Z glasbo sem se profesionalno začel ukvarjati pri štirinajstih letih. Igral sem na kitaro in bas kitaro.

Sam pravim takole: basisti so jajca benda. In če je tu še urejen bobnar, drugega sploh ne potrebujem. No, šalim se. Pomislite na Stingovega bobnarja …

Pravzaprav na vse tri (smeh). In potem je tu Stingova bas kitara in potem še Millerjeva kitara, ki vse melodično obarva. Tudi v večjih zasedbah, orkestrih, je basovska linija ključna, ona je tista, ki vodi, basovski toni vodijo vsak akord.

Bilo me je groza. V sobi smo bili Aki Kaurismäki, direktor fotografije Timo Salminen in jaz. In tam je bil ta aparat, kamera. Režiserjeva navodila so bila jasna: vzemi pištolo, na sencih preizkušaj, ali deluje, nato jo vrzi stran in začni listati strip. Aki se je po prvem poskusu obrnil h kamermanu in rekel: »V redu bo. Fant je rojen za življenje pred kamero. Snemajmo dalje.« Sprva nisem vedel, ali naj mu verjamem ali ne. Potem je dal še eno navodilo: naj bom to, kar sem.

Res je.

Morda. Morda imam resnično dar za to. Z leti sem ugotovil, da lahko naravno uravnavam ritem govora in barvo glasu. Zdi se mi, da je ritem v dialogih zelo pomemben.

Ne nujno. V mislih je treba imeti, kako situacija deluje navzven, torej, kako jo posname kamera. Če bi naju zdaj nekdo opazoval od strani in bi igrala, bi se, da bi se navzven videla moja naklonjenost, nagnil čez mizo k vam in še bolj pozorno nakazal, da me zanima, kar me sprašujete. To je lahko pravi ples pred kamero. Telesna govorica je pomembna.

Verjetno. Bile so situacije, ko sem razmišljal, ali naj imam roki sklenjeni, ali naj jih položim pod brado, naj se praskam pod brado ali po nosu. V prizoru po neuspešnem suši večeru v restavraciji v Drugi strani upanja, ko delavce pošljem domov, rekoč, da bom sam pospravil, sem se moral v popolnosti zanesti na svoj minimalizem, da sem lahko še bil verjeten.

Pač mu. Ampak Aki je v scenariju natančno popisal, kako je videti Valdemar, hmmm, kako bi povedal …

(Smeh.) Opisal ga je, da živi kot kip, ki mu je bilo za kratko obdobje v kamen vdihnjeno življenje. Ali kot nekoga, ki je nedavno preživel živčni zlom. Zato sem dva meseca igral tako (široko razpre oči). Izraz spremenim samo takrat, ko me Khaled udari obraz. Lahko bi rekel, da sem v tem filmu igral s tremi izrazi obraza.

Občinstvo najprej zazna, in tako smo pričakovali, komično plat. Valdemarju je bistveno, da lahko neovirano počne nelegalne reči, poslovanje izključno z gotovino, prikrivanje in zavajanje davčnih in ostalih inšpekcij … Hoče pa tudi pomagati Khaledu. Lahko bi celo rekel, da je Valdemar človek rokenrola, kljub njegovemu polikanemu videzu malega podjetnika, čeprav propadlega. Ima rokenrol dušo, tako kot jaz.

Živim po pravilih, ki sem si jih postavil sam, tako da nikomur ne škodujem, da ne počnem nič slabega. Ljudje, ki imajo dušo rokenrola, so bolj iskreni kot drugi. Če je le mogoče, pomagam tam, kjer je pomoč potrebna. Nimam policijskega dosjeja. Kar še ne pomeni, da me niso kdaj popisali, ko smo pankerji za kakšnim vogalom kadili marihuano.

