Poslali smo ga tako v Cannes kot tudi v Benetke, pa ni bil nikjer sprejet. Poskusili smo pri naslednjih dveh, zame pomembnejših festivalih, Berlinu in Sundanceu, oziroma najprej smo ga poslali na Sundance, potem v Berlin. Vse skupaj se je zgodilo zelo po naključju, ker navadno na festivalih koga od organizatorjev poznaš – na Sundanceu nismo poznali nikogar. Nekega dne smo samo prejeli pošto, da ga bodo predvajali v njihovem programu. Novica, da bodo Kroge predvajali tako na enem kot na drugem festivalu, v Berlinu sem v sekciji Forum že sodeloval s Pastjo, me je zelo osrečila. Zdaj vem, da je bil Sundance pravi začetek za Kroge. Kot festival narativnega filma zelo promovira storytelling, kajti mislim, da sem režiser, ki pripoveduje zgodbe. Ameriško občinstvo je specifično, radovedno. Ampak večina ne ve, kje je nekdanja Jugoslavija, kar je bilo za film dobro – z ničimer niso bili obremenjeni. Ne vedo, kaj se je v vojni dogajalo, niso obremenjeni z občutki, kdo naj bi bil kriv, kdo manj in kdo nič … Zato so Kroge lahko gledali kot nekakšno človeško dramo, skupek usod ljudi v okoliščinah, v katerih bi se lahko znašli kjerkoli na svetu.

Ne, ni bilo. Evropa ima pogosto zelo politično razlago naše resničnosti in pri tem mnenju se velikokrat nasloni na polresnice. Še bolj pogosto si mnenje ustvari na podlagi predsodkov. Mislijo, da vedo, kaj se je zgodilo Jugoslaviji. V resnici ne vedo o tem ničesar.

Vem, spomnim se (smeh) ...

Za režiserje, ki znajo povedati zgodbo, navadno rečemo, da so dobri obrtniki oziroma da dobro poznajo filmski jezik. Tako kot mora čevljar, če hoče narediti čevelj, vedeti, kako se to naredi. Treba je imeti rad filme, slediti svetovni produkciji, gledati filme. Jaz to rad počnem. Verjamem, da je največja moč filma emocija, ki jo pusti na gledalcu.

Z gradnjo človeških likov in usod – to je pripovedovanje zgodbe. To je režiserjevo osrednje orodje. Pripovedovanje zgodb je tradicija jugoslovanskega filma. Vse od Saše Petrovića, Lordana Zafranovića, Živojina Pavlovića, Grlića, Markovića, Karanovića, Kusturice … Vsi so pripovedovali zgodbe. Še posebej za srbske režiserje lahko rečem, za Srbijo samo, da gre za kulturo, ki pripoveduje zgodbe.

Predstavljajte si, da vržete kamenček v vodo, in ko tone, se na gladini pojavljajo koncentrični krogi. To so Krogi. Nekaj se zgodi, kar vpliva na veliko ljudi, potek njihovih usod in odločitev.

Za to zgodbo sem slišal leta 2007, in če se prav spomnim, sem vam pred leti med enim od najinih srečanj pripovedoval o Aleksiću, ko sem šele razmišljal o njej. Takrat ste dejali, da jo je absolutno treba posneti in da vam struktura naracije, kot sem si jo bil zamislil, zveni zelo inteligentno. No, gre za primer Srba Aleksića, ki se je v Trebinju leta 1993 na mestnem trgu vmešal v pretep svojega prijatelja in soseda Alena Glavovića. Aleksića so tega dne njegovi nekdanji soborci pretepli do smrti. Zato ker je branil Bošnjaka.

Vsa ta leta, v devetdesetih in kasneje, nam je družba vsiljevala lažne heroje. Arkan, Mladić, Karadžić – to nikdar niso bili moji heroji. Vse od prvega dne so zame bili zločinci. Ves čas sem čakal, da se bo pojavil heroj, s katerim se bom lahko poistovetil. Ko sem slišal zgodbo o Srđanu Aleksiću, sem ugotovil, da se lahko poistovetim z njim. Zdaj lahko rečem, da imam iz te morije na Balkanu svojega osebnega heroja. Človeka, v čigar človeškost in herojstvo resnično verjamem. Zato sem posnel film o njem. In našel sem celo nekakšno intimno vzporedno povezavo z njim – moj pokojni oče [režiser Predrag Golubović] je nekoč posnel kratki film Biografija Josefa Schulza. To je film o nemškem vojaku v Vojvodini, ki ni ubogal povelja nadrejenih, naj postreli civiliste. Zato so ga sovojaki ubili skupaj s civilisti, ki jih ni hotel streljati. Tako sem se nekako povezal s svojim očetom – in hkrati sem našel način, kako naj povem zgodbo o Aleksiću. S scenaristi smo se takoj strinjali, da ne bomo posneli vojnega filma. Nimamo izkušnje vojne in takšna vrsta filmov me ne zanima. Hoteli smo posneti film o posledicah nekega dejanja iz vojne. Kajti vojna je še vedno del našega življenja. Poskušamo sicer izstopiti iz tega kroga, pa nam ne uspe.

Seveda je film o tem. O ljudeh, ki so bili povezani z njegovim življenjem. O njihovi potrebi, da se rešijo te travme in nadaljujejo svoje življenje. Hotel sem posneti težek film, a z idejo, da je biti dober človek smiselno. In da je mogoče izstopiti iz sence vojne. Morda gre res za preveč utopično idejo, a svet vidim tako. Čeprav nas resničnost v tem smislu pogosto demantira.

Vedelo se že je, samo v javnost ni prišla. Potem pa je novinarka Sanja Dragičević o njem za RTV Srbija posnela dokumentarni film Srđo. Vsi srbski mediji so pograbili to zgodbo. A imate prav, dolgo je trajalo. Morda tudi zato, ker ta zgodba srbski javnosti nekako ni ustrezala.

Ne vem. Morda bolj zato, ker družba ni bila pripravljena sprejeti dejanja, ki ga je naredil Srđan. Ni pripravljena sprejeti takšnega junaka. A pomembno se mi zdi, da jo zdaj, po zaslugi dokumentarnega filma pa tudi Krogov, vsi poznajo. Tako v Srbiji kot v Bosni. Tako v Sarajevu kot v Beogradu je Srđan Aleksić dobil svojo ulico. Pa v Novem Sadu, Pančevu, Podgorici …

Ne. Toda to je … precej zapletena zgodba.

Vztrajal sem, da se prizor uboja snema tam, kjer so ga pretepli. V filmih, ki so posneti po resničnih dogodkih, je igra med resničnostjo in fikcijo tisto, kar nas najbolj pritegne. Menil sem, da bo snemanje na resničnih lokacijah mene in ekipo še dodatno stimuliralo. In nisem se motil. Čeprav je bilo marsikoga med nami tega tudi strah. Dobivali smo grožnje …

Ljudje iz borčevske organizacije. Pet, šest dni, ko smo snemali na mestnem trgu, kjer so ubili Srđana, je bilo nabitih z napetostjo, prikritimi in odkritimi grožnjami. Toda vse to je pripomoglo, da so ti prizori v filmu takšni, kot so. A še bolj kot to se mi zdi pomembno, da sem do Aleksića čutil obvezo, da sceno njegove smrti posnamem tam, kjer se je dejansko zgodila. Mislim, da bi bila kakršna koli drugačna odločitev romantizacija vsega, kar se je zgodilo. Obveza do resnice in njega je bila tako močna, da nisem mogel storiti drugače.

Srečal sem se s precej pričami. Pred začetkom snemanja sem največ komuniciral s Srđanovim očetom Radetom. Bil mi je v veliko pomoč. Spoznal sem precej mladeničevih prijateljev. Zanimivo, ko smo na trgu začeli snemati scene pretepa, je k meni pristopil asistent režije in mi prišepnil: »Glej, prišel je neki moški, ki bi rad statiral pri tem prizoru. Vztraja, da bi sedel v bližnjem baru in gledal prizor.« Asistentu sem odvrnil, da seveda lahko. Nakar mi je rekel: »Ta moški bi rad govoril s teboj.« Privolil sem. Sedla sva za mizo in povedal mi je. »Veste, ko so pretepali Srđana, sem sedel prav tu, v tem baru. Hotel bi to odigrati.« Ostal sem brez besed. On pa je nadaljeval: »Tu sem sedel. Nič nisem storil. Nisem reagiral, nisem posredoval, nisem mu pomagal. Bil sem na smrt prestrašen. Nič nisem storil …« Dovolil sem, da je statiral, tako kot je želel. In to njegovo dejanje sem razumel kot njegovo osebno katarzo. Povedal mi je, da je on Srđana nesel v bolnišnico, potem ko je obležal na trgu. Skupaj z dvema fantoma. Pogovarjal sem se tudi z zdravnikom, ki ga je v bolnišnici sprejel. Kajti v resničnem življenju je bil Srđan Aleksić pet dni v komi, preden je umrl.

Po tistem, ko sem prvič prišel v Trebinje in se pogovarjal z ljudmi, sem imel občutek, da hočejo vsi zmanjšati grozoto, ki se je zgodila temu fantu: »Veste, šlo je za nesrečno naključje; samo dvakrat ali trikrat so ga udarili, padel je na tla in z glavo udaril ob rob pločnika …« Potem pa se pogovarjaš z zdravnikom, ki je pacienta sprejel, naročil preiskave, in ti pove, da je imel Srđan zlomljeno lobanjo na 24 mestih. Če z glavo udariš ob pločnik, ti lobanja ne more počiti tolikokrat. Lahko pa ti poči štiriindvajsetkrat, če se ti zgodi to tako, kot sem prikazal v filmu …

Je, pa nisem privolil. A je vseeno vsak dan prihajal na snemalna prizorišča in nas provociral.

Precej na glas je komentiral naše početje. Ali pa me je zasledoval; šel sem na kavo v lokal, pa je sedel za sosednjo mizo in me gledal. Ta pritisk je bil med snemanjem nenehno prisoten. A sem ga doživljal kot nekaj pozitivnega. Pravzaprav so me takšne provokacije le še bolj prepričale, da je to, kar počnem, prav. Spoznal sem, da je naše snemanje Trebinje razdelilo na dvoje; nekateri so menili, da je to, kar počnemo, prav, drugi pa so bili prestrašeni, jezni. Hoteli so namreč pozabiti na ta dogodek. Jaz pa sem hotel ravno obratno – nisem hotel, da bi ljudje pozabili nanj. Zato sem posnel Kroge.

Odkar snemam filme, lahko rečem, da sta bili dve projekciji, ki sta mi dali vedeti, da je to, s čimer se ukvarjam, režija, smiselno. To sta bili projekcija Krogov v Beogradu, na kateri je bilo 4200 ljudi, in tista v Sarajevu.

Po beograjski projekciji mi je režiser Goran Marković rekel, da kaj takega še ni doživel, tako močne premiere. In če mi je to rekel Goran Marković …

(smeh) No, kolegi in prijatelji že. Na tej projekciji je bil tudi Srđanov oče. Ob koncu filma sem se na odru zahvalil ekipi in tudi njemu. Ko je vstal, se je sprožil ogromen aplavz, ploskali so dolgo ... Bilo je neverjetno. Takrat sem začutil, da film lahko postane veliko več. To je bil trenutek, ko sta se film in življenje spojila.

Veste, kaj je naredil? Dvignil je roke in si z dlanmi pokril ušesa. Ni mogel več poslušati. Zgodil se je neverjeten prizor: štiri tisoč ljudi skandira, on pa si pokriva ušesa …

V Sarajevu si je na open air sceni film ogledalo 3000 ljudi. Zgodilo se je nekaj podobnega, zelo močne emocije. A drugačne. Premiera v Sava Centru je najpomembnejši dogodek v moji karieri režiserja. Veste, ko snemamo filme, si želimo, da bi občinstvu posredovali neko emocijo. In ko ti ta emocija nekaj vrne – to se zgodi zelo, zelo redko …

Nič. Nekam sem se zavlekel in se napil. Kaj bi drugega naredil …

Ker sem po rodu Črnogorec, sem, tako kot vsi Črnogorci, obremenjen z Njegoševo zapuščino. Vse življenje sem si postavljal to vprašanje: človeškost ali junaštvo. Seveda je človeškost pomembnejša in je braniti drugega pred zlom, ki ga nosimo v sebi, večje junaštvo od tistega, da braniš sebe pred zlom v drugem. Braniti drugega je nekaj najbolj plemenitega, kar lahko storimo v življenju.

Med snemanjem sem se nenehno spraševal, kako bi reagiral v podobni situaciji. A si ne znam odgovoriti …

O, ja, sem.

Ničkolikokrat.

Ja, in niso bile posredi ženske. Večinoma sem se pretepal za prijatelje ali pa za mojega botra, vedno ušpiči kakšno neumnost … To je bilo, ko sem bil mlajši. Bil sem impulziven in imel sem občutek, da lahko naredim vse.

Pri devetnajstih, dvajsetih je občutek trme, uporništva, vsemogočnosti zelo prisoten. Tudi ko gre za pogum. Človek pri štiridesetih spozna, da njegovo življenje ni več samo njegova zasebna lastnina. Mora se ozirati tudi na druge.

(smeh). Ja, seveda. Pri štiridesetih ugotoviš, da nisi odgovoren samo za svoje življenje, temveč tudi za življenja svoje družine.

Uf, gotovo vsak dan. To je nekakšno naravno stanje stvari. S tem nočem reči, da je to prav. Strah je nekaj najbolj naravnega. V Trebinju sem se pogovarjal z veliko ljudmi in vsi so mi hiteli zatrjevati, veš, tudi jaz bi storil to, kar je storil Aleksić. Nisem prepričan, da je tako …

Če sem iskren, ne znam odgovoriti na vaše vprašanje. Dejstvo je, da je empatija nekaj, česar ne premoremo več. Vsak skrbi samo zase. In tudi o tem govori film. Koliko ljudi vsak dan, sredi Evrope, ubijejo, pretepejo na ulicah, metrojskih postajah, pa nihče ne reagira. To je, kot kaže, nov fenomen sodobne družbe. Toda če v danem trenutku ne priskočiš nemočnemu na pomoč, bo brazgotina na duši ostala za vse življenje. Vsi jih imamo. Zato smo vsi mi lik kirurga v filmu, ki ga igra Glogovac. Lahko rečem, da je v zgodbi ta zdravnik edini luzer – nikdar ne bo mogel preboleti, da takrat, na tistem trgu, ni priskočil prijatelju na pomoč …

Seveda. V ekipi imam rad nekaj ljudi, s katerimi sem že sodeloval, in rad imam, da je v njej tudi nekaj novih …

Berček je bil izziv. Še posebej zato, ker so me kar naprej opozarjali, da je težek, da z njim ne bo lahko delati. Nisem bil prepričan, da bo sprejel vlogo Srđanovega očeta, nisem vedel, ali mu bo ta vloga politično-ideološko ustrezala. Seveda je v trenutku razumel. Vse. Mislim, da mu je bilo veliko do tega, da sodeluje v tem filmu. Kar se tiče drugih, s katerimi sem sodeloval v prejšnjih projektih: Nebojši Glogovcu sem dal scenarij in mu rekel, naj sam izbere, katero vlogo bi igral. Upal sem, da bo izbral vlogo zdravnika, kirurga. In jo je. Bal sem se, da bo izbral vlogo Harisa, ki bi bila zanj precej bolj enostavna. Ker je zelo inteligenten igralec, je izbral težjo vlogo. S tem mi je zelo pomagal. Zame je bilo ključno, da Nebojša izbere nekaj, kar je najtežje odigrati.

Veste, kako je z njim … Imate igralce, ki ne skrivajo svojega procesa dela. Natančno vidiš, kako kaj naredijo. Potem pa so igralci, pri katerih ta proces ni viden, tudi režiser ga ne prepozna. Ti igralci veliko stavijo na intuicijo. In to je Nebojša. Ima pripravljeno svojo metodo – a jo v nekem trenutku opusti in se opre na intuicijo. Drugače od Leona Lučeva, ki se zelo dobro pripravi in črpa intuicijo iz solidne osnove. Bogdan Diklić je v tem smislu fantastičen, pravi piflar. Vse prej naštudira.

Drži. Končal sem trilogijo Absolutnih sto–Past–Krogi, s katero sem o tej temi povedal vse, kar sem imel reči. S Krogi sem to zgodbo tudi intimno zaključil. Menim, da je vse, kar se nam dogaja v življenju v tem času, neverjetno zanimivo, ta divji neoliberalizem, ki smo mu priča tudi v Srbiji, ta grozljiva razdvojenost družbe, popolno izumiranje srednjega sloja. Obenem pa se nam pred očmi kaže popolna izgubljenost posameznikov. Orwell je imel prav. Dobro so nas zapakirali, še bolj elegantno, kakor je predvidel … Nimam še zgodbe za nov film. Ampak vsekakor se bom ukvarjal s posameznikom, ki ga je družba pozabila, izolirala. Spomnim se, kako je nekoč na novinarski konferenci neka novinarka vprašala Mika Leigha, kako mu uspe, da so njegovi liki tako polni življenja in hkrati življenjski. Pa ji je odgovoril: »Veste, jaz se v pisarno vsak dan vozim s podzemno železnico. Opazujem ljudi, življenje, sem sredi njega.« Imate pa tudi režiserje, ki živijo za obzidji svojih palač in so sicer uspešni, a nimajo stika z življenjem. Kdor izgubi stik z življenjem, ne more več snemati pravih filmov.

Zadnjih nekaj let smo priča zelo zanimivi generaciji, ki je zelo pogumna, odprta in predvsem je bolj naklonjena k eksperimentiranju, kot je bila in je moja. Imajo novo, drugačno senzibiliteto, kot da se je prav z njimi zgodil generacijski rez. To se jasno vidi pri filmih, kot so Klipa in Tile Roš …

Nič ne bom skrival – vsak dan črpam njihovo energijo. Vedno gre za odnos daj–dam. Toliko kot dam, toliko dobim nazaj. A vseeno je privilegij, da sem vsak dan pri izvoru novih razmišljanj, novih tokov … Študentje imajo svežino, ki je nam že pošla.

Ni, ampak malo tudi je (smeh). Imajo tisto svežino, ki je iracionalna in je še ne znajo artikulirati – vse počno intuitivno.

Bolj sproščena je. Se vam ne zdi?

(smeh)

Toda najpomembnejše je občinstvo. Emocije, ki po ogledu filma v njih ostanejo vsaj nekaj časa.