(smeh) V tem trenutku gotovo.

Strašno sem razočaran nad Obamo, nad papežem Frančiškom pa ne. Več sem pričakoval od sedanjega ameriškega predsednika, od papeža pa nič. A mislim, da obeta precej več, kot daje vtis.

Moj dejanski priimek je Denti in ne Dante, to sem odkril nedavno, ko sem urejal dokumente za pridobitev italijanskega državljanstva – leto dni sem taval v temi, dokler nisem odkril, da so moji predniki iz Montefortina nosili priimek Denti. Ob prihodu v ZDA so po pomoti mnogim prišlekom spremenili ime in priimek.

Ob retrospektivah režiserje navadno vprašajo, ali so v profesionalnem smislu dosegli vse, kar so hoteli doseči.

Mislim, da sem bil deležen posebnega privilegija, da sem dosegel veliko več, kot sem si marsikdaj mislil, da bom. Mislil sem, da bom postal stripar, kar seveda ne bi bilo niti najmanj donosno, ampak končal sem pri filmu. Kar spet ni tako nenavadno, ker sem že od rane mladosti videl toliko filmov … Zdaj, ko se oziram nazaj – in imel sem sorazmerno uspešno kariero –, lahko rečem, da sem kar zadovoljen.

Bil sem velik oboževalec filmov Rogerja Cormana, in ko sem se prebil do njega, sem že dodobra razumel njegovo estetiko. In potem sploh ni bilo težko delati v njegovem duhu, pri ustvarjanju nam je omogočal popolno svobodo.

Lahko rečem, da smo bili, ko je šlo za Cormana, vsi našteti oportunisti: dal nam je možnost in izkoristili smo jo. Obenem smo bili tudi sami izkoriščani …

Seveda. In tega smo se že takrat zavedali. Nismo veliko zaslužili, ker nismo imeli cene – bili smo premalo izkušeni. Sodelovanje s Cormanom je bilo za nas quid pro quo: dobil je, kar je hotel, mi pa tudi. Po drugi strani v tistem času ni bilo druge možnosti, ki bi ponujala tako hiter vzpon kot prav sodelovanje s Cormanovo New World Pictures. Delali smo, kar smo hoteli delati, za to smo bili plačani in obenem je naš izdelek prišel do gledalcev.

Martin Scorsese. Pa Francis F. Coppola, Peter Bogdanovich in nekateri igralci, ki so prav tako začeli kariero pri Cormanu, Jack Nicholson, na primer … Seznam, in to seznam visoko čislanih igralskih imen, bi bil precej dolg.

To bo kar držalo. In še preden so se pojavili videi mash upov – nekakšnih video premontaž … Ko gledam posnetke tega filma, sem najbolj presenečen nad tem, kako surov material je to. Vse smo delali ročno: rezali in lepili, nobenega miksanja. Zvok se je ob novi »montaži« prekrival, včasih je to prispevalo k čarovniji filma, drugič spet ne … Vmes temne luknje. Najbolj zanimivo je bilo, da smo vsak večer imeli »premiero«. Če se je pri občinstvu obnesla, smo jo obdržali, sicer je romala v koš in za naslednji večer smo pripravili novo.

Če so se smejali, smo vedeli, da je vse ok. Včasih smo slišali vzklike groze … Ampak pomembno se nam je zdelo, da so bile reakcije, takšne ali drugačne.

Sem dolgoletni zbiratelj filmskih napovednikov. Vedno so mi bili všeč, ker sem jih včasih tudi sam montiral. Potem sem si nekega dne rekel, toliko napovednikov imam, pa jih nihče ne vidi. Mogoče bi jih dal na internet? Ampak to bi res bilo dolgočasno. Mar ne bi bilo bolje, da bi, na primer, zbral pet napovednikov in jih komentiral?! Tako smo s prijatelji v petih letih zbrali več kot tisoč napovednikov, doslej jih je komentiralo petinštirideset režiserjev. In to ne vedno dobrohotnih (smeh). Nihče ne ve za nas, nimamo sponzorjev, reklama o Trailers From Hell gre od ust do ust. Nič ne zaslužimo, in tudi ustvarjalci komentarje pred kamero podajajo zastonj.

Najprej sem zbiral filme in še vedno jih … Ko jih je kdo hotel vreči proč, prijatelji, lastniki videotek ali prednice v samostanih, sem jih reševal pred smrtjo. In bilo nas je več. Kolega mi je povedal, kako so ga iz nekega filmskega studia poklicali, ali ima film Zvezda je rojena iz leta 1959. Rekel jim je, da ga je pred leti pobral iz enega od smetnjakov pred studiem, oni pa so mu zatrjevali, da filmov niso metali stran. Ni bilo čisto tako, ni jim povedal, da ga ima, ker bi mu ga gotovo vzeli. Ostal je v njegovi zbirki.

Zato, ker so vsi isti. Gledalec ima rad nekaj, kar že pozna, ob čemer se bo dobro počutil. Žanrske filme radi gledamo zato, ker radi vidimo, da dobimo tisto, kar smo pričakovali. Kar pa spet ne sme biti natanko tisto, kar smo v kinodvorani videli pred tednom dni. Kako bi sicer lahko posneli toliko filmov o volkodlakih, vampirjih …

Zato, ker je to donosno. Seveda, težko je posneti drugi del, ki bi bil že kar končen. Mora biti dobra različica prvega in imeti mora odprto možnost nadaljevanja … In edini način, da ponudiš nekaj novega, je, da se režiserji domislijo še bolj inteligentnega načina, recimo ko gre za grozljivke, kako ubijati oziroma kako naj ljudje v zgodbi umrejo. Tudi zato je ta žanr v zatonu: namesto da bi se resnično domislili nečesa novega, so se domislili samo novega načina uničevanja človeških teles. Film The Cabin in the Woods je primer dobre grozljivke. Obenem je zapakiran tako, da ga bodo z veseljem gledali tudi tisti, ki niso ljubitelji žanrskega filma.

Nič nimam proti, tudi sam sem posnel nadaljevanje Gremlinov. In nadaljevanja so lahko tudi boljša od originala. Son of Frankenstein je bil boljši od originala The Bride of Frankenstein, drugi del Botra je boljši od prvega …

Seveda, ampak svoje je naredil tudi scenarij, drugi del je sagi Boter dal tisto epskost, zaradi katere je postal edinstven del filmske zgodovine …

Natanko tako: drugi del hkrati pripoveduje dve zgodbi, seveda pa ne bi mogel obstajati, če prvi del ne bi povedal tega, kar je … Zato so televizijske serije veliko bolj popularne od tv-filmov. Serija omogoči, da je zgodba veliko bolj zračna, da se junaki psihološko razvijajo iz dela v del. Nekaj podobnega je tudi pri dobrih nadaljevanjih dobrih filmov.

Seveda, ker tam imajo svobodo. In občinstvo. In sponzorje in denar. Če na kabelski televiziji, kot sta Fox ali HBO, serija postane uspešnica, je dovolj denarja za vse. Pri filmu ni vedno tako.

Nikoli nisem posnel filma, ki ga sam ne bi gledal. Material mi je moral biti blizu.

No, sprva sem mislil, da ta film nima pravega potenciala. Ko pa se je ekipi pridružil scenarist John Sayles in pripravil drugo različico scenarija in ko nam je postalo jasno, da lahko filmu dodamo politične in satirične podtone, je bilo lažje. Piranha ni samo nekakšna priredba oziroma parodija na Spiel­bergovo Žrelo. Je veliko več …

Oh, precej: predvsem v smislu, da se snema manj filmov, tistih, ki bi jih radi posneli, pa je vedno več. In boj za projekte postaja vedno bolj neizprosen. Danes imajo filmsko industrijo v rokah ogromne korporacije in nekdanji studii, ki imajo znotraj njih manjšinski delež, nimajo ravno veliko svobode pri odločanju. Vsem pa gre predvsem za to, da se producira filme – serije, nekakšne franšize Spidermanov, 4, 5, 6, 7, 8, 9 … Nekaj, kar bo dolgoročno nosilo ogromne dobičke. Za drugo jim ni pretirano mar. Zanima jih samo tisto, »kar se bo dobro prodajalo«, kar bo »v kino privabilo mularijo«, »privabilo mularijo, ki bo gledala, kako mularija fuka pite«.

Ja, prav te. V primerjavi s šestdesetimi in sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko se je snemalo filme z »vsebino« in so filmski delavci bili navdušeni nad tem, kar jim je ponujal filmski medij, je danes stanje grozljivo. Neodvisna produkcija sicer vsaj navzven še kaže nekaj zanimanja za »ideje«, ampak tudi oni so že pod nadzorom studiev …

Mojemu prijatelju Jonathanu Demmeju je, na primer, za Paramount celo uspelo posneti Mandžurskega kandidata. Danes to ne bi bilo več mogoče: šefi studiev bi odgovorili: Oh, ne, radi bi posneli kakšno akcijsko policijsko dramo, umori in te stvari, z Morganom Freemanom v glavni vlogi …

Še vedno mi je zelo všeč. Spomnim se, kako se je studio veliko ukvarjal s tem, ali gre za grozljivko ali komedijo – to jih je najbolj skrbelo. Da je Rjovenje takšen, kot je, ima velike zasluge scenarist John Sayles …

To ste rekli vi (smeh). Čeprav še danes včasih slišim frazo, da je gremlin E. T. vesoljček z zobmi …

Scenarij je, tako sem dolgo mislil, po nesreči pristal v nabiralniku moje hollywoodske pisarne. Chris Columbus ga je najprej ponujal Spielbergu, ta pa je priporočil mene. Sprva smo mislili, da bo to majhen in nepomemben film, a kmalu nam je zaradi potrebne tehnologije postalo jasno, da bo to čisto pravi studijski film.

Ne vem, če najtežji, zagotovo pa najbolj kompleksen. Lahko rečem, da smo tehnologijo izumljali sproti. Tudi zato, ker smo sproti spreminjali scenarij, ker so se sproti levili tudi značaji gremlinov (smeh) ... Spomnim se, kako je bilo na snemanju pod tlemi še eno nadstropje, kjer so stali in se prerivali lutkarji, ki so nadzirali palice in ročice, obenem gledali v monitorje, da so videli, kaj se dogaja zgoraj … Zadnjih nekaj tednov smo snemali samo še te lutke.

Ne, ni bil. In ko so v nekem trenutku spet nekaj jamrali nad gremlini, jim je Steven Spielberg zabrusil, v redu, lahko pa tudi izrežete gremline iz filma in mu daste naslov The People. Ljudje. Pa bo.

V devetdesetih se je HBO odločila, da bi v dveh, treh letih posnela serijo političnih filmov. Ponudil sem jim protiimigrantsko satiro …

Bilo je kmalu po ameriški invaziji na Irak. Bil sem besen. Sodelovali smo v nečem, v čemer ne bi smeli. Lagali so nam. In mediji so ameriški vladi pri tem izdatno pomagali. Nihče jih ni kritiziral, nihče ni postavljal vprašanj. Ti vojni zločinci pa so neovirano vodili ZDA.

Bushevi. Živim v deželi svobode govora. Moral sem nekaj reči na to temo, zato ta dva filma. Homecoming sem lahko posnel, ker so mi rekli, posnemi, kar hočeš, honorar ne bo prav velik. Posnel sem tisto, kar sem mislil in čutil, da moram posneti. Ko so ga prikazovali na torinskem filmskem festivalu, sem doživel stoječe ovacije. V ZDA ni bilo tako …

Nemogoče. Kdo bo sponzoriral serijo, ki nenehno kritizira odločitve ameriške vlade, pa naj bo na čelu demokrat ali republikanec … Ko so film predvajali, so tv-šefi računali na moje občinstvo, gledalce mojih grozljivk. In te so tudi dobili pred tv-ekrane. A druga polovica, ki se ni strinjala s predvajano vsebino, je celo organizirala javno sežiganje DVD-jev Joeja Danteja …

Mislim, da sem bil najbolj zadovoljen s scenami pri Gremlinih, tistimi, v katerih je nastopal pes. Res sem bil zadovoljen s tem psom. Zanj so bile lutke resnične in zato je tudi tako, recimo temu, avtentično odreagiral. Gremlini so iz psa izvabili res kvalitetno igranje, ki smo mu redko priča (smeh). Verjel je, da je Gizmo resničen.

Gizmo je pijandura in kdo ve, kje se klati. Zato tudi toliko časa traja, da bi posneli Gremline 3.