To je prvo vprašanje?

Kaže, da nisem bil pravi človek na pravem mestu. Odločitev za spremenjen sistem delovanja zahteva tektonske mentalne premike, zahteva svoj čas in neskončno potrpljenje. Zahteva dodatno stopnjo vere in zaupanja, zahteva popolno sinergijo vseh udeleženih in seveda predstavlja veliko tveganje. Žal imamo še vedno raje obstoječe stanje, kot da bi bili pripravljeni poskusiti narediti korak vstran ali čez. Naši strahovi ob spremembah so, da dobro izhaja nujno iz zla. Žal. Sprememb pa ni mogoče zahtevati ... in tudi ne vsiljevati. To ni bil in ne more biti moj namen. Sistem žal vse prevečkrat od človeka zahteva kompromise in prilagajanja. Tega ne prenesem. Da bi deloval tako, kot sem si zamislil, bi torej potreboval večjo avtonomijo ... Mislim, da je prav, da sva se z generalnim direktorjem SNG Maribor sporazumno razšla. Kar pa ne pomeni, da sva se razšla kot človeka. Spoštujem in cenim njegovo profesionalnost in želim vse dobro tistemu, ki me bo nasledil.

V času svojega mandata sem zunaj matične hiše režiral eno gledališko predstavo.

Drži. Delovna pogodba mi je dovoljevala, da kot umetniški vodja režiram tudi zunaj matične hiše. To bi bil res absurd, da ne bi več opravljal dela režiserja. Samemu sebi grobar ... Glede na pripombe, ki so prihajale iz hiše, pa se je zazdelo, da to, da delam zunaj, marsikomu ni všeč. Moja naloga je bila, da te očitke sprejmem in jih poskušam tudi razumeti.

Večkrat ste že poudarili, da gledališče absolutno ni zrcalo sveta in da je to ključna napaka v razumevanju gledališča …

Gledališče ne more biti samo posnemanje realnosti. Mora biti predvsem iluzija, ki presega literaturo in jo obenem z gledališkim jezikom nadgrajuje. To je moč gledališča. Sicer pa se mi zdi, da vse prevečkrat pozabljamo, da ima gledališče poleg kritične tudi higienično, katarzično nalogo, da se znotraj nje očistimo, da doživimo čutno emocionalni pretres, doživetje, ki se ga v resničnem življenju tako strašno izogibamo in bojimo. Razum nas je okradel čutnosti in čustvenosti. Gledališče to še vedno zmore. Umetnost pa ima svoje poslanstvo, da nas odtrga in prenese v drugo in drugačno realnost, ki je višja in intenzivnejša. Duh edini zmore preseči realnost.

Tri najmočnejše teme naše civilizacije.

Pri Levstikovem Tugomerju gre za družino, in to je ključna razlika med nemškim principom tega mehanizma, ki teče usklajeno in ni ugovora – vsi za eno misel. Pri Tugomerju gre za družino, ki ima popolnoma drugačno strukturo. Ta predstava nosi intimizem in to je ključno, kar razlikuje male narode od velikih. Vsi mali narodi delujejo po principu družine, kar seveda velikokrat pomeni bistveno večje vojne in probleme kot tam, kjer so stvari na neki način programske ali programirane, kjer ni ugovorov ali pripomb.

Gre za problem spreobrnjenja ali pokristjanjevanja ali v drugih oblikah celo sprejemanja tuje vere. V Levstikovem Tugomerju je del vrhunskega teksta, ki ga izgovarja Gregor Baković, ki pravi, kdor »sprejme tujo vero, je izdajnik naroda svojega«. Vera je osnova. Mislim, da je Levstika izbral zato, ker je to iz fides caritas spes osnova, da bi ta drama nosila to srce. Brez te osnove, te vere tega ne bi bilo. Nekaj je politična intriga, nekaj drugega pa je odpovedati se svojemu lastnemu srcu. Ključna zadeva v življenju namreč je, da brez vere ni ljubezni. Tudi gledališča ni mogoče delati brez vere. Vera pa pomeni najprej verjeti. Levstik o tem piše zelo toplo, tako kot tudi o drugih stvareh. To, da smo ga rehabilitirali, se mi zdi zelo lepo.

Že jezik sam je tako močan, da zahteva neko gluhost. Mislim, da je prišel čas za Slovence, da se tudi nekaj posluša, da bi se nekaj poslušalo. Vemo, da je čas takratnega slovanstva čas petja, v glavnem a capella…

Seveda, in to se vidi ob koncu predstave: ko tragičnost doseže neko točko, ko prideš čez neko mejo, ko prideš na neki rob, sta možnosti samo dve. Ena je sublimacija navzgor, v petje, v glasbo, druga možnost pa je to, kar obvladajo Anglosaksonci, absurd, kar naj bi pomenilo, da sebe sprejmejo za bedaka. Rečem: bedak sem. Ta tekst zahteva tišino. Je tekst o luči, ki ne doseže neba in povzroči kolaps. Tugomer je tekst o Slovencih, odpira problematiko tujca v našem svetu. Tugomer prihaja iz tujine, od drugod. In to je zgodba mnogih, Jožefa Petkovška, Ivana Cankarja, ne bom našteval. Zanimivo, kako ta narod vse, kar je tuje, jemlje z blazno fascinacijo, po drugi strani pa z nekim strahotnim negativizmom, strahom in zavistjo. Ne moremo prebaviti, da so nekateri uspešni in da so enostavno ... zmagali. Tugomerju je uspelo in tega mu nočemo priznati. Levstik je zame zelo shakespearjanski, liki so izjemno izrisani, tipologija je zelo natančna. In če naj sklenem, vizija je v Sloveniji vedno problem. Slovenci si ne želimo, da bi to, kar nas mori, presegli. Preseganje je pri nas negativna kategorija.

Mislim, da jih povezuje predvsem njihova marginalnost. Skrajnost, ekstremnost ... Njihova zavestno sprejeta ali pa mogoče vsiljena samota. Velikani, ki so bili razumljeni pozno, velikokrat prepozno. Vsi pa so predstavljali neko prelomnost, ki jo je zaznala šele­ ­zgodovina.

Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi obmolknila vsa umetnost. Te tišine, tega molka si nočem predstavljati. Te gluhote, te puščave ne bi privoščil niti svojemu največjemu sovražniku. Premalo se zavedamo, da izganjanje duha vodi v popolno opustošenje. Duh je še edino, kar nam lahko povrne smisel, kar nam lahko vrne življenje. V tej banalnosti vsakdanjega sveta nas samo duh povzdiguje. Oklenimo se ga in ga poskusimo zadržati. Brez njega tudi nas ni ...

Ustvarjanje umetnosti je vedno tudi stvar preživetja, eksistence. In to seveda velikokrat pogojuje odločitve. Ne vstopiš vedno v projekt samo zaradi notranje potrebe, notranjega klica, kar velikokrat postavlja pod vprašaj tvojo vest in čistost.

Vsi skušamo dosanjati iste sanje. Vsi naj bi imeli iste možnosti. Jaz nisem ta, ki izbira, ampak tisti, ki je, če je – in včasih je – izbran ...

Danes si, jutri te mogoče ni. To je izziv... biti sam svoj, biti iskren, biti pošten do sebe in drugih. Kot režiser si vedno izpostavljen kritiki, presoji, temu ni mogoče ubežati. Zato je motivacija vedno ogromna, da dokažeš sebi in drugim, da zadovoljiš, potešiš ... Včasih ti uspe, ne vedno, predvsem pa ne za vedno.

V tem svetu je najtežje preživeti, če imaš močno zavedanje. Bolj ko si ozaveščen, težje je …

Trenutne inertnosti, da smo duh popolnoma izgnali, da je vse vodeno z razumom, da smo pred apokalipso, ki bi morala odpirati prostor, ne bom rekel revolucij, ampak prostor resnega premisleka o tem, kaj so resnične odgovornosti v svetu, v katerem živimo … Kajti razen tega, da resničnost spremljamo kot igrani film, pravzaprav ne storimo ničesar. Zato govorim, da gledališče ne more biti politično angažirano, ker vsi dogodki, ki se zgodijo, ne prinašajo mentalnih sprememb, niti ne pretresajo, morda pride do neke dialektike, toda to je tudi vse. To je premalo, da bi spreminjali naš prostor in čas. Sužnjelastništvo brez izstreljenega naboja, ki smo ga sprejeli in v katerem smo slepo vodeni in znotraj katerega dajemo legitimnost tako laži kot senzacionalizmu.

Pa saj je danes že skoraj vse senzacionalno! Navadno je danes senzacionalno tisto, kar prikrije realen problem. Če nekdo hoče nekaj prikriti, pripeljemo v ospredje dramo, da prikrije resničen problem. Tam pa, kjer se drama dejansko vzpostavlja, je ne vidimo. To je tipično za številne psihoze pred katastrofami. In človek, ki se zaveda problematike, je v bistveno slabšem položaju, ker sta bolečina in empatija v njem, da bi kaj spremenil, veliki, obenem pa ima popolnoma zvezane roke. Danes je resnica predvsem stvar interpretacije. Danes je laž največje orožje. Ne gre več za to, da bi se danes bali resnice. Resnice ni več. Izgnali smo jo, tako kot smo izgnali duha. Kaj nas sploh etablira? Smo družba, ki išče povprečnost. Vse, kar izstopa, pozitivno ali negativno, je treba odstraniti. Še vedno velja pravilo »vsi enaki«. Tudi če smo v slabi situaciji, nam je dobro in boljše, kot če vidimo nekoga, ki poskuša predreti povprečje.

Da zrelostno in mentalno nismo pripravljeni za napredek, za boljše. Žal je videti, da je za tisto boljše treba preveč delati. Tega pa še nismo pripravljeni sprejeti.

Viscontijev buržoazni pedigre in neskončna želja po lepoti nam je vse preveč tuja. Mogoče kdaj v prihodnosti.

Ja, to so prave besede. Za ta prostor, za nas je lažje, da stvari, o katerih govori, ne vidimo. Potem namreč lažje prenašamo svoj domet. Mi nočemo biti lovilci lepote. To nas preveč obremenjuje. Gledališče pa bi moralo biti tudi to. Toda, ko sem govoril prej o gledališču kot o mediju, ki bi moral presegati samega sebe, sem govoril tudi o prostoru, v katerem je. Izgubil se je namreč v gledališču tudi smisel za lepo. Kajti prav lepota učinkuje zdravilno na človeka. Bojimo se vsega tistega, kar je pregloboko v nas. Z izgovorom: saj že življenje orje po naši notranjosti.

Ne. Nikakor. V gledališču me nikoli ni zanimala oblika, ampak vsebina. Želim si gledališča, v katerem igralec vstopa v transformacijo, kar pomeni, da ne kaže stvari, ampak jih sam doživlja. Ne igrati, ampak biti. Genet govori, da se sodobni svet prenarejanja in laži zdravi v podzemlju kurbišč, zaporov itd. Človek je žal tako zlagan, da postane resničen šele, ko vstopi v podzemni svet. Kurbišča so torej edini prostor, kjer smo lahko to, kar smo. Samo spodaj smo lahko uslišani in potolaženi. Samo spodaj smo iskreno mi. Tam smo razumljeni in uslišani. Ker so ljudje, ki jih »dol« plačamo, pripravljeni s svojo vrhunsko toleranco prisluhniti in uresničiti vse tisto, kar je v zgornjem svetu zatajeno, pritajeno in zamolčano. Genet odpira strašno idejo, da je pravzaprav prostor zla edini prostor dobrega.

Neštetokrat.