Islandski igralec

Ingvar Sigurdsson

Konji se med plavanjem utrudijo precej manj kot med ježo s človekom

Prvak islandskega nacionalnega gledališča, ki je v zadnjih desetih letih s svojo briljantno igro (Angels of the Universe, Jar City, Polite People ...) zaslovel daleč čez morje otoka, na katerem se je rodil. Igral je ob Harrisonu Fordu, kmalu pride v kinodvorane film Everest, kjer nastopi ob Jaku Gyllenhaalu, v Sparrowsu ga bomo gledali ob Radetu Šerbedžiji …

Star je nekaj čez petdeset let. Visok skoraj dva metra. Natreniranega telesa in s tenkimi očali za ušesi. Razlaga, kaj pomeni biti prijatelj konjev, kaj je človeška narava in kako ji približati naravo, iz katere je izšla.

V slovenskih kinematografih se trenutno vrti film Zgodbe o konjih in ljudeh v režiji Benedikta Erlingssona, to je njegov prvenec. Nenavaden film. Komentar mnogih po ogledu je bil skrčen v poudarjen medmet. Štirinajstega julija ga bo mogoče videti v Ljubljani, v Kinu pod zvezdami, obenem pa ga vrtijo tudi v kinodvoranah po Sloveniji.

Ingvar je v filmu ponosni Kolbeinn. Gre za podeželsko romanco o človeškem v konju in konjskem v človeku. Mozaik vinjet o ljubezni in smrti. Usode ljudi skozi oči konjev. Zgodbe o konjih in ljudeh je eden najuspešnejših islandskih filmov zadnjih nekaj let. V njem Kolbeinn ljubi Sólveg in Sólveg ljubi Kolbeinna. A Kolbeinn ljubi tudi svojo dragoceno kobilo Gráno, ta pa je obsedena z vročekrvnim žrebcem Brúnom. Prihaja pomlad in vso vas zanima, kako se bo zgodba razpletla. Vernhardur ljubi vodko in Jarpur ljubi Vernhardurja, svojega gospodarja. Na krovu ruske ribiške ladje je mož po imenu Gengis, ki nima vodke, všeč pa so mu konji, kakršen je Jarpur. To se ne bo dobro izteklo … Grímurju so pri srcu stare jahalne poti, Egill pa ima raje ograje iz bodeče žice. Grímur ima konja in par klešč, Egill pa traktor. To se ne more dobro končati … Jóhanna ljubi Raudko, svojo kobilo, a Raudka ljubi svobodo. V travi ob osamljeni počitniški hišici leži ranjen star mož. Ta zgodba bi lahko imela srečen konec … Juan Camillo ima rad pustolovščine, a stari Rdečko je utrujen in hoče počitek. Kako se bo to izteklo? Vse zgodbe se povežejo nekega jesenskega dne na veliki vaški zabavi.

Ingvar nastopi v glavni moški vlogi, ki je tako precizno izpeljana, da gledalca na trenutke kar zaboli. In da je resnično dober v tem, kar počne, lahko rečemo tudi tisti, ki smo ga lani imeli priložnost videti v Barbicanu v eni inovativnejših postavitev Peera Gynta.

Mednarodni naslov filma se glasi O konjih in ljudeh, v islandščini pa Hross í oss pomeni nekaj drugega, kajne?

Dobesedni prevod bi se glasil: konji v nas.

Koliko vaš junak razume konja, ki živi v njem?

Nisem prepričan, da se zaveda, da pravzaprav razmišlja kot konj, zagotovo pa je preživel dovolj časa s konji, da lahko vsaj približno predvidi njihovo intuicijo, gone … Ve, da so konji drugačni od ljudi, da imajo občutke, tako kot ljudje, da so njihovi resnični sopotniki, da so družabni, in če to niso, da si želijo biti. Če je Kolbeinn konj, tako kot pravite, potem je to zagotovo zelo ponosen žrebec.

Saj to vendar vidimo prvih nekaj minut filma.

(smeh)

Menite, da lahko konji na ljubezen, ljubosumje in strast reagirajo enako kot ljudje?

Med snemanjem je ena ponovitev sledila drugi in tako kot smo bili vsega naveličani mi, so bili naveličani tudi oni. Tudi oni ne razumejo dolgočasja, kot ga ne razumemo mi. Ne razumejo, zakaj sta se morala naenkrat od nikoder vzeti veter in dež in pokvariti vse. In čeprav sem se zelo dobro razumel s svojo kobilo – natančno sem vedel, kako se je počutila, kdaj je bila srečna in zadovoljna in kdaj ne –, me je na trenutke presenetila. Vse si je zapomnila; če sem naredil kaj, kar ji ni bilo pogodu, mi je naslednjič s svojim obnašanjem dala vedeti.

 

Ko konji postanejo zavezniki človeku, z njim sklenejo nekakšen pakt. Ljudje smo zelo preprosti, smo družbene živali. Med seboj smo vzpostavili hierarhijo, instinktivno bežimo pred nevarnostjo, po drugi strani pa smo zelo odvisni drug od drugega. Nekaj podobnega lahko rečemo za konje. O konjih in ljudeh govori o odnosu med človekom in konjem, toda predvsem o ljudeh. O ljudeh, ki še niso pokvarjeni. In ki se soočajo z naravo in naravnimi sovražniki na način, ki smo ga skoraj pozabili: prvinski. Ne sovražni.

Bom kar naravnost vprašala; kako ste posneli paritev med vašo kobilo Grano, ki jo naskoči konj Bruno?

Šlo je za en sam posnetek, v katerem so uporabili sedem kamer. Kobila je bila pripravljena, kot se temu reče, bila je godna, kot so godne vsake tri tedne, po dopolnjenem tretjem letu. Na snemanju so bili prisotni veterinarji, če bi se kaj zapletlo. Žrebec je bil tudi goden. No, oni so vedno pripravljeni in godni …

Kako ste se počutili med snemanjem tega prizora, osedlani na kobili, katero je pravkar zajahal konj?

Počutil sem se precej nenavadno, če sprašujete Ingvarja.

Koliko je trajalo, minuto, dve?

Traja natančno toliko časa kot vidite v filmu. Torej toliko. Kako sem se počutil? Tako kot človek, ki se je ob nepravem času znašel na nepravem mestu … Lik, ki ga igram, pa je zelo trpel. Njegov značaj v življenju usmerja predvsem njegov ego in kobila, ki ga je tako osramotila, je bila njegov ponos. Prvič ga je tako razočarala, ni ga ubogala, lahko bi rekli, da ga je nekako prevarala z Brunom. Morda mu je celo žal, da jo je imel tako rad.

Film O konjih in ljudeh s perspektive konja govori o ljudeh in njihovi neumnosti. Sredi čudovite islandske pokrajine obrača stare metafore o človeku. Ste med filmom o sebi, medčloveških odnosih izvedeli kaj, o čemer prej niste bili prepričani?

Odnos konja do človeka v resnici pove največ predvsem o človeku samem. Na Islandiji smo od malega povezani s konji, ta pokrajina je kot ustvarjena zanje. Morda sem bil še najbolj presenečen nad tem, kako nezanesljivi smo ljudje in kako konji verjamejo in zaupajo vsaki naši nameri. Navajen sem na konje, toda ta kobila, ta čudovita kobila, ki sem jo jahal, je bila res nekaj posebnega. Imela je nenavadno lepo glavo in njen lastnik mi je rekel, poslušaj, resnično je težavna, ne vem, ali ti bo uspelo. A mi je.

Kako?

Natančno sem poslušal njegova navodila. Veliko sem se pogovarjal z njo, tako kot vidite v filmu. In mi je prisluhnila. Posnetek s paritvijo so posneli nekje na sredini snemanja in po tistem se mi je odtujila. Zato so jo poslali domov, na farmo, in šel sem jo obiskat, na sever. Ves dan sem preživel z njo, da bi si znova pridobil njeno naklonjenost.

Je odnos med konjem in človekom, govorim o deželi, iz katere prihajate, res tako močan?

Na Islandiji smo zelo povezani s konji. Nekateri ljudje resnično živijo samo zanje. Nekoč je bilo na Islandiji osnova za vse kmetovanje in konju smo takrat rekli »najnujnejši služabnik«. Mislim, tako kot moj junak v filmu, da je zelo težko prekiniti tako lep odnos s konjem, ker ko imaš v Islandiji konja, ga imaš za vse življenje. In naši islandski konji so resnično posebni. Čeprav so majhni, so zelo primerni tudi za daljše jahanje, njihov način teka pa imenujemo tölt in videli ste ga čisto na začetku filma, koraki konja so hitri in lahkotni, jezdec se v sedlu komaj premika … Obenem skoraj vse naše ljudske pesmi, sage, velik del islandske kulture in umetnosti, temeljijo na človekovi povezanosti s to živaljo.

Zakaj konj?

Zato, ker so bili v preteklosti na tej geografsko in geološko zapleteni zemlji naše edino prevozno sredstvo, obenem so bili tudi edina vprežna živina za delo v kmetijstvu. Imajo svoje zavetnike in svetnike.

Konja! Konja! Vse kraljestvo dam za konja! je pred stoletji ob vznožju smrti kričal neki angleški kralj, vržen v svet nedokončan …

V zadnjih minutah bi prihod te močne in hitre živali lahko pomenil njegovo preživetje. Nadaljevanje njegovih zlih in krutih sanj za deželo, ki ji je zavladal. Vse do snemanja filma nisem nikdar razmišljal, da so konji prisotni povsod, v literaturi, v likovni umetnosti, bolj kot katera koli druga žival.

Poznate dokumentarni film Zoo ameriškega režiserja Robinsona Devorja? Posnet je po tragični zgodbi letalskega inženirja Kennetha Pinyana, ki je umrl zaradi akutnega peritonitisa, povzročile so ga poškodbe in raztrganine prebavne cevi, posledica spolnega odnosa s konjem … V londonski kinodvorani nas je do konca filma vztrajalo sedem.

Slišal sem o tem filmu, nisem ga gledal. Človek je nenavadna žival, vsekakor pa je zoofilija spolna praksa, ki bi morala biti strogo kazensko preganjana. Pri teh ljudeh gre za hudo patologijo, zlorabo živali poskušajo opravičiti na vse mogoče načine, v resnici pa so potrebni doslednega psihiatričnega zdravljenja in pomoči.

Zakaj je, po vašem mnenju, film O konjih in ljudeh bil tako lepo sprejet na festivalih?

Ne vem, doma vsekakor ni tako navdušil kot na mednarodni poti. Mislim, da je gledalce pritegnila predvsem nenavadna struktura pripovedi, precej podobna tisti v starodavnih islandskih sagah. Gre za kratke zgodbe, ki se na koncu združijo v eno.

Lahko konji plavajo?

Lahko. Zelo dobri plavalci so.

V vašem ledenem morju?

Da. Po plavanju v ledenici se njihov krvni tlak ne spremeni bistveno in tudi rezultati vsebnosti mlečne kisline v krvi so ugodni. Kot so nam povedali, se konji med plavanjem utrudijo precej manj kot med ježo s človekom na hrbtu. Rojeni so za plavanje. Benedikt je strokovnjak za sage. Sprva nismo verjeli, da bo njegov prenos sage na filmsko platno zares deloval. A je. Sploh ne deluje staromodno, kajne?

Menda se je prizor, ko konj na hrbtu preplava miljo do ruske ladje, da bi njegov lastnik lahko kupil vodko oz. špirit, dejansko zgodil?

Ja, gre za anekdoto, ki nam jo je, malce prirejeno, povedal režiser. Ni se končala tako tragično kot v filmu.

