Hm. Za film vzamem iz življenja in začinim s filozofijo (smeh). Za življenje pa ... filozofija je danes težko apolitična in se zato zdi rahlo brezupna. Ko sem študirala filozofijo, sem bila lačna teoretičnega znanja, vsega razumskega, širine duha, povezovanja različnih sektorjev. Spomnim se predavanja profesorja Debenjaka – pri osemnajstih nisem doumela, kaj naj bi njegov predmet zgodovina filozofije natančno bil. Vedno je začel s tem, kaj se je zgodilo na današnji dan, potem je citiral iz različnih knjig, nakar mi je postalo jasno, da simultano tolmači iz stare grščine, nemščine … vsakokrat je šel k izvoru, h koreninam jezika. Skratka, postavil je širino, zvezde na nebo.

Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem iz tega sestavila ozvezdje. In še nekaj več časa, da sem doumela, da je vse povezano, da pravzaprav vsako zvezdo lahko pripnem na ozvezdje, da se znotraj tega našega širnega vesolja, pravzaprav znotraj vsake teme, lahko orientiram, najdem višji smisel, umestim posamezno v splošno. Z radostjo sem ugotovila, da je filozofija povezana z duhom. In v filmih je biti povezan z duhom nujno jedro vseh zgodb.

Obenem se mi zdi, da je življenje veliko več kot samo razum, ta je le ena izmed plasti. Smo celostna, mesena bitja. Treba je upoštevati tudi telo; eros in tanatos sta enakovredno del nas. Telo se odziva na strah, sram, zapomni si bolečino pa srečo, radost ... Ravno tako pomembno kot razum je čustvovanje, morda celo manj laže samemu sebi. Tu je potem še duh. Verjamem, da vsaka vera nosi v sebi ponižnost duha do stvarstva. Da torej poznam le košček celotne slike in zato ne vem niti, kaj je najbolje zame, kaj šele, da bi sodila svet. Človeška duša je unikatna, neoprijemljiva z besedami, čudež narave. Poskušam živeti hkrati telo, čustva, duha in dušo. Seveda vsak od njih lahko vara, če pa vlagam v vse in preverjam informacije na vseh teh nivojih, se čutim celostno, harmonično. Rada plešem, se družim, raziskujem, čustvujem, berem, pojem, kuham, meditiram, jem, fotografiram, delam jogo, filme – življenje je lahko tako zelo polno, če sem odprta zanj.

Seveda, a želim razumeti prepričanje, ki stoji za tem obnašanjem – lastnim ali od nekoga drugega. Če razumem prepričanje, uvidim logiko obnašanja, ga razumem, četudi mi je samo po sebi tuje in zato nelogično. Obnašanja ni mogoče dolgotrajno spremeniti s trmastim vztrajanjem, če ne razumeš vzroka, ki je za njim. Vedno so me zanimala na prvi pogled nelogična obnašanja. Na primer pretepene ženske, ekshibicionisti, fantki pri 35 letih pri mami doma ... Kaj jih sili v zanje škodljivo obnašanje, kje je njihova logika? Film je čudovit paket v umetnosti, ki ima možnost razstiranja in s tem razumevanja drugačnih svetov, čustvovanj, navad, običajev … brez sodbe, s sliko, zvokom, akcijo. Menim namreč, da je film v osnovi emocija. Ko je iskren, ima možnost, da se dotakne gledalca do te ravni, da ga čisti razum z vso teorijo ne more doseči, ter ga s tem lahko tudi preobrazi, napolni. Nekaterih stvari enostavno ni mogoče povedati z besedami.

Hja. Lahko poskušam nakazati, ne bom pa poskušala ubesedovati neubesedljivega (smeh). Presežnih, tistih, zaradi katerih se zdi, da ti bo srce počilo od sreče ali žalosti, mističnih doživetij, čudežev, včasih tudi intuicije ... Materinske ljubezni, na primer. Tega se ne da celostno zaobjeti s črkami niti izmeriti. Neizrekljivo je lahko prečudovito ali preveč strašno, nedoumljivo, je onstran našega zapopadanja s črkami.

Sveta, ljudi in sebe. Vedno začenjam pri sebi, svet je velik, mene pa pomirja lastna zmožnost, da si včasih že dovolim, da se mi prepričanja postavijo na glavo, in ponovno zlagam lego kocke. Pa tudi pri scenaristiki brez tega res ne gre.

