Sestra umorjenega protimafijskega tožilca

Rita Borsellino

Mafije ne moreš nehati podpirati, ker ne oprošča

Ko govori o svojem bratu, pokojnem protimafijskem tožilcu Paolu Borsellinu, ki so ga kilogrami razstreliva, skriti v parkiranem avtomobilu, v trenutku, ko je vročega julijskega popoldneva leta 1992 pritisnil na zvonec materine hiše v središču Palerma, vrgli v zrak, se njen glas zniža. Vse do tistega nesrečnega poletja je, diplomirana farmacevtka, delala v družinski lekarni in vzgajala svoje tri otroke. Po tistem si je, tudi zaradi priimka, ki ga je nosila in katerega ponos je hotela ohraniti, izbrala najtežjo pot: izpostavila se je in se začela boriti proti mafiji.

Najprej kot ustanoviteljica nevladnega združenja Libera, kasneje, potem ko jo je zloraba in kupovanje glasov sicilijanske mafijske združbe Cose nostre na lokalnih volitvah popolnoma onemogočila, je znova kandidirala in postala evropska poslanka.

Borsellinova je poročevalka v senci odbora za boj proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja (CRIM). Kot pravi, bi rada dosegla, da bi mafije postale del evropskega problema in da bi – po italijanskem vzoru – sprejeli zakon o zaplembi mafijskega premoženja, ki bi postal podlaga za protimafijsko zakonodajo posamičnih držav članic.

Po ocenah evropske komisije namreč EU zaradi korupcije na letni ravni izgubi približno 120 milijard evrov, samo pri javnih naročilih med 25 do 30 odstotkov vseh sredstev. Podatki Olafa pravijo, da se je v obliki finančnih prevar pri sredstvih EU v letu 2011 izgubilo skoraj 700 milijonov evrov – največji delež pri strukturnih skladih. Zaradi kibernetske kriminalitete globalno izgubimo 300 milijard evrov na leto. Po ocenah Združenih narodov naj bi se samo leta 2009 na svetovni ravni opralo okoli 1600 milijard dolarjev.

Vse našteto Rita Borsellino dobro pozna; kriminalne organizacije z juga Italije in njene Sicilije so namreč že dolgo najbolj dobičkonosno italijansko podjetje. A mar ni že daljnega leta 1787 Goethe zapisal, da se na Siciliji najde ključ za vse?

Zdi se, da je mafija trenutno edino podjetje na svetu, ki ne zaznava krize.

Seveda, ker ima gotovino. Denar vsili neposredno na trg in nima konkurence. Obenem na svojem ozemlju mafija z najrazličnejšimi sredstvi načrtno spravlja v težave podjetja, še prej podjetnike z izsiljevanjem dodobra osuši – nakar jih odkupi, postane njihova lastnica in denar, ki so ga dobili s trgovino z mamili, je opran. Legalen. To je ustaljen sistem, ki se je zasidral tudi zunaj Sicilije in Italije – zakonito gospodarstvo tako zastrupljajo tudi po drugih evropskih državah.

Zanimivo, da je Lombardija, ko gre za zaplenjeno premoženje mafijcev, takoj za Sicilijo. Mafije naj bi vendar bile stvar italijanskega revnega juga.

Tako je bilo pred desetletji – a mafija ima svoja podjetja povsod. Aktivnost organiziranega kriminala je omamila tudi tiste veje gospodarstva, ki so bile še do nedavnega na severu »zdrave« in s tem »nedotakljive«. Pranje denarja je lažje tam, kjer je gospodarstvo željno takega denarja in kjer upravljavcem ni posebej važno, kakšne provenience je. Sever je jugu vedno očital, da je denar, ki so mu ga namenjali za razvoj, končal v rokah mafije. Skratka, da jug izkorišča sever. Zdaj pa se denar, umazan mafijski denar, vrača na sever in tam v zdaj že dobro naoljenih mašinerijah pranja postane zakonit ...

Italija je prepletena z mafijskimi posli, a obenem imate tudi najboljši protimafijski zakon – zakon o zaplembi mafijskega premoženja.

Ta zakon poskušamo prenesti na vse države EU. Počasi se začenja tudi zunaj meja Italije na glas govoriti o organiziranem kriminalu, mafiji. To je moja obveza. Moje delo se je spremenilo v politično delovanje – to ni bil moj prvotni namen –, a očitno gre za naravno pot.

Kaj nastane po tistem, ko v Italiji zasežete premoženje mafije?

Najprej nastanejo težave (smeh). Kajti četudi je parlament prvi zakon o konfiskaciji premoženja mafije sprejel že daljnega leta 1983, kasneje so sledili še ostali – zelo dolgo so se ga branili –, je politika naredila vse, da bi v praksi čim težje zaživel. In tudi zdaj, ko je zaživel, so težave. V praksi pa gre malce drugače, kot je sicer sodna praksa: najprej se odvzame lastnina, šele nato sledi sojenje, ki naj bi dokazalo, ali je bil odvzem upravičen. Seveda smo imeli težave s seznami kriminalcev, ki naj bi jim zasegli premoženje. Skrivnostno so izginjali. Toda dosegli smo, da kriminalcem, mafijcem tisti trenutek, ko jih ujamejo, zasežejo premičninsko in nepremičninsko lastnino. Postopek zajame tudi vse družinske člane aretiranega.

Zgodilo se je že, da so po aretacijah članov mafijskih klanov premoženje naprej spretno upravljale njihove soproge.

Tudi to, predvsem pa so nekateri botri svoje posle naprej vodili tudi izza rešetk, čeprav po 41. zakonskem členu zanje velja najstrožja osamitev.

Kaj se zgodi, ko sodišče ugotovi, da je bilo premoženje pridobljeno nelegalno?

Potrdi dokončni odvzem zajete in zapečatene lastnine, o kateri storilec ne more dokazati, da jo je pridobil legalno, pošteno. Po sodbi preide imetje v roke državne agencije za upravljanje odvzetega premoženja. V preteklosti se je večkrat zgodilo, da je bilo odvzeto imetje spet prodano mafiji. Tukaj pa je vstopilo tudi združenje Libera, ki je predlagalo dopolnitev zakona, da odvzeto premoženje, predvsem stavbe, vrnejo krajevnim skupnostim in te dalje razpolagajo z njim oziroma obdelovalne površine dajo v upravljanje in uporabo dobrodelnim organizacijam. Tu pa je, vsaj na Siciliji, nastal problem, ker so zasežena kmetijska zemljišča lahko v neposredni bližini domov mafijcev, predvsem v vaseh Corleone in San Giuseppe Jato, in ljudem je bilo nelagodno delati na njih. Z don Luigijem Ciottijem nam je vseeno uspelo ustanoviti zadruge, ki imajo tako na Siciliji kot tudi v Kalabriji, Apuliji in Lombardiji velik simbolni, pa tudi praktični pomen.

Kakšen?

Da boj proti mafiji lahko obrodi sadove. Dobesedno: na zaseženi zemlji se goji žito, vino, oljčno olje ... in vse to se na trgu proda. Lahko rečemo, da smo ustvarili zdravo ekonomijo. Predvsem pa legalno delo, ki je prepričalo tudi lokalne skupnosti – te so bile sprva do našega projekta najbolj nezaupljive.

Poenostavljeno, kako težko je v politiki identificirati mafijo?

(smeh) Težko. Še posebej v državi, ki se obnaša, kot da mafije ni. Boj proti mafiji ni ravno moderen. Eno je, ko se tožilci borijo proti morilcem Cose nostre, zaradi katerih gledamo pri poročilih trupla na pločnikih. Nekaj povsem drugega pa je, ko je treba dokazati, da je s Coso nostro povezan del politike, gospodarstva, meščanstva. To je odnos, ki ga je izredno težko preiskovati in sodno obravnavati. Ko govorimo o mafiji, gre za specifično organizirani kriminal. V Italiji smo mafijo kot organizirani kriminal mafijskega tipa konfigurirali šele leta 1982 – pomislite, sto let po tistem, ko je začela delovati.

Kakšne so značilnosti delovanja mafije?

Med seboj se razlikujejo, čeprav bolj po načinu delovanja in notranji strukturi. Skupen jim je nadzor ozemlja – in lahko rečem, da mafijske združbe v Italiji tako ali drugače obvladujejo več kot tretjino ozemlja. Teritorij pa je mogoče nadzorovati predvsem prek različnih sistemov, tako imenovanega plačevanja pizza, plačevanja davka, ki ga mafija vsili trgovcem v zameno za »varovanje«. Mafijci postavijo višino zavarovalnine, skratka, pridejo in se predstavljajo kot tisti, ki prinašajo red. Pred desetimi leti so v Palermu ustanovil organizacijo Addiopizzo, katere člani so večinoma trgovci. Ti na glas povedo, da ne bodo plačevali mafijskega davka. Združenje je nastalo po tistem, ko je neki podjetnik prvi rekel mafiji ne; policiji je ovajal ljudi, ki so mu grozili, nastopal je v medijih. Popolnoma se je izpostavil, a nihče od njegovih kolegov podjetnikov in trgovcev se mu ni pridružil, popolnoma so ga osamili. Mafija ga je na koncu ubila.

Letos mineva dvajset let, odkar je mafija ubila tožilca, ki sta se uspešno borila proti njej: Giovannija Falconeja in vašega brata, Paola Borsellina. Kako blizu resnice ste, kdo je dejansko naročil umor za Paola?

Resnice ni. Vsilili so nam lažna zavajanja skesancev, lažna pričevanja, lažno resnico in lažne zaključke kot nekaj gotovega. Prav te dni se proces o atentatu v ulici Ameglio znova odpira, nekatera pričevanja bodo izločena, najnovejša odkritja pa konkretneje kot kadar koli doslej kažejo na državne organe, italijansko varnostno-obveščevalno službo Sisde ...

Naša družina je dvajset let ponavljala – in to počnemo še danes –, da nam hočejo vsiliti resnico, ki nima nobene zveze z resničnostjo. Živimo v zanimivih časih, ko ni lahko na novo odpreti procesa, kot je ta, delo tožilcev je zelo oteženo – ne toliko zaradi mafije, temveč tistih, ki so ob vzvodih moči, ki jim nadaljnji proces in preiskava niso v interesu; ne nazadnje je živih še veliko politikov, ki so bili na oblasti pred dvajsetimi leti. Nekateri se na zaslišanjih marsičesa ne bodo spomnili. Ne bodo se hoteli spomniti.

Kaj mislite s tem?

Natanko to, kar sem povedala. Kakor koli, Paolo je mrtev ...

Ampak?

Morda ga je res umorila mafija. A nekaj povsem drugačnega je, če so v zaroti proti njemu sodelovali predstavniki institucij, ki jih branil ...

Nekaj dni pred umorom je vaš brat v svojem kabinetu svojima nekdanjima študentoma, takrat že tesnima sodelavcema, z – kar je bilo zanj menda precej nenavadno – vlažnimi očmi povedal, da ga je izdal prijatelj ... Koga je imel v mislih?

Ne vemo. Tisti teden je različnim ljudem, bližnjim sodelavcem pa tudi ženi, govoril pomenljive stavke, kot sta: Gledam mafijo v živo; Če me bodo ubili, to ne bo samo mafija ... Vse do danes te besede niso bile natančno pojasnjene, gotovo pa so stavki med seboj povezani. Del te resnice je gotovo bil zapisan v njegovi rdeči beležnici, ki je med atentatom izginila oziroma za katero so naročili, naj izgine.

Tudi zaradi tega nosite rdečo torbico?

Oh, ne. Všeč mi je ta barva, barva življenja. V tej beležnici bi lahko dešifrirali ime tistega, ki je naročil njegov uboj – vanjo si je zapisoval marsikaj, opažanja in misli ob zasliševanjih skesancev, poteku preiskav in tudi svoje, čisto osebne misli ...

Dokumentirano je, da so se po uboju tožilca Giovannija Falconeja, 23. maja 1992, nekaj dni, preden bi moral ta v Rimu prevzeti pomembno funkcijo osrednjega koordinatorja boja proti mafiji, nekateri oddelki italijanskih karabinjerjev z mafijo pogajali o premirju.

Pa ne zgolj o premirju. Mafija je v času, ko se je država ukvarjala z izbruhom ogromnega korupcijskega škandala, v Rimu že iskala novega sogovornika. Pogajanja med mafijo in državo se sprva niso končala uspešno. Paolo je ugotovil, da se nekaj dogaja, da informacije curljajo, da nekdo dela za njegovim hrbtom. Moral je sumiti, da tečejo pogajanja. In zato so samo dvainpetdeset dni po umoru Giovannija ubili tudi njega. Takoj zatem pa so se, kot da se je mafija z nekom v Rimu pogodila, atentati prenehali.

O čem se je mafija hotela pogoditi z državo?

Predvsem o tem, »kaj dam jaz tebi in kaj daš ti meni«, konkretneje pa so hoteli pomilostitev nekaterih zaprtih mafijcev, odpravo zakona o skesancih, odpravo najstrožjih zaporniških režimov, razveljavitev določenih procesov, hoteli so neke vrste amnestijo. Država pa je v zameno hotela, da končajo atentate.

Veliko let kasneje je bilo zaradi pogajanj z mafijo, ki jih je sredi osemdesetih in na začetku devetdesetih z maksiprocesom skušal preiskati Falcone, kasneje pa se mu je pridružil še Borsellino, obtoženih dvanajst predstavnikov italijanske visoke politike, med njimi tudi nekdanji ministri ...

Od osemdesetih let pa do danes je bilo obsojenih prek tristo mafijcev na skupaj nekaj več kot 2500 let zapora. Letos se je seznam obtoženih razširil še na nekaj nekdanjih ministrov in parlamentarcev. V zadnjih letih so bolj ali manj uspešno skušali nadaljevati preiskovanja pogajanj predstavnikov italijanske politike s Coso nostro v času pred umorom obeh tožilcev. Jasno je, da so tajni pogovori med mafijo in državo potekali pod nadzorom policije in lokalnih palermskih oblasti. Paolo je to odkril in plačal z življenjem.

Zakaj je ravno Italija mati mafije?

Njen nastanek je zgodovinsko pogojen z nezaupanjem do države in odporom proti velikemu številu tujcev, ki so vladali na otoku. Prave korenine mafije pa segajo v dvanajsto stoletje, ko je bila ustanovljena tajna sekta. Imela je nalogo upora proti kraljevi vladavini. Znane so sicilijanske večernice, upor meščanstva v Palermu leta 1282, ki se je začel pri večernicah in med katerem so bili poklani vsi Francozi v mestu. Na velikih posestvih, imenovanih latifundiji, so delali sicilijanski kmetje, medtem ko so bili njihovi gospodarji daleč v Palermu. Najeli so nekdanje razbojnike, ki naj bi skrbeli za red, vendar so se ti pustili podkupiti in tako kmalu tudi sami obogateli. Delovali so tudi kot posredniki med kmeti in lastniki zemlje. Zastraševali so male kmete in od gospodarjev dobivali bogate nagrade. Imenovali so se gabelloti in bili so nekakšna predhodnica mafije. Imeli so poseben status in med seboj so bili povezani v zločinu, koristoljubju in imeli uveljavljen kodeks časti. Vsaka družina je tako dobila ime po domači vasi ali mestni četrti, ki jo nadzoruje. Sicer pa naj bi beseda mafija izvirala iz arabske besede mu efah, ki pomeni zaščito.

Tisti, ki bolj poznajo sicilijansko dušo, pravijo, da je mafija posebna miselnost, ki jo imajo v sebi vsi Sicilijanci.

Hja, morda ...

Kako, čisto praktično, na Siciliji danes deluje Cosa nostra?

