Ha, Thatcherjeva je bila eden od razlogov za moj odhod. Če pa govoriva o glasbi, moja generacija je odrasla ob poslušanju ameriške glasbe, bluesa in rokenrola. In seveda ob gledanju ameriških filmov. Na angleški televiziji so predvajali ogromno vesternov. Vse se mi je zdelo tako domačno: ameriške puščave, podnebje, slepeče sonce v očeh kavbojev – vse to sem močno čutil, kljub britanskemu dežju, ki sem ga bil deležen vso mladost. Zanimala me je ameriška domišljijskost. Bil sem naiven mladenič, obenem malce pogumnejši od vrstnikov. A ne v vseh rečeh ... Moj odhod je z nekajmesečno zamudo skoraj sovpadal s padcem berlinskega zidu. Obetal se je nov svet. Odrasel sem v Londonu, nekaj let podiplomskega študija sem preživel v Birminghamu. Bilo je zanimivo odraščati v povojni Angliji, imigrantska otročad se je pomešala med nas, še posebej rad sem se družil s temnopoltimi otroki in mladimi s Karibov. Karibska glasba je kmalu zatem postala, poleg panka, središče mojega znanstvenega zanimanja. Vidite, kar govorim in napletam, zato me ne marajo intervjujati ...

Takrat sem imel občutek, da se ljudje moramo seliti, odhajati, da bi se lahko vračali. Hotel sem se prepričati, ali resnično kaj vem o svetu. Zato sem odšel.

Ska in rocksteady sem poslušal, še preden se je v sedemdesetih pojavil reggae. Ta glasba je prihajala do nas skozi zidove, za katerimi so živeli priseljenci. V šestdesetih so vsi oboževali ameriški soul, a obenem tudi glasbo, ki je prihajala z Jamajke; morda smo jo vzljubili tudi zato, ker so se Jamajčani najbolj upirali njenemu veličanstvu. Mladi smo to razumeli kot pogum, ozaljšan s posebne sorte glamurjem, umetnostjo, če hočete ... Ples, glasba, poseben način oblačenja – to me je pritegnilo. Takrat Jamajčanov v Veliki Britaniji niso vsi marali, danes pa je drugače, hibridizacija je v Angliji postala nekaj povsem normalnega. Kot tudi rasizem, seveda. Skratka, med odraščanjem me je zanimalo vse, kar ni bilo angleško. Zadnje, kar smo hoteli početi, je bilo poslušati glasbo, ki so jo poslušali naši starši. Prepevali smo skladbe, ki jih je pel Frank Sinatra, oziroma poslušali smo angleške različice Sinatre ali pa Presleyja. Poslušali smo črnsko glasbo in blues in si domišljali, da živimo ob delti Mississippija. Šlo je za popolno identifikacijo, tudi v smislu izkoriščanja, suženjstva ...

Seveda blues v sebi nosi grozljivo poglavje ameriške zgodovine, suženjstva, nasilja nad temnopoltimi, kratenja človekovih pravic, ampak povem vam, da je tudi del angleškega prebivalstva na podeželju in v predmestjih vse do druge svetovne vojne živel skorajda v podrtijah, otroci niso bili deležni izobrazbe. Vse dokler laburistična oblast ni poskrbela, da so se krivice popravile. Takrat smo znova odkrili angleškost, znova smo jo poskušali živeti. In lahko ter znali smo razumeti blues. Britanska mladina je poskušala iznajti nov, drugačen način izražanja. Blues se je zdel pravšnji za to. Poln emocij, jeze in hkrati fatalističen – sprijaznjen s tem, kako stvari stoje. Ta zmes je izvrgla britanske skupne, kot so The Birds, The Rolling Stones, The Animals, bili so posnemovalci bluesa, seveda seksualno precej bolj eksplicitni. O tem govorim v eni od svojih knjig z začetka osemdesetih. Hotel sem razkrinkati idejo o angleški primernosti, zakoreninjenosti, da se delavski razred ne bo venomer klanjal višjemu razredu ...

Ko sem odraščal, je glasbo, ki sem jo poslušal, odmerjal radio. Po drugi strani smo v Veliki Britaniji živeli v talilnem loncu kultur, vse je bilo dosegljivo. Obenem pa so bile informacije nadzirane in skope. BBC seveda ni predvajal neangleške glasbe. Imel je natančno določeno kvoto, koliko ameriške glasbe lahko predvaja. Blues je nedvomno bila nekakšna subkulturna reč. V eter so ga spuščali samo v eni oddaji, ki je bila na sporedu ob nedeljah zvečer, vodil pa jo je Alexis Korner. BBC-ju je takrat šlo samo za izborno angleščino, selektivno predvajanje iz kulturnih arhivov. Mi pa smo hoteli ustvariti svoje arhive. Morali smo se znajti sredi tako premešane demografije – in smo se. Zavohali in ustanavljali smo prava mala tajna društva, na podlagi ljubezni do drugačne kulture in glasbe.

Takrat sem živel med Londonom in Birminghamom, bil sem del skupine didžejev v Birminghamu, vrteli smo rock, glam rock, ska, funk in heavy dub reggae. Večina fantov je bila iz mešanih zakonov, s karibskimi koreninami. To je bilo v sedemdesetih. In tudi v Londonu se je dogajalo podobno, Lydon iz Sex Pistolsov je bil pol Irec, odraščal je v severnem Londonu, kjer je živelo polno Jamajčanov, poistovetenje s črnsko glasbo je bilo nekaj samoumevnega ... Punk je izbruhnil sočasno s srebrno obletnico kraljevanja kraljice Elizabete II. In to patriotsko praznovanje se je izkazalo kot izvrstna priložnost za izkazovanje prezira do te vrste angleškosti. Pank sam po sebi in sam sebi se je zgodil kot revolucija. Bil sem sredi svojih dvajsetih, mogoče že prestar za vse skupaj. Ampak ko gre za revolucije, čeprav tega ne mislim resno, je človek vedno prestar ali premlad. Vsekakor nas je pank presenetil.

Z zanimivo kombinacijo zvoka in mode. Sam sem vanj investiral predvsem v modi. (smeh) Nisem bil avtentičen panker, to zdaj že lahko povem. Malcolm McLaren in Vivienne Westwood sta poskrbela, da je svet videl, kako se nosi pank. Mnogim je to šlo na živce, ker ni imelo nič skupnega s prvobitnostjo te subkulture. Meni je bil všeč teater, povezan s pankom, njegova gledališkost. Sex Pistols so bili v tem nepremagljivi. Kakšni šovi! John Lydon je bil z novinarji neverjeten. Popolnoma neobvladljiv, a hkrati precej inteligenten. Bil je ponosen na huliganstvo, ki ga je predstavljal.

Zapuščina panka? Pank je rušil tabuje, a ne v banalnem pomenu, temveč s spreminjanjem norm. Vse do včeraj in danes: ena od teh je gotovo penetracija pornografije prek spleta, kaj je ta proces pomenil v moralni in spolni identiteti, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Najmočnejša zapuščina panka je, da se je mogoče upreti, da lahko pljuneš na svete krave, kot sta kraljica in religija. Seveda je pank ustvaril tudi fundamentalistične reakcije. A prvobitno je bil provokacija za vse, kar se je izdajalo za pošteno in skromno. Pank je bil preroški.

Pank je dal jasno vedeti, da stvari ne delujejo. Da človek živi v pomanjkanju, neumnosti ... Pank, v nasprotju s hipijskim gibanjem, ni iskal alternativ. Dvignil je preprogo, oblasti nastavil ogledalo in ji povedal: »To ste nam storili. Prihodnosti ni več.«

Morda imate prav. Zagotovo sta bila v drugi polovici 20. stoletja dva pomembna trenutka, ki sta se uprla mainstream kulturi in načinu življenja. Pank in rave sta v tem smislu enakovredna. V devetdesetih je plesna glasba pripomogla k temu, da so skozi to subkulturo izraziteje zaživela LGTB-gibanja ... Po drugi strani pa je plesno glasbo tudi veliko lažje poslušati kot pank.

(smeh) Panka nikdar nisem mogel poslušati.

Ne vem. Zelo ga spoštujem, Pistolse in Clashe in Jonathana Richmana ... Raje imam reggae, zato ker lahko plešem nanj. Ali pa funk, Jamesa Browna ... Pri panku je šlo za moško agresijo v prvih koncertnih vrstah, za neomajnost telesa in duha, ok. Nikdar pa ni šlo za prepuščanje. Bilo je zabavno pet minut, še posebej če si prej posnifal črtico speeda. Ampak na tak način, med skakanjem in razgrajanjem, si se težko s kom romantično ali seksualno zapletel ...

(smeh) Hočete reči, da gre za besede starca? Saj nisem daleč od tega. Pri panku je šlo za to, da kot posameznik, posebnež izstopaš. Da si antagonist, provokacija. Danes je najbolj radikalna gesta, da izgineš. Da te ni. To se je zgodilo tudi zaradi pojava interneta, vseh teh mask, anonimnosti, ki jih omogoča. Omogoča pa tudi kamuflaže. Vse v trenutnem sistemu je podrejeno zbiranju informacij, razvijanju nadzora. Najbolj pametno je, da človek ostane pod krinko, daleč od dosega ...

Drži, poučujem v Santa Barbari, živim pa v puščavi Mojave, ki je del nacionalnega parka Joshua Tree. Mojave je prelepa, tako neevropska, z edinstveno geologijo. Jozuetovo drevo je nekaj posebnega, ni kot navaden kaktus, ima svojo razvejano obliko, spet edinstveno. In skalovje puščave Mojave – zdi se, kot da si na drugem planetu. V petdesetih so jo uporabljali za ozadja pri snemanju kavbojk. Od Los Angelesa je oddaljena samo sto milj. Tudi sicer je puščava zanimiva reč, v njej boste našli ogromno vojaških oporišč. Z moje terase imam čudovit razgled na vojaško bazo marincev, kjer se pripravljajo na še eno vojno, v še eni puščavi. Puščava je prostor, kjer preizkušajo atomske bombe. Ali pa novo arhitekturo. Frank Lloyd Wright je v bližini Phoenixa zgradil Taliesin West in še mnogo čudovitih domovanj. Puščava Mojave je poligon za vojaške, umetniške, arhitekturne, psihološke, eksistencialne preizkuse ... (smeh) Je izziv. Pokrajina puščave ponuja občutek neskončnosti. Če človek verjame v opustošenje narave zaradi posledic ozonske luknje, globalnega segrevanja, mora priti v puščavo Mojave – tam je mogoče živeti bolj odgovorno.

V nekaj več kot uri vožnje si v eni od svetovnih metropol, LA-ju. V puščavi boste v krošnjah palm lahko videli slabo skrite satelitske antene, brezžični internet je na voljo. V resnici se v puščavi ne moreš zares izgubiti, izolirati, razen če to zares hočeš. Puščava mi je všeč tudi zato, ker nima zgodovine, všeč mi je njena kontradiktornost ... Je kot tempelj, sveti kraj, kraj, kjer so se rodile – in nekatere med njimi tam tudi umrle – vse večje monoteistične religije, puščava kot smetišče, nuklearna ali raketna baza.

Na kalifornijski univerzi v Santa Barbari vodim »puščavski« študij, s študenti prihajamo v puščavo, na teren, kjer razvijajo svoje umetniške projekte, povezane s puščavo. Všeč mi je ta način poučevanja – peljem jih nekam, kjer se ne bodo takoj znašli. Nekaj podobnega počne moj prijatelj Marko Peljhan z Makrolabom, v manjšem obsegu seveda: ljudi popelje na neznano območje in posledično operira z rezultati, ki so lahko nenadejani, ponudijo pa novo orientacijo.

Puščava ni draga, tja se preselijo tudi upokojenci, ki si ne morejo več privoščiti življenja v mestih. V njej boste srečali ljudi onkraj zakona, nekdanje kaznjence, glasbenike ... V resnici smo zelo homogena populacija.

Gotovo nam je vsem jasno, da je pogled z distance, pa naj bo to puščava, na ZDA drugačen. Iz puščave je mogoče narediti kulturo. Verjemite. Puščavo je mogoče reciklirati. Vidite, na neki način je prav primerna za življenje ostarelih – nekdanjih – pankerjev ...

S tem kadilakom sem vstopal v ameriške sanje. Čudovit in nevaren predmet, brez varnostnih pasov, kotaleča se umetnina. Razbil sem ga. Nos sem si zlomil na njegovem vetrobranskem steklu. Na srečo nisem nikogar poškodoval. Kadilak je metafora moje avtobiografije.

Pripravil sem več seminarjev in predavanj na to temo. Skušal sem opozoriti na paradokse avtobiografij in ne nazadnje nezmožnosti zapisovanja resnice o sebi. V mojem življenju so bili trije trenutki/obdobja, ko nisem bil najbolj priseben. Eden je bil tisti, ko me je glasba tako prevzela, v tem primeru je šlo za reggae, ko sem bil tako izgubljen v ritmu, da nisem več vedel zase; drugi je bil, ko sem pri osmih letih hotel odkriti, kdo sem, in mi ni uspelo; tretji pa, ko sem kot posledico vsega, kar sem popil in vrgel vase, doživel hujši živčni zlom in imel hude psihotične krize. V 90. je veliko ljudi začelo pisati spomine, puritanske verzije svojih identitetnih politik ... Ha, ha.

Nič posebnega ni. Gre za manjšo eksperimentalno šolo, ki je imela v mojem času približno 12.000 študentov. Ustanovil jo je sicer Walt Disney, a ker je to bilo v šestdesetih, se je vanjo zlila vsa gledališka, plesna, glasbena in filmska avantgarda ameriške zahodne obale. Kaj je pomenilo biti dekan takšne fakultete? Poleg vsega, kar si počel, si moral biti tudi umetnik. Med profesorji so bili velikani tipa Allan Kaprow, Jules Engel, John Baldessari, Judy Chicago, Ravi Shankar, Max Kozloff, Miriam Schapiro ... James Benning, eden od pionirjev ameriškega eksperimentalnega filma, ki je že dolgo moj zelo dober prijatelj, je sicer tudi izjemen matematik. Takrat sem ga poklical, naj pride te mlade umetnike naučit tudi nekaj matematike. Moje načelo dekana, pa tudi načelo CalArtsa je bilo, da pri sestavljanju študijskih programov sledimo potrebam študentov. James jih je učil aritmetike in aksiomov geometrije pa tudi ustvarjanja umetnosti iz številk. Na univerzi, kjer sem zdaj, pa je treba predvsem poučevati. CalArts je bila v primerjavi z UCSB prava terapija.

Tisto, kar jo najbolj spaja z življenjem: čustva, posameznik, njegov večni spodleteli poskus socializacije.

Tudi ta se, z najmanjšim tehnološkim napredkom, sprostitvijo družbenega sistema, katastrofo, spreminja. Pisali ste o tem, kakšen triumf je svet doživljal 9. 11. 1989, ob padcu berlinskega zidu, potem se je zgodil 11. 9. 2001 in niti desetletje zatem se sredi finančne kataklizme sesuva Evropa ...

Dejstvo je, da je svet po 11. septembru drugačen. Devetega novembra 1989 smo se vsi veselili svobode, konca zgodovine, čarobnega stiska rok demokracije in neoliberalne ekonomije, svobode gibanja. Potem pa sta se letali zaleteli v dvojčka in bilo je konec konca zgodovine. Namesto da bi še naprej govorili o svobodi, govorimo o nadzoru, varnosti ... Prepričan sem, da se te stvari ne zgodijo čez noč. Enajsti september je bila samo najbolj primerna priložnost za uresničevanje avtoritarnih agend. Menim, da še vedno živimo v posttravmatičnem obdobju po padcu zidu in dvojčkov. Moja resničnost, ki sem jo živel od rojstva, se je nekako končala z letom 1989. Vse odtlej samo reagiram na to, kar se dogaja okrog mene.

Digitalni svet nam pomaga procesirati informacije – pomaga tudi pri tem, da bolj udobno upravljajo z nami. Znanje nima nič s tem. Znanje se rojeva ob rušenju stvari. Leonard Cohen pravi, »there's a crack in everything, that's how the light gets in«. Kako reagiram? Poskušam orkestrirati te male katastrofe življenja. Nekaj komedije, ščepec pritiskov v službi in doma – primešam še nekaj teatraličnosti in rituala – živim dalje.

Človek je lahko nomad, tudi če fizično ni mobilen. Pojav interneta je iz nas naredil nomade. Na spletu si lahko vsak od nas ustvari svojo geografijo, svoj univerzum. S facebookom si ljudje dokazujejo, da nekaj pomenijo. Povezanost prek interneta je lahko tudi prekletstvo. Privrženci tega socialnega spletnega omrežja mi zatrjujejo, da gre za novo orodje, ki je precej uporabno in koristno. Sam pa mislim, da gre samo za novo obliko subjektivitete.

Zveni nobel ... Ker se staram, poslušam predvsem staro glasbo. Mislim, da za mojo generacijo glasba nima več takšnega pomena, kot ga je imela nekoč. V mojem življenju nič več ne prevladuje. Danes je dostopne toliko kulture in umetnosti, ki, na srečo, nista več filtrirani kot nekoč. Bilo bi precej narobe, če bi samo en žanr nosil na hrbtu celo generacijo. Po drugi strani pa ne ločim več med eno pop skladbo in drugo ... Še vedno se lahko identificiram s svojo knjigo o subkulturah, ne morem pa se iti dosmrtnega strokovnjaka za mladostnike. Ta knjiga me zasleduje kot prekletstvo usode. Tega ne maram.

Če človek sprejme to vlogo, mora biti kar naprej na preži za novim. Jaz pa sem pomirjen s starim. Ostajam radoveden, kaj za nas hrani prihodnost, zanima me, kaj prihaja ...

Vedno bolj intenziven boj med posameznikom in državo, agresija in nadzor oblasti nad državljani – to prihaja. Nadzor je prihodnost. Francozi so imeli prav, kot vedno. Deleuze.

Življenje je zame postalo pomembno. Želim si, da bi lahko še dolgo koherentno mislil, spil kozarec alkohola, ne da bi se bal, kam me bo to pripeljalo ... Življenje je zame iz dneva v dan bolj dragoceno, po drugi strani čudaško, manj predvidljivo. A bolj čudežno. Počutim se manj peklenščka kot nekoč. In to je dobro.