Bog jih požegnaj. Kaj naj rečem? Vesel sem tega, ne vem pa, zakaj je tako.

Verjetno zelo. Še posebej, če si to zelo želiš. Z vsemi stvarmi, s katerimi se ukvarjaš, postane prej ali slej naporno. Ko se z nečim ukvarjaš, uporabljaš določeno metodologijo, vsaka metodologija pa ima svoje pomanjkljivosti. Jaz, hvala bogu, nisem vsem všeč.

To so mi pa že rekli, čeprav v šoli nikdar nisem veljal za pridnega. Veljal sem za nežleht lumpa. Mislim, da sem dobil samo dva ukora.

To je bilo, ko sem bil še majhen. Spomnim se, kako sem se nekoč pogovarjal z Milanom Jesihom in mi je pripovedoval, kako ga je že kot otroka kakšna beseda tako pritegnila ... Mene pa je od vedno strašno zanimalo, kako se obnaša človek, ko ne ve, da je opazovan. Zdaj med nama je drugače; gledam vas, ker čakam, kaj me boste vprašali, in se sprašujem, ali se bom znal izmazati ... Od vedno me je zanimalo neke vrste voajerstvo. V bloku smo imeli luknjo na vratih in vedno sem kukal, ko je kdo šel mimo.

Ni šlo, ker smo imeli betonske stene v bloku. Spomnim pa se, kako sem, ko sem bil majhen, v gledališču večkrat čakal, da starši končajo predstavo. V eni od njih je nastopila, gola, tudi neka plesalka. Šlo je za enega prvih erotičnih prizorov v mojem življenju, ki ga nikdar ne bom pozabil: hodil sem po hodniku in šel mimo njene garderobe, bila je priprta – ona pa se je tenirala, gola ...

Stra-šno!

Niti malo. Tudi zato, ker so tu bolj primerni za vlogo Hamleta od mene. Sploh pa mislim, da je Marko Mandić idealen Hamlet. Od njega se res da veliko naučiti. Kako se vrže v vlogo, s koliko energije in svobode se je loteva in kako zna vsak pretiran dvom in nerganje pustiti doma. Zame pa je vloga Klavdija v tem trenutku bolj vznemirljiva.

Tudi. Pri tej vlogi me najbolj zanimata zločin in kazen. Igram človeka, ki je storil grozovit zločin, za katerega nikoli ni odgovarjal. Živi s tem, ne da bi bil obsojen. Ker verjamem, da je v našem življenju vse poplačano, se mi zdi strašno zanimivo, kako je kaznovan. Kako mu je dejanje, za katero je mislil, da mu bo polepšalo življenje, saj bo kralj, saj bo vladal in imel za ženo žensko, ki si jo je od vedno želel, pravzaprav uničilo življenje. Zločin, ki ga skriva v svoji tajnosti, ga tako razkraja, da ne zaupa nikomur; pravzaprav začne sovražiti vse okoli sebe, v svoji paranoji ostaja popolnoma sam. Sam mnogo bolj, kot če bi končal v zaporu. Pri Bratih Karamazovih duhovnik Zosima razlaga, kako je nekoč k njemu prišel neki človek in mu povedal, da je pred mnogimi leti ubil človeka, obsodili pa so nekoga drugega. »In tedaj se je začelo,« pravi. Skratka, prišel se je spovedat. Potem ko se spove, ta človek odide. Čez pol ure se vrne in mu reče, naj si zapomni, da se je še enkrat vrnil. Prišel je namreč ubit duhovnika. Misel, da ni več sam s svojo skrivnostjo, mu ni dala živeti. Vsakemu zločinu sledi nov zločin. Beckett v eni od svojih pesmi pravi, da se dobro vrača v boljšem; mislim, da se tudi zlo vrača v slabšem ... Tako je tudi pri Klavdiju: od trenutka, ko ga ugledamo, pa vse do svojega konca razmišlja samo o tem, kako bo ubil še Hamleta. Zločin terja nov zločin. Noben zločinec se ne bo sam od sebe ustavil. Zato je za našo družbo zelo pomembno, da prepozna kazniva dejanja in jih ustrezno sankcionira. Ne samo zato, da odreši družbo, ampak tudi zato, da odreši zločinca.

Zločin pa seveda ni samo umor, ampak recimo tudi korupcija. Ko sem igral Hamleta, nisem razmišljal o tem. Razmišljal sem o Hamletu in videl vse njegove probleme in mislil, da je najbolj trpeče bitje ... Danes mislim, da Klavdij trpi še bolj. To pomeni, da se ves čas vrtimo okrog problemov. In da je življenje pravzaprav na tej ravni, kot ga živim sam, eno samo vrtenje okrog težav. Gre samo za hierarhijo problemov. V svoji karieri še nisem igral človeka, ki ne bi imel vsaj enega velikega problema.

Gotovo. Tudi ta kriza, o kateri je toliko govora ... Zdi se, kot da jo poganjamo, kot da hočemo biti v njej. Kogarkoli danes vprašate, kako je, bo rekel, da je sranje. »Jebiga, saj se piše leto 2013, ne pa 2007.« S tem, ko govorimo, da je ves svet v riti, potem to pomeni, da sem tudi jaz v riti. In potem se človek še sam do sebe začne obnašati, kot da tone.

Seveda se. Ampak kako vstopamo v to kolesje, kako ga ustvarjamo in kako ga poganjamo ... Mogoče je to tisto, čemur pravimo kolesje zgodovine. Ki se stalno ponavlja. Skoraj vsak že potrebuje svojega psihiatra – kot da je to nekaj samoumevnega.

Seveda, da se raje, ampak zdaj že pet let ne igram košarke. Najprej sem si poškodoval koleno, potem sem sklenil, da moram shujšati, potem je hujšanje čakalo na koleno, koleno pa na hujšanje. Vidite, človek v kolesju. Vsak detajl odslikava celoto.

No, zadnjič sem jih res metal in se bom pohvalil, da sem jih od 25 zadel 24.

Ja, ampak to žal ni realno stanje, bilo je po dolgem času in takrat vedno vse zadenem. Kot bi me koš hotel zapeljevati in me zvabiti nazaj na igrišče. Tudi sicer sem bil kar dober strelec. Ampak da se navežem: Hamlet se tako začne, da je v deželi kaos, kriza – in tudi danes imamo občutek, da nič ne deluje tako, kot bi moralo. S tem, ko svojo lastno krizo opravičujem z družbeno krizo, sem stopil v krog, kolesje in ga soustvarjam. Dolžnost posameznika je torej, da se z vsemi štirimi upre lastnemu malodušju. Najbolje, da s humorjem in enim svetovljanskim veseljem nad tem, da smo.

Odra ne morem ločiti od svojega življenja.

Oder strašno razkrinkava človeka. Spomnim se, kako je Mile Korun nekoč rekel, da oder iz človeka potegne vse najboljše in vse najslabše. To zelo drži. A gledališče mi je že velikokrat pomagalo. Ko sem bil zasebno v kakšni neprijetni situaciji, sem si nadel kostum in pustil, da je neka druga zgodba šla čezme – je to delovalo terapevtsko. Še posebej, če sem igral tragedije. (smeh)

Ne vem, zakaj, niti po kakšnem kriteriju, ampak še vedno se imam za mladega igralca. Čeprav dvajset let ni kratko obdobje. To imam najbrž po svoji babici, ki je pri osemdesetih na avtobusu ponujala sedež šestdesetletnikom.

(smeh) No, zdaj ste me pa potolažili.

Za to gre zahvala več ljudem: Janezu Pipanu, ki mi je dosti zaupal. Na novo je konstruiral gledališče. Ima velikanske zasluge. Nisem mu hvaležen samo jaz. Na temelju celotne moje generacije je zasnoval izjemno obdobje. S svojim načinom je postavil model človeka – vodje gledališča, pa ne z neko radikalno estetiko, ampak s profesionalnostjo, požrtvovalnostjo in ljubeznijo do gledališča. Ves čas sem delal z vrhunskimi igralci, ki so me stimulirali in mi omogočali napredek. Za svojega mentorja in učitelja imam Mileta Koruna. On je bil moj profesor na akademiji. Okužil me je z gledališčem in mi pokazal, kako je mogoče gledati nanj, kako široko polje predstavlja in kaj vse lahko v našem miselnem svetu zapolnjuje. Nekoč sem ga vprašal, kaj je pravzaprav imel od gledališča. Odgovoril mi je, da mu je pomagalo, da ni znorel. Dobro sem vedel, o čem govori. Mislim si, da ga je resnično tako totalno doživljal. Gledališče je zanj vzporedni svet, vzporedno bivanje – z vsem svojim analitičnim umom, ki ga premore. (tišina) V našem gledališkem prostoru je ogromno ljudi, ki jih imam rad, pa ne zato, ker so dobri po srcu, temveč zato, ker dihajo s polnimi pljuči, ker svoj poklic opravljajo z neverjetno predanostjo. In prav ta predanost je najlepša stvar. Rezultati so popolnoma drugotnega pomena. Da greš z vsem tveganjem v stvari, ki jih počneš – tega, imam občutek, v politiki ni. Ni popolne predanosti. V politiki so vedno poleg še neke zgodbe, drugi interesi.

Slava in lastna pozicija. Ter ščitenje lastne pozicije. No, ne rečem, da sem sam imun pred vsem tem.

Slovensko gledališče je izjemno razvito. In še prej, tudi ljubiteljsko gledališče je bilo razmahnjeno po vsej Sloveniji. Težko boste našli človeka, predvsem starejše generacije, ki ni igral v kakšnem gledališču. Slovenija ima v tem smislu močno tradicijo. In ker je močna baza, se zelo veliko ljudi želi ukvarjati s tem poklicem. Vse to pripelje do tega, da lahko rečemo, da je slovenski teater precej dober, z boljšimi in slabšimi sezonami.

Ah, sezona sama po sebi ne pomeni nič. Predstave so tiste, ki so uspešne ali pa ne. V vsem Pipanovem ciklusu je bil v principu dober celoten blok sezon. Znotraj tega bloka pa je vrhunec sovpadel z letom 2000 ...

Ja, pa še Čakajoč na Godota, Ljudomrzniki in še bi lahko našteval ...

Predvsem po tem, da sem se na odru dobro počutil, da sem igral v dobrih predstavah. Najboljši občutek v gledališču je, ko veš, da igraš v dobri predstavi. Dobra predstava pa je tista, ki je dobro zamišljena, dobro napisana in dobro odigrana. V omenjenem obdobju nas je ogromno delalo z odličnimi režiserji in takrat smo čutili, da težko naredimo slabo predstavo.

Ne vem, če sem ravno vzor. Čutim pa naklonjenost.

Kvaliteta naše hiše je že od nekdaj večgeneracijskost. Gre za dovolj velik teater, da lahko sprejme več generacij. Pri mlajših vidim ogromen potencial, a morda za zdaj še ni imel dovolj priložnosti.

Imeli smo srečo, da v Dramo nismo prikapljali, najprej eden, čez dve leti še eden in potem še eden ... Sistem bi nas v takem primeru pogoltnil. Prišli smo skupaj in hkrati, korpus, ki se ga ni dalo spregledati; takrat je Pipan prevzel gledališče in dal nam je možnost. Velikokrat je namreč v življenju tako, da se nekaj izoblikuje takrat, ko se mora. Prilika naredi igralca.

Zelo rad hodim v teater. Glede te predstave, ne, ne vem, če bi hotel sodelovati ..., čeprav mi je bila strašno všeč. Vem tudi, da so igralci med nastajanjem tega projekta veliko pretrpeli. Bili so zelo pogumni. Jaz si tega ne bi upal. Nisem pripravljen tako razgaljati svoje intime. Morda sem v tem smislu bolj previden, konservativen, če hočete. Predstavo se da gledati z dveh prizorišč: na enem gledamo igralce brez maske, ki secirajo svojo zasebnost, na drugem pa sočasno poteka vrhunska Feydeaujeva burka. Kombinacija, ki postavlja temeljna vprašanja o teatru ...

Spomnim se, da smo ga delali dva meseca, potem pa smo v desetih dneh odigrali vse predstave.

Super vloga, zelo sem užival v njej. No, tudi Zucco je morilec. Kot kaže, mi ležijo ... Morda zato, ker nisem še nobenega ubil – pa lahko to storim na odru. (smeh)

Ena od pasti je, da najdeš svoj način igranja. Da najdeš modus vivendi na odru, ki ti je pri neki vlogi odgovarjal. Vsaka vloga mora biti izziv in jo moram začeti z nule. Moram jo »najti«.

Včasih jo preberem in jo imam. Včasih jo preberem, jo imam in izgubim. Ena od pasti je, da si, ko je ne najdeš, rečeš, v redu, imam preizkušen način, kako jo bom odigral. V takšnih situacijah se rojeva igralski manirizem. Življenje igralca je polno vsega. Polno lepega, fantastično lepega. Na odru sem imel tako lepe občutke, ki jih ne morem primerjati z ničimer drugim. Sem pa že stal na odru in me je peklo celo telo. Ker nisem vedel, kako naj igram.

Nič kaj dosti. Včasih samo čakam, da mine. Če ne vem, s čim naj pridem na oder, če ne ujamem vloge, je strašen občutek. Stati pred ljudmi in ne vedeti, kaj naj naredim ...

Pri meni to največkrat pride od lenobe. Ali pa da si domišljam, da natančno vem, kako in kaj, pa v resnici ni tako. Gre za občutek, brez temeljev. Hvala bogu se to ni velikokrat zgodilo. Ko pa se je, ni bilo prijetno.

Včeraj sva se pogovarjala o Hamletu. Igra vlogo, ki je na neki način konstrukt, ni napisana, je združena, za zdaj jo osmišlja ... O tem sva se pogovarjala. Včasih se pogovarjava o nogometu.

Seveda. Igralstvo je zame enigma, črna črka na belem papirju. Nič drugega, pravzaprav. Včasih enigmo rešim takoj, včasih plast za plastjo. Skozi pogovor se lahko odprejo vrata, ki mi pomagajo, da rešim prizor, odnos z nekom, celo vlogo. Takšna igralska bomba, kot je Igor, mi ima kaj povedati. Nikoli ni mogoče igrati tako, da se ne bi dalo še bolje. Če primerjava vlogo z življenjem, če rečemo, da je gledališče mimezis, potem lahko rečem, da nikoli ne morem nečesa posnemati tako dobro, kot je nekaj samo po sebi. Igra nima končne točke ...

Čutim, da me stvari spreminjajo, da se spreminjam. Kralj Ojdip mi je, na primer, odprl ..., začutil sem slehernika, ki je skrit v Ojdipu. Ta ves čas zalezuje samega sebe. Išče krivca za svoj problem. In na koncu se izkaže, da je edini krivec on sam. Za vsem, pravzaprav, stojimo sami. Če hoče človek kaj spremeniti, lahko spremeni le sebe.

(smeh) Drži. Čeprav sem z bogom v resnici mislil etiko, ljubezen, solidarnost. Več vere, pravzaprav. Vera ni za »prmej«, ni dokaz, vera je dvom in dvom rodi toleranco. Dvoma je premalo. Tudi tisti, ki govorijo o božjih postavkah – če v njih ni dvoma, ni vere ...

Večkrat sem že pomislil, da se moram počasi z njim nehati ukvarjati. Pred nekaj leti, ko se mi je zgodila nesreča in sem mislil, da se bom primoran nehati ukvarjati z igro, me je pa precej stisnilo. Ko sem ležal v rešilcu, sem razumel, da se je to zgodilo z določenim razlogom. Sicer pa imam teater strašno rad, dneve in noči razmišljam o njem.

V trenutku, ko sem se moral zabosti, sem se zabodel tako močno, da sem se naenkrat znašel na nekem polju, pihal je veter ...

To je bilo, še preden so posneli Gladiatorja (smeh). Tekel sem po polju in ta veter ... Ampak notranji glas mi je govoril, da je treba še nekaj narediti. Polja je bilo vedno manj, vse več je bilo teatra. Nenadoma je bila dvorana, pogledal sem okoli sebe, aha, Othella igramo, aha, zabodel sem se, Desdemona je mrtva, aha, samo še umreti moram. Zraven je stal Aleš Valič; po predstavi sem ga vprašal, kaj se je zgodilo, pa je rekel, da nič, samo malo dolgo je trajalo ...

Blagodejno vpliva name, ker ustavlja čas. Umetnost ustavlja čas. V trenutku, ko igram, ne morem početi ničesar drugega. Ne morem razmišljati o ničemer drugem. Čas je takrat skoncentriran v trenutek. Zaradi tega se razvleče, in ker se razvleče, se ustavlja in je moja percepcija drugačna. To je ta blagodejnost. Umetnost ustavlja čas na ravni večnosti. Zato mislim, da umetnost ni luksuz, ampak nujnost.

Ta stavek mi je bil zelo všeč. Ne samo zato, ker sem strašno užival, ko sem gledal Branka Šturbeja, ampak ker se mi je zdelo, da velja za vse človeštvo. In če ga izreče igralec na odru, medtem ko igra, mu daje s tem še več volumna.

Klistirajmo Srčka! v Slovenskem mladinskem gledališču. Zagotovo. In Nevihta v Mestnem gledališču ljubljanskem. Mislim, da ta predstava v sebi nosi nekaj, kar se zadnje čase zanemarja v teatru: totalno predstavo. Dobro zamišljena, dobro speljana, dobro izvedena predstava. Frontalna predstava. Ki se ne vrže v neko skrajnost, kar je danes lastnost mnogih predstav, ampak deluje na več ravneh hkrati.

Pred leti sem se naslednji dan po premieri počutil nekako negotovega, praznega, kot da se je ves smisel s premiero končal. Danes pa obožujem te naslednje dneve. Občutek imam, da se vračam k družini, naseljen sem z nekakšnim mirom. To je najbrž zato, ker sem za prej omenjenih dvajset let starejši.