Moje prav gotovo, kdo ve, nekega dne ... Nimam več idej. Štirideset let je dolga doba. S teatrom sem se začel ukvarjati pri štirinajstih, danes jih imam triinsedemdeset. Dovolj je dovolj!

Morda za zdaj.

Oh, ne. To je pomota. Šport je v mojem življenju prisoten samo kot hoja po stanovanju gor in dol. Pol ure vsak dan. Aparaturo sem si kupil, ker je nekaj časa pod mano živela ženska, ki mi je kar naprej težila, da skuša meditirati, ampak da ne more, ker da kar naprej hodim gor in dol. Potem sem si kupil tole, nekajkrat sedel na kolo ... In nikoli več.

Zgodilo se je spontano. Ko sem pri trinajstih stopal v dvorano, mi skoraj nič, kar so uprizarjali, ni bilo všeč. Pa sem si rekel, no, Richard, kaj bi pa ti sploh rad, kaj bi rad gledal. In zgodila se je vizija ...

Natančno tako: dva človeka stojita sredi odra, gledata drug mimo drugega, nič kaj posebnega se ne dogaja, morda tu in tam kaj zakričita. Želel sem si, da bi lahko besede obrnil navznoter, z njimi sporočal, kaj se dogaja v telesih igralcev. Zelo preprosto. Besedilo. Stop. Besedilo. Ponovitev. In to sem potem počel vse življenje. To je moje gledališče. Vedno sem govoril, da sem gledališke predstave delal tako, kot če bi montiral film. Pri petnajstih mi je pod roke prišel Brecht. V ZDA ga takrat nihče ni bral, pomislite, na začetku petdesetih, tega komunista, še prevajan ni bil ... Všeč mi je bil, ker se v tekstih ni oziral na empatijo, temveč na hladno znanost. Nisem maral čustev.

No, v mojih igrah je precej občutkov, ni pa čustev. So čuti ... Poglejte, ogromno ljudi ne bere poezije 20. stoletja. V mojem teatru je boste našli precej, ne narativne, seveda, lirične do neke meje, lahko se celo ujema v rimah, sooča besede drugo z drugo, kot bi sproti sestavljala nove strukture. Na neki način poskušam delati v gledališču to, kar slišimo pri džezu, različne variacije na temo. To pa je težko. Nisem imel veliko privržencev, nekateri so mi sledili leta in leta. Mnogi so mislili, da sem prevarant. Da nimam pojma. In me prav sovražijo. Ampak reciva, da mi je v zadnjih letih Public Theater ponudil vsaj malo pustolovščin ... Veliko ljudi, ki je prišlo gledat predstavo Idiot Savant, na primer, me je zmerjalo, češ, kaj je to ...

No, ja. Ampak Američani ne razumejo ...

Moja žena Kate je od četrtega leta pa vse do štiriindvajsetega odraščala v Parizu, njen oče je bil znameniti ameriški prevajalec Brechta. Ko sva se spoznala, sem se na začetku osemdesetih let zaradi nje skorajda preselil v Francijo. Zadnji trenutek sva se odločila, da ne. A kolikor sem bival tam – na pariške odre sem v dvajsetih letih postavil kar nekaj predstav –, mi je postalo jasno, da seveda umetnost Evropejci razumejo in konzumirajo drugače. Zato lahko ponovim to, kar sem rekel – Američani veliko stvari ne razumejo.

Seveda, ker se predhodno ne pozanimajo, kakšno vrsto gledališča ustvarjam. Toda prepričan sem, da je tudi evropski teater pod izjemnim komercialnim pritiskom. Predstave je treba prodajati. Koga danes še zanima eksperiment?! In verjetno je podobno tudi v Sloveniji.

Med pisanjem sploh ne. Sestavljam fragmente. Kolaž. Ko pa pridemo na oder ... V nekem obdobju svojega ustvarjanja nisem na odru privolil v to, da bi spremenili eno samo zapisano besedo. V zadnjih dvajsetih letih pa lahko nastane čisto nekaj novega in popolnoma drugačnega od tistega, kar sem zapisal. Težko razložim. Gre za občutenje slišanega.

Za obliko. Izgovorjeno mora imeti koherentno formo. Pri razvijanju oblike se zelo trudim. Tedni in tedni vaj. Sem formalist. Oblika je vse.

Mora biti pravšnja, tako kot glasba. Opazil sem, da imajo vse moje predstave podobno obliko, od začetka do konca. Peter Sellars – mimogrede, njegovo delo mi ne pomeni veliko – mi je nekoč rekel, Richard, tvoja predstava, to, kar sem videl na odru, je nekaj tako aristotelovskega ... In verjetno je imel prav.

Že, toda takrat še nisem bil kredibilen. Po Yalu sem napisal neko dramo in neka bogata dama si je zelo prizadevala, da bi me spravila na Broadway. Hvala bogu, da iz tega ni bilo nič. Potem sem v kinoteki odkril eksperimentalni film, ki me je tako močno ustvarjalno nagovoril, da sem spremenil svoje videnje gledališča.

