In potem ste se po tridesetih metrih ozrli in zavpili: »Ste to vi, Drago?«

Po pol leta nenavadnih simptomov in bolečin so zdravniki ugotovili, da imam raka. Takšnega, ki razžira kosti. Reče se mu plazmocitom, rak kostnega mozga, ki, preprosto povedano, načenja kosti. Eno od vretenc v hrbtenici je bilo popolnoma uničeno, jaz pa sem še kar hodil okrog ... Ko so zdravniki videli posnetke CT, so bili zgroženi. Prepovedali so mi hojo, me položili v posteljo in mi stabilizirali hrbtenico. Sledili sta dve operaciji, v hrbtenico so mi namestili nadomestne dele, palici, ki stabilizirata hrbtenico vertikalno, in kletko iz titana za nadomestek vretenca. Sledilo je zdravljenje.

No, plazmocitom ni ozdravljiv. Zadnja leta so odkrili biološka zdravila, ki pomagajo bolezen zazdraviti. Podaljšujejo življenje in pomagajo bolezen ohranjati pod nadzorom. Trenutno sem v tako imenovani remisiji, kar naj bi pomenilo, da bolezen ni prisotna, a se statistično ponovi.

Presadili so mi krvne matične celice. Iz moje krvi so vzeli matične celice in mi jih vrnili po zelo močni kemoterapiji. Tako kot bi mi resetirali kri ali kostni mozeg. Če bolezni ni, tudi kosti niso prizadete. In vse to v obupnih razmerah na kliničnem oddelku za hematologijo UKC, kjer se ljudje zaradi močno prizadetega imunskega sistema namesto v izolacijskih prostorih zdravijo v prenatrpanih sobah in zaradi tega doživljajo nepotrebne zaplete, ki so življenjsko ogrožujoči. Zdaj je sicer že skoraj dokončan nov oddelek, toda kaj ko se zaradi pritožb na razpis za opremo zadeva spet nerazumno zavlačuje.

Življenje se mi je v trenutku obrnilo na glavo. Soočil sem se s tem, da imam bolezen, ki ni ozdravljiva. Ljudje nismo navajeni takšnega razmišljanja, na življenje gledamo kot na neskončno premico. Morda sem se vam nazadnje, ko ste me srečali tam na Trubarjevi, zdel potrt … Takrat. Zdaj je drugače. Veliko sem razmišljal o tem, da ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo, nenehno živijo v območju smrti. V gledališču je skoraj v vsaki drami vprašanje minljivosti in smrti, mejnih stvari. Ko sem se znašel v tej situaciji, lahko rečem, da sem vse skupaj sprejel zelo … hladnokrvno. Kot neko stvar, ki jo že poznam. Večina ljudi se ne pogovarja o smrti. Ker je in bo verjetno tudi ostala tabu.

Soočanje z mojo boleznijo je soočanje z nečim, za kar lahko rečem, da sem že poznal. V metafizičnem smislu jo poznam že dolgo. Ko ustvarjamo predstave in filme, se veliko pogovarjamo o smrti. Poznamo jo. Ampak kaj se je v resnici zgodilo? Postal sem močnejši. V vsem komfortu, ki ga živimo, kjer so vsi problemi, če sva zelo iskrena, res samo navidezni, ta inflacija problemov, od kriz do tega, da ljudje nimajo dovolj denarja, da so nesrečni, obenem pa se jim vsiljuje sreča. Z gotovo možnostjo prenehanja svojega obstanka postaneš močan. V tem smislu je moja izkušnja z boleznijo zelo pozitivna, pa naj se sliši še tako bizarno … Zadovoljen bi bil, da se mi bolezen ne bi zgodila. A če se že je, bom vzel vse, kar bo prinesla s seboj, za nekaj pozitivnega. Bližina smrti naredi svoje. Dovolil sem, da sem vse skupaj doživljal kot mistično izkušnjo. V najbolj akutni fazi – v času operacij, zahtevnih preiskav – sem doživljal najbolj nore sanje.

Recimo serija sanj o moškem, ki hodi k meni in me čisti od znotraj. Lošči moje kosti, moje organe in mojo dušo do oslepljujočega sijaja, kot v reklamah za čistila. Kot črnec velikan v filmu Zelena milja. Skozi sanje in vizualizacijske vaje sem se naučil obvladovati stres.

Na dva načina, prvi je bil glasbeni: pri določenih fazah stresa, ujetosti v situacijo sem začel poslušati, ker skladati nisem mogel, glasbo. Ta je do mene prihajala popolnoma drugače kot prej, kar povezujem z globino spoznanja bližine smrti. Druga stvar pa je bila, da sem se naučil vizualizacijskih vaj, ki lahko človeka popolnoma pomirijo in sprostijo. Naučiš se, kako zaspati, kako ne preveč dramatizirati …

Bolezen vpliva na ustvarjanje. Naenkrat sem začutil moč, da moram dati nekaj od sebe. Ko je človek zdrav in ima na razpolago neomejeno količino časa, nekako ohlapno dojema svojo potrebo po intenzivnem izražanju. V bolnišnici pa so se mi nakopičile ideje, ki so bile zaprte v tistem prostoru. Vedel sem, da bom enkrat prišel ven in bom naredil projekt o Waltu Whitmanu, ki sem ga takrat veliko prebiral. In res je bilo tako.

Zato ker gleda na življenje z najvišje točke. Kot ptič preletava svet in ga razume v vsej čudežnosti. Naklonjen je vsemu in vsem, vse sprejema. V takšni transcendenci sem se našel. V vsej tej bedi, ko si pripet na cevke (smeh), glava dela. Spomnim se, kako mi je pred drugo operacijo odpovedala desna noga, in to sem po telefonu sporočil Dušanu Jovanoviću. Njegova reakcija je bila: Ampak glava ti pa dela? Ja, glava mi pa dela. To se mi je zdelo bistveno, ker če dela glava, bo enkrat spet začela delati tudi noga. (smeh)

Ja, vem za projekt Briana Ena …

Sam nisem čutil nobene razlike. Glasbeniki poslušamo glasbo drugače kot drugi. V času mojega bivanja v bolnišnici sem poslušal glasbo, ki jo poznam zelo natančno, pa tudi tisto, ki je ne.

Tista, ki sem jo poznal, je name delovala še intenzivneje. Govorim o vsebini, ne o frekvencah in višinah. Prek slušalk sem poslušal Charlesa Mingusa, koncert iz Carnegie Halla, in vozil nekakšno kolo, ki so mi ga pripeljali, da bi si lahko razgibaval nogo. Nisem smel vstati z vsemi temi vijaki v hrbtu, nadme so postavili to kolo, noge sem dal v pedala in začel voziti. In rekel sem si, da bom vztrajal celih enaindvajset minut, kolikor traja skladba. Vozil sem ga tako hitro, da je potem fizioterapevtka, ki je sledila, kaj se je dogajalo na števcu, prišla in me ustavila, ker sem v tem času prevozil več kot enajst kilometrov. Moji cimri so me samo debelo gledali, ker se je skozi slušalke vse slišalo. Jaz pa sem gonil kot nor. Govorim o tem, da mi je glasba dala vetra.

A naj odgovorim na vaše vprašanje, da sem spremembe pri dojemanju muzike lahko opazoval glede na to, da glasbo ustvarjam. Nihče mi ne more glasbe prodati kot nekaj novega. Z njo se ukvarjam že vse življenje. Glede na funkcijo glasbe v družbi, glede na to, da imamo polucijo muzike, menim, da bi lahko z glasbo dosegali antistresne rezultate. Obstajati bi morala strategija. Spomnim se, kako je pokojni Primož Lorenz vpeljal glasbo v času božiča in praznikov na ulice Stare Ljubljane. Ko sem prvič to doživel, je bilo čarobno: iz zvočnikov je diskretno prihajala glasba. Glasba prepogosto žal rabi le prodajanju, tudi v javnih prostorih, ampak to je višja matematika za čase, v katerih živimo.

Zakaj?

V osnovno šolo sem hodil v Lendavi, kjer imajo dvojezično šolo, takrat se je imenovala Dvojezična osnovna šola Drago Lugarič/Drago Lugarič kétnyelvű elemi iskola. Zato ker smo bili mešani učenci, Slovenci in Madžari, so se trudili, da bi nas oba jezika naučili govoriti pravilno. Z vsega sveta so nas prihajali gledat kot unikum vzorno urejene dvojezične šole. Šolske ure so potekale v dveh jezikih. Kultura Lendave kot mesteca v smislu jezika mi je bila vedno všeč. V Lendavi se ne govori takšna prekmurščina kot v Murski Soboti, malce celo spominja na primorščino.

Verjetno ne. Spomnim se, da me je mama peljala v to šolo, ker sem bil kot malček hiperaktiven.

Ja, sem. Pa še kaj drugega sem ušpičil. Domači so mi, da bi nehal divjati, na gramofonu vrteli plošče. Ogromno skladb sem tako znal zapeti v angleščini, ne da bi znal besedico angleško.

Tudi. Kot papiga sem ponavljal vse jezike. Od tod verjetno tudi moje brezhibno znanje ljubljanščine. (smeh)

V bistvu je bilo s harmoniko tako: mama je prepričala ravnatelja glasbene šole, da so me vzeli malega in majhnega, najmanjšega od vseh, k harmoniki. Izkazalo se je, da imam očitno neki talent. Potem se praktično nisem lotil ničesar drugega več. Od petega razreda osnovne šole sem govoril, da se bom ukvarjal z glasbo. Sreča je, da tako zgodaj nekaj najdeš tako, kot sem sam našel zase. Tudi kasneje sem imel srečo z mentorji …

Prvo glasbo za gledališko predstavo sem napisal pri sedemnajstih.

Srednjo glasbeno šolo sem obiskoval v Mariboru. Tam je imel Vili Ravnjak gledališki studio – in v njem so se kalili mnogi, ki so potem postali igralci ali gledališki režiserji. Tam sem spoznal Sebastijana Horvata, Aljošo Ternovška, Matjaža Latina ... Tam smo se našli. In tam se je začel tudi moj odstop od glasbene scene.

Glasbeno okolje mi ni bilo dovolj, glasba v kombinaciji z nečim drugim mi je veliko bolj inspirativna. Glasbeni svet je zaprt, zato mi veliko bolj ustreza odpiranje v teatru, in to mi je bilo v izziv … Bil sem mlad, neizkušen, nič kaj racionalen oziroma strateški. Mi smo se kar srečevali in skupaj delali projekte. Pri mojem ustvarjanju danes je ta dejavnik še vedno eden najpomembnejših.

Meni so glasbeniki, seveda z izjemami, večinoma dolgočasni. Manjka jim širine. Ko sem slišal, da bi združili umetniške akademije na Roški, se mi je to zdela super ideja. Da bi se srečala študent AGRFT in študent Akademije za glasbo in si rekla, glej, delam ta in ta projekt, prideš zraven …

Ja, koliko umetniških otrok bi se rodilo. Včasih se ti študenti niso srečevali, danes pa se še manj. Ta specializacija, potreba po specializaciji, da delaš samo eno stvar, ki jo zelo dobro obvladaš, na vseh področjih, je postala problematična. Tak način povzroča popolno nevednost, zaprtost, fahidiotsvo, ki ni dobro. Uresničitev o prostoru skupnih akademij, kjer bi se srečevali, zaljubljali, pogovarjali, delali skupaj, bi bila nekaj veličastnega.

Če izhajam iz tega, da sem večino časa s seboj popolnoma nezadovoljen, si verjetno želim tovrstnega napredovanja. Nepopustljivo kritičen sem do sebe in imam vizije, ki jih ne znam uresničevati z veliko lahkoto. Zato se mi zdi, da so stvari, ki so v razvoju, kot pravite, opazne in tiste, ki mi dajejo veliko energije in zanosa. Že zelo zgodaj sem se naučil izogibanja rutini. Prvi pogoj za to pa je samokritičnost. Če imaš občutek, da imaš znanje za ustvarjanje glasbe za film ali gledališče, ti to nič ne pomaga, če obenem vsakega novega projekta ne razumeš kot nov izziv. Sam si znam te stvari kar otežiti.

Zadam si nekaj, kar bi bilo na prvo žogo ali misel, z lahkoto izvedljivo, uberem pa seveda drugo, težjo pot, ki ima več neznank. Zadovoljujejo me problemi pri ustvarjanju. Včasih ne morem spati, ker imam polno glavo misli, kako narediti neko stvar, čeprav bi lahko s svojimi izkušnjami in znanjem vse stvari naredil z levo roko.

To, da moram stvarem priti do konca. Bojim se, da bi se na pol poti ustavil. Hočem priti v širne globine, vsakokrat znova. Svoje delo si želim narediti zanimivo. Nočem biti sam sebi dovolj. Glasba je enigma, to je pri njej najbolj zabavno. Do novih stvari prideš z delom in drilom. Za to je potreben napor.

Ja … (smeh) To je težko razložiti, ker je pri tem početju prisotno iracionalno. Težko povem, kaj se dogaja v meni, na ravni nezavednega ali na ravni, kar sem že prej omenil, mističnih izkušenj. Za tem stoji neka iracionalna tehnologija, ki je ne znam ubesediti. Lahko samo navržem, da rad igram na inštrumente. Velikokrat mi je inspiracija igranje, poigravanje z inštrumentom, v kombinaciji z razmišljanjem. In potem se zgodi točka, ki ni nikoli ista kot tista poprej.

Ustvarjanje glasbe je vedno nekakšno iskanje ravnovesja med znanjem in izkušnjami in nečim, kar še ni odkrito. Če nekdo zelo dobro pozna kak inštrument in bi se rad spomnil zelo dobro melodijo nanj, da bi si nanj zaigral, bo moral kot v sanjah preleteti vse znanje, ki ga ima, ga odmisliti, za to, da bi lahko prišel do nečesa izvirnega. Zato sam včasih v roke vzamem inštrument, na katerega ne znam igrati, da odkrijem nekaj novega, vznemirljivega.

Absolutno. Telo je samo po sebi vibracija. Ali kot je nekdo rekel, pevci zaprejo usta in imajo svoj inštrument že pospravljen. Telesnost in glasba sta zelo povezani. Dihanje je ena od takih stvari, dihamo vsi. Glasba je sestavljena iz dihanja, četudi ne igraš na pihalni inštrument, ampak na klavir. Zdaj se pogovarjava in medtem ko izgovarjava stavke, dihava, vdihneva – izdihneva, to ustvarja ritem najinega pogovora in tudi njegovo melodijo. Dihanje kot telesnost je ena osnovnih glasbenih prvin. Postmodernizem je prinesel prav udeležbo telesa kot umetniškega objekta, kar je precej vplivalo na sodobno glasbo kot avantgardo, body art, računalnik kot podaljšek telesa …

Definitivno vse, kar je povezano z ognjem in gorenjem.

Imam majhen krog prijateljev. Nisem na facebooku. Vi ste?

(smeh) V življenju so določeni ljudje, ki prihajajo in odhajajo. Oddaljijo se in se spet približajo. Potem ugotoviš, da je nekaj ljudi, ki ves čas krožijo v tvojem življenju. To spoznanje te pripravi do tega, da začneš razmišljati, zakaj se to dogaja. In to je dovolj. Spoznavanje novih ljudi je zame skrajno naporno. Potrebujem kar nekaj časa, da nekoga sprejmem, pa naj ne zveni ošabno. Na neki točki se moram z nekom ujeti v najbolj skritih stvareh, ne v samoumevnih. To, kar prikrivamo v sebi – ta stičišča se morajo nekako pokriti, da se lahko kaj zgodi.

Vinko Globokar je nekoč rekel, da nikdar ne improvizira z istim človekom dvakrat. Vedno z novim. Iskanje ljudi, če temu lahko tako rečem, s katerimi bom sodeloval, je vedno stvar navdiha. Ljudje, ki hočejo ustvarjati resne in pristne stvari, morajo skozi proces, ne toliko spoznavanja do obisti, kot čutenja, uglaševanja. To je edini kriterij.

V tem filmu je zvok kot zvok filma zelo pomemben. Glasba je zelo specifična; gre za umiranje starega cirkusanta v vojni in za njegovo poslavljanje. Cirkuška točka, podložena s cirkuško glasbo, ki je hotela biti nekaj več, tudi odzven vojne, da je vojna zabava in biznis … Moj prostor je bil določen; hoteli smo cirkuško glasbo, ki pa naj bi imela navdih tudi od drugod.

Glasba se v resnici zgodi na koncu filma, po vsej tišini in pogledih, zvoku, ki je subtilen. Glasba kot izrekanje neizrekljivega. Mislim, da je to tudi univerzalna specifika glasbene umetnosti. Glasba ne more govoriti o ničemer določenem in hkrati o vsem, kot bi rekel Cage. Glasba je lahko povsod in predstavlja vse. Ona sama, kot snov, kot duhovna snov, je vedno nevtralna. Glasba lahko govori več, kot govorijo besede. Besede so krute. Zabetonirajo. Udarijo. Omejijo. Določijo. Glasba je kot valovanje, ki ga vsak sprejema po svoje.

Circus Fantasticus je film o vojni, v kateri nihče ne umre. Razen starega cirkusanta. Pa še ta ne umre, ostane nekje vmes.

Ne verjamem v smrt ...

Z njo sem že poprej nekajkrat sodeloval. Do tega zadnjega sodelovanja pa je prišlo po njenem obisku koncerta Whitman, kjer se je navdušila nad načinom in glasbo. Takšen način muziciranja je videla kot možnost izvajanja starogrških zborov v Medeji.

Na posebno harmoniko, povezano z računalnikom, igram vnaprej posnete dele besedila, pri Whitmanu so to pesmi. Besede, njihove ritme, barve, valovanja podajam skozi igro na glasbeni inštrument. To jih postavi v povsem novo situacijo, kjer odsotnost govorca in njegova nova prisotnost prek harmonike in računalnika ponujata zanimive prostore za kreacijo. Kontrapunkt mojemu igranju besed in melodij ustvarjajo bobni Enosa Kuglerja.

Kako ne?! Vidite, film ima svojo večnost. Če se ne bodo vsi ti formati izbrisali, bo film preživel. Čar gledaliških predstav pa je v tem, da se dogajajo v prostoru, času prisotnosti in da kot gledalec doživljaš prav tisti trenutek. Pri filmu pač ne, gledaš kopijo. Filmska umetnost se je, z redkimi izjemami, zelo oblikovala v format. Gledališče pa ves čas išče izstop iz samega sebe. To pri filmu ne gre, ker je predrag. Nihče ne bo investiral denarja v velike eksperimentalne filme. S premiki pri filmu je tako kot s premiki v RKC – v sto letih se zgodi zelo malo.

Zdaj sem v fazi Alfreda Schnittkeja – spet sem ga odkril po zaslugi Miloša Kaluska, ki mi je poslal neki youtube posnetek. Takoj sem padel vanj. Imam faze: iz džeza padem v klasiko in avantgardo, pred časom sem poslušal ameriški novi folk, ki ga mladi glasbeniki delajo mimo založb. Všeč mi je ta subverzivnost, da se glasba seli na internet. To pomeni, da ni več odvisna od založb. Razmišljal sem o paradoksu, da je z osvoboditvijo ustvarjalcev izpod okrilja založb, industrije, prišlo do pluralizacije glasbenega prostora. Po drugi strani pa je ta isti prostor izgubil »nasprotno stran« – nekaj, proti čemur se kot inventiven ustvarjalec upiraš in iščeš svoj izraz.

Z internetom smo dobili veliko sranja in nekritičnega materiala, s katerim ne vemo, kaj naj počnemo. Obenem pa sta ameriška in britanska glasbena industrija, ki sta od vedno imeli monopol v glasbeni industriji, le dobili konkurenco: internet omogoča, da vidiš, kaj delajo mulci na Novi Zelandiji ali v ZDA ali v Lendavi …

Očarala me je skrivnostnost glasbe, potem gledališča in filma. A najprej me je očaralo to, da lahko vidim v ozadje stvari. Pozicija glasbenika za gledališče mi je vedno ustrezala. Opazovati, kaj vse se zgodi ... In zgodilo se je ogromno zgodb.

Z njimi je podobno kot z inštrumenti. Na koncu ugotoviš, da vse zgodbe izvirajo iz skupnega vira. Čehov, Shakespeare ali sodobni avtorji – vsi govorijo o isti zgodbi. Mi, ki jih poslušamo in beremo, vzpostavljamo svoj odnos do njih – so kot cikli, ki se ponavljajo. To nas vleče k njim. Kam gredo? Ne vem. Vem samo, da se v življenju veliko stvari rodi iz strahu … Veliko in pogosto nas je strah. Mene ni več. ¾