Pisateljica in publicistka

Slavenka Drakulić

Ženske imajo več pravic kot prej, a to še ne pomeni, da njihova ohranitev ni v nevarnosti

Po romanih Frida Kahlo ali o bolečini ter Dora in Minotaver – moje življenje s Picassom se je ena od najbolj prevajanih hrvaških književnic in publicistka lotila pisanja knjige o še eni markantni, nadarjeni in nesrečni ženski – Milevi Marić Einstein. Širši javnosti, tako Slavenka Drakulić, zaradi balkanskega rodu precej neznana ženska, ki pa se je rodila v premožni vojvodinski družini in postala prva žena Alberta Einsteina.

Zaradi izjemne bistrosti so Milevo Marić po gimnaziji v Zagrebu poslali na züriško politehniko. Bila je prva ženska v zgodovini, ki je obiskovala predavanja in vaje. A zaradi vzrokov, ki jih Slavenka Drakulić tenkočutno in na trenutke boleče neprizanesljivo razkrije v knjigi, kljub matematični genialnosti ni uresničila ne svojih želja ne želja ljubečih staršev. Na vprašanja, zakaj in kdo ji je to preprečil, skuša avtorica odgovoriti v delu, ki se ga prebere na dušek.

Roman Mileva Einstein, teorija žalosti (v prevodu Miša Renka je izšel pri založbi Beletrina) je obenem nadaljevanje avtoričine fikcionalizacije intimnih odnosov ljudi, ki so zaznamovali svetovno zgodovino. S poudarkom, kot smo pri njej vajeni, na ženski identiteti in njeni krhkosti, a samo na videz – nemara prej na samosvoji poziciji ženske v odnosih s tako imenovanimi velikimi umetniki oziroma znanstveniki/geniji.

Vse, kar je za Milevo ključno, se je zgodilo v obdobju pred začetkom prve svetovne vojne leta 1914 in pred začetkom vzpona nacizma. Spominja se strastne, tople in tovariške ljubezni z Albertom, časa, ko se jima je rodila nezakonska hči Elisabeth, ki se je je morala odreči, rojstva dveh dečkov, bolezni, ki je za vedno prizadela enega od njiju, in tiho Einsteinovo oddaljevanje v znanost, ki jo je dobro poznala, predvsem pa v nedrja drugih žensk – oziroma ene same –, za katera je verjetno napak menila, da so morala biti bolj privlačna od njenih.

A pogovor s Slavenko Drakulić ni tekel samo o tem; dotaknili sva se tudi položaja ženske danes, predvsem na tem našem prostoru, spregovorili o staranju žensk in načeli vprašanja, kaj je danes ženska solidarnost in kako se izkazuje, naglas nizali pro et contra o gibanju #jaztudi (#metoo), se strinjali o potrebnosti ali nepotrebnosti denunciranja moških kar vsepovprek in ugibali o tem, kako danes moški sploh lahko dvori ženski.

Kako ste v romanih o Fridi Kahlo, Dori Maar in zdaj Milevi Marić, Einsteinovi prvi ženi, vstopali v čustovanja teh žensk, ki so bile v enaki meri talentirane in odločne kot njihovi partnerji, nekatere med njimi še bolj? Zdi se, da vas zanimajo predvsem ženske, ki so se zaradi teh ali onih razlogov, predvsem partnerstev z zelo specifičnimi moškimi, odrekle lastni karieri in sebi.

Predvsem me je zanimalo, kako so družba in okoliščine, v katerih so odraščale in živele, vplivale na njihove odločitve, zanimali so me njihovi značaji in narava odnosov, ki so jih imele z moškimi. Med seboj so si bile zelo različne …

A imele so nekaj skupnega, bolezen – v takšni ali drugačni obliki. Frida je bila telesno pohabljena, Dora se je borila z depresijami, Mileva je šepala od rojstva, kasneje se je borila s hudimi depresijami.