So in niso. Nenehno ukvarjanje z igralci me frustrira. Nekaj jih je seveda čudovitih. Večina pa jih ne razume, kaj naj bi počeli s tekstom, ko ga dobijo v roke. Vedno jim ponavljam, da morajo razumeti tisto, kar izgovarjajo: vsakokrat, ko izgovorijo določen stavek, jim mora razum sporočati nekaj novega. Tako kot na sodišču to počno odvetniki pri otvoritvenem ali zaključnem govoru: »Gospe in gospodje, moja stranka je čudovit človek, nikoli ne bi zagrešila itd.«

(smeh) Oh, zelo malo ljudi to ugotovi! Dejansko so tla nagnjena na levo, na drugi strani ceste so namreč pred leti poglabljali tla in od takrat ...

Frustrirajo me. Še posebej takrat, ko stvari ne naredijo tako, kot sem jim naročil. Mislim, da bistvo gledališča niso igralci. Nedavno mi je gospa, ki je dolgo producirala moje igre in zdaj živi v Kaliforniji, rekla, končno hodim v gledališče zaradi igralcev; ko sva midva sodelovala, je bilo pomembno vse drugo, samo igralci ne ... No, recimo, da sem zelo spoštoval Louisa Jouveta.

Vseeno si želim dobiti najboljše od najboljšega. Ampak tudi to počnem zelo redko.

Natančno tako.

No ...

Drži. Od vsega začetka, še ko sem bil majhen ...

V Scarsdalu, na severu, v okolju višjega srednjega razreda. Navadno so se družine selile tja, da so lahko njihovi otroci obiskovali najboljše javne šole tistega časa. Sam sem se počutil precej izoliranega od resničnega sveta – toda petičništvo ima tudi prednosti, tam sem ustvaril svoje prve predstave. Kasneje sem se precej let posvetil drugim umetnostim in na teater popolnoma pozabil. Skoraj. Čeprav sem vedel, v nasprotju z mojimi sošolci, ki so ob sobotah hodili v kino, da je gledališče nekaj posebnega. Moram priznati, da sem filmsko industrijo odkril šele na kolidžu.

O, to pa mi je bilo vedno všeč. V srednji šoli sem velikopotezno posnemal Salvadorja Dalija. Profesorica likovne vzgoje me je opozarjala, naj se preveč ne navežem na nadrealiste, ker da so to večinoma bolni ljudje (smeh).

Oh, nevednež. Kupoval sem si plošče muzikalov, South Pacific in podobne ... Danes jih sovražim. V najstniških letih pa sem odkril Bartoka in imam zavidljivo zbirko posnetkov Stravinskega. Rad imam sodobno klasično glasbo, Johna Adamsa na primer.

(smeh) Verjetno.

Drži, toda predvsem me zanima scenografija, to najbolje počnem. Pa lučni park. Ves čas vse spreminjam.

Ne vem, nekdo na primer pride na oder in reče: roka me boli, nakar mu dam navodila, naj prešteje do šest, se sprehodi do zida in ponovi, da ga boli roka. Potem ugotovimo, kako vse skupaj deluje, ali se med besedami in stavki vzpostavi dovolj napetosti. Nočem, da bi dogodki na odru med gledalci vzbudili sočutje. Dolgo me je navdihovalo delo Roberta Bressona in seveda Brechta. V svojem gledališču nočem intencij, nobenih metod, Stanislavskega, hočem, da gledalci prisluhnejo dogodku besed. Odnosom med besedami in gestami. Mi pa v gledališču ves čas sledimo samo namenu. In preslišimo, kaj nam v resnici pravijo besede.

Ne, niti najmanj. V svojih delih nikdar nisem želel manipulirati z vsakdanjim življenjem. Se ukvarjati z življenjem, ki ga živimo. Tudi sicer mi je za moje življenje kaj malo mar.

Natanko tako.

Domišljam si, da vem. Pred leti sem se šalil, da sem na skrivaj precej religiozen človek. Morda pa sem res ali pa tega samo ne skrivam več, tako kot v svojih zadnjih filmih Tarkovski. Rad imam tudi madžarskega režiserja Belo Tarrja. Pa Manoela de Oliveiro.

Ne, sploh ne. Začelo se je s pisanjem tekstov za srednješolske gledališke produkcije. Na univerzo Brown sem odšel, da bi študiral igro. Potem sem začel pisati drame – ker so jih pisali tudi moji prijatelji. Tako sem na Yalu pristal kot dramatik. In za slednjega se imam še danes. Najmanj prijetna je vloga režiserja: pred dvajsetimi ljudmi se moraš pretvarjati, da veš, kaj počneš, in da ti je popolnoma jasno, h kakšnemu cilju peljejo tvoji napotki. Režiserji so resnično problematična kasta.

Zaradi Hermanna Nitscha.

No, šlo je takole: režiser Jonas Mekas je bil moj guru. Ko sem videl njegove prve filme, so se mi zdeli bolj zanimivi kot vse, kar se je takrat dogajalo na njujorških odrih. Začel sem delati zanj.

Skrbel sem za vse dogodke, povezane z njim, ki se niso dotikali filma. In na enega od teh dogodkov smo povabili tudi Nitscha. Prinesel je plakat, na katerem je pisalo: Hermann Nitsch: Orgije, Skrivnosti, Gledališče. Pa sem pomislil, joj, tudi jaz potrebujem nekaj takega. Tako sem se domislil ontološko-histeričnega. Kar je dejansko ustrezalo temu, čemur sem v tekstih namenjal največ prostora, ljubezenskim trikotnikom v buržujskem svetu, v smislu klasičnega psihoanalitičnega sindroma histeričnega. In ker sem svoje junake hotel odrešiti histeričnega, sem jim kazal ontološko okno ... Zato ontološko-histerično. Toda v resnici me je navdihnil Nitsch.

Ne. Ko enkrat začenjaš razumeti, kaj počneš in zakaj, ni nič več težko. Poglejte samo slikarja Francisa Bacona. Zdi se, kot da je ves čas slikal eno sliko. In to sem počel tudi sam. Poleg tega sem imel privilegij, da sem občasno lahko režiral tuje tekste.

Ja, na primer.

Saj jih nisem. Prosili so me. Za precej stvari me je angažiral Joe Papp. Tudi za angažmaje v pariški operi so me prosili. Straussa imam rad. Čeprav so me takrat moji nemški komunistični prijatelji hoteli prepričati, da je preveč komercialen.

Sploh ne veliko. Nekaj izpred tridesetih let, precej kratkih. Pa kakšnih pet ali šest daljših dram. Toda v resnici imam tisoče in tisoče popisanih listov s fragmenti, ki jih nisem še uporabil. Precej tega je mogoče najti na moji spletni strani. In dovolim, da jih kdorkoli lahko uporabi. Lahko sestavi svoj lasten kolaž.

Z njimi se pa res ne mislim ukvarjati.

Vesel bi bil, če bi koga sploh zanimali moji zapiski, ni mi za denar. Moje prave drame so tako objavljene v antologijah in zbirkah.

Oh, čisto mogoče. V teater sem stopil ves preplašen. Pomagal mi je, da sem preživel, navezal stike z ljudmi. Povedal vam bom resnično zgodbo: v drugem razredu smo pripravljali božično predstavo, imel sem vrstico teksta. Že na vajah so mi prigovarjali, da jo moram izrekati glasneje, pa ni šlo. Na koncu so odločili, da ne bom nastopil. Takrat sem si prisegel, da jim bom nekoč že pokazal.

Ja. Življenje je precej nezadovoljujoča reč. Svoj paradiž sem si tako ustvarjal sam. Nič kaj mi ni do tega, da bi dolgo živel v 21. stoletju. Tolažim se z mislijo, da sem v preteklih desetletjih dokazal, da je mogoče delati drugačno, alternativno gledališče, bogato in vabljivo. Nenasitno.

Prej ali slej vsi z nečim obtičimo. Jaz bi rad obtičal s knjigami. Sem že. Nič se ne pritožujem. Čeprav se mi še vedno dogaja, da na primer v nekaj mesecih preberem vsa dela enega avtorja in si potem domišljam, da mi je ponudil odgovore na vsa moja nerešena vprašanja. Nakar ugotovim, da mi gre v resnici ob njem na bruhanje. Tako se vedno znova zavedam, da mi edino ugodje in intelektualno potešitev zagotavlja moje delo. To ne pomeni, da sem najboljši, ampak ...

Niti ne. Povedal sem že, da me vsakdanje življenje ne zanima. Tudi zato, ker je v njem le malo resnice. Kar naprej je treba lagati, manipulirati, kajti danes le tako lahko dosežeš zastavljene cilje.

V umetnosti ali življenju?

V življenju tudi lažem, čeprav verjetno manj kot drugi. Ne srečujem se ravno z veliko ljudmi. Druženje z njimi mi ne pomeni nič. Hermit sem. Zelo malo hodim ven. Če naju z ženo prijatelji povabijo na večerjo, na obisku ne zdržim več kot eno uro. Potem začnem noreti ...

Ne preveč. Nisem nesramen do njih, ampak tudi ne kažem pretiranega zanimanja zanje.

O tem odloča kemija. Toda kaj, ko me tudi slednji tako kmalu začno dolgočasiti. Ko srečam znane umetnike, nikoli ne vem, kaj naj jim rečem. Sem pač maničen tip. Ni bilo vedno tako. Ne boste verjeli, v srednji šoli so mi napovedali, da bom v življenju zagotovo uspešen. Bil sem izjemno družaben.

Izhajam iz odvetniške družine: vem, kako je treba predstaviti stališča, da mi verjamejo ...

Najverjetneje.

Ne vem. O tem bo poravnalo račune vaše oziroma moje življenje. Sam nimam izbire. Predvidevam, da bi v tej tekmi zmagal jaz. Živim med šestnajst tisoč knjigami, kar naprej kradem od teh avtorjev, se hranim z njimi, od vas sem starejši več kot štirideset let ... Veste, posvojen otrok sem. Nisem pil materinega mleka. V bojih vseh vrst mi preostane samo to, da sem neizprosen (smeh).