O, to je pa res lepo slišati!

Prebrala sem jo takoj, ko je izšla. Krohotala sem se. Desine stvari sem vedno oboževala.

Zaradi njene duhovitosti – s sarkazmom, ironijo in duhovičenjem premaže res boleče reči. Ujamem se, kako se krohočem, kljub bolečini sledi razmislek. Refleksija je toliko lažja, saj je tu zdrava distanca do stvari, ni zamorjenosti, čeprav je težko. Blizu mi je pisanje scenarijev o res težkih temah na humoren način z distanco, ker je večja verjetnost, da se ljudje ne bodo odklopili ali zgolj preklopili programa. Od tod tudi ljubezen do pisanja črne komedije. Težko namreč pogoltnemo težke stvari – zato jih je treba zaviti v nekaj prijetnega. Tudi pes lažje pogoltne zdravilo, če mu ga zavijemo v kos mesa (smeh). Humor vsebuje ščepec resnice in bolečine.

Vsaj na delček nje, lahko tudi čisto majhne, se pripne. Najhuje je, če človek ostane brez smisla za humor.

Ja, enkrat. To je res strašno. Da nisem zmogla več zdrave distance do same sebe. Počutila sem se, kot da bi izgubila lastno senco, in nisem vedela, ali jo bom še kdaj našla.

Kriza identitete. To, da se nisem zmogla nasmejati sama sebi, je bilo grozno. Kot da bi ostala brez orodja, da bi si lahko pomagala. Seveda so trenutki v življenju, ko je treba pustiti bolečini, da je in da se izpoje, jo razumemo, predelamo, vendar tu ne govorim o skrivanju za sarkazmom in ironijo ter o smehu, ko je težko. Klovni so vedno žalostni. Govorim o zdravi distanci, ko samega sebe ne jemlješ tako prekleto resno – ali v razumu, ali čustvih, ali pa ko pogrneš na bananinem olupku.

Vera je na začetku filma pri njenih štiridesetih še vedno naivno dekletce, ki se ne zna imeti rada in tako zelo hlepi po zunanji potrditvi in po tem, da bi jo nekdo imel rad – čeprav ne verjame, da je to sploh možno in da je tega vredna. Zaradi tega laže do te mere, da postavi na kocko vse globoke in pomembne stvari v življenju. Hkrati je iskrena in direktna, simpatična in predvsem ni hudobna. Ko se nauči ljubezni do sebe, tudi odnose in zunanji svet rešuje drugače, pred tem pa predvsem z ritjo podre, kar zgradi z rokami.

Kakšno vprašanje! Ker Vera ni samo ranjeno dekle (ali fant), je tudi neskončno duhovita, neposredna, simpatična in uživa v življenju, kadar se ne trudi ravno delati vtisa. Zavoljo tega dela nje upam, da je ščepec nosi vsak.

Ker je romantična komedija s ščepcem drame in žličko črnega humorja, hkrati pa se vsak lahko najde v njej, ker je zgodba duhovita, ker so igralci izjemni, kamera dihajoča in čista, ker je jezik pogovorni, ker je v filmu venček zame najlepših slovenskih popevk in resnično subtilna glasba Davorja Hercega, ki kliče tudi po kakšni solzici, ker je scenarij adaptacija najbolj brane slovenske knjižne uspešnice za odrasle od leta 2007, ker so bili odzivi na festivalu v Portorožu pospremljeni s salvami smeha, česar se ne da izsiliti, ker mi je komisija v Portorožu namenila posebno omembo za postavljanje novih mej z oblikovanjem pronicljive in inteligentne zabave za širšo publiko, ker Paniko primerjajo z Bridget Jones, ki je odlična romantična komedija, ker ti nekaj pusti ... ker je lušten film. Uf. Rada imam tudi Bridget Jones, znotraj žanra mi je primerjava v čast.

Nimam najljubše scene. Najbolj sta me prepričala scenarij in igralska interpretacija. Njen lik je bil preprosto iskren, življenjski in resničen. Vera je bolj sarkastična. Podtaknila sem ji malce več črnega humorja, drame, globine pa tudi bolečine … Nekateri bi se morda raje smejali skozi ves film, a bi voda segala le do gležnjev. Rada se potapljam (smeh).

V vsakem poklicu so stopnje napredovanja, nadgradnje. Slovenija je v tem pogledu majhna, saj ni veliko televizijskih prenosov, pri katerih bi kot režiserka imela na voljo na primer dvanajst kamer ali več. Prenose, kot so Viktorji, Bob leta ter koncerti, se navadno pokriva s šestimi do osmimi kamerami in dobra režija tudi da občutek, da je kamer več. A ko sem v dokumentarcu o turneji U2 videla, da je režiser v reportažnem avtu rekel: kamere od 15 do 22, spremenite pozicijo, sem pomislila, da v Sloveniji takšnih projektov ni. To daje možnost popolnoma drugačne režije in seveda se vedno veselim novih izzivov.

Ključno pri tv-režiji je, da ujameš, kaj se dogaja v danem trenutku. Če ne, je to slaba režija. Hkrati vsaka oddaja zahteva svoj ritem, prilagoditev na govorčev in voditeljev tempo, vizualno estetiko in prijeme glede na žanr oddaje. Na primer: oddaja Studio city je od vedno bila nekonvencionalna po vsebini in obliki. V tradicijo oddaje so vgrajeni izzivalnost, alternativen pogled, svežina, mladostnost, zato poskušam najti najboljšo kombinacijo atraktivnih kadrov v ekstremnih izrezih, nenavadnih premikih kamere in dinamične montaže, česar drugi tipi bolj klasičnih oddaj ne dopuščajo. Vedno je ključna vsebina, na kateri se gradi oblika. Seveda je drugače, če kot režiserka vizualno postavljam oddajo, kot pa če jo samo režiram. Ob postavitvi si odgovoren tudi za celotno vizualno podobo, vključno s scenografijo, pasicami, špico, glasbo itd.

(smeh) Odvisno. Če se na prizorišču odvija pompozna plesna točka, je odločitev kazanja ženskih toalet lahko moteča ali pa pomenljiva, če ob določeni točki političnega govorca začnemo kazati ženske čare. Hkrati je odvisno, koliko financ je namenjeno prenosu, kar se pozna na številu kamer, kvaliteti zvoka, luči – velikokrat zmanjka lučne tehnike za osvetlitev dvorane in gledalcev in jih preprosto ne moreš pokazati, ker niso dovolj osvetljeni, da bi jih kamere kvalitetno zaznale –, včasih seveda ni na voljo dovolj močnih objektivov ... Hitro presodim okvirni proračun slovenske prireditve, ko jo vidim po televiziji. Dobra režija da videz, da je budget vsaj za trideset odstotkov večji. Dobra režija ima ritem, premišljeno sosledje kadrov, smotrne poudarke, sledi svetovnemu trendu dinamike kadriranja in je hkrati neopazna, ker daje prostor vsebini. To je to.

Vprašanje je tudi, koliko se ceni, da se vse to vidi in da to nekdo režira. Spomnim se državne proslave, ki jo je režiral Matjaž Berger, tv-prenos pa je delal Klemen Dvornik. Bila je izjemno zahtevna, na več prizoriščih, z manj kamerami, kot bi si kot režiserka želela, pa vendar sem takrat z lahkoto razložila prijatelju laiku, kaj je televizijska režija, ko sva stala v ozadju in videla samo en oddaljen total. Pokazala sem na ledwall screene, kjer je bil viden vsak gib, detajl, vsak zvok ujet, sosledje gibljivih slik je dalo občutek tukaj in zdaj. Takrat je ekipa RTV Slovenija opravila vrhunsko delo na vseh ravneh, da bi se tudi Nemci in Italijani lahko zgledovali.

Tisti/e s subtilnostjo za medčloveške odnose in njihove podtekste, iskrenostjo do tematike, vizualno razgibanostjo, domišljijo, odprtim srcem, senzibiliteto do lepega in grdega, občutljivostjo na zvok in tišino, estetiko, arhitekturo, kompozicijo, tehnologijo, tisti z odgovornostjo in predanostjo, izkušnjami, pa tistim neizrekljivim.

Moji odnosi potekajo na drugi ravni, ko je odnos deloven in ko je zaseben. Kar se tiče delovne higiene, imamo vsi trije visoke standarde, tako da ni bojazni po privatiziranju (smeh), kar je pomirjujoče olajšanje in daje občutek varnosti, predvsem pa se kreativno spoštujemo, drugače se ta delovna razmerja ne bi niti zgodila. Morda je stranski učinek ta, da smo nehote strožji do sebe in včasih drug do drugega.

Hvala. Osnovno idejo sem zapopadla v prvem scenariju Greznica leta 2000, veliko kasneje, ob burnih, skorajda tipično slovenskih odzivih za družinski zakonik in proti njemu, pa sta me vodila želja po razstiranju mnogih odtenkov med tema dvema ekstremoma ter dejstvo, da človeka najbolj spoznaš, ko ga opazuješ, kako se odloča med dvema slabima opcijama, saj med dobro in slabo se vsi zlahka znamo. Globoko čutim, da ljubezen inherentno vsebuje svobodo biti to, kar smo. To je tematika, ki se mi zdi vredna obravnave in ji v takšni ali drugačni obliki dajem prostor skozi skoraj vse svoje scenarije.

Ker je subtilna, ker mi je v filmu Odpri srce res odprla srce, ker jo zanimajo odnosi, ker umešča težke tematike v še težje kontek­ste, ki razstirajo predsodke in jih mehčajo, ker mojstrsko bije v oči s podteksti, ker mi njeni filmi dajo misliti, ker me ganejo in se me nekje dotaknejo.

Drugače je. Rada sem samo scenaristka, če režira nekdo, ki mu zaupam, da bo nadgradil scenarij. Odlično se počutim, če mislim, da ga bo režiral bolje kot jaz. Zelo bi si tudi želela biti zgolj režiserka in dobiti v roke izjemen scenarij, ki ne bi potreboval popravkov forme, vsebine, karakterizacije likov, zmanjševanja lokacij, likov, scen in s tem proračuna. Pozna se, da se je pri nas smer za scenaristiko šele odprla. Scenaristika je obrt, ki je izjemno odgovorna, zahtevna, kar precej mazohistična in pri nas finančno podcenjena. Z njo sem se začela ukvarjati leta 2000. Imela sem srečo, da se nam je ravno v obdobju mojega študija režije na AGRFT pridružil tudi profesor za scenaristiko Miroslav Mandić, čigar profesionalna bera znanja je neprecenljiva, od takrat pa se redno udeležujem tudi seminarjev in delavnic v tujini.

Mesece pripravljam ogrodje, tako imenovani treatment, okostje, na katero kasneje pripenjam meso, kožo, oblačila. Šele na koncu, zadnjih 20 odstotkov, pride na vrsto nemukotrpen del, smetana, ko dovolim likom, ki so že jasno izoblikovani ter vodeni skozi zgodbo, da se razgovorijo skozi dialoge. Takrat imaš namreč kvantitativno varljiv občutek, da si največ naredil, ker je težje spisati kratke in efektivne dialoge s podtekstom kot pa klobase strani, ki jih slika ne prenese. Pa tudi najbolj zabaven del je, ko se liki končno začnejo pogovarjati. V obdobju končevanja treatmenta ali takrat, ko mi zgodba zariba in ne teče dalje, sem verjetno naporna najbližjim. Prav tako se ne čudijo, če občasno delno spremenim obnašanje, ko se kak lik naseli vame, pri Veri sem si na primer kupila neke čudne srebrne adidaske, ki si jih sama nikdar ne bi ... Vera je bila res zabavna (smeh). Pa sprehajam se zvečer in se pogovarjam sama s sabo, da dialogi zvenijo pristno ...

Za treatment bi idealno porabila, če bi lahko delala samo to, med štirimi in šestimi meseci. Prve dialoge potem spišem v 14 dneh, potem pa jih likam brez prestanka še kak mesec, jih brutalno skrajšam in jih pustim na miru. V naslednji fazi jih prilagajam na vajah, igralcem. Vse like hkrati živim od štiri do šest mesecev, zato se mi zdi nujno, da prisluhnem igralcem, ki utelesijo in usidrajo vsak svoj lik za tri mesece, če mi rečejo, da se jim kaj zdi čudno, morda potrebno spremembe – in navadno tudi je.

V idealnem svetu: ko se vrtim v krogu. V realnem: ko je deadline. Navadno je časa premalo in vročično stanje pred tem ne vsebuje veliko normalnega življenja več. Takrat si najbolj sam.

Je. Ker ta pretok ni matematičen, ker je priložnosti malo, ker smo režiserke kot samostojne delavke v kulturi ranljiva skupina in si težko predstavljam, kako bom vozila slalom med materinstvom in tako zahtevnim poklicem, ki hkrati velikokrat zahteva predanost do zadnjega diha in še čez, plačilo pa ni temu primerno. Še vsi, ki so prišli iz drugih poklicev na filmsko predprodukcijo, so bili šokirani nad številom ur, raznolikostjo znanj, organizacijo ter agilnostjo filmskih ustvarjalcev. Umetnost je v osnovi obrtno znanje, ki je jasno, specifično, zahtevno, premišljeno in razporejeno. Ne gledamo v zrak in čakamo, da se kaj zgodi, razen ko čakamo, da se oblak umakne, da ne bo več difuzne svetlobe, ker drugače snemanje ne bo kontinuirano. Režija je obrt, znanje. Tisto presežno, ki se znotraj obrti včasih zgodi, je umetnost.

Zadnji del scenaristike pa kdaj vmes, če dobim res dobro iskreno emotivno idejo, vaje z igralci, snemanje igranih stvari, montaža in postprodukcija. Upam, da bom lahko k temu prištela še zadovoljstvo, ko film pride do ljudi, po dveh letih in pol dela je vendarle trema, ko proces pride do konca. Upam, da bo film dobro sprejet, da bo nasmejal, se koga dotaknil.

Takrat, ko so se mi podirale iluzije. Ko nisem vedela, kakšna je razlika med umetno samozavestjo in resnično ljubeznijo do sebe, ki se vidi šele, ko ostaneš sam s seboj za zaprtimi vrati. Kako se zgraditi od znotraj. Ko ne veš, te zagrabi panika …

Celostno sem. Nisem pa zadovoljna z nenehnim prisilnim delovnim dokazovanjem do popolne izčrpanosti na poklicnem področju. Nisem zadovoljna z žaljivim odnosom do nas, ki ustvarjamo na svobodi … Sem predstavnica filmskih ustvarjalcev – samostojnih delavcev v kulturi na ministrstvu za kulturo, kjer imamo debatno skupino. Trenutno obravnavamo dejstvo, da smo samostojni delavci obravnavani kot delodajalci, ne kot delojemalci. To pomeni, da sem kot režiserka v pogodbenem odnosu z na primer RTV Slovenija obravnavana kot podjetje, torej nimam nobenih osnovnih pravic delavca, postavljena sem v neenakovreden položaj nasproti drugemu velikemu podjetju, čeprav moje delo ni končni rezultat, saj brez denarja, tehnike in ljudi projekta ne morem izvesti.

Samostojni delavci smo v grozljivem položaju, nimamo dopustov, bolniške, regresa, socialne varnosti, plačanih priprav na delo, včasih niti zajamčenih minimalnih dveh evrov in pol na uro. Pogodbe so spisane tako, da naj bi odgovarjali tudi za stvari, ki niso v naši moči. Radi bi po evropskem zgledu dosegli vsaj to, da bi bili obravnavani kot delojemalci, da bi imeli pravico poklicati delovno komisijo, torej da bi lahko ob kršitvah prijavili delodajalca. V tem trenutku nas namreč nihče ne ščiti, ker ne smemo imeti svojega sindikata, zato nas lahko na rob preživetja spravi tudi nekdo, ki nima profesionalne kredibilnosti. Tako se zgodi, da v petnajstih letih v boju za preživetje na svobodi narediš vsaj dvakrat več kot nekdo, ki je v poklicu redno zaposlen, ne samo po urah, temveč tudi po rezultatih, cenjeni pa smo bistveno nižje. Tako se človek lahko utrudi in zboli.

Vedno sem rada opazovala ljudi. Zanimivo se mi je zdelo, da marsikdo govori druge stvari, kot jih sporoča s telesno govorico, energijo ... Ljudje velikokrat kričijo svoje stiske potiho, navzven pa se le smehljajo. To zaznam, se me dotika in je tudi velik del mojih samopreizpraševanj.

Mislim, da je na svetu pravih filozofov resnično samo za ščepec. Sem sicer diplomirana filozofinja, a to me še ne dela filozofinje, ne pišem poglobljenih filozofskih razprav, temveč – upam, da – življenjske scenarije. Čisti zaključek življenja, torej prehod v smrt, bi si želela pospremiti z duhovno in filozofsko, celo mistično komponento, če mi bo seveda dano, da si bom lahko spisala scenarij sama in se potlej še zrežirala (smeh).