Kot srednješolci v devetdesetih se ga spominjamo z Novega rocka. »Nevaren« bi bila prava beseda. Še zdaj jo uporablja. In tudi razlaga si jo po svoje. Verjetno najbolj pravilno. Prihodnji teden bodo Velenjčani prek svojih spletnih strani začeli prodajatinajnovejšo ploščo Prekletih bazar. Samo nekaj tednov prej pa je Benčič pri založbi Modrijan izdal knjižni prvenec Psi brezčasja, izjemno mešanico hardboiled kriminalke in noir kriminalnega romana. Prebere se na dušek. To dvoje je bil razlog, da sva se dobila.
Kot srednješolci v devetdesetih se ga spominjamo z Novega rocka. »Nevaren« bi bila prava beseda. Še zdaj jo uporablja. In tudi razlaga si jo po svoje. Verjetno najbolj pravilno. Prihodnji teden bodo Velenjčani prek svojih spletnih strani začeli prodajati najnovejšo ploščo Prekletih bazar. Samo nekaj tednov prej pa je Benčič pri založbi Modrijan izdal knjižni prvenec Psi brezčasja, izjemno mešanico hardboiled kriminalke in noir kriminalnega romana. Prebere se na dušek. To dvoje je bil razlog, da sva se dobila.
V Velenju, lokalu, katerega lastnik je bil tako počaščen umetnikove družbe, da je sam poravnal račun. Benčič skorajda ne daje intervjujev. Če že, se pozanima, kako topel je človek na drugi strani. »Se ti zdi v redu, kar sva se pogovarjala?« je nekaj dni po srečanju spraševal po telefonu. Seveda. »No, prav, kaj pa vem. Manjka mi en stavek, en sam stavek,« je na glas razmišljal. In ga našel. Ima rad življenje. »Dobro je. Hočem ga še malo, pa čeprav na slamico. Kakršnokoli, samo da ga imam. Morda ni nihče kriv. Mogoče je prvi izmed nas že tisočletja nazaj zavestno zavzel gard krivega in iznakaženega. Smo samo psi brezčasja, ki so ga podedovali,« pravi njegov junak Rok v knjigi. Benčič je, seveda, letnik 1972. Neporočen. Brez psov in mačk.
Kako živite?
Ne bi mogel reči, da ravno preračunljivo. Skrbim zase. Ni mi vseeno. Reciva tako.
Se vam zgodijo stvari tako, kot jih načrtujete?
Vedno so ovire, nezadovoljstvo ... Smisel življenja ni, da gre vse gladko. V globalnem pa lahko rečem, da sem zadovoljen s samim seboj.
Je treba storiti veliko, da se v življenju kaj premakne?
Odvisno od situacije. Prej ali slej vsi stopimo v obdobje, za katero je potrebna disciplina, ki je prej nismo izvajali. Mislim, da je pri ljudeh bistveni problem disciplina. Je osnovni pogoj za kakršnekoli preskoke. Potrebni pa sta odločitev in, jasno, volja.
Se je pri vas po toliko letih vse našteto zlilo v knjigo in novo ploščo?
Da je izid knjige in plošče sočasen, je naključje. Jasno je, da Res Nullius ne izdamo plošče vse do takrat, dokler ne mislimo, da je res dobra. Podobno velja tudi zame osebno in za knjigo. Če nimam občutka, da gre za tako dobro čtivo, da se bo bralo z odprtimi usti, ga ne bom izdal. Danes samokritike več ni. Je samo inflacija vsega. Zato morda potrebujemo nekaj let, da kaj izdamo ...
Res Nullius v svoji karieri praktično nima slabih kritik, malce so vas tudi razvadili.
Morda bo zvenelo banalno, toda če človek sam pri sebi ni zadovoljen, mu tudi še tako dobra kritika ne bo nič pomenila.
Kako danes živite rokenrol?
Hm, ne vem. To me je zanimalo pri dvajsetih. Če po pravici povem, se o tem sploh ne sprašujem. To je, kot če bi Van Gogha vprašali: Prodal nisi ene same slike, zakaj sploh si? Od vsega začetka smo delali zaradi sebe, bili outsiderji, nikoli nismo hoteli biti del estrade. Ostati na margini bo naša pozicija do konca.
Stari ste štirideset. Se dobivate in vadite kot včasih?
Seveda. Človek ima potrebo. Mogoče vidim neke stvari, ki jih lahko povem v dveh stavkih, mogoče me kaj moti ... To so normalni vzgibi v človeku. Nakar to izdaš v obliki plošče ali knjige. Ne gre za velike teme, gre za potrebe. Nekateri gredo na tek, drugi pišemo. Se izražamo. Se čistimo. Vsak dril, ki ga imamo z bendom, je za nas čiščenje. Buka je zdravilo.
Kaj pa literatura?
Literatura je ob meni od malih nog. Odkar sem začel brati, iščem dobre zgodbe. Doma so se mi smejali, ker sem bral tv-napovednike. Zdelo se mi je zanimivo, da sem v dveh, treh stavkih prebral, o čem bo govoril film. To še danes počnem. Sem v večnem iskanju dobre zgodbe. Ne zanima me metafizika. Če nekdo živi tako kot jaz, bo prej ali slej začel tudi pisati ali pa bo začel razmišljati o svoji zgodbi.
So Psi brezčasja delno avtobiografska zgodba?
Ne.
Še vedno mislite, da je mogoče življenje v besedilih, zdaj tudi v dialogih romana, sestaviti v replike špageti vesternov Sergia Leoneja?
Tako razmišljam. Tako sem deloval skozi vse življenje.
Povedati čim več s čim manj besedami. Mislim, da mi to, v nasprotju z drugimi, velikokrat uspe. Joj, tega ne zapišite. Tako delujem. In vidim, da tudi pravi ljudje tako funkcionirajo. Izgubljanje besed je bogokletno. Ne maram ljudi, ki veliko govorijo, ki nimajo poante. Vse življenje se trudim, da sem na drugi strani ... Življenje lahko teče tako, kot želimo. Treba se je samo odločiti. Čez petnajst, dvajset let bom zagotovo isti človek kot danes. Ne bo velikih sprememb. Kajti pri meni se velike spremembe niso zgodile niti od mojih dvajsetih pa do danes.
Ne verjamem.
Vse je isto. Še vedno mislim s svojo glavo. Če ohraniš ta temelj, je vse v redu ...
Veljali ste, veljate kot kultni pevec kultnega benda, povezovali so vas z vsem, kar pritiče RNR, drogo, alkoholom. Po Velenju je pred desetletjem in več veljala starševska grožnja: »Glej, da ne boš končal kot Benčič.«
To so neumnosti.
Treba jih je vzeti kot urbane legende.
Jasno, da ne živim več kot pri petindvajsetih. Nimam več toliko kondicije, imam druge obveznosti. Sistem me je vseeno malce posrkal. Toda razen neke discipline, ki je v mladosti nisem premogel, sem po načinu razmišljanje isti. Te urbane legende, ki ste jih omenili, pa ... to je vse prenapihnjeno. Z drogami nikoli nisem imel opravka. To me nikoli ni zanimalo.
Ni vam treba biti nerodno zaradi tega, vsi mi smo kdaj namočili jezik v te sorte opojnost ...
Seveda. Saj mi ni. Ampak govorim vam dejstva. Tudi tu ni velikih tem. Enostavno človeško življenje. Najbrž je človek pri dvajsetih bolj nevaren in divji.
Morda bolj nevarno živi.
Telesno?
Tudi.
To je nepomembno. Pomembno je, kako nevaren si v glavi. Ali je pri tem glava trezna, alkoholizirana ali drogirana, je trivialnega pomena. Ti romantični miti o zadrogiranih in alkoholiziranih umetnikih – popolni idiotizmi.
Vam gre na živce, da se vas je to prijelo?
Seveda. Morda bi bilo dobro napisati kakšen esej za dvajsetletnike – da ne bodo nasedali takšnim neumnostim.
Kaj torej pomeni ta tik, ki smo ga pri vas bili vajeni na odru, da se s prsti ene roke potolčete po pregibu druge roke, tam, od koder nam navadno jemljejo kri?
Ne vem. Opozorilo. Za nekaj nezavednega gre. Šele zdaj, ko ste mi pokazali, sem se zdrznil ... Mar res to počnem?
Biti nevaren v glavi: vsi vaši junaki, v tekstih in knjigi, vohajo kri, iščejo kri ...
Zato, ker so psi. Gre za precej pohlepne like. Ne glede na socialni status. Vsi so lačni krvi. Tako kot v življenju. Sistem, v katerem živimo, ne deluje tako, kot deluje, zaradi nekaj pohlepnih tajkunov, temveč zato, ker je pohlep na vseh socialnih ravneh isti. Razlika je samo v tem, da imajo eni več kot drugi. Zato bo ta sistem deloval večno, pa naj se še tako trudimo. Vsi nekaj govorijo o revolucijah. Neumnosti! Tudi v revoluciji te nekdo vodi. Nekdo je rekel: V masi je toplo, samo smrdi. Tudi tam bomo vodeni. Če bo človek mislil s svojo glavo, bo v redu. A takrat lahko postaneš nevaren za sistem. To je edini pogoj, da bi lahko modificirali kak sistem. Revolucija nam ne bo prinesla ničesar. Žalostno je, da mladi tega ne razumejo. Nato pa jih zasačiš, kako gledajo MTV, kjer kažejo, koliko avtomobilov ima doma kak reper. Moja generacija bi rekla, boli me, koliko avtomobilov ima kdo. In koliko vil!
To so injekcije. Vsi hočemo vse. In še več.
Kaj hočete vi?
Neodvisnost. To je moj edini cilj v življenju.
Vam vaša služba to omogoča?
Ne bi o službi.
Imate dobro pozicijo v njej?
Imam.
Dovolj, da ostane za čike in pet dek zenfa na kruhu?
Seveda. In še za marsikaj več (smeh).
Kakšen občutek je, da glasbo Res Nullius poznajo nekdanji člani New York Dolls?
To drži?
Tako so mi povedali.
Prvič slišim, ampak če je res, mi je zelo sladko pri srcu. So začetniki nečesa ... In če so me na my spaceu enkrat kliknili, je to dovolj.
Kaj poslušate doma?
Ekskluzivno za vaše bralce bom odkril eno svojih skrivnosti: oblečem se v belo in si vrtim Đelem, đelem.
V čigavi izvedbi?
Katarine iz Petrovićevega filma Zbiralci perja.
In potem postanete Bekim Fehmiu?
Ja, plešem po stanovanju in razbijam kozarce. To delam.
Absolutno romantično. Zanima me, ali res živite tako, kot opisujete: da to napol ruralno okolje, kjer hodite od doma v službo in po kruh, v ničemer nima nič z vami. Bi bilo povsod tako?
Verjetno. Ampak tako lahko živim, ker se družim z inteligentnimi ljudmi, imam svoj krog prijateljev ... Pomembno je, da iz življenja črtamo nezadovoljstvo. Ne bežim od paranoje in strahov.
Kakšnih?
Vsak dan sem na preizkušnji. Ne vem, kaj me čaka za vogalom. To je osnovni strah. Da ne morem predvidevati, kaj me čaka. Ne znam predvidevati, znam pa načrtovati. Zato sem tudi bil slab šahist. A nočem govoriti o svojih strahovih.
V Psih brezčasja niti enega od vaših junakov ni strah. Smrti.
Zavedajo se svoje šibkosti, zato so še bolj nevarni. Prej ste omenili romantiko. V njej ne vidim trajnosti.
Saj Claudia Cardinale v Bilo je nekoč na Divjem zahodu marsikaj naredi iz romantike, se žrtvuje za svojega moškega.
Ne vem, ali je to prava beseda. Z nekom smo zaradi ... ljubezni. Zaupanja. Romantika je samo manjši del ljubezni.
Drži. V vaših besedilih so nežnosti.
Ne sramujem se svojih čustev, niti strahov, niti prvinskosti. Govorim o sebi. Ves čas. Jebeš človeka, ki zna biti samo brezkompromisen. Takšen človek nima dimenzije. Tekstov ne pišem za papir. Pišem jih po nekem ritmu. Izberem pravilne besede in jih postavim v pravilni vrstni red. Ampak pri meni nekatere besede ne obstajajo.
Katere?
Beseda hudomušno v mojem rokenrol besednjaku ne obstaja. Razumete?
(smeh) Razumem.
Zaradi odsotnosti takšnih besed dobi poslušalec pri mojih besedilih občutek neposrednosti.
Kako mislite samega sebe?
Jebiga ... Predvsem hočem to življenje preživeti kot pošten dečko.
Prav gotovo. V naravi človeka je, da se vidi kot večji frajer, kakor je v resnici. In prizadeva si, da bi tako deloval tudi v očeh drugih. Se strinjate?
No, prav gotovo nisem preveč obseden s tem, kaj si drugi mislijo o meni.
Ste kdaj bili?
Absolutno. Jasna stvar.
Dober občutek?
Vsekakor. Ampak tudi ta današnji ni slab (smeh). Imam svoje cilje in rad bi jih dosegel. Rad bi izkoristil ta svoj talent. Tako se vidim. Jutri me morda več ne bo. Rad bi pustil nekaj za seboj. In da to ne bo samo otrok, reciva. O tem razmišljam že od malih nog.
Vas še vedno jezi, če občinstvo na koncertih ne ploska takrat, ko si vi to želite?
Gre bolj za provokacije.
Z vaše strani?
Moje. Šala, provokacija, zabava. Odvisno od dneva. Mislim, da mi tega ne zamerijo. Nič slabega jim nočem. Svojemu občinstvu nikoli ne bi lezel v rit. Preveč ga cenim ... Ne obravnavam jih kot ovce. Na mojih koncertih ne bodo slišali Dajte roke gor! Ali Prižgite vžigalnike!
Vam godi, da na vaše koncerte še vedno prihajajo isti poslušalci kot pred petnajstimi leti?
Absolutno. To se mi zdi sijajno. To je moja generacija, moji ljudje. To je trajno. Na moje koncerte ne hodijo zato, ker bi bil medijska osebnost, temveč zato, da vidijo sebe. To je najbolj pomembno.
Kaj pa ženske in vreščanje pod odrom?
(smeh) Tega pri nas ni.
Laž. Je.
Dobro. Nič hudega. Saj to je tudi lepo. Čeprav v bendu ni kakega lepotca.
So.
Hvala. Najstnice morda kričijo, ker jim mi nekaj povemo. Bolj se zaljubijo v naše kompozicije kot v naše osebnosti. Tako je to.
Kolikor se spomnim nastopov z Novega rocka, se je vreščalo zaradi vas, ponujene nedostopnosti, manj zaradi harmonij in melodij.
Je že moralo biti tako.
Na začetku kariere ste bili često nerazumljivi, danes zvenite precej bolj artikulirano, kot bi se trudili obdržati šarm nekoga, ki besedo izpljune, čeprav premišljeno – dobro je, da še vedno zvenite kot uličar ... Tega se verjetno ni mogoče naučiti, ne da bi bolelo?
Morda. Če sem discipliniran vsaj v tistih trenutkih, ko se hočem izraziti, sem lahko veliko bolj neposreden in nevaren.
Kaj za vas pomeni biti nevaren?
Angleži poznajo besedo mean, Hrvati opak. V slovenščini verjetno ni prave besede ... Nevarnost je v principu to, da ima človek jasno sporočilo. Kdor ima jasno sporočilo, »misli s svojo glavo«, je lahko precej nevaren. Poziv k revoluciji ni nevarno sporočilo.
Temu ste nekoč rekli sočasna uporaba »glave in jajc«?
Absolutno. To dvoje mora biti povezano. Če tega ni, gre samo za prazen izbruh energije.
Je veliko glasbenikov v Sloveniji, ki imajo to »povezavo« urejeno?
Ne bi rad govoril o svojih kolegih in jih kritiziral. Ni jih veliko. To, kar mi servirajo mediji s področja glasbe, me ne zanima. Ne vidim enega, ki bi mi lahko ponudil zaključeno zgodbo. Žal mi je.
Kako na vas delujejo komplimenti?
V redu so. Nekaj lepega. In to je dovolj. Pri dvajsetih so mi pomenili vse. Če jih ni, se ne sekiram. Rad imam dobro kritiko. Ne bojim se je.
Boste šli na turnejo?
Pojem turneje v Sloveniji ne obstaja. Upam, da bomo imeli čim več koncertov, in to je to. Natrenirani smo. Nevarni smo. Delavci. Celotno ploščo smo posneli v živo, nobenih nasnemavanj. Maestralno smo jo posneli. Ta plošča je produkcijsko fantastična, vrnitev v surovost. Zvok in atmosfero med vajami smo prenesli na nosilce zvoka. Za to nam je šlo. In uspelo nam je. Ni spremljajočih vokalov. Morda so Doorsi nazadnje posneli ploščo brez back vokalov. Komaj čakam, da izidemo.
Naslov albuma je Prekletih bazar.
Ja, Res Nullius vsekakor ne bi mogel dati albumu naslov Prekleti bazar ...
Menda pišete že nadaljevanje romana?
Snujem obrise. Mogoče bo to knjiga o fašizmu.
Ste lahko bolj konkretni? Fašizem velenjskih ulic? Česa?
Vseh ulic.
Kaj je najmanj gotova stvar v življenju?
Ljubezen. O njej lahko govorimo samo vse najboljše in najslabše.