Italijanski pisatelj

Niccolo Ammaniti

Pisatelji so pol manj zanimivi kot njihove knjige

Redko se zgodi tako silna antipatija med spraševalcem in intervjuvancem. Pa se. Prvih nekaj minut so vprašanjem sledili kratki, rezki, zdolgočaseni odgovori in edina možna reakcija je bil umik v strogo vikalno obliko. Čeprav je bilo povabilo k tikanju v prvih sekundah seznanitve nedvoumno. Toda v trenutku, ko je bila z moje strani ponujena možnost, da se lahko kar takoj razideva, če mu ni do sodelovanja, je razprl pest gneva preteklih ur: »Imel sem že pet intervjujev, niso me spraševali bogvekaj, naveličan sem novinarjev, dajva, potrudiva se, zdite se mi v redu ...«

To vedno rečejo in nato odigrajo mučence, najraje tiste najhujše, iz razreda sv. Sebastijana. Ne tokrat: antipatija se je po naravni poti – smeh tu, tipična opazka rimskega humorja tam in akvarij, poln njemu znanih rib, samo dva metra stran – prevesila v toleranco, ponekod celo radovedno simpatijo, ki sta za soliden pogovor med neznancema dobrodošli.

Ammaniti je letnik 1966. Oblečen v pulover, v katerem je nedolgo tega nastopil tudi na italijanski nacionalni televiziji, je desno roko pogosto dvigoval k bradi, jo s prsti česal ali precej neuspešno skušal naviti med palec in kazalec. Govoril je hitro, skoraj brez predaha, in o rimskem narečju ni bilo ne duha ne sluha. Na mizi: voda.

Njegove najljubše teme, ki jih popisuje v svojih zgodbah, ostajajo odkrivanje zla, izguba otroške nedolžnosti, žeja po čimprejšnjem odraščanju ... – skratka, mladost na stopnicah. Začetki njegovega uspeha segajo daleč pred začetek milenija, ko naj bi v studiu ambulante svojega očeta, otroškega psihiatra, kot bodoči biolog v miru spisal diplomsko nalogo. V resnici se je nekaj mesecev sklanjal nad mizo, pišoč literaturo, natančneje roman z naslovom Branchie. Pod psevdonimom ga je izdal njegov prijatelj in v nekaj mesecih je Ammaniti postal nova italijanska, v nekaj letih tudi mednarodna literarna zvezda. Sledila je zbirka kratkih zgodb Il fangoTi prendo e ti porto viaCome dio comandaIo non ho paura (roman, Ni me strah, preveden v slovenščino), Che la festa cominci ..., do najnovejšega kratkega romana Io e te (Jaz in ti, Študentska založba), ki je v Italiji izšel lanskega oktobra in takoj postal uspešnica. Ne pri kritikih.

Pri osemnajstih so vas poleg rib in narave zanimali samo zabave in intenzivno okušanje neodvisnosti ... Potem pa nenadoma tak uspeh. Je bilo težko?

Na začetku je dobro to, da ne veš, kaj pomeni imeti občinstvo, bralce. Pišeš iz nekakšnega kaosa in si želiš samo tega, da te urednik ne bi popolnoma skritiziral. Potem pride uspeh. Zame je to pomenilo, da sem se umaknil vase. Za krajši čas sem celo dobil stik z resničnostjo, postal sem Niccolò Ammaniti in vsi so me kovali v zvezde. Počasi se je vse to normaliziralo.

Bo narobe, če vprašam, ali vam je uspelo kot pisatelju zato, ker vam kot bodočemu biologu ni šlo?

Delno. Naključje je hotelo, da bi moral spisati diplomo, pa sem spisal literaturo. Gotovo ne bi bil napačen biolog.

Drži, da vam je med pisanjem zgodbe Ni me strah vaš oče, freudovec, pomagal razumeti psihologijo otrok? To sprašujem zato, ker ste nekje rekli, da se vse dotlej nista najbolje razumela ...

Ko sem začel pisati Ni me strah, sem bil že velik in sem že bil rešil vse svoje težave s staršema, se pravi vse faze, ki jih predvideva Freudova teorija. Kar pa se tiče razumevanja otroške psihologije, je s tem tako, da jo razumem toliko, kolikor mi je ostala v spominu iz otroštva: osnovne stvari, ki se tičejo predvsem »boja za preživetje« v razredu, klapi, med prijatelji ...

Lahko rečeva, da v kratkem romanu Jaz in ti popisujete sebe?

Hm, ne nujno. To je podoba mladostnika, ki bi lahko bil kdorkoli od nas. Vsi imamo težave z razhajanjem z otroštvom, mladostjo, s podajanjem v odraslost. Ko je treba sprejeti pravila družbe, razreda, šole ... Treba se je začeti obnašati po vnaprej določenih pravilih, biti všeč ženskam, biti uspešen v športu. Zato mu postane jasno, da je otroštvo prehoden svet, na trenutke, ker je že ciničen, pa tudi zguba časa. Otroštvo je samotna reč in tako mora tudi biti, da lahko sanjarimo, si predstavljamo podobe, ki nimajo nobene zveze z resničnostjo ... Predvsem pa je otroštvo namenjeno igri, zato je še toliko bolj boleče, ko nam v najstniških letih odrasli začno poudarjati, da življenje ni igra. Vsak od nas, eni bolj, drugi manj, je zaradi tega kar nekaj pretrpel, kajne?

Kajne.

Hotel sem povedati zgodbo o najstniku, ki bi rad še malo podaljšal svoj status najstnika: se pravi, da bi s svojim obnašanjem še vedno zadovoljeval zahteve staršev, obenem pa še malce podaljšal bivanje v svojem svetu. No, morda je v njem tudi nekaj mene, zagotovo pa ste v njem prepoznali tudi sebe. Mislim, da se je vsakemu od nas zgodilo, da nam je bilo, na primer, ko smo prvič vstopili v razred liceja, gimnazije, v trenutku jasno, da vstopamo na bojišče, da bomo morali dokazovati, kdo smo in kako smo.

So dijaki, ki so v vsem najboljši, pri latinščini in matematiki, v športu, pri logičnih nalogah in lepopisju, vedno v ospredju. Potem pa so tu tisti, ki ne želijo izstopati, skrivajo se v sramežljivost, v sebi pa nosijo večji potencial kot vsi drugi. Ste sodili med slednje?

Morda. Na začetku sem bil bolj zadržane sorte. Nisem se preveč družil s sošolci, imel sem svoje življenje, počel sem stvari, ki so mi bile všeč ...

Imeli ste knjige, bogato družinsko knjižnico.

Drži. Rad sem imel živali, pohajkovanja po naravi, najbolj mi je godilo, da so me drugi pustili pri miru. Nisem imel kakšnih posebnih strasti. Imel sem svojo sobo, precej domišljije, in to mi je zadostovalo. Kasneje se je vse spremenilo. Vključil sem se v skupino, nikdar pa nisem bil – niti si nisem želel biti – prvi v razredu. Nikoli. Nisem bil samotar. Neko poletje sem se na počitnicah zavedel, da obstoj soljudi ni tako nepomemben.

Koliko ste bili stari?

Petnajst, morda šestnajst let. Najstnikom se vse zgodi zelo hitro. Zato so tudi tako zanimivi – v letu, dveh se popolnoma spremenijo.

Kako to, da v otroštvu manj zardevamo, ko lažemo ali storimo kaj narobe, rdečico lažje prikrijemo? V splošnem smo takrat bolj nadarjeni za hudobije. Zdi se, kot da je takrat življenje lažje vleči za nos. To uspeva lepo tudi junaku romana Lorenzu ...

Ha, ha. Res je. Laž je, ne nazadnje, osnova za dobro fabulo. Vsi veliki pisatelji so dobri lažnivci. Dobra zgodba je navadno vedno plod laži. Tako so se rodile pravljice. Laž pa nam v življenju najbolj rabi, da prikrijemo nekaj, kar smo storili narobe.

Zakaj torej lažemo?

Zato, da ne povemo po resnici. Včasih se zlažemo samo zato, da se zlažemo. Ne vemo pravega razloga, zakaj. To je del človekovega notranjega sistema. Žal je del našega sistema organizacije, del tega, kar smo. Tako kot nam sanje na nezavedni ravni pomagajo organizirati naša življenja. Tako nam laži pomagajo sistematizirati našo moralo, etiko, naš občutek za to, kar naj bi bilo prav oziroma narobe.

Moramo v življenju biti ves čas seznanjeni s tem, kaj je narobe in kaj prav?

Odvisno od posameznika. Za vas je nekaj narobe, kar se meni zdi prav, in obratno. Toda obstaja sistem, po katerem se lahko ravnamo vsaj v tem, »kaj je korektno«.

Kaj je najmanj korektno?

Škoditi drugim, to zagotovo. Se znašati nad šibkejšimi. To so splošne absolutne resnice, ki se jim ne moremo izogniti. V otroštvu, pa nasprotno, precej daleč v najstništvo, veljajo zakoni, ki so podobni živalskim.

Kot selekcija vrst, boj za preživetje?

Ja, nekaj podobnega. Močnejši izpodrine šibkejšega. V tistem času je malo otrok, ki imajo pogum postaviti se temu pravilu po robu in pred celim razredom braniti sošolca, ki je šibkejši. Ker jih bo sicer tudi sam dobil po betici. Zatorej, če najstnik ni močan in četudi ni najbolj šibek, pristane v sredini.

Kot nemi sodnik, ki se ne meša v konflikte?

Tako je. Ne zavzema stališča. Zato je za mnoge med nami, prav zaradi te nevtralne pozicije, ko odrastemo in se spomnimo, kakšni najstniki smo bili, težko. Počutimo se krive zaradi svojih dejanj oziroma nedejanj. Nismo bili med najmočnejšimi niti ne med najšibkejšimi. Bili smo nekje vmes. V tišini. Nikomur nismo pomagali, pa tudi ne škodovali. To je tako, kot če vidimo, da nekoga napadejo na ulici, pa se molče umaknemo. Je to prav? Ni.

Vam je všeč ista vrsta otrok kot takrat, ko ste bili tudi sami otrok? Ista vrsta ljudi?

Ne bi vedel. Ne bi vam znal odgovoriti. Skoraj se ne spomnim.

Zakaj vas tako privlači svet najstnikov?

Zato ker se tako hitro in nenehno spreminja. Takrat nas večinoma še vodi srce, ampak pri odločitvah ali pa kar pri vsakdanjih opravilih že čutimo klice in toga opozorila razuma. Takrat poskušamo sprejeti, da so naši starši čisto normalna bitja in ne totemi, za kakršne jih imamo v otroštvu. V najstništvu se oblikujemo v nastavek, ki nas bo naredil za odraslega. Kako kvaliteten je ta nastavek, pa je spet odvisno od mnogih reči. Vse našteto pa pripomore, da je lahko najstnik odličen protagonist dobre zgodbe, romana. Ker se mu nenehno nekaj dogaja.

Še najbolj intenzivno se mu vse dogaja, ko je sam s seboj. Tako kot Lorenzu, kajne?

Ne nujno. Lahko jih je cela gruča kot v romanu Ti prendo e ti porto via. Takrat junakov značaj odločilno zaznamuje njegov odnos z drugimi.

Kdaj ste kot otrok spregovorili?

Ha, ha. Se ne spomnim. Prisežem.

Kaj pa začeli brati?

Pri petih, šestih letih.

Kaj?

Calvina, njegovo zbirko italijanskih tradicionalnih pravljic, ki sem jo vedno znova prebiral. Sicer pa me je literatura dokončno zasvojila pri dvanajstih, trinajstih.

Manzoni ali Dante?

Oba.

Nekje ste rekli, da v življenju pomaga, po sistemu živalske mimikrije, če posnemamo močnejše. Je res tako?

Ne, ne bi rekel. Ko nekaj posnemaš, posnemaš vedno samo na površini. Ni najbolj realno. Posnemati pomeni, da hočeš biti nekomu podoben. To pa je vedno nekaj umetnega, kar zakriva človekovo resnično naravo.

Ampak posnemati močnejše – to ste rekli ...

Že, ampak to bi pomenilo, da tudi v šoli posnemamo najmočnejše, ki pogosto škodujejo šibkejšim – in to spet ni prav.

Kako pridete do zgodb svojih romanov?

Počasi. Najprej si zasnujem težavo, ki jo mora moj junak rešiti. V Jaz in ti raziskujem najstnika, ki obožuje samoto, ki ima rad svojo mirnost in mu je soočanje s svetom in drugimi odveč. Potem gradim naprej, kako se obnaša takšen človek, kaj mu je všeč in kaj ne. Vse to zgostim v nekajdnevno premišljevanje in nato začnem pisati ... Na koncu se vse sestavi v zgodbo. Vmes se, bom kar priznal, pogosto zgubim. Na koncu vidim svetlobo. In takrat sem srečen.

Kako izbirate naslove, so precej enostavni, zato pa toliko bolj učinkoviti: Jaz in ti, Ni me strah ...

Pridejo sami od sebe. Najpogosteje, ko koga poslušam. Poslušam stavke in tu in tam se mi kakšen zasidra v spomin. In ga uporabim. Veliko jih imam.

Kaj imata skupnega vaša književnost in vaše življenje?

Včasih nič. So obdobja, ko se v ničemer ne dotikata. Zaskrbljen postanem v trenutku, ko vidim, da nimam nobene zamisli. To me zmede. Takrat se osredotočim na užitke življenja; potujem, se potepam... Če se nekje precej dobro počutim, ostanem nekaj mesecev in morda celo začnem pisati.

Na Škotskem, na primer?

Ja, na Škotskem (smeh). Lepa je. Skratka, poskušam se ustaviti tam, kjer se dobro počutim, ni treba, da je lepo. Lahko ves čas dežuje. Pomembno je, da so tam v redu ljudje, da je ljubezen ...

Ljubezen mora biti?

Ne nujno.

Je za pisanje bolje, da je ni?

Ja, imate prav. Med pisanjem je bolje, da je ni. Zato ker je, prav sebično povedano, bolje, da je ni: potem je ostane več za moje junake. Na začetku se mučim. Strašno težko začnem pisati. Pa ne da ne bi vedel, kaj zapisati. Ne ljubi se mi. Iste dogodke popišem na več straneh in to ponavljam v nedogled, spremenim, na primer, samo pridevnike.

Pridevnike?

Pridevnike. Zato, na primer, da bi se prelisičil, da mi je zdaj všeč. Pa mi navadno ni. Potem pa se nekega jutra zbudim in začnem pisati dalje. Nekaj me žene, da potem lahko pišem dneve in dneve. Prej pa trpim kot žival. Vem, da moram napisati nov roman, nad vsem in vsemi se pritožujem. Težko je biti ob meni takrat. (smeh)

Kdo je vaš prvi bralec?

Jaz. In potem moj urednik.

Kaj pa od vaših bližnjih?

Moji prijatelji, tisti, ki od vedno berejo moje knjige in mi tudi pomagajo, da se zavedem napak, ki jih počnem. Moja družina, moja žena ...

Kakšen odnos imate s svojimi bralci?

Z leti se je moje občinstvo povečalo in to je presenetilo tudi mene. Daje mi veliko zadoščenja – precej malo me zanima, kako me doživljajo literarni kritiki. Zanima me, ali moje knjige berejo mlajši, koliko jih to čustveno razvname ... Naj povem, da me je uspeh na neki način pomiril. Za ničemer se več ne ženem. Nimam potrebe, da bi se nenehno dokazoval pred drugimi. To pa prinese tudi samoto.

Slišim, da so vašo knjigo Ni me strah uvrstili med priporočljivo osnovnošolsko branje.

Res je. Veseli me, če mi kdo reče, da ga je moja knjiga tako pritegnila, da ni mogel nadaljevati z delom ali da je pozabil na večerjo. Ali da ni spal vso noč. Zato pa me veliko manj zanimajo novinarji in intervjuji ...

Resnično hvala.

Saj ne vi, vi ste v redu.

Mmm.

(smeh) Hočem reči, da življenje pisateljev ni tako zanimivo, kot se zdi novinarjem.

Hočete reči bralcem?

No, v redu. Tudi.

Bi radi zadobili skrivnostni status, kakršnega je imel Salinger?

Ko bi ga vsaj – da me nihče ne bi našel. Zagotavljam vam, da so pisatelji pol manj zanimivi kot njihove knjige.

Za knjigo Jaz in ti je gotovo deset vaših nenapisanih knjig, ki so vam »pomagale« napisati Jaz in ti ...

To verjetno drži. Prav pri pisanju romana Jaz in ti sem se naučil bolj ekonomično dozirati besede – povedati čim več s čim manj besedami. Bila je lepa in zanimiva vaja.

Pravite, da niste ravno pisatelj refleksije ...

To sem rekel?

Aha.

Verjetno sem hotel reči, da dajem prednost svojemu instinktu.

Mislite, da obstaja razloček med pisatelji, ki dajejo pri svojem delu prednost instinktu, in tistimi, ki dajejo prednost refleksiji?

Po mojem že. So takšni, ki tako močno čutijo zgodbo, ki jo pišejo, da ne potrebujejo konstantne elaboracije tega, kar počnejo. So pa tudi takšni, ki ne morejo brez tega. Sam sodim med prve. Večji del čas porabim za »prepis« tega, kar sem že napisal, za nadgradnjo – manj za analize. Ne vem, ali sem refleksiven ali ne. Morda pa sem samo izustil še eno neumnost.

Iščete samoto ali počakate, da vas najde?

Odvisno od obdobja. Včasih pride čas izjemne bojazni pred življenjem – takrat iščem družbo, prav zalepim se na koga. Pravi izkoriščevalec postanem.

Pri vaših knjigah često teče vzporedna pripovedna nit, ki vsebuje pretanjen popis stanja italijanske družbe v preteklem desetletju. Italijanska tv-poročila se skoraj vedno začno s črno kroniko izginulih, ugrabljenih, zlorabljenih, umorjenih otrok ...

Primeri črne kronike so me vedno zanimali. Jasno prikazujejo pulz italijanskih družin, njihove strahove, nasilje, o katerem malo slišimo, zlorabe ... – to me zanima. Kot pisatelja me privlači temna stran človeka, privlači me zlo v njem. Zlo je bistveno kot točka gledišča na stvari: iz njega lahko vzniknejo dobre stvari. Zlo je začetek vsega ...

Kaj pomeni biti sin freudovca?

Moj oče je bil med mojim odraščanjem takšen kot vsi drugi. Nisem imel občutka, da bi bil kaj posebej pozoren na mojo psiho, bolj mu je šlo za to, da mi pove, kaj je prav in kaj ne.

Ne moreva reči, da je bil tako zaščitniški kot Lorenzov oče v Jaz in ti?

Ne. (smeh) Niti najmanj!

Kako ste zadovoljni z ekranizacijo svojih del?

Z enimi bolj, drugimi manj. Ni me strah je precej dobro in zvesto prikazal stvari, ki sem jih popisal v romanu. Po drugi strani dejstvo, da snemajo filme po mojih zgodbah, pomeni, da se jim zdijo zanimive, pa še plačajo mi povrh. Toda na koncu je vedno občutek nezadovoljstva, kot da film nikdar ne more biti tako dober, kot je bila knjiga. Tako pač je. Imam celo teorijo, da so najboljši filmi posneti po slabih literarnih predlogah. In obratno.

Kako plodno je bilo vajino sodelovanje z Bernardom Bertoluccijem pri nastajanju filma Jaz in ti? Zdi se, da je tudi njemu svet najstnikov precej blizu ...

Zamisel o dveh najstnikih, ki se srečujeta v kleti, mu je bila všeč. Predvsem ga je pritegnil njun odnos, neodnos dečka do sveta, staršev ... Zato se v scenariju bolj osredotočamo prav na slednje.

Kar trije ga pišete, kajne?

Da, jaz, Bertolucci in Umberto Contarello.

Kdo je jaz in kdo ti?

Jaz je Lorenzo in ti je Olivia. Sicer pa naj vsak bralec sam najde svojega Drugega. Lahko je to zaročenec, mati, kdorkoli ... To je naslov, ki pride vedno prav. Ne nazadnje gre lahko celo za ljubezensko zgodbo – ves čas sem čutil, da se imata kljub sorodstveni povezanosti verjetno zelo zelo rada. In v življenju je najpomembnejše prav to: imeti rad. 

Patricija Maličev
2011

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave