Nemška umetnica

Rebecca Horn

Bolečina in humor – najboljše v umetnosti

Preden se umiri in sede, traja. Minuto poprej prestrežemo svarilo, da previdno s vprašanji, ker da kolegici, ki jo je intervjuvala pred nami, ni hotela odgovarjati ... Ne dovoli, da se jo fotografira, medtem ko govori. Ker da je z odprtimi usti na fotografijah grozna.

Obnaša se tako, kot bi se marsikdo, ki se zaveda, da je utelesil pomemben del zgodovine umetnosti dvajsetega stoletja: performansi, inštalacije, vmesno obdobje, ki je bilo bliže body artu, telo kot premikajoča se kinetična skulptura ... In še prej risbe, kasneje mehanizirane inštalacije, poezija, alkemija ... Peresa in krila, kamni, bazeni vode, ogledala, prah, filmi ... Vse našteto njeno delo kot metafora, erotična, otroško igriva in melanholična, ki nikdar ne ponudi končnega odgovora je povezano z njenim delom in življenjem, katerih meja je zaradi intenzivnosti obeh zabrisana. In potem.

In potem, kljub naravni zadržanosti (sramežljivosti?), ki ji pomaga vzdrževati nedostopnost, stopi iz sence previdnosti. Vmes mi celo dvakrat, srčkano, navrže darling, my love in na koncu: »Lepo napišite o meni, saj boste?«

Rebecca Horn je letnik 1944. Študirala je na hamburški akademiji lepih umetnosti. V preteklih tridesetih letih je razstavljala v vseh pomembnejših muzejih moderne umetnosti in zasebnih galerijah. Poučevala je na California Art Institute v San Diegu ter na berlinski Hochschule der Kunste. Od osemdesetih let dalje se ukvarja predvsem z okoljskimi inštalacijami, zanimata jo prostor in zgodovina, v katere jih umešča. Novejša dela opredeljujejo prostore in režejo skoznje z odsevi zrcal, lučjo in glasbo. Fizični izkušnji performansov s podaljški telesa, maskami in objekti iz perja v sedemdesetih so sledile prve premikajoče se skulpture, ki so bile predstavljene v njenih filmih, npr. Pernata jetniška pahljača, Der Eintänzer (1978) ali Pavji stroj (v La Ferdinanda, 1981). Njen najbolj znani film ostaja Buster's Bedroom, z Donaldom Sutherlandom in Geraldine Chaplin v glavnih vlogah. Nekdo je zapisal, da je Rebecca Horn mistik, ne sicer v smislu new agea, da pa razume in prepoznava skrivnosti življenja in jih smiselno ter s precejšnjim občutkom prevaja v umetnost. Za marsikoga je sama bolj zanimiva kot tisto, kar počne. A to je menda že prekletstvo, ki se drži marsikatere performerke iz sedemdesetih.

Porcelanasta koža, lepa in mladostna.

Hvala, trudim se. Nič dragih krem, mir, meditacija, ure meditacij ...

Navadno med intervjuji s svinčnikom rišete. Kako pomembna je za vas prva skica, risba?

Risanje je zame prvobitno izražanje. Ob koncu druge svetovne vojne sem bila še otrok; kamorkoli sem šla, nikjer nisem sproščeno govorila svojega jezika, zdelo se mi je, da so me zato, ker sem bila Nemka, vsi sovražili. K risanju me je vzpodbudila moja romunska varuška in kmalu sem razumela, da je to v redu: ni mi bilo treba risati v nemščini, romunščini, angleščini ali kateremkoli jeziku. Samo risala sem. To je bil zelo osvobajajoč, strasten trenutek. In še danes sem prepričana, da se vse začne z risbo. Risba je konstitutiven jezik umetnosti; kdor kipari, mora znati risati, kdor slika, prav tako.

Vse od sedemdesetih je telo središčna točka vašega dela, vse od rokavic, ki so podaljšale vaše prste – ti so se približevali subjektu in od sebe odrivali objekte ...

Postaviti telo v prostor pomeni, da ga razgrnemo. Gre za transformativni proces, pri katerem sta udeležena tako telo kot prostor, pravzaprav se telo konstituira v prostor in ta del je zame najpomembnejši. Skulptura, na primer, se rodi v prostoru, potem pa mora komunicirati zunaj njega. Če se to ne zgodi, postane zame nezanimiva.

Vaše delo se osredotoča tudi na predmete, skušate jim vdihniti identiteto. Čeprav gre pogosto za paradoksne kompozicije, obrnjene klavirje, obešene na strop, kot v primeru Concert For Anarchy ... Mar ni to v nasprotju s trenutnimi trendi sodobne umetnosti, razpredmetenjem česarkoli?

Vedno gre za dialog med predmetom in senzibilnostjo obiskovalcev, ki vstopajo v prostor, kjer je objekt razstavljen. Statičnost predmetov me ne zanima, zato tudi moji predmeti nikoli niso samo predmeti – premikajo se, navadno v smeri proti gledalcem, iščejo odnos z gledalčevim telesom, se pojavljajo in izginjajo. Tako stopi v ospredje dialektika med vidnim in nevidnim.

Kako pri tem razumete odnos med agresivnostjo in nežnostjo, med sanjami in resničnostjo?

Ti dve ravni se vzpostavljata na način, kako se kdo od gledalcev vključuje v moje delo. Včasih se prostor, kjer so gledalci skupaj z mojo inštalacijo, na primer, spremeni v energetsko polje in zgodi se tudi, da se moje delo, tako kot tisti, ki ga gleda, spremeni v nekakšen termometer, ki meri energijo prostora.

V svojih delih pogosto govorite o ljubezni. Kakšno vlogo pa ima v njem erotika?

Erotika zadobi v njem jezik ljubezni. Tako preprosto.

Za umetniško izražanje uporabljate različne vrste jezikov. Kaj menite o mladih umetnikih, ki izberejo enega samega slikanje, na primer?

To je hkrati pozitiven in negativen fenomen. Zelo dolgo sem poučevala v Združenih državah, v času, ko sta bila minimalizem in konceptualizem zelo močna. Ta klic po vrnitvi k slikanju razumem kot željo po novem začetku. Po drugi strani je platna še vedno veliko lažje prodati čar denarja mladi umetniki razumejo veliko bolj, kot smo ga razumeli mi.

Kako umetniški svet reflektira ekonomsko krizo?

V zadnjih letih smo imeli priložnost gledati velikanske skulpture, za katere je bilo potrebnih več ton materiala. Menim, da sta v umetnosti velikost in teža umetniškega izdelka najmanj pomembna stvar. Umetnik naj bi odpiral perspektivo svobodi. Pokazal stvari in smer svobode, ki je drugi morda še niso sposobni zaznati.

V Umetnostni galeriji Maribor je na ogleda inštalacija Blodne luči, ki ste jo zasnovali prav za to priložnost – vaša ogledala so v sozvočju s freskami na stropu. Kako, menite, se bo razvijal ta odnos?

Stavba, kjer je danes UMG, ima dolgo zgodovino, tu je menda nekoč bila cerkev. Blodne luči bodo v to zgodovino posegle samo za dva meseca. V dvorani, ki so mi jo dali na razpolago, hočem povedati svojo zgodbo. Ogledala, majhne luči ... Ko boste vstopili v sobo, boste v ogledalih in odsevu svetlobe v njih lahko videli del svoje preteklosti in prihodnosti.

Pravite, da naj bi nam umetnost pomagala videti in razumeti stvari, ki jih sicer naša zaznava »zgreši«.

Včasih nam pomaga, drugič spet ne.

Kdaj nam ne pomaga?

Oh, velikokrat (smeh).

Kaj je, ko govoriva o vašem preteklem življenju in delu štiridesetih let –, najbolj brezčasno?

Svoboda.

Kaj je svoboda v umetnosti?

Gotovo najpomembnejša stvar. Veste, da nas obkrožajo kustosi in denar in vse možne povezave med njimi in zbiralci in kupci ... Zato se je včasih zelo težko upreti temu, da zaradi koristi ne bi sklepali kompromisov. In sva že pri etiki.

Kaj imata skupnega etika in denar?

Drži, redke so poroke med njima, ko je vse tako, da je prav. A vseeno mislim, da je umetniku bolj kot denar pomembna svoboda. Omogoča mu vseživljenjsko potovanje v svetove, ki jih z denarjem ne bi mogel kupiti.

Telo je pri tem pogosto meja. Kako ujeti smo vanje?

Smo in nismo. Smo, dokler smo živi.

Vi ste mu, predvsem v obdobju, ko ste izvajali performanse, imenovane Body Extensions, skušali pobegniti ali pa ga vsaj podaljšati. Kakšno alternativo ste iskali zanj?

Nisem imela natančno določenega cilja, dogajalo se je med ustvarjanjem. Umetniki smo med ustvarjanjem velikokrat povezani z nekim drugim svetom. Sama pogosto meditiram in tudi izolacija, umaknitev v samoto, je naravni del mojega življenja. Pogosto si umetniki želijo biti v središču pozornosti, kot del kaosa in trušča, in ob tem ustvarijo mojstrovine. Jaz potrebujem samoto.

Kaj je samota?

Samota je v prvi fazi jaz. Jaz in nič drugega. Zanimivo začne postajati, ko se namesto jaza začno pojavljati ideje, zamisli, rešitve problemov, čistina mišljenja. Ko imaš nekje v vmesnem svetu nad glavo preprogo, polno lepote in umetnosti, besed, barv, oblik. Takrat začneš jemati z nje, hvaležno in skrbno, in začne se najlepši del samote: ustvarjanje.

Rekli ste, da vsako jutro meditirate, eno uro, s posebno tehniko dihanja ...

Ne poznate teh stvari, kajne?

(smeh)

Ne.

Veste, precej blizu sem si tudi z dalajlamo. (Na desnem zapestju pokaže zapestnico iz vrvice, ki ji jo je podaril.) Pred leti sem bila hudo bolna in dal mi jo je. Povezana sem s šamanko iz Južne Koreje. Včasih je treba pogledati onkraj umetnosti in si energije izmenjati z nekom, ki jo ne samo jemlje, temveč tudi prečiščeno vrača ...

Kako veste, da ste neko umetniško delo dokončali?

Gre za občutek, ki se v ustvarjalcu razvija skozi leta. Včasih jih ne dokončamo. Nalašč. Inštalacijo, ki jo vidite, sem pripravila posebej za Maribor. Pred časom sem delala projekt za Muzej moderne umetnosti v New Delhiju, posvetila sem jo indijski Ammi, ženski, ki zdravi z objemi. Vsakokrat se skušam povezati s prostorom, kjer bo delo postavljeno.

Kako se povezujete s prostorom prek dotika, vonja, zvokov?

Najprej si poskušam o državi, kjer gostujem, čim več prebrati. Prostorom se približujem počasi. In tako pride na vrsto vse: zvoki, energija prostora, odmevi. V umetnosti gre vedno za dajanje in prejemanje energije, za izmenjavo ...

Za vami je stenska instalacija, kjer se konica noža zabija v kamen. Se več energije sprošča med nožem in kamnom ali med nama?

Pri obeh stvareh gre za telo, kako vaše telo reagira na nož, kamen in name. Ter obratno, kako se sama odzivam na vse to. Ko se nož dotakne kamna, ta zavibrira, in ko v naravi zavibrira en kamen, zavibrirajo vsi ... Vaša energija je močna in dobro veste, kam jo usmerjati. Moja je malce izrabljena, a še vedno pri življenju ... za določene stvari (smeh). Imam je toliko, da me ni ničesar strah.

Kaj bi nam morala umetnost govoriti danes se lahko tako vpraša?

Vsekakor bi nas morala opominjati k večji senzibilnosti. Morala bi nas voditi mimo utečenih aranžmajev ljudi in predmetov, morala bi nas postaviti pred čim več absurdov. Navajeni smo hitrega in površnega pogleda na stvari, ki se posledično izkaže za neumnega. Pomislite na Duchampa in Becketta. Ko se poglobimo vanju, postanejo stvari, ljudje in način, kako nas opozarjata nanje, nekaj najbolj naravnega, nekaj, kar v resnici dobro poznamo. Bistveno je najti smisel, pa čeprav na začetku samo intuitivni smisel ...

Oko se menda uravnava po predmetih, ki jih gleda od mladosti, in tako vidi beneški slikar več barv, vse bolj jasno in vedro kot drugi ljudje ... Besede Goetheja. Ste si umetniki s severa izoblikovali manj radosten pogled na svet?

Mogoče. Čeprav med življenjem Caravaggia in Rembrandta ne mine niti stoletje in sta oba slikala skorajda v temi, podobno usmerjata svetlobo ... Imela sta celo podoben smisel za svet. Eden s severa, drugi s toplega juga.

Pravijo, da je navadno stoletje, v katerem se proizvede veliko dobre umetnosti, površinsko. Bi to držalo za 20. stoletje?

Verjetno drži, čeprav je bilo 20. stoletje grozljivo a skozi bolečino si je pot ustvarila umetnost. To je lastno človeku. In tako tudi umetniku, čeprav je bilo po vojni v Evropi zelo težko ustvarjati. Nekateri so se znašli, Thomas Mann se je lahko umaknil v Švico, kdo drug je končal v koncentracijskem taborišču. Nekaj pa drži: v ljudeh, ki preživijo hudo bolečino, se zatem naseli neustavljiva volja in želja po izražanju samih sebe.

Po poškodbi dihal z delci steklene volne ste v bolniški postelji preživeli leto dni in takrat začeli ustvarjati.

Takrat sem se prvič resneje zamislila nad seboj in nad tem, kaj mi življenje in umetnost lahko data, kaj jima lahko dam jaz. A vse je potovanje. Določene izkušnje z obema pustimo za seboj, nekatere nas ves čas spremljajo. To so spomini.

Harald Szeemann vas je leta 1972 povabil na kasselsko Documento.

Bila sem najmlajša med sodelujočimi.

Kje vas je našel?

Na hamburški akademiji. Eden od mojih profesorjev me je priporočil, češ da neko noro dekle ustvarja zanimive stvari. In naj pride pogledat. Harald je prišel in se odločil, da lahko sodelujem na Documenti. Takrat so me postavili na zemljevid sodobne umetnosti, sledila so povabila iz Berlina in New Yorka ... Ostalo pa že veste.

Pogosto menjate prostor bivanja, Barcelona, Berlin, Pariz, New York, Majorka ... Kako pomembno je za umetnika, ki se ukvarja tudi s transformacijo, nenehno premikanje?

To je ena ključnih stvari za moje delo. Obenem pa je to, koliko se premikam po svetu, odvisno tudi od tega, s kom živim. Zdaj živim v New Yorku. In Parizu (smeh).

Kaj pa ljubezen?

Je. Živi. V New Yorku.

V enem od intervjujev ste rekli, da človek mora v nekaj verjeti. Ko verjame, se napolni z energijo, in ko ima energijo, jo lahko deli drugim ... Kaj delite?

Prav to, energijo. Umetnost je energija. Od vsakega posameznika je odvisno, ali bo mojo energijo, ki biva v postavitvah v galerijah, sprejel ali ne. Naloga umetnosti je, da ustvarja nove prostore energije.

Kako veste, da se je v gledalcu, ki gleda, na primer, vaše inštalacije, zgodil transformativni moment?

Če mi tega ne povedo, ne vem. Vsekakor pa je lepo, če moje delo koga navdihne. To je prijetno slišati. Nimam velikih pričakovanj. Ne več. V preteklosti so me takšna pričakovanja, plod ogromnega ega, zelo izčrpavala.

Bolečina in humor.

Povezava med njima je ena boljših, kar jih lahko proizvedemo v umetnosti. In ena najtežjih.

Ste tudi zato posneli film Buster's Bedroom, hommage Busterju Keatonu?

On je moj junak.

Rodili ste se prepozno.

Menda je bil grozen človek. Trmast, kar je verjetno posledica njegovega travmatičnega otroštva ...

Zakaj vas tako fascinira?

Morda to, da mu je uspelo ustvariti nekakšne mehanske občutke. To, da se od osebne bolečine obrnil k humorju v svojem delu, morda. Kot moški ... Moški njegove sorte me ne bi nikdar zanimali. Imam popolnoma drugačen okus. (smeh)

V filmu nastopata Donald Sutherland in Geraldine Chaplin, Sven Nykvist sedi za kamero ...

Čudoviti umetniki, ki so razumeli moj svet, moj koncept. Invalidski voziček je v filmu lik, enakovreden drugim. Igralca in direktor fotografije, dolgoletni Bergmanov sodelavec Nykvist, so iz filma Buster's Bedroom naredili mojstrovino. Še zdaj ga včasih pogledam, se tudi nasmejem.

Navdušujete se nad mehanizmi, če poenostavim; so med vašimi inštalacijami, pod precej domiselnimi naslovi, seveda, violina, ki sama igra, krila, ki se sama razpirajo ... Kako naj bi nam mehanika pomagala razumeti, kot radi rečete, naše notranje pokrajine?

Ne vem. Te ročno izdelane avtomate uporabljam zaradi gibanja. Kar naprej se gibamo, Zemlja se giba, vse se premika ... Zdi se mi, da stroji drugače nagovorijo človeka kot slike.

No, prav gotovo ...

Tu se še zvoki, veter, ki ga morebiti proizvajajo. Avtomati sami po sebi me ne zanimajo. So samo pripomoček, da pojasnim nekaj drugega. A pregovorno smo Nemci nagnjeni k inženirstvu in natančnosti, ko gre za mehaniko. Pa pustiva ob strani pomivalne in pralne stroje. Te moje inštalacije, mali strojčki so drugačni: ko so vključeni, delajo, sicer se zdi, da počivajo, čakajo, celo razmišljajo ... In to nenehno ponavljanje, vklapljanje in izklapljanje, vračanje na začetek poti nam daje občutek, da smo v brezčasju. Kot udarec noža ob kamen za menoj ...

Kako doživljate zvok?

Kar naprej sem obkrožena z zvoki. Moje razstave so navadno zvoki, če jim le znate prisluhniti. Zvok lahko pri meni spremeni moje kreativno stanje. Skupino Kraftwerk je, na primer, fasciniral vžig motorja, joj, katerega avtomobila že ...

Ne vem, to bi morali vedeti vi, pisalo se je leto 1974, gotovo je šlo za kaj nemškega ... Kaj pa glasba?

Najbliže mi je eksperimentalna. In tudi klasična. Ko slikam, poslušam baročno muziko, Mario Callas.

Staranje.

Sprejemam ga kot stanje stvari tu in zdaj. Moje telo je izkusilo marsikaj, v interakciji z drugimi telesi in neživimi snovmi.

Leto 1964 je bilo za vas prelomno ...

Zbolela sem in leto dni preživela v bolnišnici. Kmalu zatem sta mi umrla starša. Ni bilo lahko.

A na bolnišnični postelji ste odkrili umetnost, iz blaga ste začeli izdelovati manjše kipe ...

To je bilo zame prava odrešitev. Sicer bi se mi lahko čisto zares zmešalo. Pogrešala sem ljudi, bližino, starše.

Ste zdaj bolj srečni?

Ja, sem. Veliko meditiram. Negativno energijo v sebi skušam izničiti.

Torej gre pri vas ves čas samo za energije?

Ja.

Kaj pa mesenost in te reči?

Tudi. Saj ste videli, da sem obkrožena s samimi lepimi mlajšimi umetniki ...

Katerega bi si izbrali?

Ojoj, ne vem, tistega, ki najlepše poje.

Umetnik naj bi odpiral perspektivo svobodi. Pokazal stvari in smer svobode, ki je drugi morda še niso sposobni zaznati.

Patricija Maličev
2012

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave