Zgodilo se je, da je videl moj kratki film Il caricatore, jaz pa njegov Silhouette. Po naključju sva se srečala leto kasneje in ugotovila, da sva v tem času počela podobne reči; moj kratki film je postal celovečerni, njegov pa ob pomoči Nannija Morettija tudi. Oba sva s projektoma sodelovala na festivalu Cinema Giovani di Torino. Tam sva postala prijatelja in ugotovila, da imava precej skupnega: kako delati film in kako do njega pristopiti v producentskem smislu. Nakar se je zgodilo nekaj zanimivega: oba so naju povabili, da v Rimu posnameva kratke filme na tramvajih ... (smeh)

Gledal sem vse od kraja, domišljal sem si, da so ljudje pri filmu vsi vse – vsi so igralci, vsi režirajo, vsi montirajo in tudi to, da si izgovorjene besede v kamero izmišljujejo sproti. Ves prosti čas sem preživel v kinodvoranah.

Vse, od komedij do vesternov, tiste Sergia Leoneja, Johna Forda ali pa Anthonyja Manna.

Mogoče, prikazovali so vrednote, ki so bile takrat zame pomembne, pa tudi zelo močna čustva ... In imel sem rad komedije, ameriške.

Wilder, zagotovo, pa filmi z Jackom Lemmonom in Walterjem Matthauom pa Jerry Lewis. Vidite, imel sem rad sentimentalne vesterne in sentimentalne komedije. (smeh) Pa ne smem pozabiti na filme Sama Peckinpaha, Arthurja Penna, ki sem ga imel srečo spoznati leto dni pred njegovo smrtjo. Prišel je v Italijo in z Matteom Garronejem sva izkoristila priložnost in uredila, da smo se lahko srečali. Malce sva se pred njim tudi osramotila.

Vprašala sva ga, kako da ne snema več filmov. Razložil nama je, da ne snema samo filmov, temveč režira tudi reklame, televizijske nadaljevanke ... V ZDA je to v filmski industriji nekaj povsem normalnega.

Igralec sem postal iz nuje. (smeh) V filmu Il caso di forza maggiore. Posneli smo kratki film na tramvaju št. 13, ki je takrat vozil skozi stari, antični del Rima.

Prebral sem kratko zgodbo z začetka dvajsetega stoletja in zdelo se mi je zanimivo, da bi jo prenesel na film. Z uprave rimskega mestnega prometa so nam dali dovoljenje – in to je bilo to.

(smeh) No, tudi jaz, tako kot moj junak, rad na skrivaj opazujem ljudi. Ne vem, kdo je rekel, da se morajo scenaristi prevažati s sredstvi javnega prometa ...

Obojega, verjetno. Življenje ljudi v množici bolj neovirano steče skozi lovilca zgodb. Tako si domišljam.

Vedno začnem pri posamezniku. Rad opazujem človeka in si predstavljam, kakšen je, o čem razmišlja, kakšne težave ga tarejo, kako ljubi ali sovraži. Vodi me radovednost, v resnici. Rad vstopam v življenja drugih.

Treba se je znati prepustiti drugim, njihovi pripovedi, tudi temu, kar zaslutiš, da je bilo med pogovorom zamolčanega. To afiniteto sem našel pri najinem sodelovanju z Matteom.

Morda ne ostanejo toliko besede, bolj kretnje ...

Verjetno, obnašanje, pogledi. Rad poslušam ljudi. A težko se odprejo. Pogosto me pripovedi ljudi spomnijo na dogodke iz lastnega življenja – in takrat se v scenaristu prebudi zgodba, takrat ko se izkušnja drugega prekrije z mojo. Najine »scenaristične seanse« z Matteom so pravzaprav to, da si poveva, koga sva srečala, o čem je tekla beseda, kako je nekdo čutil ... Kopičiva ta material, iz dneva v dan, iz tedna v teden, dokler se ne spremeni v magmo in rodi se scenarij za film.

Ha, ha, niti ne. Ne več. Spomnim pa se prvega obiska scenarističnega guruja Roberta McKeeja v Italiji. Bilo je zanimivo.

Ne spomnim se natančno, a bilo je koristno.

(smeh) Bil sem mlad. Spomnil nas je, da obstajajo scenaristična pravila, da je treba paziti na strukturo ...

Seveda, zgodba, ampak še prej so tu liki, dialogi ...

Hvala, ni bil samo moja ideja. Matteo je vedno poln idej. Ko se je v času priprave na film v Neaplju srečal z enim od pripadnikov te mafijske združbe, je opazil, kako negovane nohte ima. Pa ga je povprašal, ali si jih ureja sam, on pa mu je odvrnil, da ne, da je rad urejen in zagorel in da s prijatelji zahajajo v lepotilni salon, kjer jim uredijo obrvi, pedikuro in manikuro in omogočijo zagorelost iz solarija. Matteo je menil, da gre za zanimiv aspekt mafije, in seveda smo poskrbeli, da se je to znašlo v filmu.

Hvala.

O, ja, kako ne ...

O kompetencah enega in drugega nikoli ne razpravljava. Ko sem začenjal pri filmu, sem, kot sem že rekel, mislil, da bom lahko počel oboje. Ko sem začel sodelovati z Garronejem, se je izkazalo, da je to dejansko mogoče. Matteo je moj pomočnik, soscenarist. Misli predvsem na podobo, potem na pripoved. Zgodi se, da pri nastajanju scenarija razmišlja o podobah, jaz pa mu na snemanjih ad hoc pripravim kakšen nov zaplet v scenariju. Zahteva, da sem prisoten na snemanju.

Snema v kronološkem zaporedju, kar ni pogosta praksa. In ker je čustven človek, se zgodi, da ga dogodki na snemanju, delo z igralci, situacije tako zanesejo, da spremeni ne samo dialoge, ampak tudi celotno postavitev določene scene. Moja navzočnost tam je zato nujna. Delati film je zame kot iti na potovanje, je work in progress, nenehno se spreminja, zato moramo biti vsi udeleženi ves čas na voljo. Scenarij je osnova za film, biti mora solidna. Potem se zgodi snemanje, ki je neke vrste novopis scenarija, pač glede na to, kam se postavijo kamere, in glede na to, kaj se posname. In potem se spet na novo napiše scenarij, tokrat v montažni sobi.

Sem, nisem pa edini; tu je še najin kolega Spoletini. Ko se je Matteo začel razvijati v zrelega filmarja, se je razvil v polnem zamahu. Njegova vizualna moč je izjemna.

Hm, hm … Name na filmu redko naredi vtis. In tudi moje najljubše knjige ne vsebujejo kakšne pretirano stilsko in vsebinsko izbrušene konverzacije. Naučil pa sem se, da je treba o značajih junakov čim manj povedati v pogovorih. Najbolje je, da namesto njih to nalogo opravijo okoliščine. Pogosto mislimo, da igralci vloge, če vsega ne povemo v dialogih, ne bodo znali odigrati, da bodo tavali, uganjevali njena stanja … Ni treba proizvajati nepozabnih stavkov. Tisto, kar nas na odru ali platnu prevzame, so situacije.

Mogoče dejstvo, da sem brezkompromisen do tega, kar dam na papir. Da ne lažem. Da ne poskušam preslepiti samega sebe. Ne želim biti všečen.

Ne bi rekel ...

Italijanske kinodvorane so prazne, ko gre za domač film. In ne bi se strinjal z vami, da gre za izjemne talente, izpovedno moč. Morda so samo zelo drugačni od tega, kar imam sam rad. Če sem iskren, mi sodobni italijanski film in njihovi avtorji niso niti malo všeč. Tudi generacija Mattea ne.

Njihova dela ničesar ne prebudijo v meni. Ne zanimajo me. Ne pravim, da niso inteligentni in da nimajo posebne energije, a če me vprašate, ali bi si pogledal film Gabrieleja Muccina, bi odklonil ... (smeh)

Ameriški film, Paul Thomas Anderson, ruski, imajo še vedno izjemno šolo – pomislite na Fausta Aleksandra Sokurova, mojstrovina, čistost podobe, poezija ...

Naprej in samo naprej ... Raziskujeva nove stvari. Ne bi bil presenečen, če bi nekoč posnela znanstvenofantastični film ali pa kavbojko. Na Garronejev način. V resnici je Matteo tisti, ki odloča, jaz sem samo svetovalec.

Mislim, da ne bi šlo.

Prej ste omenjali scenaristične priročnike. V ZDA je scenarist samo tisti, ki piše, napiše in odda scenarij.

(smeh) Ne bi mu bil dorasel – joj, kakšni filmi. To so žlahtne komedije.

Morda sem se od filma, če govoriva o meni kot gledalcu, malce oddaljil. Ni mi všeč tisto, kar vrtijo v kinodvoranah. Morda tudi zato, ker ko začneš delati pri filmu, postaneš do filma tudi bolj kritičen. Toda nekaj je gotovo: zgodbe nimajo več tolikšne moči kot filmi nekoč. Kot filmi, zaradi katerih sem se približal tej umetnosti. Menim, da so izpovedno trenutno močne kinematografije, ki pripovedujejo zgodbe skozi pokrajine, zgodbe in ljudi, ki jih slabo poznamo, iranski film, azijske kinematografije sploh, ki so polne bogate vizualne kulture in filmskega jezika, za katerega nismo vedeli, da obstaja. Zato so te zgodbe tako sveže in močne, podobno kot tiste italijanskega neorealizma. V tem smislu vsekakor pripadam preteklosti. Ali pa filmi Kim Ki-duka: kakšna vizualna moč, obenem pa zelo oseben pogled na to, kaj film lahko je. Moderen pogled. Omenil bi še Tarantina, morda Malicka ... Pogumno.

Ne bi se opredeljeval glede tega; všeč so mi tako družbeno angažirani filmi kot tisti, ki so namenjeni zabavi. Že sam po sebi ima film družbeno funkcijo, je katalizator, če hočete, ki omogoča, da vidimo drugačne resničnosti, ki spreminja načine razmišljanja, ki omogoča sanje, drugačno čustvovanje ... Lahko gre za vsebine z močnim socialnim nabojem; pomembno je, da zgodba vsebuje osebnosti, ki nas ganejo, nas prepričajo, da se jim prepustimo, da nas popeljejo s seboj na potovanje ...

Menim, da ne gre za kakšen poseben fenomen. Prepletanje obojega je del zgodovine filma; ne kaže namreč pozabiti, da se je film rodil z bratoma Lumière.

Ne vem, nimam pravega recepta. Zame je pisanje scenarija obrt, ki jo je treba znati obvladati – pomembno je, da znam vstopiti v zgodbo, da pravilno in jasno povežem osrednje like. To je tehnični del. Z Matteom imava smešen in resnično nenavaden proces pisanja scenarijev. Dobivava se vsak dan, če le nimava drugih obveznosti, v najini pisarni in klepetava, klepetava, klepetava, potem kaj zapiševa. Matteo ima tudi navado – in vedno me preseneti –, da »naroča« obiske. Tako naju je nedavno obiskal neki steklar – ne vprašajte me, kako in zakaj – in nama razlagal o tej obrti. Ko sem ga po steklarjevem odhodu vprašal, čemu se imam zahvaliti za ta obisk in kaj bova imela od njega, mi je mirno rekel, da je čisto mogoče, da bo ta človek tretji scenarist v najinem naslednjem filmu. Seveda se je šalil.

Nisem človek domišljije.

Nimam je, deluje samo, ko berem romane. Dejansko moram spoznati ljudi, njihovo življenje nekako združiti z dogodki iz mojega vsakdanjika – in iz tega se, reciva, rodi lik iz filma.

Težko bi rekel. Kot ste sami ugotovili, mlajše generacije scenaristov – in italijanski niso izjema – odraščajo ob ameriških scenarističnih priročnikih. Z Matteom se vsekakor skušava izogibati temu, čemer rečemo »lepa zgodba«. Skušava ustvariti takšno, ki je del resničnosti, vzeta iz življenja, kompleksna, ker je tudi življenje kompleksno. V pisarni začnem pisati scenarij, razvijem ga na snemanju, zaključim pa v montažni sobi. Mislim, da so to metodo začeli uporabljati tudi nekateri mladi in drzni italijanski režiserji.

(smeh) Uf, sanje, mokre sanje ... Bil sem mlad in v poklicu neizkušen. Danes sem dokaj miren glede tega, kar počnem. Opravljam enega najlepših poklicev, od katerega lahko živim. Lahko potujem in srečujem vedno nove ljudi, si širim obzorje in sprejemam od življenja vse, nepričakovano in drugačno. Nikoli ne zapiram oken pred neznanim.

(smeh) Oh, ne, precej bolj staromoden sem, bila je komedijantka. Plavolasa.