Še živi, čeprav je nekoliko drugačen. Pank, s katerim sem odraščal, se je manifestiral predvsem z uporom proti Sovjetski zvezi ... Proti levičarjem? Ja, proti levičarjem. Danes se upiramo desničarjem, ki nas hočejo vsak dan, vsak dan posebej pojebati v oko. Predvsem povprečnega Finca, delavca. Ne vem, kako je pri vas, ampak na Finskem je vse zelo drago. Bankirji imajo v lasti vse, hkrati pa je za naš način življenja digitalizacija prehitra.

No, ja. Sicer pa se mi Nokia zdi dobra predvsem za pošiljanje smsjev. Najbolj smiselni sporočili sta: ljubim te in zapuščam te. To dvoje daje človeku smer in nekako odredi čas sekiranja v življenju.

Večkrat sem že povedal, da se imam za tretjega brata Kaurismäkijev. Živimo zelo preprosto, ne pa življenja slavnih in bogatih. Še mar nam ni zanj. Imamo svoje stvari; najlepše je, ko odrinemo na sever ribarit, muharit.

Za nekaj dni. Ribarimo in kuhamo, si pripovedujemo šale, snujemo projekte. Minimalizem. Seveda potem med promocijo filmov in na festivalih živimo v razkošnih hotelih, pustimo se razvajati.

Prepevati sem začel, še preden sem začel govoriti. Resnično glasbeno nadarjenost pa je v prvem razredu odkril učitelj glasbe. Imel sem popoln posluh, smisel za ritem.

Že kot otroka so me poslali na testiranje na Univerzo v Jyväskyli, kjer so hoteli preučiti, od kod moja tehnika petja, moč … Med petjem naj bi mišice žrela ostale karseda sproščene, da zvok lahko neomejeno potuje v okolje. Ampak to ni tako enostavno, menda. Za pevce je prehod med intervali, glasu od najnižjega do najvišjega tona njihovega razpona, lahko zelo zahtevno. Zame ni. Nekaj mora imeti pri tem moja telesna konstitucija … Način, kako pride moj glas iz telesa, je zelo naraven. Nikoli se nisem naučil tehnike klasičnega petja, pa sem jo od nekdaj obvladal. Visoke note lahko dosežem zelo hitro in zelo močno. Sem tako tenorist kot bas pevec. Ampak bistvena je bila kitara. Pri dvanajstih mi je mama kupila akustično kitaro. In takrat se začelo: vadil sem tudi po osem ur na dan. In vse vikende. Pri štirinajstih sem imel svoj bend, visok in močan poba sem ob večerih igral bas kitaro kot zvočno ozadje pri večerjah v restavraciji (smeh). In bili so navdušeni. Takrat sem dobil vzdevek Young Sibelius, po skladatelju Jeanu Sibeliusu. Bil sem zelo ponosen na to. Še bolj sem se učil glasbe, petja in igranja na kitaro. Potem pa sem odkril džez. Začel sem prepevati džez. Letos poleti sem ob spremljavi finskega vojaškega orkestra pel na različnih festivalih. Bilo je prav imenitno.

Ne, ni. Lažje je igrati na kitaro in peti. Možgani morajo trdo delati, da primerno uskladijo petje in igranje na bas.

Leningrajski kavboji so mislili, kot v osemdesetih takrat vse rock in pank glasbene skupine Srednje in Vzhodne Evrope, da je treba v Ameriko, ker da samo Amerika lahko zagotovi prepoznavnost in uspeh. Zato smo posneli film Leningrajski kavboji gredo v Ameriko, kjer tako ali drugače menedžer pokrade vse. Ali kdorkoli drug. Tudi danes je podobno. Ko je človek mlad, se mu zdi, da je življenje kot široka avtocesta, na kateri lahko sreča in pobere vsakogar. Misli, da je vse mogoče in da je vse možno tudi doseči. Danes poučujem petje, igranje bas kitare na poletnih taborih … Svojih idej nikoli nisem prepustil preteklosti, uresničeval sem eno za drugo.

Seveda. Rad investiram v ideje in jih potem prodam. Prva je nastala iz prijateljevega irskega puba, ki je bil v bližini kitajske restavracije v Helsinkih. Poznate kitajske samopostrežne restavracije? Hrana je naložena v posode ves dan, vse je hladno, zanič, skratka. Počakali smo, da so Kitajci propadli, in prevzeli smo njihov prostor, ki je bil tik ob pubu – ju združili. Odprli smo skandinavsko restavracijo.

Pretežno. In pretežno je prevladoval losos. In finsko pivo. Različne vrste gob. Jelenje meso. Bila je res dobra restavracija, s čudovito notranjo opremo. Potem sem poklical prijatelja, kuharja, ki je delal v eni od najboljših londonskih restavracij z michelinovimi zvezdicami. Takoj se je odzval in postal glavni kuhar. Resnično se je dobro jedlo pa tudi veliko. Osem let. Potem sem odprl še večjo v nakupovalnem centru blizu mesta. Dve leti sem jo urejal. Ker gre za ogromen nakupovalni center, so bili v njem tudi koncerti finskih glasbenih skupin, prostor je lahko sprejel do 8000 poslušalcev. Dobil sem ekskluzivno dovoljenje za prodajo hrane in pijače med koncerti. Toda lastnik nakupovalnega središča je bil idiot. Šefi drugih gostinskih lokalov, ki so morali biti v času prireditev zaprti, so se začeli pritoževati, češ, toliko obiska, mi pa ne moremo ustvarjati prometa. V restavraciji sem imel zaposlenih 120 ljudi. Potem smo to veliko reč prodali. Sočasno pa sem se že zanimal za nakup lokala na severu, pravo domačo restavracijo v Kuopiu, ob jezeru. Najeli smo nekaj koč za oddajanje prenočišč ter sedemnajst čolnov in gre nam kar dobro.

Ne, ne. Ukvarjam se s posli. Moram nekaj početi, vsak dan. Sicer bi postal depresiven.

Preprosto. Reče mi, naj se pripravim, ker bo kmalu začel snemati nov film.

Veste, kakšna? Zelo preprosta. Kamermanu zaukaže postavitev na bližnje posnetke in reče: kamera teče. Tako se sporazumevava. Ne preostane mi drugega, kot da odigram svoje pred kamero. In njegov slog, ki sem ga pravkar skušal opisati, ne zahteva nič drugega kot minimalizem. Tako je bilo tudi v Drugi strani upanja: pripravil sem tri izraze obraza. Leta 1999 mi je v filmu Juha namenil vlogo, v kateri nisem govoril. Od takrat je moja edina zahteva, ko igram v filmu, ta, da če mi že da vlogo, naj bo govoreča. Da se bom lahko vsaj malo poigral z besedami. Kot veste, po njegovem naj bi replike pomenile nekaj takega, kot je metanje zidakov ob tla. Lahko bi rekel, da me je v Drugi strani upanja najbolj režiral doslej.

Ker med snemanjem nisva popila niti kapljice alkohola. Rigoroznost sva vadila na vsakim koraku in z vsakim korakom.

(Smeh.) Lahko to preskočiva?

Ja. Bilo je poletje leta 1983, bili smo na manjši leseni ladji, šli smo se nekakšno krajše križarjenje. Takrat sem bil član benda Sleepy Sleepers. Bila je noč, ostale je že pokosila utrujenost, predvsem alkohol, vztrajala sva samo še jaz in kapitan Aki. Takrat je na strehi barkače rekel, da je vino, ki sva ga srkala, tako dobro, da bo nemudoma sedel k delu in napisal vlogo zame. In jo tudi je. Postal sem Frank, eden od petnajstih Frankov v filmu Calamari Union. Igral sem v štirinajstih Akijevih filmih, sodeloval sem tudi z njegovim bratom Miko in omogočila sta mi delo z Jimom Jarmuschem. Vesel sem vseh teh prijateljstev, vesel sem, ko se zberemo, ko se nam pridružijo Akijevi sosedi iz Portugalske, ko gremo lovit losose … Znam razveseliti druge, znam organizirati zabave, znam voditi posle. Poglejte, hotel, v katerem se pogovarjava – v dveh letih bi ga znal spremeniti iz tega dolgčasa s tremi zvezdicami v nekaj zanimivega s petimi.

Prodal bi ga. Mislim, da je čas, da se ga proda.

Preprosto vem. Pripravljen je za prodajo.

Da se ne navežete na tisto, kar ste ustvarili. Navežete se lahko samo na ženske, moške, otroke in vsa ostala živa bitja. In na kitaro, na več kitar. Ne pa na denar ali zgradbe. Ali na energijske vire teh ali onih vrst.

Imenitno. Igral sem ob šolanima igralcema Tomiju Salmeli in Kariju Väänänenu ter imenitnem Mattiju Pellonpääju. Jarmusch je, ko smo se na snemanju trije postavili ob cesto, čakajoč na taksi, rekel, da moram narediti nekaj korakov, tako da bodo gledalci videli, da smo pijani. Naredil sem svoj standardni zanašajoči pijanski korak, ki ga menda storim, ko sem vinjen (vstane in ga sredi avle hotela pokaže), in bil je zadovoljen. To je on.

Nikoli ne bom pozabil, kako smo z ekipo finskih seniorjev, na turnirju so lahko sodelovali samo igralci, stari nad 35 let, igrali hokej na ledu na Floridi, v mestu Daytona Beach. Takrat sem bil še kar soliden igralec hokeja. Z menoj so bile tudi žena in hčerki. Nekega večera sem se spomnil na Jima in ga poklical v New York, češ, kako je in kaj počne. Pa mi je odvrnil: »Kje si pa ti?« Povedal sem, da sem na Floridi, na nekem hokejskem turnirju. »Kakšen hokej!?« je pihnil v slušalko. »Naslednji teden je premiera filma Noč na Zemlji, pridite v New York.« Naslednje jutro so nas na recepciji čakale letalske karte in v New Yorku so nas z letališča pospremili v neko imenitno stanovanje na Manhattnu. In potem rdeča preproga z Winono Ryder in Geno Rowlands, uf, nepozabno.

Predvsem je lepo. Niso vedele mojega imena, ampak spraševale so me, a ste vi igralec iz Kaurismäkijevih filmov? Včasih se, ko sedim v kakšnem hotelu na drugem koncu sveta, daleč od doma, sprašujem, koliko je v meni še tistega štirinajstletnika iz enostarševske družine, mama je bila medicinska sestra, iz okrožja Julkola Kuopio, ki je imel svoj garažni bend. Če rečem otroštvo, slišim glasbo, vidim mamin obraz in moje veselje do nogometa. Lahko rečem, da je bil prelomen trenutek, ko sem zelo močno začutil, da se moram posvetiti džezu.

Na to sem izjemno ponosen.

Včasih. Ta čas potrebuje anarhiste.

Na Finskem smo imeli skladatelja popularne in folk glasbe, dirigenta Rauna Lehtinena, zložil je nekaj uspešnih evrovizijskih popevk, ki je v mladosti nosil podobno brado, kot sem jo imel v filmu Leningrajski kavboji gredo v Ameriko. Ko smo začeli razmišljati o kostumografiji in maski v filmu, sem šel v trgovino, si kupil to brado in jo nalepil na obraz. Ko sem se pojavil pred Akijem, se nisva mogla nehati smejati. In tistega smeha dveh pankerjev, eden od njiju je imel gladko počesano naoljeno evrovizijsko brado, ne bom nikoli pozabil. Včasih takšne majhne, posrečene domislice povežejo dva med seboj tako, kot ju ne bi moglo nič drugega.