Zmotno je prepričanje, da gre za nekakšno zastarelo in romantično, tako kot vidimo v filmih, vaško organizacijo, ki je zavezana časti in tradiciji svojih klanov. V resnici so vse italijanske mafije izjemno dobro organizirane združbe, ki so se od ropanja, izsiljevanja in ubijanja, ker je tako zahteval čas, specializirale za kriminalne gospodarske in politične malverzacije na svetovni ravni. Mafije imajo neverjetno sposobnost prilagajanja družbenim razmeram, predvsem pa infiltriranja v svet bogatih in vplivnih, politike. Ne kaže pozabiti, da se je prvi mafijsko-politični sporazum zgodil, ko so se Američani izkrcali na Siciliji. Še pred izkrcanjem so ameriško mafijo prosili, naj se poveže s sorodniki na otoku, in tako so zavezniki vstopili na ozemlje, ne da bi se jim prebivalstvo uprlo. V »zahvalo« so mafijski botri postali tudi prvi župani Sicilije. Takrat je postalo jasno, da mafija ni samo golo nasilje, temveč tudi politično nasilje. Seveda, stereotipi so naredili svoje. Lahko rečem, da so na Siciliji samo še ostanki tiste nasilne, vojaške mafije, ki smo jo vse od sedemdesetih gledali v filmih. Današnji mafijec nosi kravato in v torbi najnovejši prenosni računalnik, na katerem lahko v nekaj minutah izvede tudi zahtevnejše finančne transakcije.

Pogosto je slišati, da se Sicilijanci nikoli zares niso uprli mafiji.

Ne drži, da se niso uprli. Antimafija se vzpostavi v trenutku, ko zaživi mafija. Kmetje so se upirali že pred stoletji in prvi večji emigracijski val s Sicilije se je zgodil prav zaradi tega – ker se niso mogli več upirati, so se izselili. Niso odšli, ker bi bili poraženi, ali iz strahu, temveč ker so bili v boju z mafijo osamljeni; tisti, ki bi jim morali pomagati, so se raje povezali z latifundisti.

In naj pripomnim, da je še danes tako: nekateri zakoni, ki so jih sprejele Berlusconijeve vlade, so bili sprejeti zato, da bi ugodili mafiji, njeni moči. Kdor se bojuje proti mafiji, bo prej ali slej ostal sam. Sicilijanci smo se vedno upirali mafiji, toda za boj nismo imeli na razpolago pravega orožja. Po umorih leta 1992 smo imeli možnost zmage – v ljudeh je vrela jeza, a v resnici se ni zgodilo nič. Država je sicer Cosi nostri zadala nekaj močnih udarcev in ta se je, vsaj navidez, umaknila. V času Berlusconijevih vlad je bolj proti mafiji uplahnil; še več, tožilcem se je jemalo pristojnosti, policija je iz proračuna dobivala vse manj sredstev za protimafijsko delovanje ... A upiramo se še vedno. Tega boja ne bo nikdar konec.

Zanimivo, da sta se v petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja proti mafiji borili diametralno nasprotni stranki italijanskega parlamenta, komunisti in desničarska Movimento sociale, ki se je kasneje še nekajkrat preimenovala. Kako je s tem danes?

Drži, imeli sta jasna protimafijska stališča. Znamenita Krščanska demokracija pa je imela v mafiji celo svoje referente ... Njihovega senatorja Salva Limo, desno roko Giulia Andreottija na Siciliji, je Cosa nostra ubila, ker mu ni več zaupala. Ubili so tudi komunista Pia La Torreja, ki je prvi že takrat zasnoval zakon o zaplembi mafijskega premoženja in ki ga je, poleg drugih, naše združenje Libera samo še dopolnilo – a so ga ubili, še preden je bil zakon vložen ...

Vse od sedemdesetih dalje pa postaja, ko gre za boj proti mafiji, italijanska politika vse bolj jalova. Kdo se danes v italijanski politiki dejansko, s povzdignjenim glasom, bori proti mafiji? Nihče. Kar seveda še ne pomeni, da z njo sodelujejo.

Giulio Andreotti – Silvio Berlusconi. Koliko imata skupnega?

Sta popolnoma različnih kulturnih in političnih provenienc. Toda Andreottija so, zaradi pomanjkanja dokazov o sodelovanju z mafijo, oprostili. V obrazložitvi so zapisali izjemno zanimiv stavek, da je Andreotti mafijo do konca osemdesetih »favoriziral«, potem pa ne več. Kar je absurd; mafije ne moreš nehati podpirati, ker ne oprošča. Kdor jo zapusti, ga ubijejo. Andreotti je v visoki starosti, a živ. Berlusconi ima drugačen pristop: misli predvsem na osebne koristi. Da bi ubranil svoje interese, je pripravljen storiti vse in še več. Pripravljen je skleniti kompromis s komer koli. Ne morem reči, da je Berlusconi mafijec, a za svojo korist je pripravljen storiti čisto vse.

Zanimivo, na italijanski televiziji in v tiskanih medijih ni pogosto zaslediti besede mafija.

Ha, ha, ne, res ni. Mafija je beseda, ki se je vsi bojijo. Paolo je poudarjal, da jo je treba na glas ponavljati, da ne bo postala del praznoverja. Nekoč sem na pobudo televizijske mreže RAI obiskala osnovno šolo v bližini Torina in pogovarjala sem se z otroki o marsičem. Kako povedati otrokom iz Torina, kaj je mafija? Kajti do nedavnega smo si izmišljevali vse mogoče sopomenke, la piovra, na primer, hobotnica, samo da je ne bi izgovorili. In eden od otrok mi je rekel, da je mafija kri in nekaj grdega. Otroci zelo dobro, celo shematično vedo, kaj je dobro in kaj je zlo.

S katerim italijanskim politikom se lahko odkrito pogovarjate o tem, kar se je zgodilo tožilcema Falconeju in Borsellinu?

Z nobenim! Ob vstopu v politiko sem imela občutek, da se z nekaterimi od kolegov lahko odkrito pogovarjam – danes pa ne zaupam nikomur. Nikomur! Kljub politični kandidaturi nisem nikdar hotela postati članica nobene stranke. Sem neodvisna in nameravam neodvisnost tudi vzdrževati.

Kako danes živi družina Borsellino?

Življenje gre naprej, pravi rek. Življenje gre naprej in mi z njim, čeprav z veliko praznino in bolečino, da še danes ne vemo resnice. Smrt ni ustavila Paolovega dela – miru in pravice. Znal je reči, da se vsak »v svojem majhnem« lahko bori za boljši svet. In mi se.

Vas ni strah?

Paola so novinarji pogosto spraševali o strahu, pa jim je odgovarjal: »Seveda vem, kaj je strah. A preveč rad imam svobodo, da bi dovolil, da strah usmerja moje življenje. Vsak dan zberem pogum, da ga premagam in ohranim svobodo.«

Kako to, da ste brez varnostnega spremstva?

(smeh) Zunaj Sicilije sem svobodna. Takoj ko v Palermu stopim iz letala, se mi pridružijo.

 Sever je vedno očital jugu, da je denar, ki so mu ga namenjali za razvoj, končal v rokah mafije. Skratka, da jug izkorišča sever. Zdaj pa se denar, umazan mafijski denar, vrača na sever in tam v zdaj že dobro naoljenih mašinerijah pranja postane zakonit.

 Današnji mafijec nosi kravato in v torbi najnovejši prenosni računalnik, na katerem lahko v nekaj minutah izvede tudi zahtevnejše finančne transakcije.

Berlusconi misli predvsem na osebne koristi. Da bi ubranil svoje interese, je pripravljen storiti vse in še več. Pripravljen je skleniti kompromis s komer koli. Ne morem reči, da je Berlusconi mafijec, a za svojo korist je pripravljen storiti čisto vse. Na fotografiji: Silvio Berlusconi v sežigalnici odpadkov v mestu Accera blizu Neaplja. Foto Reuters

Patricija Maličev
2012

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave