V njej zagovarjamo idejo gibanja za radikalno demokracijo, neposredno družbeno pravico. To je novo levičarsko gibanje, ki se je rodilo sredi lanskih študentskih demonstracij na Hrvaškem. Tako sem poleg akademika in pisatelja zdaj postal še aktivist.

Knjiga ima podnaslov Uvod u anatomiju građanskog otpora (Uvod v anatomijo državljanskega upora); v njej smo nadrobno predstavili zahteve in metode hrvaških študentov in aktivistov, ki so sodelovali pri obranitvi zagrebške Varšavske ulice. Od študentskih uporov leta 2009 se je na Hrvaškem vzpostavil nov politični subjekt, ki zavrača skorumpiran politični sistem. Zagovarja alternativne modele organiziranja, kot je neposredna demokracija oziroma sistem plenuma, ob pomoči katerega državljani sami odločajo o vprašanjih, ki se jih tičejo. Pa naj gre za politično akcijo ali za njih vsebino. To je novost na evropski ravni: študentski upori na Hrvaškem so imeli poseben način organiziranja. Niso samo blokirali delovanja univerze, temveč so oblikovali tudi plenum, mestno skupščino, na katero so k razpravi povabili vse državljane, ne samo študente, naj razpravljajo o vitalnih vprašanjih hrvaške družbe. Plenum je še vedno aktiven in doslej je bilo najmanj sto množičnih skupščin. Problem izobraževanja je bil samo povod za to, da smo načeli še druge teme in jasno povedali, v kakšni družbi hočemo živeti, ter predvsem oblikovali kritiko ekonomske in politične oblike divjega kapitalizma.

Vprašanje za milijon dolarjev. (smeh) In vprašanja o pripadnosti so vedno večplastna, zato tudi odgovori niso tako enostavni. Čeprav ljudje pričakujejo enostavne odgovore, ki bodo kaj povedali o kolektivni identiteti tistega, ki je vprašan. Ko pa hočete pojasniti, da so zadeve veliko bolj zapletene, kot se zdi na prvi pogled, ljudje nimajo več potrpljenja, da bi poslušali …

No, bom povedal, v čem je moja individualna razlika. Večina ljudi privoli v redukcijo svoje identitete …

Seveda. Kaj pa mi, katerih življenje ne ustreza enostavni paradigmi: da smo se rodili v enem mestu in vse življenje preživeli tam? In da na nas zunanji svet ni vplival? To je skoraj nemogoče. Jaz sem, na primer, do petnajstega leta živel v BiH, od petnajstega do petindvajsetega na Hrvaškem, nato skoraj deset let v Parizu in Chicagu in zdaj v Edinburgu. Kdo sem torej jaz? Doma sem iz te regije, gotovo pa sem se oblikoval v Parizu in Chicagu. Kako naj pojasnim, da emocionalni zemljevid ne spoštuje meja in političnih delitev? Vsa ta mesta imajo zame izjemen pomen in v njih se odlično počutim. Sarajevo, Dalmacija, nekateri predeli Zagreba …

Šalata, Savska ulica …

(smeh) Tako je. Potem je tu še deseto pariško okrožje, Lakeview v Chicagu in zdaj Edinburg, kamor sem prišel kot produkt teh transformacij. Edinburg mi bo dal nekakšen novi emotivni pečat. Ko o sebi govorim na deklarativni ravni, ne morem uporabljati, sem to ali to, temveč sem to in to in to … (Pogled dvigne visoko in daleč.)

Nikamor, razmišljam o stvareh, ki sem jih povedal. Seveda je normalno, da kot pisatelj pišem v jeziku, ki je standard v dveh državah, s katerima sem povezan, BiH in Hrvaško. Toda kaj sem potem kot akademski znanstvenik, ki pogosto piše v francoščini, še največ pa v angleščini – katera je moja jezikovna identiteta? Sem british scholar, ko govoriva o izobrazbi, francosko-ameriški izdelek. Zame je moja politična identiteta pomembnejša od etnične. To, kar se dogaja v Grčiji, je veliko bolj pomembno kot na primer to, kar se dogaja v kateri od mojih domovin. Kako bo posameznik mapiral svet, je popolnoma individualna odločitev. To nas dela za posameznike. S tem nočem zanikati, da smo tudi del različnih kolektivnih identitet. Toda slednjih je več: regionalna, nacionalna, etnična, politična in seksualna.

Zanimivo vprašanje. Mislim, da ne bi bila drugačna zaradi tega, kar se nam je zgodilo v devetdesetih, temveč zato, ker bi me katerokoli drugo mesto tudi drugače oblikovalo. Če bi to bil Beograd, Zagreb, Ljubljana …, bi bil moj mentalni zemljevid in emotivni svet drugačen. Morda boljši. Ali slabši. Toda dejstvo je, da je prav Sarajevo moja izhodiščna točka in torej nekaj, kar me je od vedno določalo. In to veliko prej, preden je postalo svetovno znano, mitsko mesto 20. stoletja. Zaradi njegove energije, zgodbe, katere del smo bili in smo še, sem ponosen, da sem od tam. Po drugi strani je Sarajevo tudi mesto, ki je vedno sprejemalo prišleke. Tudi moji starši so v Sarajevu prišleki. To mesto ima že v svoji zgodovini vštete različne svetove. Od Avstro-Ogrske do lokalnega prebivalstva, do tistih, ki so z vseh koncev sveta nenehno prihajali. Ne nazadnje je Sarajevo sefardsko mesto. V zgodovini je bilo neposredno povezano s Španijo, Češko, Avstrijo in Turčijo. Malo je takšnih mest, ki so v sebi združevali vse našteto. To nas je v posebnem duhu oblikovalo vse od rane mladosti; in ta duh je bil nadnacionalen in nadetničen in ponujal nam je močno identifikacijo z mestom. Sarajevo sem zapustil med obleganjem; vrglo me je v svet, na pot tavanja … Ne glede na to, da sem se v Zagrebu, kjer sem živel deset let, počutil kot doma, mi je bilo ves čas jasno, da to ne bo zadnja postaja. Ko človek izgubi dom, ko mu je jasno, da ni vrnitve vanj – ker je njegovo mesto ostalo v preteklosti –, takrat sprejme, da nikoli več ne bo imel samo enega doma. Oziroma da bo dom vedno v množini.

Andrićeva biografija samo potrjuje to, kar sem pravkar povedal. Da možnost ali ali ne obstaja, temveč da obstaja in bosanski in srbski in hrvaški. Po svojem življenju, pisanju, po jeziku, mešanici ekavščine, ijekavščine …, je tudi otomanski pisatelj, kajti ves njegov svet je otomanski. Obenem je tudi habsburški pisatelj, ker se je oblikoval v tem svetu, se boril proti monarhiji … Če bi nekdanja Jugoslavija obstajala, bi lahko rekli, da je Ivo Andrić jugoslovanski pisatelj. To bi, preprosto, »pokrilo« vse njegove korenine. Za moje korenine, na primer, prostor Jugoslavije ne zadostuje; če bi obstajala Avstro-Ogrska, bi zame to pomenilo bolj enostavno identiteto. Če bi me vprašali, poslušajte, od kod ste, bi rekel, no, iz Avstro-Ogrske. Toda živimo na ozemlju, kjer so razpadali imperiji in države, in mnogo je ljudi, ki niso živeli samo na enem mestu. Ivo Andrić je naš. V njegovem umetniškem opusu lahko uživamo, ne da bi si marsikaj razlagali … Tudi če govoriva o slovenskem prevodu njegovih knjig, ljudje vedo, o čem piše. V tem smislu je tudi slovenski pisatelj. Ki je zelo dobro razumel zgodovino in ljudi Balkana, Mediterana in širše …

Ja, takrat ko mladenič Gallus ob neki priložnosti nagovori prebivalce Višegrada in jim pove, da končno prihaja jugoslovanstvo in kako lepo, da se bodo rešili vsega starega in konservativnega in bodo vsi obravnavani enako, ne glede na etnične in verske razlike. Češ da so vsi del iste nove države. In Andrić svojega junaka poimenuje Gallus, ki zagotovo ni Bosanec niti južni Slovan … Gallus zveni frankofonsko, je nekdo, ki v stari svet prinaša nove ideje, ideje francoskega republikanstva kot emancipatorne ideje jugoslovanskega nacionalizma tistega časa. Andrićeva ironija se kaže tudi v tem, da takšne ideje podaja tujec. V tem kontekstu je treba razumeti, da smo tisti, ki nimamo korenin v tem prostoru in nosimo drugačne priimke, na boljšem: ne razumemo namreč ideologije krvi in tal. Zato naše misli niso vedno v skladju z lokalnimi tradicijami, so pa zato zagotovo nerazdružljive z napredkom, emancipacijo in mirom. Zanimivo, da ljudje – kozmopoliti, ki jim je nacionalizem tuj – v prostor nekdanje Jugoslavije nočejo vsaditi ideje o neki novi Jugoslaviji ali uniji, temveč ves čas ponavljajo: to, kar se je zgodilo, se ne sme nikoli več ponoviti.

Vem, kaj mislite. Pogosto jih citiramo. Kiš, Selimović, Crnjanski … V književnostih vseh nekdanjih narodov Jugoslavije je precej močnih ekip.

Zanimivo bi bilo videti količino del prozaistov v srbski književnosti: Kiš, Kovač, ki je spet problematičen, ker sodi tako v BiH kot tudi Črno goro … Na našo generacijo je najbolj vplival Kiš, ki je tudi sam zavračal identifikacijo srbskega pisca, vedno se je imel za jugoslovanskega ali srbohrvaškega. Zelo pomembna se mu je, prek Krleže, zdela povezava z Zagrebom – in to se vidi tudi v njegovem jeziku. To je pogosto mešanica srbščine in hrvaščine. Tako se je hotel afirmirati kot jugoslovanski pisatelj. In prav to jugoslovanstvo mu je omogočilo, da je pobegnil od etničnega – ni hotel, da ga predalčkajo.

Morda je šlo v njegovem primeru za politično izbiro. Upal je, da bomo lahko nadigrali razlike, ki nas ločujejo. Pogosto je govoril, da na svetovnem trgu nastopamo kot eno. Rekel je, da ni bistveno, ali je Marquez kolumbijski pisatelj, je latinski pisatelj, mi pa da moramo nastopiti vsaj kot jugoslovanski … zdaj postjugoslovanski, če že ne balkanski, in reči svetu, poglejte, obstaja Balkan in tam pišejo odlično književnost. Posamično nastopanje z malimi državami se navsezadnje degradira na raven folklore, razen posameznih izjem. Ko pa ste enkrat folklora, postane interes za vas sila omejen. Za to, da boste v svetovni književnosti lahko enaki drugim, potrebujete širši regionalni naziv.

Mario Vargas Llosa je usual suspect, ki je na neki način moral priti na vrsto. Zanimivo, da je Marquez uro po tistem, ko se je razvedelo za Vargasa, na twitterju objavil: »Računi poravnani.« (krohot) Kar veliko pove o njuni stari zgodbi, prijateljstvu in tekmovalnosti.

Le da je eden ni dočakal. Vsak si želi, da bi njegov najljubši pisatelj dobil Nobelovo nagrado. Vargas Llosa je eden tistih, ki mu Nobelova nagrada ni bila potrebna za to, da bi svet izvedel zanj. Ivo Andrić jo je v tem smislu potreboval. Ali pa Herta Müller. Šlo je za politično odločitev Nobelovega odbora, da se je lani nagrado podelilo leto Herti Müller, letos Latinski Ameriki, kajti minilo je že trideset let, odkar je dobila svojega književnega nobelovca. Obenem pa nas opominja na to, kdo je Vargas Llosa …

Natanko tako. Morda je prejel priznanje za to, o čemer je pisal pred tridesetimi leti. Lahko samo upava, da to ni nagrada za njegovo desničarsko delovanje … Toda to je samo moje osebno mišljenje.

Stara nacionalistična ideja temelji na tem, da je jezik platforma, na kateri se snuje narod. Tako je nastalo jugoslovanstvo. Vzporedno pa so se vzpostavljali drugi narativi, kot so partikularno slovenski, hrvaški in še posebej srbski. V Sloveniji je jezik bistveno določil narod, veliko bolj zapleteno pa je, ko govorimo o Hrvaški, BiH, Srbiji in Črni gori, kjer sicer obstaja en jezik, ampak štirje narodi in nekaj držav …

Svojim prevajalcem pogosto v šali rečem, naj kar sami zapišejo, ali so prevedli roman iz bosanskega oziroma hrvaškega jezika, ker se tako uradno govori jezik, ki ga govorim. Ampak bilo bi najboljše, če bi napisali, da je to štokavščina. (smeh)

Ha, ha. Vem, ampak tako pač je. In spet se vračava k problemu, ki so ga imeli Iliri: niso vedeli, kako naj bi poimenovali ta jezik, pa so mu rekli »naš jezik«. In še danes, kadar se srečajo nekdanji Jugoslovani, rečejo, no, »govorimo po naše«. (smeh) Ampak kaj je danes jezik književnosti in angleški jezik na območju Velike Britanije in Commonwealtha? Ali je indijski pisatelj, ki piše v angleščini, kaj manj indijski? Zagotovo ne. Zakaj se je tako odločil? Njegova stvar. In tudi v Indiji pisanja v angleščini ne doživljajo kot nacionalno izdajo. V Evropi imamo popolnoma drugačen koncept nacionalne literature. V Veliki Britaniji imajo britishness. Zdaj se na veliko debatira, kaj naj bi bila britishness. Ali obstaja britanska nacija? Vsi bodo rekli, da ne. Rekli bodo, da obstajajo štirje narodi v Britaniji. Kako potem definirati angleškost? Kaj je angleškost v primerjavi s škotskostjo?

Zanimivo, trenutno živim v državi in delam pri projektu državljanstvo na Balkanu, toda bistvene stvari potekajo pred mojimi očmi, na edinburških ulicah. Zelo podobne so tistim, ki smo jih v Jugoslaviji izkusili v sedemdesetih in osemdesetih: decentralizacija, federalizacija, konfederalizacija itd. Podobne so tudi debate. Kako daleč naj gremo s tem, ali postati neodvisen ali ne? Seveda se vse dogaja v nekem drugem kontekstu, v katerem bi za Škote neodvisnost pomenila nekaj čisto drugega kot za države nekdanje Jugoslavije. Kaj bi danes pomenilo za Škotsko, če bi postala neodvisna? Moja teza je, da bi bila Škotska kot neodvisna država v resnici manj neodvisna, kot je zdaj lahko močna znotraj Združenega kraljestva. Povejte, je Slovenija danes bolj neodvisna kot leta 1990? Ali pa Hrvaška? Slovenija od leta 2004 zagotovo ni več neodvisna, saj je del EU, dobila je osemdeset tisoč strani zakonov, ki jih ni sama spisala. Ima evro, njena vojska je del Nata … Kaj je torej slovenska neodvisnost danes? Na Hrvaškem se pogosto šalim, da je Jugoslavija kot projekt neodvisne nacionalne države južnih Slovanov vseeno trajala sedemdeset let, Hrvaška pa komaj dvajset … To je za politični projekt kar precej. Slovenija pa je bila v resnici neodvisna samo štirinajst let. Če država prevzema zakone drugih, kaj je potem s suverenostjo? Kako se v svetu globalnega kapitalizma meri neodvisnost? Vidite, neodvisnost je precej problematičen koncept, razen ko gre za simbolne reči, kot so na primer nogometna reprezentanca, prostor v Združenih narodih, zastave in podobne zadeve, od katerih pa ne moremo živeti.

Državljanstvo ima dve dimenziji: prvo največkrat povezujemo z državljanstvom v smislu, češ, čigav potni list imaš …

(smeh) Veliko ljudi ima dvojno državljanstvo. V svetu migracij je to vse pogosteje, še posebej pa na območju, kjer so razpadale države. Ta dimenzija ljudem veliko pomeni. Vprašanje potnega lista je pomembno, kajti ponuja odgovore, ali nekdo potrebuje vizum ali ne, ali lahko potuje ali ne … Toda pomemben je tudi drugi del, rečemo mu građanstvo, morda bi temu izrazu v slovenščini lahko rekli meščanstvo … V smislu citoyenneté kot aktivno meščanstvo, pri čemer smo mi vsi meščani, ki naj bi bili aktivni in odločali o usodi lastne države. Ti dimenziji državljanstva me v akademskem smislu zanimata.

Politično bi to seveda bilo relevantno. V osemnajstem stoletju in precejšnjem delu devetnajstega stoletja in celo danes je Cerkev bila in je politično relevantna. Celo nacionalizem kot takšen, kot afirmacija meščanskega razreda, se je hotel izogniti vplivom Cerkve. In to je bil tudi del nekdanjega socialističnega projekta. V nekaterih državah je Cerkev postala irelevantna, v drugih spet ne. Zanimivo, kako se je v Španiji njen vpliv zmanjšal, medtem ko je na Hrvaškem in v Sloveniji ravno nasprotno. Sekularizacija države od naroda bi pomenila, da država ni nujno nacionalna država. Torej bi lahko imeli države, ki so nadnacionalne, in nacija kot takšna izgubi politično relevantnost. Kaj je mobilizacijski potencial in s čim se identificiramo? Z narodom, z družbenim razredom, z regijo, s kontinentom? Videli bomo, kaj bo v prihodnosti za nas relevantno, in po tem bo urejen naš politični prostor. Nisem prepričan, da bo narod v nedogled imel tako močan potencial, kakršnega ima danes. V nekaterih delih sveta ima religija precej večjo mobilizacijsko moč od naroda – v delu islamskega sveta, na primer. Obstajajo tudi močne regijske identitete, ki niso nujno etnično čiste. Družbeni razred se vrača kot eden pomembnejših dejavnikov politične organizacije v svetu, v katerem se soočamo z ogromno neenakosti. Solidarnost se namreč širi prek družbenih razredov in precej manj prek nacionalnih ali jezikovnih linij. V nekaterih državah je bil jezik bistven za oblikovanje naroda, v Albaniji na primer: v njej živijo pravoslavni, katoliki in muslimani, toda bistveno je, da vsi govorijo isti jezik, religijske razlike jih ne motijo. Nacional(istič)ni mit sicer zatrjuje, da je tu od vsega začetka in da so se ljudje od vekomaj organizirali v narode, čeprav gre za moderen koncept, ki ni starejši od dveh stoletij. Nočem reči, da je ta koncept v zatonu, toda zagotovo ne bo večen.

Vstop držav v EU navadno interpretiramo na dva načina: po eni strani pravimo, da ne moremo ubraniti nacionalne identitete, če nismo del EU, po drugi pa nacionalisti poudarjajo, da je ravno obratno. Češ da je z vstopom v EU nadnacionalno združenje, nacionalizem izgubljen. Ne glede na to, koliko težav imam z EU in njenim načinom delovanja in ideologijo, ki jo zagovarja, sem prepričan, da EU oblikuje kontinentalno identiteto. Mislim tudi, da bi bilo treba balkanske države stlačiti vanjo, da bi se težave, s katerimi se kar naprej ukvarjamo, lahko reševale na višji ravni. Kajti očitno je veliko težje, če svoje probleme rešujemo samo na nacionalni osnovi. Pankontinentalna solidarnost je nekaj, kar Evropa potrebuje, čeprav jo bo težko doseči. Zdaj pa je tako, da se vsakokrat, ko nastane kriza, vsi oklenejo ekonomskega nacionalizma in zapirajo v svoje male države. To pa je lahko zelo nevarno.

Moja osebna zgodba je gotovo navdih za moje pisanje, čeprav to, kar sem doslej napisal, ni toliko avtobiografsko – skoraj nič.

Edini tekst, za katerega bi lahko rekel, da je avtobiografski, se izkazal, da to ni.

Začel sem kopati po zgodovini svoje družine in izkazalo se je, da ni vse tako, kot se zdi. Vsaka družina pozna omejeno zgodovino svojega debla. Nikoli vam ne bodo povedali vsega. Zato se hitro lahko zgodi, da pisec, ki naj bi segal po avtobiografskih momentih, ugotovi, da niso nujno verodostojni, in se zateče k literaturi. V svojih romanih sem avtobiografske trenutke razpršil in jih pripisal različnim junakom.

Tako je. Obstaja igra z avtobiografskimi podatki – izkušnja navdihuje in zapisuje. Ni nenavadno, da se moji romani dogajajo na različnih geografskih širinah, v času so si različni in se, tako so zapisali recenzenti, ukvarjajo z velikimi temami. Izhajajo iz mojega življenja, ki poteka na več prostorih, celo na dveh kontinentih. Predvsem pa je bistveno, kdo vstopa v moje življenje. To so posamezniki, katerih biografije so precej bolj fascinantne od moje. So veliko bolj globalne in za pisca torej idealne. Mirno lahko rečem, tudi glede na to, da že deset let živim zunaj območja nekdanje Jugoslavije, da bi težko napisal roman o tranziciji na Balkanu. Poznam kar precej pisateljev, ki to počno vrhunsko, in ne bi jim bil kos.

(smeh) Prej sem omenil Avstro-Ogrsko. To, kar vem o svojem izvoru, v glavnem pokriva teritorij nekdanjega imperija. Moja družinska zgodba je polna različnih kulturnih, nacionalnih, verskih in jezikovnih transformacij. V njej je veliko skrivnosti, želje po pripadnosti in zgodovinskega nomadizma, kajti že nekaj generacij se nismo ustavili samo v eni državi. Če pa smo se že, se v njej nismo zadržali dlje, potem so se države zamenjale, čeprav se mi nismo …

Ja, o teh stvareh pišem. Zanimivo, kako v slovanskem svetu moj priimek vedno povzroča radovednost, ker je nenavaden in nas Štiksov ni veliko. Štiks lahko interpretiramo različno; ena od verjetnih različic pravi, da izhaja iz jidiša štik, kar bi lahko pomenil kos, stvar ali nekaj majhnega ali pa celo neprijetnost, težavo; od tod v ameriškem jidišu izraz shtik happens! Neka druga interpretacija pravi, da prihaja Štiks iz češke besede štika, kar bi lahko bilo riba. Toda zdaj sva že pri literaturi, kjer lahko iz več elementov narediva več kombinacij. To je zgodba mojega očeta. Materina zgodba prihaja iz Dalmacije, dalmatinskih revolucionarjev in partizanov, koncentracijskih taborišč, ljudi, ki so zgodovino občutili na svoji koži. Vedno pravim, da moja starša prihajata iz dveh popolnoma različnih svetov, srednjeevropskega in mediteranskega, in ravno zato je bilo Sarajevo idealen prostor zanju. Za moje rojstvo pa tudi.

(krohot) Metaforično vsi sedamo nanj.

Delovni naslov romana je bil bolj jasen: Mesto in kri. Kri, s katero se prenaša identiteta, in mesto kot prostor za razvoj posameznika, prostor nepričakovanih srečanj in sprememb. Z urednikom sva se pogovarjala, da je takšen naslov preveč očiten. Potem sva se strinjala, da je v knjigi močan prizor, ko Richter pride v sarajevsko sinagogo in neveden sede na neki stol. Ugotovi, da je to Elijev stol, stol za obrezovanje. To je ključen trenutek v njegovem življenju. Simbolično je sedel na Elijev stol, ko se je rodil kot Nemec, in drugič, ko je v Sarajevu odkril, da je sin sarajevskega Juda. To zanj ne pomeni spremembe identitete, temveč sproži razmišljanje, kaj so nam dali starši, kaj smo … Veste, ko je človek star petdeset let, se niti ne more več spremeniti. Richter pove, zakaj se mu zdi pomembneje, da je njegov oče Jud in ne poštar … Zaradi vsega tega, kar se je zgodilo v dvajsetem stoletju, vsega, kar nosimo iz pečata vojne. In ta dogodek ga bo …, ne smeva vsega povedati.

Morda je skrivnost samo v tem, da smo ljudje ves čas isti, ves čas doživljamo iste situacije. Ne nazadnje so zgodbe o ljubezni in politiki vedno iste. Ta vzporednost omogoča bralcu, da razmišlja o tem, kaj je mimobežnega značaja, kaj ostane in kaj so minljivi fenomeni. Ter kako naj v dveh časovnih obdobjih razumemo dogodke in kaj nam govorijo. Zame pisanje ni samo opisovanje določenih oseb in dogodkov. Pogosto govorim o natančno določenem problemu, ki me muči tudi sicer in ga skušam rešiti ob pomoči književnosti. Včasih je za uganko, ki me najeda, najboljša rešitev akademsko delo. Do nekaterih odgovorov pa lahko pridemo samo prek literature …

Drži. Morda ravno zaradi tega potrebujem ogromno časa, da napišem novo delo. Z eno težavo se lahko ukvarjam leta in leta. Čakam na dober odgovor, da ga bom lahko prelil v knjižno obliko. V to pa je vključenega precej tveganja. Preteklo delo in dobro delo vam ne moreta zagotoviti, da boste tudi v prihodnje spisali kaj berljivega.

Talent je en del. Toda brez veliko truda in znanja ne gre. Dober produkt nastane iz piščevega smisla za jezik in popisovanje, obenem pa mora vedeti, o čem govori. Za to pa potrebuje znanje. Potem je tu še tretja, nezanemarljiva dimenzija: izkušnje, empirija. Če je zadoščeno vsem trem, lahko nastane dobra literatura.

Roman Homo Faber je izjemno vplival na mojo formacijo pisatelja. Zaradi vprašanj, ki me tesno zadevajo: ali so odločitve, ki jih sprejemamo, dobre samo za nas ali tudi za tiste, ki nas obkrožajo? Smo pripravljeni razumeti signale, ki se sprožajo ob posameznih odločitvah? Pogosto jih zavestno ignoriramo; in potem je tu še vprašanje, kam nas bo ta namerna nevednost pripeljala: v katastrofo ali blaginjo? Biti homo faber, racionalen človek 20. stoletja, ne pomeni nujno, kot vemo iz zgodovine, da bo rešitev pozitivna. To je potencial mojega romana: tisto, za kar smo mislili, da je racionalno, nas je najpogosteje odkotalilo v destrukcijo. Tako je Homo Faber na medtekstualni ravni povezan z Elijevim stolom. Omogoča nam različne načine branja.

Plačam ili plaćem? (smeh)

Francozi bi temu rekli, da sem radostno melanholičen. To stanje lahko neposredno apliciram na moje knjižne junake. In nase. To bi lahko bil lep konec, kajne?

Zahtevna vprašanja. Stari Grki so se ves čas temeljno spraševali: kaj je dobro življenje? Hedonisti so poznali svoj odgovor, stoiki so spet mislili drugače. Vsi mi se ukvarjamo s tem, kako naj živimo dobro, na osebni ravni in kolektivno. Brez drugih ne gre, zato tudi razmišljamo politično. Harmonija med individualnim in družbenim mora obstajati. Morda je dobro življenje tudi to, da nenehno razmišljamo o tem, kako bi dobro živeli, kaj naj bi dobro življenje sploh bilo. Treba je eksperimentirati. Toda treba se je zbuditi, vsak dan znova. Zvenelo bo zoprno idealistično, vsak dan znova se zbuditi in si reči: kaj bom počel danes? Bo to tisto, kar želim in kar potrebujem? Čeprav je že tako, da so tudi naše ideje pogosto sleparske. Morda je izbor dobrih idej vrhunski samo za določen trenutek v našem življenju. Tudi dobra izbira je lahko samo začasna. Tako kot ljubezen. Na koncu.