To je očitno del moje dediščine. Moj oče je po besedah njegovega strica Miroslava Štumbergerja končal Akademijo likovnih umetnosti v Zagrebu. Njegov oče je sicer od njega pričakoval, da bo vodil družinski hotel, zato je akademijo obiskoval na skrivaj. Tudi stric Fric – Miroslav – je rad in lepo risal ter slikal. V njegovem muzeju v Boki Kotorski so visela njegova platna in tudi platna mojega pradeda. Vse to sem videla, ne morem pa nikjer preveriti podrobnosti, ker sem zadnja po očetovi strani, ki še živim. Moja mama se je v našo hišo v Brežicah priselila, ker se je zaljubila v mojega očeta, me rodila in potem je moj oče pri 27 letih umrl, tako da tudi ona ne ve kaj dosti več kot jaz. Stric je veliko skrbel zame. Hodila sem k njemu v Boko Kotorsko. Bil je kapetan bojne ladje, med drugim tudi prve jugoslovanske podmornice. »Nebojšo« je prav on pripeljal iz Anglije. Zaljubil se je v Črno goro in Baošiće, kupil kos zemlje, na kateri so stale stare ruševine, ki se jim ni upal nihče približati, ker je tam strašilo. Na tem mestu je zgradil hišo, ki je pozneje postala znana kot hiša starega kapetana.

Ja, je. Ampak bilo je fantastično ... Ni me bilo strah, no ja, včasih malo.

Na primer, ljudje so bili v prvem nadstropju, v kuhinji pa je tako močno zaropotalo, kot bi vse, kar je bilo steklenega, treščilo na tla. Ko pa so prišli v kuhinjo, je bilo vse na svojem mestu. Ura, v kateri sploh ni bilo mehanizma, je dvanajstkrat odbila ob polnoči ... Ponoči se je slišalo, kot da bi nekdo bos hodil po hiši. Velikokrat se ti je okoli nog zavila ali šla mimo ledena nevidna kača in še mnogo, mnogo drugega.

Stric je bil tudi velik zbiralec, zato je bila hiša odprta za javnost kot muzej. Vse razen kopalnice je bilo na ogled. Jaz sem spala pod baldahinom v postelji neke kraljice ali kaj – ne spomnim se več. To je bilo sicer fino, ampak vsako jutro sem morala vse skrbno pospraviti zaradi radovednih obiskovalcev.

Polkna so bila ves čas zaprta, gorele so luči. Ko so razrezali podmornico, ki ji je poveljeval, so mu iz nje prinesli vrata, vgradil jih je med dve sobi, in kapitansko kabino, v kateri je spal. Nad posteljo je imel zložene lobanje, o katerih se je šušljalo, da so ostanki njegovih ljubic, ki se jih je bil naveličal. Na vprašanja v zvezi s tem je odgovarjal nekako tako: »Seveda, saj sem bil gusar in sem lahko počel, kar sem hotel.«

Ja, razgledan posebnež. Sporazumeval se je v petnajstih jezikih, tekoče pa jih je govoril vsaj osem. Potoval je po vsem svetu. Njegovo življenje je bili polno anekdot, kot na primer tale: Na tržnici je hotel kupiti tri mlade volkce, pa so bili predragi. Prodajalec mu je odvrnil, da nič ne de, saj jih bo gotovo kupil tisti »nori kapetan«. Stric pa mu je zabrusil: »Jaz sem ta nori kapetan!« Kupil je volkce in jih imel doma v parku. Bil je tudi telepat, inovator, modelar ...

Slikal je mračne slike in zabavne ilustracije. Imam dve unikatni knjigi, napisani v staroslovenščini, ki ju je sam spisal in ilustriral. Ko sem bila pri njem, me je vedno spodbujal, da sem tudi jaz risala.

Malo bolj močna ženska figura je moj glavni motiv in hkrati najmočnejši likovni element. Upodabljam jih v rahlo zabavnih okoliščinah, ki pa se lahko hkrati razumejo tudi kot tragične. Dostikrat skrijem stvari, ki jih ne bi bilo treba, in odkrivam tiste, za katere bi večina raje, da jih ne bi. Zasnova moje slike je čista likovna kompozicija, vendar na koncu vedno pridem do zgodbe. Ne maram pa direktnih zgodb. Torej pazim, da se ta naključja dajo odčitati na različne načine. Rada imam tudi, da so likovni elementi, ki se pojavljajo zraven figur, krogi, pravokotniki, … čim bolj nevtralni, nočem pa, da bi bili popolnoma abstraktni – zato moški profili, klobuki, mačke, roke, … Moram pa vam povedati, da ne uživam v govorjenju o teh slikah – o svojem delu. Moj užitek se začne, ko razmišljam o novi sliki, in se nadaljuje v delovnem procesu. V tem času odkrijem tudi marsikaj novega, dostikrat zaidem z začrtane poti. Ko pa je slika končana, še sama ne vem več, kaj potem mislim in čutim.

Zame je to ena lepa forma. Na moji prvi razstavi, ki ni bila razstava otroških ilustracij, sem pokazala risbe malih ženskih in moških figur. Poimenovala sem jo, malo za šalo malo zares – Mali akt. Na akademiji smo mali akt pravili risbam golih figur, ki smo jih risali zvečer skozi vsa leta študija, tako da je imel naslov razstave pravzaprav dvojni oziroma trojni pomen. Moje male risbe so bile bolj sproščene.

Moški so seveda vedno navzoči, če ne na slikah, pa kot gledalci.

Je pač likovno bolj zanimiva. Ne nazadnje sem sama ženska. Veliko ljudi mi je že reklo, da delam avtoportrete ...

A res? (smeh)

Aha, nisem pomislila na to. Krasen film. Toda moje figure so res bližje meni kot komurkoli drugemu.

Upam, da res. Ko sem bila mlada, je bil ženski ideal vitka Twiggy, jaz pa sem imela obline na vseh pravih mestih. Moškim sem bila sicer všeč, a moja samopodoba je bila zelo šibka. Takrat bi dala vse, da bi bila videti kot ona. Poskusila sem vse možne shujševalne kure, pa nič ...

Skoraj.

Ne. Ampak jaz jo imam še vedno pred očmi … Samozavestna, s temnimi lasmi, močnimi brki, frfotajočo mini oblekco ... Samo še ptiček je manjkal na tej podobi, ki bi jo obletaval. Ko sem po prihodu domov o tem srečanju povedala Kostji, je rekel, naj jo takoj narišem.

Ljudje na splošno so zanimivi ...Vsak ima nekaj v sebi. Ne znam odgovoriti na to vprašanje.

Tudi včasih. Zelo različne stvari. Na primer, če kdo ne misli tako kot jaz.

Verjetno je podoben položaju naših moških kolegov. Se pravi, da ni preveč rožnat. Zdaj, ko sem to rekla, pa vseeno mislim, da so kot v drugih poklicih tudi tu moški malo na boljšem. Vendar o tem ne vem dosti. Jaz nisem imela kakšnih velikih problemov. Ko sem še risala za otroke, smo se vsi, ki smo se s tem ukvarjali, podpirali, se hvalili, če je kdo kaj lepega naredil. Starejši in mlajši smo bili tako različni in samosvoji, da nas je bilo videti od daleč. Za »odrasle« pa rišem in slikam že od leta 1991. Zadnjih sedem let pa, kadar sem slike pokazala javnosti, me veliko ljudi podpira, hvali in se veseli vsake moje nove razstave. Tako strokovnjaki kot ljubitelji umetnosti. To me seveda tudi spodbuja in stimulira. Torej, moj položaj je dober. Seveda pa bi bilo krasno, če bi ljudje malo večkrat tudi kaj kupili. Mislim na kupovanje umetnosti in ne na kupovanje cunj.

V resnici mi je bil bolj všeč Schiele. Toda o Klimtu je bilo na voljo več strokovne literature. Secesija mi je blizu. Toda Klimt se mi zdi danes tako oddaljen ...

To je ena pomembnejših reči v življenju. Čeprav me Kostja često opozarja, da je moj humor včasih morda preveč abstrakten, premalo razumljiv.

Opozorili so me na to. Res neverjetna povezava ...

»Pred mestnimi vrati ga je srečala Kamila, ki je poveljevala četi Volščanov ... / Ko je deviška kraljica zagledala junaka, je skočila s konja in za njo ves oddelek konjenice ... / Sredi bitke je vriskala od veselja Volščanka Kamila, oblečena in prepasana kakor Amazonka ...

Nadaljuje pa se malo bolj tragično: ... iz rane je vlekla železo, katerega ost se je zarila globoko med rebra. Oči so ji ugašale, rožnata lica bledela, komaj je še dihala, ko je rekla svoji najljubši tovarišici Aki ... / Mojo nečakinjo, ki ji je ime Akaša, že od njenega rojstva kličemo Aka, torej že od mnogo prej, preden sem jaz izvedela za to pripoved. Sva v zelo dobrih odnosih.

Sploh si ne razlagam. Ko so me pred leti na to opozorili, pa sem bila pretresena.

Da, vztrajala sem in uspelo mi je razstavljati po skoraj vseh velikih galerijah v Sloveniji. Imela sem razstavo tudi v Benetkah v galeriji A+A. Ker ves čas opazujem in poslušam ljudi, kaj imajo povedati, kako se na kaj odzovejo, sem opazila, da so bile moje male risbe premajhne za kar nekaj ljudi. Od nekdaj sem občudovala velike slike in svojega moža sem nagovarjala, naj jih začne slikati. Ker se njemu seveda nikoli ne sme nič sugerirati in ker mi je rekel, naj jih delam sama, če jih hočem imeti, sem o tem začela intenzivno razmišljati. Ko pa sem svoje male risbe hotela povečati in prenesti na platno, ni šlo tako preprosto. Moji akti so se takrat spremenili, postali izčiščeni, zgodbe pa so ostale. Ker je atelje, ki si ga izposojam takrat, ko slikam, v prvem nadstropju z zavitimi stopnicami, sem bila primorana delati diptihe, triptihe in poliptihe, da sem dobila vsaj približno velikost, ki sem jo želela, če sem hotela spraviti slike iz ateljeja.

Na to vprašanje bi še pred dobrim letom in pol odgovorila čisto drugače. Trenutno čutim veliko potrebo po slikanju, ta strast me na mojo veliko srečo še ni zapustila. Lahko pa naredim le kakšne skice, zapise, ideje na papir ... V atelje pa že nekaj časa ne morem, ker imam toliko drugih stvari, za katere moram poskrbeti. Trenutno je to najvažnejše, da skrbim za bližnje, in ko bo njim bolje, vem, da bodo oni poskrbeli zame, in takrat bom spet svobodno slikala. Pri tem delu moram biti mirna, brez vseh skrbi in drugih obveznosti.

Koristnost ni pri nobeni umetnosti sama po sebi umevna in razumljiva, vendar obstaja v različnih oblikah. Najvažnejše je verjetno to, da ljudi sili k razmišljanju. Moje slike so na primer koristne tudi zato, ker ljudi razveseljujejo. Skoraj vsak, ki mi pripoveduje o mojih razstavah, na katerih je bil, in o slikah, ki jih je gledal, mi pove kaj drugega. Neverjetne stvari slišim. Tudi moj humor jih zabava, ampak vsakega malo drugače. Mislite, da bi drugače sploh še delala? Ljudje me stimulirajo. Je pa toliko drugih stvari, ki me tudi zelo veselijo, da bi najbrž počela kaj drugega, če pri slikanju ne bi imela toliko podpore, kot jo imam. Pa še trenutno sem dokaj samozavestna in mislim, da so moje slike izjemne. Torej, v tem primeru se ne strinjam z Oscarjem Wildom, ki je rekel, da je umetnost popolnoma nekoristna.

Povezava seveda obstaja. Avtor se lahko trudi in vživlja v različne tekste, a ne more iz svoje kože. Če nič drugega, je pri obeh prisoten njegov rokopis. Ilustracija naj bi pripomogla k boljšemu razumevanju napisanega in ga dopolnjevala. Osebno nisem naredila veliko ilustracij za odrasle tudi zaradi tega, ker nisem hotela svojih risb mešati s tujimi mislimi, pa čeprav so bile še tako dobre. Sama imam čisto dovolj za povedati.

Hvala, ker ste to opazili. Ko sem se s svojimi slikami prvič pojavila v Equrni, sem pričakovala, da me bodo napadli. Pa me niso. Do postavitve razstave so moje slike videli samo trije ljudje. Še galeristka ni vedela, kaj bom razstavila. Na odprtje je prišlo več kot petsto ljudi. Bil je september, polna luna, imeli smo zelo dobro vino … Ljudje so bili navdušeni.

Skoraj.

Mogoče zato, ker so bile slike ljudem res všeč?

Tisti, ki vejo, kaj je dobro. (smeh)

Toliko kot mene. Pri slikah ne zanemarjam pravil spodobnosti, ki so sama po sebi umevna med civiliziranimi ljudmi. Torej ne pokažem čisto vsega, kar me zanima.

Pravzaprav nikakršnih. Imate popolnoma prav. Vendar mislim, da je pri mojih slikah trenutna mera spodobnosti potrebna, je del slike.

No, ja. Včasih boljše, včasih malo slabše.

Se strinjam, in to zelo. Pri umetnosti je najlažje zdrsniti v šablono, predvsem, če je ta tržno uspešna.

Možnosti je ogromno. Recimo podrejena ženska, ki služi svojemu možu in otrokom, ali strastna ženska, ki pa se boji biti sama, ali Meštrovićevi liki od matere do herojske mišičnjakinje … Pojavno in socialno so zelo raznolike in ponujajo res nešteto možnosti.

Neprestano. Upam, da bom spet našla čas, saj ga bom morala, ker me bo strast, ki jo občutim, drugače peljala kdo ve kam.

To je zelo kompliciran proces. Na žalost, če hočeš živeti, moraš marsikdaj umetnost potisniti malo na stran.

Jaz? Pojma nimam. Rada se imava.