Videli smo vas že v nekaj filmih in nadaljevankah. Lahko rečeva, da imate močno igralsko prezenco, v trilerju v skupnih prizorih s Harrisonom Fordom ga skoraj zasenčite. Ni vam treba početi veliko, da kamera zazna, kaj mislite …

No, ne vem, ali je ravno tako, pač delam po svojih močeh. Sem bolj klasičen tip igralca …

To smo jasno videli pri vašem Peeru Gyntu v adaptaciji in režiji Brookove hčerke, Irine Brook, lani v londonskem Barbicanu. Peer Gynt kot rock zvezda, za katerega je glasbo prispeval Iggy Pop, nekaj pesmi pa veliki Sam Shepard? Imenitno, toda kritike so bile neenotne, kajne?

Seveda. Mar ni vedno tako? Na udaru sem bil predvsem zaradi svoje angleščine, nemara linearne intonacije, čeprav, kot vidite, mi niti ne gre tako slabo, kajne? Še dobro, da nam je Björk v tem smislu utrla pot (smeh). Peerov Gyntov je toliko, kolikor je predstav o njem. Enako velja za vse naslovne junake velikih dram. Ste že kdaj videli Hamleta, ki bi bil podoben drugemu Hamletu? Obstaja najboljši?

Obstaja. Leta 1988 sem gledala Hamleta z Markom Rylanceom.

No, v tem se bova strinjala. Ni ga boljšega, mislim na Rylancea sploh.

Ste prvak islandskega gledališča, obenem nastopate tudi v tujih filmih, gostujete na najimenitnejših svetovnih gledaliških odrih. Koliko ste si še blizu z ruralnim svetom Islandije, pokrajino ognja in leda, ki jo derejo gledat z vsega sveta?

Urbani in ruralni svet na Islandiji sta močno prepletena. Odrasel sem v mestu, toda večkrat smo hodili na izlete na sever dežele, kjer se razteza hribovje, sicer del enega od treh nacionalnih parkov. Islandija človeka prizemlji, nagonsko poveže z naravo, ki se ji ni dobro izneveriti. To Islandci vedo še iz vikinških časov. Tu lahko človek privzame tak način življenja, kot si ga želi. Samo snega in mraza ne smeš sovražiti (smeh) …

Film, v katerem igrate, preveva jasen občutek o Islandiji, tako kulturno in vizualno. Kaj mislite, da je ta film sporočil svetu o državi, iz katere prihajate?

Mislim, da precej nazorno prikazuje to, kar navadno razumemo, ko rečemo, da je lokalno globalno. Ne vem natančno, kjer je režiser dobil idejo zanj, toda gotovo ima nekaj pri tem njegovo počitniško odraščanje na eni od farm na severovzhodu Islandije.

 

Pri nas imamo namreč navado, da med počitnicami poleti otroke pošljemo v kolonije na farmah, kjer z delom tudi nekaj zaslužijo. Mislim, da je bila atmosfera filma izklesana prav iz teh njegovih spominov. Že dolgo ima tudi štiri konje in se precej spozna nanje. Ampak spoznati se na konje na Islandiji ni nič posebnega (smeh). Hočem reči, če ima nekdo štiri konje, še ne pomeni, da je bogat.

Film se osredotoča na odnos med človekom in naravo in na trenutke je ta odnos zelo brutalen; ste se o tem z režiserjem posebej pogovarjali med vajami ali snemanjem samim?

Nemara smo se bolj kot o tem z režiserjem pogovarjali, kako bomo prizore tehnično izvedli. In tu nam je prišla zelo prav značilnost, ki jo boste zasledili pri Islandcih: ne razglabljamo na dolgo in široko. Naša narava govori sama zase, pritegnila je igralce, tudi tiste, ki se sicer niso zanimali zanjo, in seveda gledalce na festivalih po vsem svetu. Velikokrat so pripomnili, da je naš film videti precej drugače kot drugi filmi, posneti na Islandiji, Igra prestolov, na primer.

Nedolgo tega ste v režiji Baltasarja Kormákurja snemali film Everest z Jakom Gyllenhaalom in Keiro Knightley …

Zanimiva izkušnja. Vsakokrat ko delam z Baltasarjem, je pravi užitek. Bomo videli, kako bodo delo tega genija sprejeli gledalci.

Patricija Maličev
2015

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave