Na prvi pogled prej kakor pisatelj deluje kot kakšen teksaški živinorejec. Ali šef upokojenih motoristov, ki jih cestne avanture – a samo ob posebnih praznikih – še vedno znajo zvabiti na zlizani asfalt. Ni mož postave. V kavarni hotela naroči belo kavo in na skrivaj pogleduje k hladilniku s slaščicami. Ko že planem, da bi nama naročila, kar požirajo najine oči, se zasmeje, »sem se že pri zajtrku prekršil. Čez nekaj ur moram na letalo, ni dobro, da se preveč najem.« Stavim, da si je pred prijavo na letališču privoščil obilno kosilo. Človek, ki svoje junake tako izčrpno hrani, kot je videti v seriji Igra prestolov, ne bo preživel ure v dnevu v družbi lakote. In prav je, da je tako.
V Slovenijo je prišel na povabilo Založbe Mladinska knjiga in to je velik dosežek, kajti George R. R. Martin je eden najuspešnejših še živečih piscev fantazijske literature, če že ni najbolj uspešen. Na njegov obisk navadno založbe čakajo po nekaj let. Z zbirko Pesem ledu in ognja je navdušil legije bralcev po vsem svetu, predvsem mlade. Že s prvimi romani se je zavihtel na prvo mesto lestvice najbolje prodajanih knjig New York Timesa in tam kraljeval kar nekaj časa. Za mnoge je zbirka prekosila Gospodarja prstanov. Trenutno na HBO predvajajo serijo Game of Thrones, posneto po Igri prestolov. Prvi del nanizanke si je ogledalo kar 8,9 milijona gledalcev po vsem svetu.
V slovenskem jeziku so trenutno na voljo štiri knjige iz sage Pesem ledu in ognja – Igra prestolov, Spopad kraljev, Vihar mečev in Vranja gostija. Peto nadaljevanje Ples z zmaji izide prihodnje leto.
Martin se je leta 1948 rodil v ameriški zvezni državi New Jersey. Pisati je začel že zelo zgodaj in drobiž si je služil tako, da je okoliškim otrokom prodajal svoje zgodbe o pošastih. Kasneje se je navdušil nad stripi in začel pisati kratke zgodbe za fanzine. Prva zgodba, ki jo je prodal leta 1970, je bila Junak (The Hero), leto kasneje so jo objavili v reviji Galaxy. Z odliko je diplomiral iz novinarstva na univerzi Northwestern v Evanstonu v državi Illinois. Kot velik nasprotnik vojn in vojskovanja sploh je državi služil pri organizaciji Vista, kjer je organiziral tekmovanja v šahu in poučeval novinarstvo. Leta 1986 je v Holivudu postal urednik TV-zgodb iz serije Zona somraka in Lepotica in zver, katere je bil tudi producent. V devetdesetih se je posvetil pisanju serije Pesem ledu in ognja, ki je letos zaživela kot nadaljevanka na mreži HBO, ter urejanju in pisanju kratkih zgodb Wild Cards.
Za pisanje je prejel več domačih in mednarodnih nagrad, med njimi nagrade hugo, nebula in locus, revija Time pa ga je lani uvrstila med sto najvplivnejših Zemljanov. Z ženo, štirimi mački in nekaj tisoči miniaturnih figur iz svojih serij kot tudi tistimi, ki veljajo za prave srednjeveške raritete, živi v mestu Santa Fe v ameriški zvezni državi Nova Mehika.
Menda se je v knjigarni Konzorcij na podpisovanju pred vami zvrstilo kar štiri tisoč oboževalcev. Verjetno ste tega navajeni, ali pač ne?
No, sem, res pa je, da je to bil eden večjih zalogajev podpisovanja doslej. Nazadnje sem bil na turneji pred petimi leti. V Sloveniji sem bil prvič, zato so verjetno prišli vsi, ki so jim všeč moje knjige.
Ne bova takoj o knjigah. Na vaši spletni strani sem našla prisrčno fotografijo vašega nekdanjega mačka Mulligana. Deluje kot mačkon z izjemno osebnostjo – ali pa je samo tako fotogeničen.
Ja, gre za najinega prvorojenca, k meni se je preselil skupaj s Parrish, mojo punco.
Nedolgo tega sta se poročila.
Drži. Po tridesetih letih skupnega življenja sva si vzela čas in se vzela. Tu je prstan ... (Stegne roko čez mizo.)
Oh, to pa je nekaj keltskega.
Seveda, srebro in zlato, in v sredini je ametist. Parrish je irskih korenin in zelo je ponosna nanje. Tudi Mulligan je keltsko ime. Izbrala ga je ona. Mulligana sva dobila še kot dojenčka, to oranžno kepo. Žal je že pokojen, dočakal je dvajset človeških let. Na koncu je bil že slep, a nosil se je še vedno dostojanstveno. Še vedno se ga spominjam, kako se je ob koncu osemdesetih igral s klobčiči volne, nikoli mu ni zmanjkalo energije. V nekem trenutku sva imela pet mačkov, drug za drugim so capljali v hišo. Med njimi je bilo precej ljubosumja in nevoščljivosti, toda vsi so se dobro razumeli z Mulliganom. Trenutno imava štiri mlade mucke.
Vam je sedel v naročju, ko ste tipkali?
Včasih, mislim, da mu je šel na živce zvok tipkanja na pisalni stroj. Zato pa je z nama redno spremljal večerna poročila, se zvil v klobčič v naročju enega ali drugega. Takrat še nisem imel »pisarne« na drugi strani ulice tako kot danes, tako da mački ostanejo doma, jaz pa se podam v mir. Pišem.
Govorite o mestu Santa Fe v Mehiki?
Da, rad imam hribovje, predvsem pa so tam vsi štirje letni časi precej mili, ni prevroče, ne preveč mraz.
Na tej točki vam moram priznati, da sem prevode vaših štirih knjig dobila v roke dva dni pred najinim srečanjem, in ker ima vsaka okoli tisoč strani, jih seveda nisem prebrala, zato pa sem si pogledala nekaj delov HBO-jeve serije Game of Thrones in dobila okus o tem, kakšno domišljijo imate. Mi boste oprostili?
(smeh) Seveda. Knjige so res obsežne ...
Se, ko sedete k pisanju, zavedate, da boste toliko natipkali?
Niti ne. Med letoma 1985 in 1995 sem večinoma delal v Holivudu, bil sem del ekipe serij Zona somraka in Lepotica in zver, pisal sem scenarije, pilote za nove serije, se preizkušal v pisanju scenarijev za celovečerce. Takrat, morda tudi zato, ker sem petnajst let poprej že pisal prozo, mi je postalo jasno, zakaj vse moje scenarije zavračajo. Bili so preobsežni, kar je nekako pomenilo, da bi tudi produkcija bila dražja. Šefi studiev so mi zatrjevali, kako izjemen pisec da sem, toda produkcija mojih serij bi stala petkrat toliko, kot je bilo na voljo denarja. Tako so mi govorili. Potem so od mene pričakovali, da bom število junakov s petindvajset zmanjšal na pet in da bom bitke zreduciral na dvoboje itd. To sem tudi storil; rezal sem in rezal, kot pravi profesionalec (smeh). Čeprav me v resnici to ni najbolj razveseljevalo. V devetdesetih sem se vrnil k pisanju proze in takrat sem si rekel, zdaj pa si bom dal duška. Ustvaril bom nekaj velikega, epskega, sem si govoril, s toliko junaki, kot sem si zamislil, in prizorišči in kraljestvi in bitkami ...
Kako ste tako natančno vedeli, kaj hočete?
Moja domišljija je vedela. Pišem fantazijske romane. In kot oba veva, je fantazija vedno večja od življenja.
Kakšna je vaša domišljija?
Pojma nimam. Ne vem niti tega, kako deluje. Jasno mi je samo, da je nekaj premorem. Rad si izmišljam zgodbe, vem, da me ne zanima naturalizem, temveč zgodbe v dobri stari romantični tradiciji: barvite in nepredvidljive, polne skrajnosti, nenadzorovanih čustvovanj. Vse to je namreč tudi v meni.
Seveda, ko pa imate bojevniški obraz, s to brado in globokim glasom, kot ostareli vodja modrecev ali v ljubezni razočarani osameli vitez ...
Ha, ha, saj sem nastopil v eni od serij, pa so me v montaži žal izrezali.
Ste navzoči na snemanjih serij, ki so nastale po vaših scenarijih?
Občasno. Ne morem biti navzoč šest mesecev, kolikor navadno trajajo takšna snemanja. Zadostuje mi nekaj tednov.
Kaj lahko rečete, če govoriva o književnosti, se trenutno dogaja v znanstveni fantastiki in fantazijskem romanu?
V ZDA in Veliki Britaniji obstaja med obema precejšnja razlika, čeprav se navadno v knjigarnah in knjižnicah znajdejo na skupnih policah in tudi urejajo jih isti ljudje. Celo avtorji so jim skupni. Ko sem bil mlajši, je bila precej bolj popularna znanstvena fantastika, fantazijski roman je veljal za staromodnega, znanstvenofantastični pa je pomenil prihodnost, razvoj. Danes je ravno obratno.
Koliko je k temu preobratu prispevala filmska industrija, ekranizacija vseh teh sag o H. Potterju, Gospodarjih prstanov ...?
Hm, ne bi rekel, da kaj prida. Toda če se osredotočim samo na ZDA, bi menil takole: odraščal sem v petdesetih in šestdesetih. Takrat smo vsi verjeli v prihodnost, razvoj, da bo svet postal boljši in boljši. Sanjali smo, da bomo živeli na Luni ali Marsu, potovali z ogromnimi vesoljskimi ladjami in kolonizirali planete, imeli robote, ki bodo opravljali gospodinjska dela namesto nas ... Z vsem srcem smo pričakovali to »prihodnost«, stanje duha v ZDA je bilo takrat izjemno optimistično
Nakar se vam je zgodil Vietnam.
Natančno tako. Moji generaciji se je zgodil Vietnam in bili smo šokirani nad tem, kako ZDA razume ureditev sveta. Zanimanje za razvoj, tehnologijo je prešlo v ozadje. V ospredje so stopile vojne. In še danes je tako. Postalo nam je jasno, da ne bo šlo v smeri, kot smo si zamišljali: naši otroci bodo živeli slabše od nas. Ne zaupamo več znanosti in tehnologijam, po morjih razlivajo nafto, ozračje se segreva in Nasini vesoljski programi nam pomenijo vedno manj. Minilo je skoraj štirideset let, odkar je človek stopil na Luno. Namesto da bi prodirali v vesolje, se iz njega umikamo. Vse našteto je verjetno vplivalo na to, da je zanimanje za znanstvenofantastično literaturo upadlo. V ospredje pa je znova prišel fantazijski roman. Namesto da bi sanjali o življenju na Marsu, raje sanjamo o princesah in gradovih in vitezih. Kot da bi znova verjeli, da posameznik lahko odreši svet ...
Mar to pomeni vrnitev v preteklost?
Ne bi rekel. V ljudeh bo vedno obstajala želja po tem, da se iztrgajo vsakdanu in prepustijo domišljiji, v tem primeru neznanim kraljestvom ... Trenutno jih zanima fantazijski svet vitezov, čarovnikov, brezglavih jezdecev, ne znanstvena fantastika.
Bili ste prvi, ki ste v eni od svojih pravljic zmaja, ki je navadno vroč in bruha ogenj, spremenili v ledenega zmaja. Kako to?
Napisal sem jo daljnega leta 1979, živel sem v mestecu v Iowi in poučeval na kolidžu. Zime so bile zverinsko mrzle s polno snega. Tako se je porodila ideja o ledenem zmaju. Gre za sladko-grenko zgodbo o ljubezni, kako je treba v življenju nekaj žrtvovati, da na drugi strani nekaj pridobiš, greš naprej ... To je čarovnija, ki jo moramo sprejeti v naša življenja. Zelo krhka čarovnija, o kateri se ne kaže preveč spraševati.
Menda v ZDA že nekaj let vse več otrok dobiva imena po vaših junakih.
Ja, kar nekaj sem jih srečal. Tudi v Sloveniji. Med podpisovanjem knjig je k meni pristopila nosečnica in mi povedala, da bo njenemu otroku ime Arya. Super, ne? No, nekateri imena mojih junakov dajejo svojim psom in mačkam. In legvanom.
Kot otrok ste bili navdušeni nad stripi Supermana in Spidermana ...
... Batmana, vseh, ki so se končali na man.
Pogosto ste se spraševali, kaj bi se zgodilo, če bi se Superman in Lois poročila. Kaj bi se zgodilo?
(smeh) Ne vem, mnogi so se že spraševali o tem. Larry Niven je na to vprašanje odgovoril v zgodbi Man of Steel, Woman of Kleenex.
V pogovorih radi citirate del Faulknerjevega govora ob prejemu Nobelove nagrade za književnost, v katerem pravi, da je treba pisati o človeškem srcu in njegovem nenehnem upiranju samemu sebi ...
Ja, to je postala moja maksima. Znanstveno fantastiko, fantazijske zgodbe, grozljivke pa tudi Tolstoja (smeh) – vse to beremo zaradi junakov v njih, njihovega boja s seboj. Junaki so bistveni, vse drugo je le dekor.
Tudi v vaših knjigah, ki govorijo o kraljestvih in prevzemanju prestolov, je politika ves čas prisotna. Kako premišljeno jo umeščate med vrstice? Kako delite moč?
Zelo različno. Bolj me zanima, kako junaki do nje pridejo, kaj počnejo, ko jo dobijo, od kod izvira moč. To me zanima. Kdo ima moč in zakaj? V moji drugi knjigi eden od junakov drugemu zastavi uganko o moči, ki gre takole: imaš kralja, bogataša in duhovnika, ki si vsak zase želijo različnih stvari. Potem pa imaš na drugi strani še človeka z mečem. Kralj mu reče, stori, kar ti pravim, kralj sem in zakon je na moji strani, ubogaj. Duhovnik ga nagovori: ne, ne, mečevalec, stori, kar je moja volja, govorim ti v imenu Boga, trgovec pa reče, dal ti bom vse zlato, ki ga premorem, če boš storil tako, kot bom hotel sam. Komu bo prisluhnil moj vitez? O tem se sam sprašuje skozi celotno zgodbo.
Tako kot mi vsi ...
Drži. Vse življenje. (smeh)
Ko sva že pri moči in vplivu, revija Time vas je v letu 2010 uvrstila med sto najbolj vplivnih ljudi na svetu. Kaj naj bi to pomenilo?
Hm, ne vem. Verjetno se uredniški odbori sestanejo in vsak s svojega področja predlaga tega in tega ...
Nisem vprašala tega.
V redu, v New Yorku potem pripravijo velik sprejem, ki se ga udeležijo vsi, ki so se znašli na seznamu. Oblečemo se v smokinge in sedemo za mize, ki so jih predvideli za nas ...
S kom ste sedeli za mizo in o čem je tekla beseda med večerjo?
Za našo mizo nas je sedelo deset; trije s seznama, primatologinja, kazala nam je slike opic in poročala o svojih raziskavah, drugi pa je bil filantropist. Bolj kot on se mi je zdela zanimiva njegova hčerka, ena od preživelih ob napadu na njujorška dvojčka. Bogatašinja, ki ji je šele po tistem postalo jasno, da denar ni vse. Zadnjih deset let skupaj z očetom odpirata šole za deklice in žene v arabskem svetu, da bi se ta čim bolj odpiral navzven, da bi se začela sklepati prijateljstva med različnimi narodi in veroizpovedmi ... No, med temi stotimi povabljenci je bil tudi Sting, večer se je končal z njegovim nastopom.
Koga bi si v resnici, če bi lahko izbirali, od živečih želeli za svojo mizo?
Baracka Obamo.
Kaj res? Bila sem prepričana, da boste, strasten privrženec srednjega veka, rekli, da bi to bil še en izjemen mediavelist, Umberto Eco.
Niste slabo pomislili, saj se poznava.
Zagotovo je bolj zanimiv od Obame.
Saj, ampak z Obamo bi se pogovarjal o politiki, literaturi, športu ...
No, prav. Koga bi za sogovornika izbrali med že pokojnimi? Tolkiena?
Njega bi res bil vesel. Upam, da bi mu bil všeč. Tako različna sva si. Še danes mi je žal – bil sem njegov velik oboževalec –, da mu kot najstnik nisem pisal. Šele ko sem odrasel, sem med prebiranjem njegove avtobiografije ugotovil, da je odgovoril na vsa pisma svojih bralcev. Sicer pa ... kdo bi lahko še sedel za mojo mizo? JFK, njegov brat Robert ...
Uf. Predvidljivo. Dolgčas.
(smeh) Saj jih imam še na zalogi, F. S. Fitzgerald ...
Kaj pa ženska?
Seveda. Kakšna bi morala biti?
Duhovita, lepa in pametna.
Katharine Hepburn?
Odlično.
Nje se ne bi nikdar naveličal.