, ampak ga živi. Živi situacijo. To je vse. Prej ste rekli, da vidite Ostermeierja na odru. Sam recimo, tako kot Borkman, nikoli nisem izmaknil denarja, lahko pa razumem, kako je, ko te mami skušnjava, da bi ga. Lahko razumem, kako je, ko te preplavi skušnjava, da bi ljubezen žrtvoval za svoje delo. Ker to živim.

Tako sem ga razumel. Hamlet ni ena drama. Hamlet je petdeset dram. Treba se je samo odločiti, katerega od petdesetih bomo uprizorili. Jutri lahko pripravim njegovo popolnoma novo različico. In to bi res rad storil. Gre samo za fokusiranje pogleda. V glavi nimam enega in edinega večnega Hamleta. Tako kot ni enega, zabetoniranega pogleda na svet.

Ha, ha. Ne morem povedati v enem stavku. Hm, je še kar trden. Ni dolgočasen. Ta moj pogled. S tem res nimam težav. Veliko bolj se razumem, ko delam. Nisem nekdo, ki bi natančno razumel, kako deluje svet. Kot vsak povprečno inteligenten gledališki režiser sem zelo odgovoren in senzibilen, ko gre za razumevanje tega, kam drvi svet, kam drvijo dogodki na odru, ko gre za politiko. Sam pa se vidim predvsem v vlogi povezovalca obeh svetov, ki poskuša sodelovati z ustvarjalno energijo igralcev … Obenem mi je natančno jasno, da življenje, to moje življenje iz mesa in krvi, nima repriz.

Ja, in kar ponosni smo na to. Res pa je, da nismo ravno zasloveli zaradi njih. V zadnjih desetih letih smo gostili Naomi Klein, Slavoja Žižka, Badiouja, Negrija … Mnogo tistih, ki poskušajo imeti drugačen pogled na svet, ki znajo razmišljati o alternativi …

Alternativa dekadentnemu, kapitalizmu, alternativa resničnosti, v kateri živimo. Jutri bomo na primer govorili o tem, kako se v Nemčiji bojevati proti islamofobiji. Večina Nemcev je mnenja, da je islam zlodej. Prej sta to bili Rusija, Vzhodna Evropa, zdaj so to islamske države. Toda, poglejte, v Nemčiji ni nihče umrl od roke islamskega terorizma. Imamo pa v preteklih dvajsetih letih precej turških trupel in umorjenih temnopolitih ljudi. O tem bi se hotel pogovarjati. Toda Nemci potrebujejo strah; da lahko živijo, se morajo nečesa bati. In zdaj še to: mi smo ustvarili ta terorizem, ki se ga vsi bojijo. Vsi, ki smo odrasli v »levičarski« Nemčiji, tako kot jaz, smo se leta in leta spraševali, zakaj da nihče vendarle ne napade ZDA. Potem pa se zgodi enajsti september in – seveda! – vprašali smo se, kako to, hudiča, da se to ni zgodilo dvajset let prej. Po vsem tem, kar so Američani storili v Kanadi, Nikaragvi, Čilu, Iranu, Kuvajtu, Afganistanu … Terorizem, ki se ga tako bojimo, je postal realen produkt naših razbolelih možganov.

Ha, ha, ne bi rad govoril o tej predstavi.

Zato.

Zato, ker je to bila popolnoma zgrešena predstava.

No, v redu, potem bom rekel drugače: jaz nisem bil zadovoljen s to produkcijo. Grško mitologijo sem hotel brati z očmi izkušnje tretjega rajha in nacistične Nemčije. Ni mi uspelo. Veste, zakaj to govorim: narobe je, ko režiser sedi v svojem stolu in si začne prikimovati, da razume. To je narobe! V trenutku, ko si gledališki režiser zaželi poučevanja občinstva, mora zapustiti teater. Samo za to gre!

Ja, ampak z moje strani je bilo strahopetno. Toda, naj najdem vsaj en pameten razlog, zakaj sem se lotil Elektre: zato, ker je Nemčiji, tedanji politiki, prišlo na um, da bi moral nastopiti čas, da bi Nemčijo v svetu začeli predstavljati kot žrtev. Proti tem silam sem se boril. Toda v svoji borbi dlje od ravni televizijske drame žal nisem prišel.

(smeh) Vesel sem, da vam je kljub temu bila všeč.

Moje vprašanje bi se glasilo: kaj je realizem?

Prej bi rekel, da zganjam nadrealizem. Če nekdo do njega pride po naravni poti, tako kot je to uspelo Larsu Eidingeru v Hamletu – temu grotesknemu junaku, neodložljivo povezanemu z lastno usodo preteklosti krone. Toda, moja prva raven dela je zvestoba resnici.

Takrat ko jim bom dal znak. Poglejte skozi okno, na dvorišču kadijo.

Hm, nikoli še nisem tako razmišljal o tem. Morda pa imate prav. Morda ima to nekaj opraviti s tem, da sem v ta posel vstopil precej mlad. Od tega je zdaj petnajst let. Ne maram igralcev, ki na primer dobijo vlogo Hamleta, potem pa si rečejo, super, jaz bom zvezdnik predstave, vsi drugi pa bodo samo meni na uslugo. Danes ni čas junakov – ker junakov ni več. Vidite kje kakšnega? Obama se je trudil postati junak, toda slednje je žrtvoval za resničnost ameriške politične moči. Kako naj postavim na oder junaka, če jih v življenju ni več?

Seveda!

Samo negativni! Toda, hvala bogu, da sem to prerasel. V določenem obdobju so začeli gledališki ljudje posnemati zakone množičnih medijev, gledališčniki so hoteli iz mene narediti pop zvezdnika.

Seveda ne. No, po eni strani mi je bilo všeč. Ampak, kaj ko te kmalu po tistem, ko te povzdignejo v nebo, mediji načrtno sesujejo v prah. In pri tem celo uživajo. To me je potrlo, ampak nič ne de; huje je, da je pri meni povzročilo pravo ustvarjalno krizo. Zgodilo se mi je, da nisem več verjel samo pozitivnim kritikam, temveč tudi izjemno negativnim. Začel sem dvomiti o sebi. Danes vem, da če bi režijo moje prve predstave, po tistem, ko sem iz Baracke prestopil v Schaubühne, kritiki raztrgali, bi bil danes boljši režiser. Žal ni bilo tako. Skoraj bi bil ob talent. Toda zdaj, ko sem bil že vsaj trikrat na vrhu in vsaj tolikokrat na tleh, sem se navadil na te vzpone in padce.

Moj talent je moja senzibilnost. To je vse, kar imam. Da sem senzibilen do igralcev, do težav, ki jih najedajo, da vem, kako jim pomagati …

To je zapuščina režiserja Petra Steina. Skoraj vsaka pisarna oziroma garderoba ga ima. Oziroma ga je imela.

Drži. Dogaja se, da v zadnjih letih pri pisanju dram pogosto posnemajo Ravenhilla, Kaneovo … To me ne zanima. Potem že raje uprizorim original. Ne oder ne bom postavljal kopij. Vsakemu mlademu dramatiku bi položil na srce, naj ne premišljuje preveč, kako so pisali tisti pred njim. Naj ga ne premamijo nasveti, o čem je najbolj tržno pisati. Osemdeset odstotokov sodobnih dram govori o zlorabah iz otroštva. To je postala banalna tema. Saj, vsak mora izhajati iz svoje biografije. Za umetnika mora biti njegova biografija vir umetnosti.

Kot vir navdiha? Vsekakor ponižanja, ki sem jih doživel v otroštvu.

Vsakršna.

Ravno zaradu tega! (smeh) Bil sem pravi upornik. In zgodilo se mi je, da se je to uporništvo obrnilo proti meni. Izhajam namreč iz precej konservativne družine. Oče je bil vojak, fanatičen katolik. Silili so me, naj hodim k maši. Odraščal sem v malem bavarskem desničarskem mestu. Joj, kako me je to frustriralo. Bil sem živahne sorte, preveč, in to je šlo ljudem v nos. Veliko sem se pretepal.

Reciva, da je bilo petdeset odstotkov rund mojih. Toda to fizično soočanje na ulicah. Kar skočil sem v koga. Ljudje so bili tako ozkogledni. Verjetno v Ljubljani živite nekaj podobnega.

Oh, razočaral bom: Jonathana Franzna.

Saj se je še nisem zares lotil. Obenem berem tudi zanimivo biografijo Güntherja Rühlerja. Bil je urednik kulturnih strani FAZ, pogumen mož. Napisal je čudovito knjigo o zgodovini nemškega gledališča. Zdaj piše drugi del: od 1945 pa vse do danes.

Morda. Morda pa res.