Včasih tako nanese. Čudno sem se počutil. Na predstavi je bilo veliko mojih prijateljev in znancev, v prvi vrsti je sedela novinarka, ki bo z mano delala intervju za Sobotno prilogo, torej vi, kmalu pa sem opazil tudi znanega slovenskega filmskega režiserja.

To mi pomaga ohranjati stik – s trenutkom, s sabo in s publiko. Cilj je preprosto zares govoriti gledalcem. Včasih me dejstvo, da vse ljudi vidim in jih tudi poznam, zanese. Vmeša se ego in potem mi pozornost prevzamejo nepotrebne misli. Zlasti med predstavo, ki ste jo gledali, sem se spraševal, kako jo doživljate gledalci, ali moji prijatelji uživajo, kako gledate vi in kaj si o tem, kar gleda, misli režiser. Po nepotrebnem sem se obremenjeval, zdelo se mi je ...

Zdaj ste me pa presenetili. Moja izkušnja predstave je bila drugačna, slabša, ker sem večino časa iskal stik, namesto da bi govoril misli in pripovedoval zgodbo. Zdelo se mi je, da se borim s sabo in se ne morem otresti samega sebe. Iskal sem način, kako naj te občutke izrazim, da se potem lahko neham ukvarjati z njimi, in na srečo sem ga našel v vrhuncu predstave, improvizaciji z zneski. Na čuden način se je spojila vsebina tistega prizora in moji občutki cele predstave, razjezil sem se, dal sem si duška in od takrat naprej sem se usedel v trenutek. Ta premik je bil zame najbolj dragocen pri tej ponovitvi. Proces dela pri Nemoči s Primožem Ekartom je bil čudovit, zdaj pa se lahko učim še od vsake ponovitve.

Vedno si pri stiku z gledalcem pomagam z danim trenutkom. Recimo, da nastopaš na ulici. Prizorišče prečka mlada mamica z vozičkom. Če je ne opaziš in priznaš, boš izgubil stik z danim trenutkom in posledično s publiko. Če pa dogodku daš prostor in ga ne zanikaš, temveč vključiš, bo to stik s publiko še okrepilo. Dejstvo, ki se je zgodilo, bo gledalce in izvajalca posrkalo v ta trenutek zdaj. Oder Drame ni v tem čisto nič drugačen. Mislim, da dober igralec vedno vzpostavi odnos s publiko, seveda pa obstaja tisoč načinov, kako lahko to naredi.

Haha, to se jaz sprašujem že nekaj let. Mlad. Neumen.

Vsekakor.

Zasluge pripisujem π – piju, ne predstavi, ampak decimalki. Verjamem, da z zanimanjem za določeno stvar bistrimo svoje jedro, ki se nato zrcali tudi v okolje. Na podlagi tega nas ljudje predalčkajo in prepoznajo, kar je lahko tudi slabo. Sredi akademije sem se začel učiti decimalke števila pi. Na videz neumno početje, ki me je zelo zanimalo in povsem posrkalo, predvsem pa je dejavnost v moji smeri, ki je sprožila plaz različnih priložnosti, da se to zanimanje izrazi še na druge načine in sem vsakič lahko še bolj jaz. Včasih me je strah, da bi mi postalo vseeno. Mislim, da je najbolj pomembno, da ostajam dejaven in zvest samemu sebi. Tudi totalno len. Trud je predvsem v iskanju poguma, da delam tisto, kar želim in me zanima. Mislim, da potem zrcališ podobo človeka, s katerim je užitek delati, še posebej pri nas, kjer smo ves čas v istih skupinah in delamo skupaj. Tudi če se zdi, da delaš sam, mislim, da še nobene stvari nihče ni naredil sam.

Iz manka, gotovo. Zelo rad navdušim ljudi. Ali je to slabo ali ne, ne vem, ampak takšen sem.

Rad navdušim ljudi, rad imam, da se z menoj dobro počutijo, čeprav sploh ni nujno, da sem jaz tisti, ki jih navdušujem. Rad imam ta občutek, rad sem navdušen. Obenem pa sem tudi tiste vrste človek, ki hoče izboljšati stvari, ki mu ne gredo. In spomin je eden takšnih. Hotel sem imeti fotografski spomin in pika. To je bila najbolj neumna otroška želja. Moj spomin je slab in brskati sem začel za različnimi tehnikami pomnjenja.

Ja.

Vsak odličnjak bo rekel, da je bil ležerni odličnjak, ker je danes slabo, če se kdo uči.

Ja. Epidemija odličnosti na vseh področjih, ves čas. Pa dobrega počutja in totalne sreče.

Ja, ampak ker sem počel toliko stvari hkrati, sem v resnici bil pri pouku samo četrtino ali polovico časa.

Ne, status kulturnika! Veliko sem delal v dijaški skupnosti in imeli smo tudi gledališče, pravzaprav kar močno gledališko sceno, za kar sem sedaj zelo hvaležen. Lahko sem upravičeno manjkal in bil prisoten takrat, ko sem hotel biti ali pa ko je bilo to res nujno. Če bi moral biti ves čas v šoli, bi se posušil, ne bi zdržal tistega tempa. Rad se učim stvari, rad si jih zapomnim. To mi je bil tudi v šoli vedno izziv. Jutri je test, ampak kako naj si zapomnim vso to snov? Začel sem se uriti v tehniki palača spomina in potem je šlo vse kot po maslu. Mar ne bi bilo super, da bom čez dva tedna lahko pomislil na to sliko, kjer sva zdaj, in se spomnil vsega?

Spomnim se situacije, ko sem vstopil, ko sva šla ven, pa sem se preveč ukvarjal s tem, kaj me boste vprašali in kam me peljete (smeh).

Ne, zdaj predvsem zvečer.

Naredim pregled vseh prostorov dneva po vrsti. To je ena boljših stvari, kar sem jih kadarkoli delal. Cilj je, da se spomnim vseh prostorov, ki sem jih čez dan obiskal, in njihovega zaporedja. Potem začnejo vznikati tudi druge podobe in hitro se spomniš vseh pogovorov in dogodkov. V tej arhitekturi dneva vidiš, koliko vsebin ostane z nami. Verjamem, da je vsak spomin nekje shranjen, samo priti je treba do njega. Nimam pa te vrste spomina, o katerem ste me spraševali – želel sem si ga, fotografskega, pa mislim, da ne obstaja.

(Smeh.) Ups, ostala je od včerajšnje predstave, prepričan sem bil, da sem jo izbrisal.

Imava neke vrste simbiotičen odnos oz. mogoče sam jaz bolj njegov zajedalec. Ljudje mislijo, oh, glej ga, obseden je s števili, a nisem. In tudi matematik nisem. Edina stvar, ki mi jo število pi ves čas daje, je odličen poligon, da si zapomnim abnormalno število podatkov – neskončno je, v njem ni logičnega zaporedja.

Ne, pi je neskončni niz številk, kjer ni logičnega zaporedja oz. ga za zdaj še niso našli. Pomagam si s tehniko palače spomina, s katero pretvarjam te števke v različne podobe, ki vedno vsebujejo osebe, predmete in akcije iz mojega življenja, te podobe pa potem umestim na pot, ki daje strukturo in omogoči priklic. Najtežji del je gradnja podob, da si jih lahko v domišljiji dobro predstavljam.

Uporabim vse čute in poskusim ustvariti čim bolj nenavadne in odštekane podobe, ki so vedno skrajne v določeno smer – grozne, lepe, odbijajoče, privlačne, smešne, žalostne. Potem si te podobe predstavljam v prostorih iz vsakdanjega življenja, ki so povezani v eno pot – to je struktura palače spomina. Ko je vse to ustvarjeno, lahko začnem naštevati decimalke, ki sem si jih zapomnil, tako da pretvarjam podobe po vrsti nazaj v števila. V resnici je ta zadnji del, ki ga ljudje vidijo in slišijo, najmanj zanimiv.

So. A najbolj zanimivo je, da se z njimi dogajajo stvari, ki so navadna kombinatorika. Nimam nadzora nad tem, kako se bodo te podobe oblikovale. To jim narekuje zaporedje števk. Jaz samo vem, kaj nekaj je.

Tudi. Na primer, imam podobo prijatelja, naslednja akcija števke je potapljanje, potem je predmet fotokopirni stroj. Se pravi oseba-akcija-predmet. In zdaj moram te tri stvari združiti v sliko, ki bo predstavljala šest števk. V svoji domišljiji zelo rad postavljam ljudi, akcije in predmete na način, ki se zdi popolnoma nemogoč. Iz tega nastanejo precej nenavadne asociacije. Domišljam si, da vadim »čudno mišljenje«, da gojim neke čudne podobe in jih ves čas nosim s seboj. Seveda sta fascinantni tudi koncentracija in hitrost asociacij, a ljubezen do teh nenavadnih podob se mi zdi močnejša.

Po nekem naključju sem 31, ampak to ni povezano s pijem. Je presenetljivo naključje.

Po principu oseba-akcija-predmet je 31, torej jaz, ki zalivam meto.

Ja. Moja ljubezen do mete je velika in izhaja še iz časov, ko sem prek študentskega servisa delal na bazenu in tam gojil in zalival meto. To je to. Nič globljega ni za tem.

31 sem jaz, 01 je Kristus in njegova akcija je žganje, 02 so labodi oz. je Natalie Portman, ki pleše balet z labodi. 310102 sem tako jaz, ki žgem labode. Če pa premaknem 31 na drugo mesto te 6-mestne številke, če je 013102, bo pa to Kristus, ki zaliva labode. Če pa dam 31 na zadnje mesto, bo to Kristus, ki pleše balet z meto. To je malo bolj zapleteno, a pomeni samo to, da mora vsaka števka imeti 3 podatke: osebo-akcijo-predmet. Gre za tehniko, trik, ki ga uporablja veliko miselnih atletov na svetu. Palača spomina pa pomeni pot, na katero shranjujemo stvari, ki si jih želimo zapomniti na konkretne načine, da jih pretvarjamo v zapomnljive stvari. Lahko bi na vsak prostor te poti dal eno številko. Potem bi potreboval 3000 številk za 3000 postaj, kar je kar veliko. S tem trikom pa lahko 6 števk pretvorim v eno sliko in zasede eno postajo – gre za optimizacijo.

Lahko vam povem, kdo so moji igralski idoli, ampak 18 pa ne želim izdati. Naj ostane moja!

Prepričan sem, da se zaradi svoje plastičnosti ves čas spreminjajo. Najbolj znana je študija o londonskih taksistih, ki imajo povečan hipokampus, predvidoma zato, ker morajo v spominu ohranjati celoten zemljevid Londona, torej veliko prostora. Kar uporabljaš, se okrepi. Saj podobno je pri šprinterjih, tudi njihove mišice na nogah se zaradi treninga spreminjajo.

Sem, vse do takrat sem mislil, da sem domišljijske podobe tvoril naključno, da sem pač tri parametre naključno združil v nekaj četrtega. Ko sem pa hotel iz teh podob tvoriti prizore, mi je postalo jasno, da je v vsaki od teh »naključnih« podob tičal en moj vozel, nekaj, kar me vznemirja.

Potapljanje je 56, a … A števke sem naredil veliko prej, preden sem začel trenirati potapljanje na dah. Čeprav je tu notri vključeno potapljanje, nima takšne funkcije. Zdaj posodabljam sistem kodiranja števk, rad bi ga izboljšal, tam pa potapljanje igra veliko vlogo.

Samo po sebi ni tako veliko, problem je, ker imam zraven rad še druge stvari. Najtežje čakam na predstavo, najtežje pridem v gledališče uro in pol prej in tam čakam … Več ko imam časa na razpolago, bolj začnem komplicirati.

V vsem. Mogoče kdaj preveč racionaliziram. Čeprav potem spoznam, da nima smisla; pri Nemoči in Piju imam ogromno količino teksta. Vzpostavil sem nekakšno vraževerje, da moram pred vsako predstavo ponoviti tekst. Potem pa se po spletu okoliščin zgodi, da tega ne storim, ker pridem na predstavo samo petnajst minut prej in ugotovim, da vseeno gre, saj sem predstavo igral že štiridesetkrat in je del mene. Trenutno najboljši potapljač na dah na svetu pravi, da nima prej nobenih priprav. Potapljanje na dah je zelo psihološka stvar. Pravi, da se niti ne prehranjuje najbolj zdravo, ne razmišlja o vseh malenkostih in podrobnostih do obisti, pa je vseeno najboljši na svetu. Njegova priprava je, da nima priprav. Enostavno zaupa v to, kar je treniral, in to naredi. Kajti včasih priprave samo še bolj zapletejo stvari.

Zato se mi zdi dobro v igralski veščini iskati način – ne gre za športno, ampak samo tehnično miselnost, kako narediti tako, da bo najbolje zame in za gledalce, da bomo imeli lepo in pristno izkušnjo. Tako kot verjetno športnik razmišlja, da bo čim bolje speljal zavoj, jaz razmišljam, da se bom čim manj obremenjeval z napačnimi stvarmi in govoril bistvo, izražal in igral. Potapljanje na dah je podobno igri v gledališču. Nastop in potop sta najboljša takrat, ko si najbolj sproščen in v stiku s sabo in trenutkom.

Odkar vem zase, sem ves čas pod vodo. Ko sem bil majhen, sem se ves čas potapljal v domači kadi in poslušal zvoke hiše. Na morju sem bil ves čas pod vodo in sem se potapljal. Eno leto sem imel na morju vnetje ušes in nisem vedel, kaj naj s sabo. Potem sem se na youtubu naučil žongliranja in od takrat naprej obožujem tudi to. Naslednje leto sem žongliral pod vodo. Pred tremi leti pa sem odkril, da je potapljanje na dah mogoče trenirati, in od takrat še nisem odnehal. Najboljša stvar potapljanja na dah je, da se soočam s tem, da ne morem z glavo skozi zid. Da ne gre.

Ja, v procesu dela in v življenju ves čas rinem z glavo skozi zid. Tudi na silo. Ko si nekaj zamislim, hočem to tudi doseči. Pri potapljanju na dah pa vidim, da to ne gre. Seveda si lahko postavim cilj, a ne morem ga doseči na silo. Počasi se učim ljubezni do sebe v želji napredovanja. Obenem ponuja potapljanje na dah cel kup elementov, ki so res nekaj primarnega, nekaj lepega, občutki padanja, breztežnosti ... Ampak jaz se najraje srečujem s svojimi mejami in trmo. In sva spet pri sproščenosti – za maksimalen cilj je dobro biti sproščen. Podobno kot v gledališču. Paradoks je, da moraš biti na dogovorjeno repliko, na dogovorjen premik, spontan. Enako kot v športu oziroma povsod, kjer govorimo o najboljšem performansu. Verjetno je v poslovnem svetu isto.

Najboljša stvar te predstave je, da sem v njej lahko žalosten. Ljudje me pogosto doživljajo kot zelo pozitivnega, energičnega, recimo iskrivega, a v bistvu sem še marsikaj drugega. V Nemoči sem enostavno lahko slabe volje, žalosten, potrt in iz tega nekaj oblikujem. Če bi ves čas igral samo vesele in radostne ljudi, bi se počutil ujetega. V Nemoči sem lahko vse, kar tudi sicer sem: ker v resnici sem resen in tudi žalosten, kadar sem sam.

Ne vem, zakaj sem se odločil za tega žakoja. Nekaj je bilo. Nikoli si nisem zares želel papagaja, potem pa sva se z dekletom popolnoma navdušila nad njimi, zanimalo naju je, od kod ta njihova iskrivost …

Seveda, ampak žako ene stvari resnično razume, neverjetno bitje je.

Dobro jutro. To je znak, da ga morava dati iz kletke, da hoče preleteti prostor in se nahraniti.

Vse govori in veliko poje. Veliko improvizira, podobno kot dojenčki. Če govori pa-pa nekaj časa, bo začel govoriti tudi pa-pi, pa-pu, pa-po. Isto je z melodijami. Fascinantno je, kako ima lahko takšna mala kepa perja, s tistim malim kosom živčevja, toliko razumevanja. Seveda na neki drugi ravni, a lahko komunicira. Ne le z besedami, tudi z obnašanjem. Neverjetno.

Sem poskušal, a ne zagrabi. Od Naceta res ne morem preveč zahtevati, ker mi da jasno vedeti, česa si želi in česa ne. Tudi s kljunom, kar je lahko precej boleče.

Ne znajdem se še najbolj, manjka mi izkušenj. Ta način dela je zelo drugačen, kot smo ga bili vajeni na akademiji. Zdaj vidim, da moram biti v Drami res vrhunsko pripravljen, ves čas. A največ je vredno, da sem del ansambla, od katerega se lahko ves čas res učim. To pomeni, da lahko kolege vprašam, kaj se dogaja, kaj mislijo. In zgodi se, da si vzamejo čas zame in mi razložijo. To je velika sreča. O, pa še to! V četrtek smo imeli premiero predstave Matiček se ženi. Z Ivom Banom, ki v predstavi igra Žužka, sva cimra v garderobi. In on je stroj. Neverjetno je to opazovati od blizu. Zna ves tekst takoj, ne samo, da ga zna na pamet, ampak ga zna takoj vrhunsko povedati. Pripravljen je pred vajo. Od njega se učim ustvarjalnosti, ampak tudi delovne etike. Učim se lahko od najboljših, iz prve roke.

Seveda. Čeprav sem razmišljal o dilemi, ki je včasih prisotna med mladimi umetniki, češ da se služba lahko zdi kot nekaj, kar zavira ustvarjalnost. Svobodo. Jaz pa menim, da je svoboda stvar dejavnosti posameznika in da si lahko v katerem koli okolju ustvarjalen in samosvoj. Imel sem pomisleke, da sem premlad in da bom nemara v službi prehitro zakrnel. Ampak če zdaj razmislim, verjetno so bili to pomisleki ljudi okrog mene.

Nisem zadovoljen s svojim delom pri tej predstavi.

Ne vem, predstave še nisem videl (smeh).

Drži, in s tem sem imel na začetku nekaj težav, potem pa je vse lepo steklo. Peter Pan je močno vplival name v otroštvu, predvsem tisti Robina Williamsa …

(Smeh.) Pa tudi podobno bogato sva poraščena, po vsem telesu.

Ja, pa me je vseeno tale Robinova nota Petra Pana med študijem malo omejevala. Študij je bil naporen, ampak čudovit, in v predstavi popolnoma uživam. Študij in ekipa sta ponujala tako lep prostor komunikacije in dobrega dela, odprtosti, lepa kemija in dobra atmosfera sta nam pomagali, da smo se lahko spraševali, kaj je odraščanje in kako se z njim soočati. Velikokrat se hočemo odrasli vrniti nazaj, v otroštvo ...

Ne.

Ker je čisto v redu, da sem tam, kjer sem. Zdaj bi rad bil tu, kjer sem, in rad bi videl, kako bo naprej.

Iz Brestanice.

Seveda.

V tem bazenu sem prvič preplaval petdeset metrov pod vodo.

Je, a to je srce poletja v Brestanici. V tem bazenu sem imel študentsko delo, ob njem sem zalival tisto meto, o kateri sva prej govorila, in verjetno je še vedno na istem mestu, ker meta je pač zelo trdoživa.

Mogoče, zagotovo pa v Brestanici. Vse življenje imam srečo, da se zadržujem v majhnih okoljih. Brestanica je majhen kraj, osnovna šola v njej je majhna, gimnazija je bila majhna, akademija je najmanjša od vseh okolij, kjer sem bil. SNG Drama je gledališka družina. In nekaj lepega je v tem.