Dunajska Judinja. Tudi sama se tako označi. Hči nekoč uspešnega trgovca, vsestranska avtorica, ki se v svojih delih osredotoča tako na večkulturno dimenzijo evropskega prostora kot tudi na zgodovinski in osebni spomin, povezan z judovsko identiteto, še posebej tisto, ki je speta z avstrijsko prestolnico.
Po študiju novinarstva in zgodovine umetnosti na Dunaju, v Tel Avivu in New Yorku je leta 1977 doktorirala na Univerzi na Dunaju. Leta 1978 je soustanovila distribucijsko hišo Filmladen, v kateri je aktivno sodelovala sedem let. V tem obdobju je začela snemati filme in pisati knjige. Podpisana je pod več kot deset dokumentarnih filmov, ki so bili uspešno predstavljeni na mednarodnih festivalih in za katere je prejela ugledne nagrade. Njen opus bogatijo tudi avdiovizualne instalacije in knjižne izdaje.
Je letošnja dobitnica nagrade Darka Bratine – poklon viziji 2013, ki ji jo bo goriški Kinoatelje podelil 27. februarja v Trgovskem domu v Gorici. Ob tej priložnosti bodo odprli tudi razstavo, na kateri se bo Ruth Beckermann predstavila z avdiovizualno instalacijo Europamemoria. Petindvajset obrazov na petindvajsetih ekranih v petindvajsetih projekcijskih kabinah. Razseljenci, sodobni nomadi, potepuhi, ki so se naselili v Evropi. V svoji pripovedi režirajo spomine. K utemeljitvi so med drugim zapisali, da ji nagrado podeljujejo za njeno vsestransko raziskovanje in ustvarjanje na področju filma, knjižnega snovanja in avdiovizualne instalacije.
Avtorica se vztrajno ukvarja z nerešenimi poglavji naše družbe – naj bodo to vprašanja razseljenosti, ameriškega sna, judovske tradicije, odraščanja, odnosa Avstrijcev do kolaboracije z nacizmom ali raziskovanja lastne zgodovine – ki zrcali vprašanje večkulturnosti evropske identitete. Dokumentarističen pristop Ruth Beckermann zaznamuje predvsem distanca do posnetega materiala, ki ne želi podajati vnaprej pripravljenih zaključkov. To vrača glas posamezniku, od gledalca pa zahteva, da si sam oblikuje mnenje in sodbo. Ne prizanaša niti sama sebi. V njenem raziskovanju lastne judovske kulture je precej samokritike, celo samoironije. Obenem pa kritično odstira pogled na družbo, s podobami in besedami nevsiljivo postavlja prava vprašanja, nam pa pušča, da poiščemo odgovore nanja.
Včasih se zdi, da namenoma jemlje v obzir samo zgodovino poražencev. Verjame namreč, da je prišel čas zamenjave vlog – hkrati je prepričana, da kolonializma še ni konec: otroci nekdaj koloniziranih držav, ki živijo v zahodni Evropi, tolmačijo zgodovino svojih prednikov drugače kot njihovi sošolci. In tako je tudi prav.
V tednu, ko bo prejela nagrado, bo z delavnicami, projekcijami svojih filmov in pogovori gostovala v Gorici, Novi Gorici, Vidmu, Izoli, Trstu in Ljubljani.
Kakšna je predzgodovina projekta Europamemoria?
Projekt smo zasnovali za Evropsko prestolnico kulture – Gradec, leta 2003. Takrat se je Evropa začenjala širiti, čutili smo nekakšen optimizem, novo Evropsko unijo, ki naj bi stari celini prinesla dodano vrednost. Ko sem sestavljala koncept, kdo naj bi sodeloval v projektu, se mi je zdelo pomembno predvsem to, kje živijo, precej manj, kdo so bili in kje so živeli njihovi starši. Imela sem malce utopično vizijo – hotela sem postaviti videoinstalacijo, v kateri bi o svojem življenju govorili ljudje, ki so se rodili v eni državi, življenje pa jih je odneslo daleč stran. Poiskala sem 25 ljudi iz vse Evrope. Štiriindvajset jih v Europamemorii govori o svoji emigraciji, petindvajseta sogovornica, mlada ženska iz Beograda, pa pripoveduje, kako so iz njenega mesta in države odšli prijatelji in kako se je poslovila od njih.
Ali vaši sogovorniki vedo, kakšna je razlika med spomini, ki so jih ohranili o lastni preteklosti, in zgodovino samo?
Strinjam se, da je med spominom in zgodovino treba razlikovati. Toda tudi zgodovina je konstrukcija, konstrukcija družbenega konsenza. Danes se bo večina Evropejcev strinjala, da je bil nacionalni socializem nekaj najslabšega, kar se je lahko zgodilo človeštvu. Spomini ljudi so pripovedovanje, način, kako se človek zavestno ali pač ne odloči, kaj bo shranil v spomin in česa ne – naj bodo individualne zgodbe ali tiste, ki povezujejo več ljudi ali skupine.
Obenem se spomin z našo starostjo spreminja, v mladih letih se svojega otroštva spominjamo drugače kot v sklepnem obdobju. Nekateri dogodki se prerinejo v ospredje, drugi izpuhtijo iz spomina … Za filmarja je precej pomembno, kdaj se loti določenega projekta. Kdaj začne snemati. Leta 1995 sem ob razstavi o kriminalnem delovanju wehrmachta posnela film East Of War (Vzhodno od vojne). Razstava je kar nekaj časa potovala po Avstriji in Nemčiji. Kot sem omenila, je pomembno, da dokumentarist vključi kamero ob pravem trenutku, da se znajde ob pravem času na pravem mestu …
Kaj ste snemali?
Predvsem dialoge, pogovore, razmišljanja nekdanjih vojakov, starih med 70 in 85 let. Odkrito so pričevali o tem, kaj so počeli, videli, doživeli. Vse je potekalo v klinično belih in čistih sobah, z neonsko osvetljavo, na zidovih so visele črno-bele fotografije, dokumenti grozot, ki jih je med drugo svetovno vojno, na vzhodni fronti, zagrešil wehrmacht. Na tem ozadju so nekdanji vojaki govorili o svojih izkušnjah vojne, ki je prekoračila meje »normalnega« vojskovanja.
Zanimiva je vaša postavitev kamere, če primerjava tisto iz Vzhodno od vojne s tisto v Europamemorii …
Postavitev kamere je v dokumentarcih pogosto ključna. V Vzhodno od vojne sem bila režiserka kamerman, hotela sem veliko bližnjih posnetkov nekdanjih udeležencev vojne na vzhodni fronti, ki so vsak po svoje videli pretekle dogodke, razvnele so se že prav žolčne razprave … Mislim, da je šlo v tem primeru za klasičen pristop dokumentarnega kamermana. Prilagajanje. Pri projektu Europamemoria sem za kamero stala sama – snemala sem jih zelo od blizu, hotela sem poudariti, kako se ljudje premikajo pred kamero, včasih izginejo iz kadra, drugič spet pred kamero položijo roke ...
Pri projektu Europamemoria ste posneli portrete na domovih sogovornikov. Zakaj ta odločitev?
Naj povem, da sem projekt od začetka zastavila precej široko. Prijatelje iz vse Evrope sem pozvala, naj mi priporočijo, kdo od njihovih znancev, kolegov, prijateljev bi lahko sodeloval pri njem, pogoj za sodelovanje je bil samo eden, omenila sem ga že zgoraj ... Za moje resnično zelo bližnje posnetke prostor snemanja ni bil ključen, pomembno se mi je zdelo, da so bili sproščeni.
Večinoma so zgodbe pripovedovalcev uspešne – nekje so se rodili, vmes so se zgodile vojne, tragedije, migracije … Zdaj živijo dobro. Bi držalo?
Ja, lahko rečemo, da so njihove zgodbe zgodbe o uspehu. Zdelo se mi je zanimivo, da sem spomine sudetskega Nemca lahko postavila ob bok poljskemu Judu, kar je seveda velik tabu. Rada poudarim, da najstarejši pripovedovalec spominov govori o desetletju, ki ga preživi njegova družina od začetka prve svetovne vojne dalje – najmlajša sogovornica, petnajstletna Iranka, pripoveduje o tem, kako sama zapusti Teheran in odide v svet po svobodo. Zgodovina preteklih šestdesetih let oblikuje življenje zgodb: preganjanje Judov, izgon sudetskih Nemcev, izgon Italijanov iz Istre, španska državljanska vojna, Madžarska leta 1956, Praga 1968., bitka za Dien Bien Phu, posledice britanskega kolonializma v Indiji in Afriki, Palestina ... Spomini teh ljudi so naenkrat naredili Evropo precej široko.
Oktobra sem končala snemanje najnovejšega filma Those Who Go, Those Who Stay. Lahko bi rekla, da gre na neki način za nadaljevanje projekta Europamemoria. Zanimivo, starejša ko postajam, jasneje mi postaja, da zadnjih štirideset let, naj si to priznam ali ne, snemam en in isti film. Vedno misliš, da boš naredil nekaj svežega, inovativnega – a so prizori v nas samih, tako kot tudi skupine besednih zvez, misli, ki ob vsakem našem izvajanju pridejo na površje. Pri tem dokumentarcu gre za film o Evropi danes, o premikanju ljudi, o premikanju kamere, premikanju teksture blaga pod prsti tekstilnih delavk, o premikanju src …
Pripovedujem o življenju Kitajcev v italijanskem mestu Prato, v katerem Kitajci v sužnjelastniškem razmerju delajo za pošasten mehanizem, ki žre delavce v italijanski tekstilni industriji. Snemala sem različne zgodbe v različnih evropskih mestih.
Med njimi je tudi tista vaše matere …
Ja, moja mama je morala leta 1938 zapustiti Dunaj in pobegniti v Palestino. V filmu je tudi zgodba o Palestincih, ki živijo na Dunaju, pa tista o afriških beguncih, ki jih v svojem avtomobilu iz sicilijanskega begunskega šotorišča v Minei prepeljem do Catanie, kjer potem igrajo nogomet po ulicah, pa zgodbe z Lampeduse … Nisem posnela veliko intervjujev, mogoče se zato izdelek zdi bolj poetičen, podobe govorijo same zase ... precej abstraktne, tako kot je tudi Evropa danes nekaj strašljivo abstraktnega.
Kako doživljate to abstraktnost?
Tako, kot je to videti v mojih filmih. Seveda je tista Evropa, če govorimo o ekonomsko-politični organizaciji, ki nam jo kažejo in o kateri govorijo na televiziji, popolnoma drugačna od tiste, o kateri snemam sama. Treba jo je samo postaviti v drugačen kontekst in videli jo boste čisto drugače. To je lepota filmskega medija. Dokumentarcev. Evropo danes vidim zelo drugače kot v sedemdesetih in osemdesetih. Občutek imam, da ni mogoče več veliko spremeniti. To, žal, vemo vsi.
Kakšen mora biti snemalni dan, da ste zadovoljni?
Prvi pogoj je, da se med delom ne smem dolgočasiti – vse podredim temu. Zato nikoli ne postavljam istih vprašanj različnim ljudem, čeprav govorimo o isti temi.
Zakaj?
Zato, ker smo ljudje neverjetno občutljivi – natančno vemo, kdaj se naš sogovornik dolgočasi, odtava z mislimi. Treba jih je presenečati, takrat povedo najbolj zanimive zgodbe, razkrijejo najbolj skrite misli ...
Pred začetkom pogovora ste omenili, da ste nekaj časa živeli in študirali v New Yorku.
Gre za čas v mojem življenju, ko je bilo zame najpomembneje, da izginem z Dunaja. Iskala sem se. Iskala sem način, kako bi se ustvarjalno izrazila. Še preden sem se posvetila filmu, sem pisala za avstrijske in švicarske časopise in revije. Za pobeg v New York sem si za izgovor izbrala pisanje doktorske disertacije, češ da bom tam intenzivneje raziskovala … V resnici pa sem obiskovala predavanja in delavnice o fotografiji na School of Visual Arts. Potepala sem se okoli s fotoaparatom, fotografirala. Nisem vedela, kaj bi rada postala – fotografinja, umetnica … Ampak zdaj, ko me sprašujete, mislim, da sem vedela, da potrebujem svobodo. In tam sem jo našla.
Kakšno?
Verjetno najprej svobodo, ki ti jo ponuja anonimnost svetovne metropole. Zlahka uideš družinski preteklosti in sponam vseh sort. Takrat je bil New York zelo navdihujoč. Ni bil tako drag in šik, kot je danes. Za razvoj umetnika ob koncu sedemdesetih je bil skorajda nujen. Dunaj je bil takrat nekaj najbolj provincialnega v Evropi. Strašansko konservativen. V New Yorku sem odkrila moderno umetnost, Alberta Giacomettija, zame je bil pravo odkritje. In film, seveda. Vse takratne mojstre, Federica Fellinija, Michelangela Antonionija …, sem videla tam. Na Dunaju smo takrat imeli samo kinoteko.
Takrat in tam ste se torej odločili, da boste postali filmarka?
Oh ne, tam me je zanimalo vse kaj drugega (smeh). S filmom sem se, lahko rečem, začela ukvarjati ob vrnitvi na Dunaj, ko smo s kolegi ustanovili produkcijsko hišo. Sicer pa me navdihujejo pisatelji, ne toliko vizualci (smeh).
Bowles?
No, tudi, ampak sama bi izpostavila predvsem Paula Celana, Kafko … Literatura je zame, ko ustvarjam film, sploh najbolj pomembna. Preden začnem snemati, ko še snujem idejo, preberem ogromno leposlovja, zanimivo. Takšnega, ki je posredno, včasih celo neposredno povezano s filmom.
Kako bi opisali svojo estetiko?
Gre za kombinacijo abstraktnega judovskega razmišljanja …
Ugibam, da bi to pomenilo nekaj takšnega, kot misliti v besedah, brez podob?
Odlično!
Kako to gre?
Gre (smeh). Ko sem začela snemati filme, je bilo eno od načel, ki sem se jih držala, da posnamem izdelek s čim manj podobami – kar je paradoksalno, kajne?! Veste, da judovska veroizpoved ne dovoljuje upodabljanja Boga. Jaz seveda nisem verna, toda nekaj je le ostalo. Obenem so mi všeč tudi likovni umetniki, na katere je intenzivneje vplivala ta tradicija, El Lissitzky, na primer. Ko sem se ukvarjala s holokavstom, sem se, tako kot mnogi pred menoj, spraševala, kako naj vse to spravim v podobo. S tem se je ukvarjala vsa moja generacija.
Moj film, gre za zgodbo moje družine, Paper Bridge (Papirnati most) in Lanzmannov Shoah sta prišla v kinodvorane skoraj sočasno. Ko sem si pogledala Lanzmannov film, sem ugotovila, da sva prišla do istih zaključkov: nikakor ne bi uporabila arhivskega gradiva, da bi prikazala, kaj se je dogajalo in zgodilo. Z ničimer ni mogoče napolniti praznine, ki je ostala za holokavstom. Zato je ne polnimo. Tam, kjer je praznina, naj praznina tudi ostane. Prepričana sem, naj bodo dokumentarni ali igrani filmi, da je mogoče snemati samo sedanjost. Ni načina, kako bi posneli preteklost. Lahko samo posnamemo, kar je ostalo od preteklosti. To hočem reči. V teh okvirih se giblje moja estetika.
Preden ste se posvetili filmu, ste bili levičarska politična aktivistka, del skupine, ki je snemala skorajda militantne filme …
(smeh) Mirno lahko rečete, da so militantni – ker to resnično so.
Kaj bi lahko rekli o Ruth Beckermann v tistem času?
Imela sem srečo, da sem živela v tistem času in bila mlada (smeh). Gospodarstvu je šlo dobro, nobenih skrbi nismo imeli in bili smo svobodni. Lahko smo gojili velike ideje in upe, da bomo spremenili svet. Dobro je bilo biti mlad v času, ko smo vsi lahko prišli do zaposlitve. Ko se danes pogovarjam z mladimi ustvarjalci, študenti, jih skrbi, ali bodo sploh imeli pokojnino. To je naravnost grozljivo! Šolstvo je bilo drugače organizirano, predvsem univerzitetni sistem, dan in noč smo lahko debatirali, vmes seveda tudi delali, imeli smo čas za razvijanje idej …
Kako danes živite lastno judovsko identiteto?
Lahko rečem, da je bil Dunaj vedno precej antisemitsko razpoložen. Starša sem velikokrat vprašala, zakaj nista za vedno odšla proč.
In kaj sta odgovorila?
Da v resnici nista hotela ostati na Dunaju. Iz leta v leto sta ponavljala, no, prihodnje leto pa res odidemo … Potem sta to svojo bolečino, breme, prenesla name. In ob prvi priložnosti sem, kot sem prej povedala, zapustila Avstrijo. To takrat ni bilo lahko. In to judovstvo, o katerem me sprašujete, v resnici ga živim v svojih filmih. Skoraj vseh. Tudi v najnovejšem, Those Who Go, Those Who Stay – lahko rečem, da gre tudi pri njem za judovsko problematiko, v smislu, danes smo na neki način vsi »on the move« …
Novodobni ahasverji …
Ja, ahasverji …
Kako razumete živeti judovstvo v Izraelu in diaspori?
Nisem verna, toda vaše vprašanje je še kako na mestu: razpoka med obema se vse bolj širi. V Izraelu se Judje počutijo doma, ni pomembno, ali hodijo v sinagogo ali ne, ali jedo svinjino ali ne, hočem reči, tam so narod. Jaz nisem del tega naroda. Vsak narod razvije svojo kulturo, svojo identiteto. Moja je drugačna. Za vse življenje bom ostala dunajska Judinja.
Kaj menite o judovskih filmskih festivalih?
Ameriška judovska skupnost, tako kot tudi nekatere judovske skupnosti v Evropi, je zelo zainteresirana zanje. V Izraelu nikogar ne zanimajo filmi o judovstvu (smeh). Posnela sem film Zorro's Bar Mitzva (Zorrova bar micva), ki je bil prikazan na precej filmskih festivalih – v Izraelu nikogar ne zanimajo filmi o bar micvi, ker jih imajo vsak dan najmanj dvajset … Ni lahko biti prizanesljiv do Izraela, njegove politične odločitve v zadnjih desetletjih zame niso samo moralno zelo vprašljive …
V Gorici vam bodo v kratkem podelili nagrado Darka Bratine – poklon viziji. Kakšni so vaši občutki?
Oh, seveda sem je izjemno vesela, sploh ko sem videla, v kako dobri družbi sem, kdo so bili pred menoj že nagrajenci. Pomembno se mi zdi, da bo občinstvo tako v Italiji kot Sloveniji lahko videlo moje filme, da si bomo lahko izmenjali mnenja. Pogovor o delu med nami, režiserji, je zelo pomemben. Čeprav se danes, za razliko od časov, ko sem bila še študentka na Dunaju, nič kaj posebej ne debatira, protestira, postavlja pod vprašaj. V mojem času so filmarji med seboj fizično obračunavali, če ni šlo drugače (smeh), tako pomembno je bilo zagovarjati svoje mnenje.
Kako ste doživeli Gorico/Novo Gorico, mesto na meji?
Gorica je zelo nostalgična. To je bil moj prvi vtis. Ob popoldanskem sprehodu skozi mesto me je nekoliko razžalostilo dejstvo, da je toliko praznih trgovin, za nekatere se zdi, da so jih pravkar zaprli. Ja, nostalgija, v Gorici sem začutila nostalgijo imperija, ki preveva ta kraj, gre morda za zadnje ostanke nekdanjega imperija, podobno bi lahko rekla za Trst. Dobila sem občutek, da bi v tem mestu lahko posneli imenitne zgodovinske filme. Treba je prodati to idejo, letos je obletnica prve svetovne vojne in priložnost za to je več kot primerna. V tem mestu je treba posneti velik holivudski film!
Prečkanje mej je, se zdi, v vašem življenju nekaj precej samoumevnega. Prečkanje fizičnih mej.
Življenje brez mej bi bilo dolgočasno, kajti meje so izziv. Zanimivo je tudi odločanje, ali prestopiti mejo ali ne. Ni težava v tem, da so meje postavljene. Ni treba, da jih doživljamo izključno kot prepreke: meja ponuja tudi novo možnost. Treba je samo odmisliti etnične, spolne, filozofske ali verske ovire, ki nam onemogočajo družno ustvarjanje. Zato ZDA, ki so združile toliko različnih narodov, priseljencev, še vedno verjamejo, da lahko skupaj zgradijo nekaj novega. Nekaj podobnega bi lahko rekla za Izrael. Izziv je združiti moči in poskusiti.
S filmom American Passages (Ameriška potovanja) ste želeli dekonstruirati ameriške sanje?
Želela sem raziskati, kako se te sanje manifestirajo danes. Jih je mogoče živeti tako, kot so jih živeli nekateri priseljenci z začetka dvajsetega stoletja? Kot so jih živeli mnogi na ameriških tleh rojeni Američani. To so sicer retorična vprašanja, kajti na kamero ni mogoče posneti mitov in sanj – morda le za hip, ko slednji šinejo skozi misli sogovornikov.
To na filmu tudi vidimo ...
Čisto na začetku, v noči volilne zmage, temnopolti Američan vzklika: Svobodni smo, svobodni smo! Obamovo zmago so doživeli kot zaključno točko dolge in travmatizirane zgodovine afriško-ameriškega suženjstva v ZDA. Američani, tako demokrati kot republikanci, radi polagajo roko na srce in citirajo ustavo. Toda življenje nenavadno pogosto, še posebej v odročnejših krajih, zveznih državah, o katerih redko poročajo v poročilih, zelo naravno teče mimo nje.
Zanimivo, kako so »ameriške sanje« samo »ameriške sanje«. Ni »francoskih«, »italijanskih sanj«. Ste kdaj razmišljali, zakaj?
Morda so ameriške sanje to, kar so, zato, ker se v Ameriki vsakdo lahko na novo rodi. Sami ste prej rekli, da je v naravi družbe ZDA, da posamezniku, po osebnem ali profesionalnem flopu, vedno da še eno možnost, Evropa pač ne. Popolnoma se strinjam. Občutek, da lahko nekaj dosežeš z znanjem, s tem, kar si, je za še tako preprostega človeka zelo privlačen. Tam bo lahko postal »nekdo«. Seveda ne gre vsega tako zlahka relativizirati, ko gre za ZDA, revščina tudi njih nikoli ni in ne bo obšla, toda iz lastne izkušnje lahko rečem, da imajo imenitne univerze, ki ponujajo idealne razmere za raziskovanje. In to pritegne mlade ume z vsega sveta. Ni naključje, da so prav Američani izumili facebook in iphone. Naj se v tem preizkusi tudi Kitajska – ne pa, da samo proizvaja kopije.
Veste, kaj so ameriške sanje: zmožnost ustvarjanja okolja, da ljudje, kot sta Mark Zuckerberg in Steve Jobs, dobijo obraz in pomembno mesto v družbi. In te stvari so mi bile pri snemanju dokumentarca o Ameriki tudi najbolj všeč: tudi mene je – pa nisem več rosno mlada in sploh moja zmožnost kritične refleksije z leti narašča – misel, da je v tej državi skoraj vse mogoče, lahko gremo kamorkoli in posnamemo, karkoli si želimo, navduševala. Amerika daje človeku občutek lahkotnosti.
Včasih tudi lažne in varljive.
Seveda. Toda njihov optimizem, optimizem človeka, ki se zjutraj zbudi, otrokoma pripravi umešana jajca ali omlete in ju pospremi v šolo ter se odpelje v službo, kjer se mora kar naprej dokazovati, je precej drugačen od bežnega, hlapljivega optimizma Srednjeevropejca, ki začne nergati nad svojo usodo že ob prvem jutranjem drsanju do domačega stranišča ... ¾
Zanimivo, starejša ko postajam, jasneje mi postaja, da zadnjih štirideset let, naj si to priznam ali ne, snemam en in isti film. Vedno misliš, da boš naredil nekaj svežega, inovativnega – a so prizori v nas samih, tako kot tudi skupine besednih zvez, misli, ki ob vsakem našem izvajanju pridejo na površje.
Dobro je bilo biti mlad v času, ko smo vsi lahko prišli do zaposlitve. Ko se danes pogovarjam z mladimi ustvarjalci, študenti, jih skrbi, ali bodo sploh imeli pokojnino. To je naravnost grozljivo!