Drži, a prav zaradi tega prodre na plano njihov značaj, ki je bil odločilen za to, katero pot si bodo izbrale. Frida se je proti bolezni borila, Dora se ji je postopoma predala, Mileva pa je po tistem, ko je bila primorana pustiti prvorojenko pri starših in je ta v drugem letu starosti umrla, doživela hud psihični zlom, od katerega si ni nikdar opomogla. Okoliščine vsake od treh žensk so zelo kompleksne in to me je najbolj pritegnilo, obenem pa ne morem reči, da so uresničenje svojega talenta zapostavile samo zaradi moških. Nekatere niso verjele vanj, nekatere od njih niso verjele v lastno identiteto, pri nekaterih je prevladala resna bolezen, skrb za otroke … Frido je v določenem obdobju trdno podprl mož Diego Rivera, ne glede na to, kaj si je mislil o njenem slikarstvu …

Če se vrneva k boleznim, nekaj časa ste bili dializna bolnica, pri prvi transplantaciji vam je telo novo ledvico zavrnilo, druga je bila uspešna. Kako in koliko lahko bolezen odredi svetovni nazor, v vašem primeru, pisateljice, koliko odredi teme, o katerih bo pisala? Ne nazadnje je pisanje o telesu nekaj, k čemur se redno vračate.

Morda imate prav, a nisem prepričana. Bi to pomenilo, da moram pisati samo o boleznih? Ne. Vsekakor pa človeka zgodnje srečanje z boleznijo in svojo smrtnostjo prisili, da intenzivneje razmišlja o življenju in lastnih odločitvah. Postavljanje prioritet poteka hitreje in odločneje in strah pred radikalnimi rezi enostavno izgine.

V romanu o Milevi Einstein ste izbrali pet ključnih trenutkov v njenem življenju in jih literarizirali, dramatizirali. Gre za dogodke, ki so se zgodili med letoma 1914, ko sta se z Albertom razšla, in 1933, ko je njen mlajši sin bil dokončno in trajno hospitaliziran v psihiatrično bolnišnico.

Ti trenutki so se mi zdeli z mojega stališča najbolj pomembni, bralec bo razumel, zakaj. Mileva je umrla leta 1948. Teorija žalosti ni biografija, osnova zanjo seveda so biografski podatki in dogodki, ki so se res zgodili, a skušala sem predvsem razumeti, zakaj in kako so se zgodili.

Odločili ste se za inteligenten začetek, da v prvih odstavkih predstavite nekaj, kar bo v posebno luč postavilo najprej njenega moža …

Nisem hotela veliko pisati o njem. O Albertu Einsteinu obstaja vrsta biografij, izpostavila bi tiste Walterja Isaacsona Einstein, His Life and Universe in knjigo Einstein in Love: A Scientific Romance avtorja Dennisa Overbya.

Govorim o nečem drugem. Einstein že dolgo in med različnimi generacijami velja za pop ikono, toda iz biografij se nam je nekako zasvitalo, da je bil tudi okruten človek. Teorijo žalosti začnete s pismom, ki ga je ženi Milevi v Berlinu napisal nekaj časa, preden sta se leta 1914 razšla. Pogoji: Ti boš skrbela: 1. da bodo moja obleka, perilo in posteljnina čisti, 2. da bom v sobo redno dobival tri obroke, 3. da bosta spalnica in delovna soba čisti, sploh pa bom pisalno mizo uporabljal samo jaz. B. Odpovedala se boš vsem osebnim odnosom z mano, če ne bodo neizogibni iz družabnih razlogov. Še posebej se boš odrekla: 1. mojemu druženju s tabo doma, 2. skupnim potovanjem. C. V odnosih z mano boš upoštevala naslednja pravila: 1. od mene ne boš pričakovala intimnosti in mi ne boš na kakršen koli način ugovarjala, 2. nagovoriš me lahko, le če bo meni do tega, 3. mojo spalnico ali delovno sobo boš zapustila takoj in brez ugovora, če bom to zahteval. D. Pred najinima otrokoma me ne boš omalovaževala ne z besedami ne z obnašanjem.

Veliko stvari o njegovem zasebnem življenju smo lahko izvedeli šele nekaj desetletij po smrti leta 1955. Sredi osemdesetih so na dan prišla njegova pisma, tudi to, ki je objavljeno na začetku knjige. Hotel je uvesti vrsto pogojev za skupno življenje, ki so bili ponižujoči in so Milevo zreducirali na raven služabnice. V knjigi Radmile Milentijević o Milevi Marić so številni citati iz pisem in ohranjenih dokumentov. To se mi je za mojo knjigo zdelo pomembno – glede vloge Mileve v življenju Alberta Einsteina namreč obstaja veliko nepojasnjenih stvari, tudi ta, koliko je, tudi sama izvrstna matematičarka, prispevala k teoriji relativnosti.

Kar nekaj feminističnih teoretičark, predvsem nemških, je mnenja, da je Milena najmanj soavtorica teorije relativnosti. A pisnih dokumentov in dokazov o tem ni.

Vse to je zelo težko dokazati, ker resnično ne obstajajo dokumenti o tem. Niti originalni teksti, ki so bili objavljeni v Analih fizike leta 1905. Ne obstajajo Milevini zapiski niti izračuni. O tem, da se je ukvarjala z znanostjo mimo sodelovanja z Albertom, tudi ni dokazov. Gotovo je samo to, da sta tesno sodelovala, najmanj do leta 1905, ko se je rodil njun sin Hans Albert. In velika verjetnost je, da so njene ideje močno vplivale na Einsteina. Obstaja tudi priča, ki je to dala na papir pred smrtjo, da je eden od znanstvenih tekstov bil podpisan z Einstein-Marity, ampak to pričevanje naj bi bilo nezanesljivo … Škoda, da na to temo nimamo na razpolago dokumentov, ki bi podkrepili tezo, da je bila pri nekaterih njegovih znanstvenih zaključkih soavtorica.

Kaj menite o Albertu Einsteinu?

O njem so mnogi povedali že toliko. Gotovo je najbolj znan in popularen znanstvenik na svetu, prvi, ki so ga mediji povzdignili v zvezdo v modernem pomenu te besede. In to se je zgodilo leta 1986, dolgo po smrti Mileve in Alberta, ko je bilo objavljeno njegovo pismo Milevi. Takrat sta se preselila v Prago, kjer je on končno dobil službo, ki si jo je tako želel. In od tam naprej je šlo v njunih odnosih samo navzdol – zakaj je njun enakopravni odnos zminiral na te sramotne pogoje, ostaja uganka. A bilo je dovolj, da sem začela razmišljati o pisanju knjige o Milevi.

Na začetku 20. stoletja je bila Mileva razpeta med snovanjem družine in uresničevanjem kariere na področju znanosti, kaj kmalu je bila razočarana tako nad akademsko sfero kot tudi nad zasebnim življenjem. Kolikšno ceno mora plačati sodobna ženska, da lahko ima oboje?

Tudi danes je ženska razpeta med otroke in kariero. Že nekaj generacij žensk, predvsem v poslovnem svetu, ima samo enega otroka ali pa nobenega. A v teh sto letih, ki so minila od časa Mileve, se je vseeno marsikaj spremenilo: ženske lahko študirajo, lahko so lastnice nepremičnin, lahko volijo, lahko se ločujejo, lahko samostojno odločajo o svojem telesu, vsaj v Evropi … Njihove matere, babice in prababice so zanje izborile pravice, ki jih same niso imele. Izborile so, na primer, enakopraven položaj v družbi, kajti danes velja, da fakultete obiskuje več žensk kot moških in tudi na splošno so bolj izobražene od njih, kar pa še ne pomeni, da bodo dobile službo, za katero so izobražene, ali da bodo za isto delo plačane enako kot moški. V tem smislu se zelo slabo godi ženskam v Avstriji, ki so od moških kolegov za isto delo plačane petindvajset odstotkov manj; mislim, da je v Sloveniji precej bolje, razlika naj bi bila pet odstotkov.

Kako daleč smo torej od repatriarhalizacije, če ji lahko tako rečem?

No, ženske imajo več pravic kot pred desetletji, a to še ne pomeni, da njihova ohranitev ni v nevarnosti, in tudi patriarhalni model še vedno prevladuje. Danes so ženske lahko matere in hkrati uspešne pri svojem delu, cena za to pa je, kot vemo, visoka. Spet je vse odvisno od družbe, v kateri živijo, koliko je ta pripravljena nase prevzeti odgovornost, da ji čim več omogoči, predvsem ko gre za otroke: jasli, vrtci, otroški dodatki … Vse to državo stane. Na Švedskem ima velika večina žensk redno službo, v mediteranskih deželah oziroma v vzhodni in južni Evropi se ženske še vedno spodbuja, da ostajajo doma in so predvsem gospodinje. Že Mileva je pred več kot sto leti razumela, da je finančna neodvisnost ženske osnova enakopravnosti med njo in moškim.

Na novi val konservativnosti, ki ga omenjate, smo postali pozorni pred nekaj leti. Gre za posledice, ki jih je povzročila finančna kriza leta 2008 – takrat se je močneje izoblikoval občutek negotovosti in strahu. S prihodom beguncev je politična desnica ta občutek uspešno demonizirala. S porastom popularnosti desnih strank, ksenofobije, rasizmov in populizmov je le še vprašanje časa, kaj vse bo sledilo. Zato se morajo spremembe zgoditi zelo kmalu. Poglejte samo stopnjo brezposelnosti v evropskih državah, ženske se zaposlijo zadnje in prve izgubijo službo.

Saj, zato se toliko bolj zdi, da se novejše generacije feministk danes ukvarjajo z napačnimi rečmi.

Ne bi se strinjala, da je feminizem oplel. Mislim, da mora biti ženska v zahodnem svetu še kako hvaležna feminizmu in feminističnemu gibanju.

Saj smo hvaležne. Govorim o sedanjosti in o premisah sodobnega življenja, prekernosti, ki predstavlja, vsaj v moji deželi, med samozaposlenimi ženskami, z družino ali brez, velik problem.

Razumem, kaj govorite. Hotela sem reči le, da je bilo v nekdanjih socialističnih državah vseeno drugače, socializem je ženskam prinesel emancipacijo. Zdelo se nam je, da smo ta svoj novi status vzele kot zagotovljen za vedno. Živimo v prepričanju, da so določene pravice žensk – na primer pravica do splava – civilizacijska norma, ki ni retrogradna, pa je! Kakšna zabloda!

Če se vrneva k Milevi, odraščala je v razmeroma premožni in intelektualno prebujeni družini, tu mislim na očeta, ki jo je pošiljal v najboljše šole. Naučil jo je, da naj se v življenju zanese predvsem na lastno pamet in pridobljeno znanje. Tragično je, da jo je eden največjih genijev, s katerim sta bila v času izobraževanja na züriški politehniki nerazdružljiva sodelavca, prisilil v to, da je postala nekaj, kar je v resnici prezirala: gospodinja in vzdrževana bivša žena.

A to je bolj zamerila sebi kot njemu. Ni si mogla odpustiti, da je dovolila, da se je to zgodilo. Ta pametna ženska, ki ni mogla diplomirati – spisano je imela že tudi doktorsko nalogo – samo zato, ker je bila ženska. Ni si mogla odpustiti, da je svoje življenjske želje in cilje tako močno prilagodila družinskemu življenju. Ampak Milevino usodo je treba razumeti v luči časa, v katerem je živela. Na prelomu stoletja je bilo njeno početje, šolanje ženske, in to v tujini in na visokošolski ravni, nekaj sila nenavadnega. Navadno je ženska opravila štiri razrede osnovne šole in to je bilo to. Potem se je usmerila v iskanje godnega snubca. Ona pa je hotela na zagrebško gimnazijo in zanimali sta jo matematika in fizika! Še dobro, da ji je oče lahko omogočil študij v Švici – to je bila namreč edina država z nemškim jezikom, kjer so se lahko na fakulteti izobraževale tudi ženske. In tudi sicer je bilo le nekaj univerz v Evropi, ki so v svoje klopi sprejemale ženske.

Veste, mislim, da Mileva sebe in svojega življenja ni tako decidirano predala družinskemu življenju. Bila je žrtev okoliščin, v katerih se je znašla. Obenem je imela eno nogo krajšo od druge, od rojstva je šepala, tako kot tudi njena sestra, ki je imela shizofrenijo. To so bile v tistem času precej oteževalne okoliščine. Mislim, da je bil odločilen živčni zlom, ki ga je doživela po smrti prvorojene deklice. Albert se je vse bolj posvečal samo raziskovanju, ona pa je tonila v depresijo; nimamo točnih podatkov o njeni bolezni, a indici za kronično depresijo obstajajo.

Po tistem, ko se je Einstein poročil s sestrično Elso in sta živela z njenima hčerama v Berlinu, ji je pomagal tudi finančno, prepustil ji je vse obresti od denarja od Nobelove nagrade. Nekateri špekulirajo, da se ji je s tem hotel zahvaliti za njen znanstveni vložek pri njegovih dognanjih.

Morda. Mileva je bila bistra in je s temi obrestmi kupila dve hiši v Zürichu, v eni je živela s sinovoma, dokler se starejši Hans Albert ni odselil, drugo je oddajala. Ko je bil leta 1933 mlajši Eduard trajno hospitaliziran, je v njej do smrti ostala sama. Od takrat je živela odmaknjeno in osamljeno življenje.

Kaj je zanjo pomenilo biti mati, mati Hansu Albertu, ki se je vse življenje čutil zapostavljenega zaradi mlajšega, neozdravljivo bolnega Eduarda?

Milevino materinstvo je bilo materinstvo posebne sorte, ker je mali Tete, kot so Eduarda doma ljubkovalno imenovali, v puberteti resno zbolel za psihično boleznijo. Zanj je skrbela izključno Mileva, Albert njegove diagnoze – zelo odkrito je preziral tudi Freuda – ni jemal resno. Jaz sem Milevo kot mater popisala tako, kot sem jo sama razumela, morda bi jo kdo drug popisal drugače.

Kakšen je vaš odnos do staranja? O njem danes mnoge avtorice pišejo trivialno, v slogu izhodišč za samopomoč. Izjema je nemara odločna Američanka Ashton Applewhite in njeno imenitno delo Manifest proti starizmu (prevod Vera Čertalič, Založba Eno).

Moja pozicija je nekoliko drugačna, veselim se staranja. Od tridesetega leta se zaradi kronične bolezni ledvic borim, da sploh preživim. Doživela sem dve transplantaciji in deset let dialize. Kot bi rekla moja hči: mama, ti se boriš, da se lahko staraš (smeh). Bala sem se namreč, da bom za to izkušnjo prikrajšana. Mislim, da se prav zato, ker tema ni niti najmanj enostavna, o njej manj piše, razen ko gre za študije in analize. Humoristični pristop je seveda v redu, lahko tudi samopomoč, kot pravite, a mislim, da se ne eden ne drugi ne zmoreta dotakniti bistva: kako v starosti ohraniti dostojanstvo.

Pred dnevi sta evropska poslanca Irka Marian Harkin in Slovenec Ivo Vajgl na evropsko komisijo naslovilo vprašanje v zvezi z revščino starejših žensk. V vprašanju sta uvodoma zapisala, da podatki Eurostata kažejo, da »ne le, da je revščina med starejšimi ženskami problem v vseh državah članicah, ampak se tveganje za revščino s starostjo žensk še povečuje. Po podatkih iz leta 2015 je bilo povprečje tveganja za revščino v EU pri ženskah, starejših od 65 let, 15,8 odstotka, medtem ko je to tveganje pri ženskah nad 75 let že 17,8 odstotka.« Podatki so, kot sta povedala, v primeru Slovenije, še bolj skrb zbujajoči.

Mislim, da je reč precej enostavna. Ženske manj zaslužijo, za isto delo so manj plačane od moškega. Vse dokler bo obstajal gender gap v osebnih dohodkih, razlika med osebnim dohodkom moškega ali ženske za isto delo, bodo tudi pokojnine žensk nižje in živele bodo v večji revščini kot moški. Treba bi bilo ukiniti to razliko, za to pa je, bojim se, potrebnega veliko dela glede ozaveščanja in veliko časa, da se uvedejo zakonske spremembe.

Vprašanje o gibanju #jaztudi. Verjetno se boste spomnili, da so nas babice in matere učile, da je na krivico kakršne koli sorte treba odreagirati takoj. Zakaj so vse te ženske iz filmske industrije reagirale z nekajletno zamudo? Kaj je to? Sprašujem se, ali ne gre v trenutku, ko moški, ki ima ekonomsko premoč nad žensko, ženski reče, »razširi noge in dobila boš službo«, ona pa to stori, za navaden konsenz in privolitev? Kaj potem pomagajo jok in lamentacije leta po »posilstvu«? Zakaj niso reagirale takoj, ne glede na to, da bi pri tem seveda izgubile možnost za to prekleto vlogo? Seveda vemo, kaj je nasilje nad ženskami, vemo tudi, kaj je spolno nasilje nad ženskami. Ampak so ženske, žal v manjšini, ki so v omenjenih primerih reagirale takoj: klofuta in marš ven iz mojega filma.

Zanimivo, da so žrtve o svojih izkušnjah spregovorile šele po nekaj letih. Očitno danes vlada atmosfera, v kateri lahko o tem govorijo brez strahu in sramu. Če bi spregovorila samo ena, bi to bil škandal, ki bi škodil samo njej. Ko jih spregovori več, in to hkrati, je treba njihove besede vzeti resno.

A imate prav, vprašajmo se, ali je za potrebe doseganja plemenitega cilja, da kaj takega noben moški ne stori nobeni ženski, prav brskati po intimnih in zasebnih zadevah vseh moških, jih izpostaviti preiskovanju in linčati s sumničavostjo. Ob tem je treba pomisliti tudi na to, da način poimenskega razkrinkanja – z imenom in priimkom domnevnega storilca – neizogibno deluje kot osebno maščevanje. Poleg tega se takšno sramotenje in kaznovanje posameznikov, z izgubo službe, na primer, izvaja tako, kot da pravna država sploh ne obstaja več.

Seveda je lažje vse skupaj »vreči« na družabna omrežja kot poiskati pravno pomoč. Zanimivo bi bilo slišati, kaj menite o tem, kar se danes dogaja z dvorjenjem moškega ženski, kaj se sploh še razume pod to sintagmo: bi moral biti denunciran, če ji skuša ukrasti poljub, se pod mizo s kolenom dotakniti njenega, ali pa se bomo, kot je nedavno rekel eden od italijanskih režiserjev, oprostite sproščeni govorici, »pof… na facebooku« in nikjer drugod?

Mislim, da je najpomembneje vzpostaviti distinkcijo med vznemirjanjem in zlorabo, tu mislim na uporabo nasilja. Vsekakor ni v redu, če ženska reče, da se je moški pod mizo dotaknil njenega kolena – in je zaradi tega izgubil službo. Takšen primer se je zgodil tudi na Švedskem. In tu se brišejo meje. Ali se je dotični lahko dotaknil njenega kolena? Seveda ne. Ampak takšnega, recimo mu, vznemirjanja ni mogoče primerjati z onemogočanjem žrtve, ki doživi resen fizični napad, ali z onemogočanjem žrtve, da se brani in da kriči – ali s posilstvom. Najtežje je najti pravo mero in merilo za to in mislim, da pravega merila nikoli več ne bomo mogli vzpostaviti. Mislim, da je nasilneža treba prijaviti, ampak ob tem je najvažnejše ločevanje med vznemirjanjem in nasiljem.

Zakaj se te ženske, ki se v tortastih krinolinah pojavljajo na rdeči preprogi v Holivudu in po vsem svetu, ne povezujejo z ženskami iz Sirije, Afganistana, Irana, Ugande, z ženskami drugih držav, kjer je ženski onemogočeno živeti osnovni človeški minimum, osvobojenost in dostojanstvo, kjer so dostop do šolanja in izobrazbe oddaljene sanje? Kje je gibanje zanje?

To bi pomenilo, da ženske v svoji solidarnosti lahko preskočijo vse prepreke, od razrednih do političnih in rasnih. Svet ne deluje tako, zakaj bi v tem ženske bile boljše od moškega?

Zakaj ne bi bile boljše od moškega?

(Smeh.) Enako so razdeljene na dvoje kot oni, poglejte samo območje nekdanje Jugoslavije in kako so v njej v preteklosti volile ženske, na primer. Glasovale so enako kot moški, za nacionalistične voditelje, željne vojn. Mislim, da imajo vse isto težavo: dominantnost moškega, in pri tem se jim je do neke mere celo uspelo solidarizirati v boju za svoje pravice. A pri tem je tudi ostalo.

Je danes solidarnost to, da se gibanju ali idejam, ki jih podpiraš, pridružiš s klikom in podpisom na zaslonu? Kje je aktivna solidarnost telesa ob telesu, roke v roki – v gnevu, solzah, radosti in jezi?

Solidarnost izginja iz vseh vidikov življenja v ekonomiji in družbi, ki ceni samo kompetitivnost. Vse manj solidarnosti imamo do šibkejših, revnih, starejših, invalidov. Postali smo neskončno sebični in razlogov, zakaj je tako, je veliko. Po drugi strani, čeprav razumem vaše vprašanje, so peticije, državljanska nepokorščina, javni protesti in podobno pokazatelji razvitosti državljanskega samozavedanja.

Torej drži, da je med ženskami, drugače od moških, vse manj solidarnosti, da nas tako decidirano pogojujejo družba in način vzgoje – da smo druga drugi najhujše sovražnice in konkurenca, najsi gre za moškega ali posel?

Mislim, da neka splošna solidarnost med ženskami, samo zato, ker so ženske, ne obstaja – razen takrat, ko gre za to, da si izborijo določene pravice. Prepričana sem, da drugače žal ne gre. Ta oblika boja za boljši položaj, ki ste ga omenili, žal nima veliko skupnega s pravicami žensk in s solidarnostjo, obstaja pa že zelo dolgo. Spoznala sem ga tudi sama.

Patricija Maličev
2018

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave