Ja, so. Pacino ni samo neverjeten igralec, mislim, da mora imeti čisto poseben značaj, ki ga dela tako markantnega. In seveda mediteranski melos.

Umetnost flamenka lahko danes beremo na različnih ravneh, tako kot književnost ali likovno umetnost. Flamenko je predvsem zaščitni znak Andaluzije. Od tam se je razširil v svet. Flamenko, ki ga vidimo po svetu, je klišejsko zapakiran; ima spremenjen koncept, žal pa večina ne pozna njegove tradicije in prvinskosti, večinoma gledajo predstave, ki nimajo nič skupnega z resničnim sporočilom te umetnosti, so površne in tudi trivialne.

Flamenko je zame strast. Strast, ki ponuja neskončno svobodo. Način, kako na novo odkrivam, kdo in kaj sem v tem svetu. Družba, v kateri živimo, je vse bolj premočrtna in enoznačna. Utesnjuje me. Zato mi flamenko pomeni pobeg v svetove, v katerih svoboda domišljije nima meja in v katerih odločitve ne naletijo na sodbe. Jaz pa se rad odločam avtonomno, zato je moj flamenko pobeg. A je vedno osnovan na tradiciji. Flamenka se nisem učil z učiteljem, prevzel sem ga od očeta, ki mi je dal vedeti, da je flamenko del naše kulture. S to razliko, da flamenko za naju ni bil folklora, ampak umetnost. Umetnost pa ne sme vsebovati manierizmov. To me ne zanima.

Navdih najdem povsod. Ples je ples. Človeško telo se odziva na vse, flamenko je zelo organski ples. Charlie Chaplin je bil imeniten plesalec, zelo ustvarjalen. Od njega se lahko učimo plesalci, igralci, režiserji, sociologi, filozofi, vsi, ki tako ali drugače proučujejo človeka.

Predstava Golgota govori o teatralizaciji religije. Bartabas se giba v univerzumu konja, moja transformacija pa se zgodi na sredini predstave, ko si nataknem kopita. Postanem žival, konj. Bartabas prihaja iz sveta konjev. Zamislila sva si, da bi se v predstavi konj spreminjal v človeka in obratno. To je, poenostavljeno, tudi bistvo Bartabasove poetike. Gledalec v nekem trenutku ni vedel, kdo je konj, kdo človek in kdo Bog. To je bil njegov koncept in znotraj tega vprašanje: ali Bog obstaja, ali obstaja Bog v konju, je človek Bog ali Bog obstaja? Ko se spremenim v konja, skušam odgovoriti na vsa ta vprašanja. Obenem naj povem, da je ples povezan tudi z arhitekturo in slikarstvom. Vse, kar je vizualno, je povezano s plesom.

Seveda. Celotna umetnost nosi v sebi preteklost. Govoriti o življenju skozi umetnost, flamenko, zame pomeni živeti v sedanjosti, a kazati na prihodnost. Po drugi strani ni vsa umetnost, ki smo ji bili priča v preteklosti, dobra ali kvalitetna. Lahko se tudi navdihujemo pri njej, a le zato, da jo nato transformiramo. Za vsakega umetnika je pomembno, da razume resničnost, da jo lahko potem spremeni v nadrealizem, fantazijo. Predstavljati na odru čisti realizem je nevarno.

Zato, ker občinstvo tisto, kar doživlja v vsakdanjem življenju, jemlje zelo dobesedno. In če mu to isto stvar na odru pokažemo takšno, kot je, bo tudi slednje jemal dobesedno. To pa ni več umetnost. Je puhla kupčija. Vsak mora svojo resničnost s pomočjo umetnosti transformirati v nekaj, kar je več. Ji dodati višjo vrednost bivanja, če hočete. Vsak si mora, še posebej umetnik, zgraditi lasten ustvarjalni univerzum. Živimo v zelo sterilnem času, polnem slabe glasbe in slikarstva, kolikor ga še je … Zelo malo je umetnikov, ki se niso kompromitirali. Gre predvsem za tiste, ki nočejo samo zabavati občinstva.

To pogosto počnem. Tako se povežem s tlemi, zemljo pod njo.

(smeh) Za zdaj nič. Moral bi stati. Zaplesati. Občutiti različna tla pod nogami, dobesedno in v prenesenem pomenu, tega me je naučil oče.

Plesanje flamenka je bil njegov poklic. Ko je zapuščal ta svet, mu je bilo jasno, da je tradicija flamenka, kakršno je poznal in vzdrževal, v težavah. Ni mu bilo vseeno. Bil je človek z integriteto, ponosom. Tako je plesal in tako je tudi živel. Edini način plesa flamenka, ki ga je poznal, je bil tisti, ki je zahteval natančen študij. Bil je izobražen in moralen. Če imaš takšne starše, obstaja velika verjetnost, da boš zrasel v dostojnega človeka.

Ne takoj. Na začetku sem imel težave, ker sem bil preveč nemiren. Potem me je oče začel učiti. In potem še kdo drug, ki pa ni bil maestro v pravem pomenu besede.

To ni novost. Flamenko smo ob zvokih električne kitare plesali že dolgo nazaj. Ko sem bil otrok, sem plesal brez glasbene spremljave, v tišini. Z leti me je začel spremljati kitarist, nato še vokal, spreminjal sem glasbene spremljave, s klarinetom, violo, violinami, klavirjem … Z zvonovi. Danes vem, da če ni zvočne, glasbene spremljave, ne morem plesati.

Zvonovi ne omogočajo ritma, dajo pa emocijo. Kontemplacijo. In znotraj tega najdeš ritem. Plesati flamenko na zvonjenje zvonov rodi čustva, ki bi jih kaj drugega težko. Pri sodobni umetnosti pogrešam prav to: čustva. Odzive.

Umetnost je neizogibno odsev stanja v družbi, nelagodnosti in strahu, ki sta se zasejala med ljudi, napadi na kulturo in umetnost se vrstijo, in zato se mnogi, tudi v umetnosti, zatekajo v romantizacijo preteklosti. Seveda morajo nekdanji umetniki biti navdih, toda brez na novo akumuliranega znanja to nima smisla. Vsak umetnik mora predstavljati svojo ero, tako kot je Picasso svojo ali pa van Gogh svojo. Njihova umetnost nas ne sme omrtvičiti, umetno blazirati, postavljati si moramo nova in nova vprašanja, ki jih od nas zahteva današnji način življenja.

Flamenko je zame osebna molitev, edini način, pravzaprav, da skozme steče prvinska življenjska energija. Zanima me vse, kar je sugestivno v čustvih in doživljanjih sveta. To zame pomeni notranjo svobodo in svobodo izražanja. Že ime Carta Blanca omogoča, da se vanjo »zapiše« vse. Omogoča mi, da se s plesom premikam iz enega univerzuma v drugega, brez omejitev, cenzur, pričakovanj. Za to sem neizmerno hvaležen.

Seveda. Tisto, kar čutiš, preneseš v gib. Pri plesu flamenka energija potegne plesalca in občinstvo, seveda tehnika, preciznost in doživetost izvedbe. Ampak treba je znati ujeti energijo in jo znotraj plesa spreminjati, transformirati, stopnjevati. Tega te lahko nauči samo vrhunski mojster flamenka. Lahko prenese nate, če si dovolj dovzeten in odprtega duha. Če si se voljan učiti. Ko sem bil mlajši, sem se zanašal samo na formo, če bom nekaj lepo odplesal, bo v redu. Ker še nisem poznal moči in učinka energije, ki se sproža in sprošča pri plesu flamenka. Danes, v času novih tehnologij, mnogi plesalci mislijo, da je dovolj, če si tisočkrat pogledajo določene vrhunske posnetke plesa flamenka in se ga naučijo na pamet, ga kopirajo na svoje telo. Napaka. Energije ni mogoče kopirati. Treba jo je proizvesti, akumulirati in čisto fizično, telesno, predati naprej …

Velika. A mislim, da gre predvsem za razliko v interpretaciji. Danes je lahko bolj bogata, danes med plesom lahko izraziš in ponazoriš vse; nekoč so se nehote držali pravil zadržanosti, odmaknjenosti … Ne vem, ali sem izbral prave besede. Oče je bil velik plesalec flamenka. Toda mislim, da sam plešem precej bolj organski flamenko, kot ga je plesal on. Oče se je moral podrejati načinu plesa, ki je bil zelo uniformiran, takrat so vsi plesali enak flamenko, flamenko diktature. Podobno kot je bil nekoč uniformiran Ruski balet, danes pa je balet veliko bolj sproščen. Pri flamenku gre za podobne reči. Danes boste našli flamenko na Broadwayu, v muzikalih, povsod … Nekoč to ni bilo mogoče.

Seveda. Izumljati se vedno na novo je smisel mojega profesionalnega pa tudi zasebnega življenja. Sem raziskovalec na poti, ki jo tlakujem sproti. In prav je, da je tako, življenje osmišljajo vprašanja, ne toliko odgovori.

Najverjetneje. Ampak pri kubizmu je tako – ali ti je všeč ali pa sploh ne. Odpira nove poti, rešitve, ki niso na prvo žogo, še več, sploh niso samoumevne.

Ples v paru mi sploh ne ustreza, če sem iskren. Ustreza mi, če je to dober trening, dobra vadba … Tehnika telo na telo je precej prisotna v sodobnem plesu, ampak jaz ne dam veliko nanjo. Pri mojem flamenku ni potrebna … Toda obstaja tudi izjemen flamenko v paru, Cristina Hoyos in Antonio Gades, na primer. Naredila sta revolucijo. Ampak veste, to, »ljubim te, jaz ljubim tebe, jaz tebe ne več, in jaz potem tudi tebe ne več«, to izražati v flamenku se mi zdi absurdno … To nima nič z resničnim življenjem, to so pravljice.

Da ne bi napak razumeli, ne gre za mačizem, seksizem … V Golgoti se v nekem trenutku popolnoma prekrijem z belo rjuho, zakrijem vse sledi, ki bi lahko govorile o moji spolni identiteti. Šele takrat postane zares zanimivo, zame kot plesalca in za gledalce. Kdo sem? Ne vem. Pojdimo raziskat.