Francoski fotograf

Frédéric Fontenoy

Biti čim bliže izviru, to šeje

Pri njegovem ciklusu Inside gre za fotografsko prakso, kot pravi Lea Bismuth, v tradiciji Georgesa Batailla, Pierra Moliniera in Luisa Buñuela. Frédéric Fontenoy raziskuje željo. Drzne si rokodelsko uporabiti domišljijo in se potopiti v svojeglave mizanscene. Fontenoyjevo delo pripoveduje o vseh mogočih načinih razstavljanja telesa, o fantaziranju in fetišiziranju. Veliki formati, analogne parodije z natančno umerjenimi scenografijami, brez retuše in z eno in edino sceno – sobo. Podobe so polne referenc in duhov, kakor časopis Opus (L’oeuvre), ki visi prek impresivne riti. Fontenoyjeva vizija je ironična. Zanj igranje vlog na »slikah« pomeni izkusiti lastno telo v prostoru; dogaja se dinamična izmenjava z modeli, ki vse po vrsti sodelujejo v igri – in sodelujejo polno in z radostjo: od poziranja do pritiskanja na sprožilec. Hkrati je fotograf tisti, ki gleda, in tisti, ki je opazovan. In, kot konča Bismuthova, v igri na meji med realnostjo in fikcijo ni resnično perverzen.

Medtem ko se pogovarjava, postane jasno, da ni enostavno nositi priimka Fontenoy. Po njem so poimenovali kar dve sloviti vojaški bitki: tisto iz leta 841, iz katere se je rodila neodvisna Francija, in ono iz leta 1745, v kateri so Francozi premagali Avstrijce in Angleže. Seveda sta bili obe zmagovalni. Frédéric Fontenoy nosi svoj priimek pogumno in spoštljivo – še posebej zato, ker je tudi v dvajsetem stoletju povezan s politično zgodovino, drugo svetovno vojno in sodelovanjem njegovega dedka Jeana Fontenoyja z nacisti, še prej pa s Čangkajškom in mnogimi drugimi. Fontenoyjevi so bili vedno povezani z vojno, navzven in navznoter, ko je šlo za družinske vezi. A kot pravi Frédéric, je to v naturi človeka, skupnosti, ki jih pripada. Biti v vojni s čimerkoli.

Jacques Henríc v katalogu Photographies 2006–2011, kjer razmišlja o umetnikovem delu, zapiše: »V začetku je bila Beseda, tako pravi prvi, v začetku je bilo čustvo, pravi drugi, v začetku je bila ljubezen, doda tretji, v začetku je bilo sovraštvo, ga popravi četrti … Peti, Baudelaire, ki mu je de Sade pokazal pot k vznemirljivi resnici, odloči: ljubezen, seveda! A doda, da skrajna, edinstvena intenzivnost ugodja ljubezni leži v gotovosti, da ta povzroča bolečino. Je mar to slaba vest za tiste, ki slepo verjamejo v harmonijo spolov, homogenost inkarnacij? Morda, a Baudelairovemu razmišljanju so sledili mnogi, med njimi Artaud, Joyce, Kafka, Bataille, Picasso ...

In Fontenoy. Kljub napeti družinski zgodovini, polni bitk, ni bojevnik. Je fotograf. Njegovo orožje je fotoaparat Iview. Njegovo bojišče soba, del pariškega stanovanja, v katerem živi, v njej so miza, naslanjač, ogledala, predalnik, pladnji, šopki rož, S/M-pripomočki in ženske, ženske, ženske. Gole, na pol gole, v korzetih, samostoječih nogavicah, razkrečene, upognjene, v petah, upogljive, ponižne, vabljive … v atmosferi časa med tridesetimi in petdesetimi leti prejšnjega stoletja. V najbolj pravšnjem času. V središču dogajanja ali pač ob robu je moški, fotograf sam, z videzom retro intelektualca, strogega in nepopustljivega gospodarja.

To, kar vidimo na Fontenoyjevih fotografijah, kar nas gleda nazaj, sprašuje, zapeljuje, vznemirja, odvrača, prevzema, je, po Bataillevi Zgodbi o očesu – razprta vulva, za katero je vhod v skrivnostni svet, ki mu je treba samo slediti.

Kaj je za vas erotično v umetnosti?

Provokacija želje, morda. To, da v gledalcu predramim željo. Intelektualno ali čutno. Erotika je v tem, da v gledalcu prebudim njegovo erotično zgodovino. Ljudje mi pravijo, da se jim ob pogledu na moje delo to zgodi. Zanimivo pa je, da pri tem ciklusu prvič sam s seboj nisem sklepal nikakršnih kompromisov, sit sem bil dela za časopise in televizijo. Naredil sem točno to, kar sem hotel: brez omejitev.

Za tem, kar je na razstavi mogoče videti, je izjemno zanimiva zgodba vaše družine …

Pred desetimi leti, ko sem dopolnil štirideset let, ko sem začel obiskovati psihoanalitika, sem začel odkrivati skrite zgodbe iz polpretekle zgodovine moje družine. Ves čas smo nosili nekakšno breme, breme preteklosti, povezano z mojim dedkom in babico, a o tem se ni govorilo ...

Za kaj je šlo?

Predvsem za mojega dedka. In bolj ko sem bredel v njegovo življenje, bolj mi je postajalo jasno, da bi rad o tem posnel dokumentarni film. Seveda pa sem od članov naše ožje družine glede tega dobil hiter in jasen veto.

Vaš dedek Jean Fontenoy je bil francoski novinar, pisatelj, ki je postal diplomat. Družil se je z nadrealisti, potem je sodeloval z nacisti in ob koncu vojne v Berlinu tragično umrl.

Tako nekako. Zgodba je malce bolj zapletena. V drugi polovici dvajsetih let prejšnjega stoletja je bil novinar francoske tiskovne agencije Havas, poročal je tako iz Rusije kot Kitajske. V času bivanja v Šanghaju je ustanovil časopis Journal de Shangai. V stripu Tintin boste našli kakšno stran, ki je posvečena tej ediciji. Bil je sin alkoholika, ki je tudi sam postal alkoholik in odvisnik od opija. Pripisovali so mu afero z gospo Čangkajškovo in tudi predsednik mu je bil sila naklonjen – hotel ga je celo imenovati za ministra za informiranje –, a to troje, imeti svoj časopis, delati za francosko tiskovno agencijo in hkrati še za kitajsko oblast, ni šlo skupaj. Po vrnitvi v Pariz se je spogledoval s politiko, najprej v komunistični stranki, nato pri Doirotovi; njega je v resnici preziral. V moskovskem obdobju je v francoščino prevedel Tolstoja.

Politika, umetnost, moč … Za kaj mu je šlo?

Gotovo ne za denar. Moč? Morda. Mislim, da mu je šlo za spreminjanje sveta.

V tistih časih je bil Šanghaj gotovo eno zanimivejših mest za umetnika in intelektualca.

Trideseta v Šanghaju, čudovito … A opij ga je ugonobil. Še pred odhodom v Moskvo se je poročil z mojo babico, Lizico Codreanu, romunsko plesalko. Po ločitvi se je poročil z letalko Charnaux Madeleine, prvo ženo pisatelja Pierra Frondaia. Čeprav se je kasneje celo izkazalo, da se je v Berlinu proti koncu vojne, kot dvojni agent, nemara povezal z nacisti – tja je šel, ker je hotel biti v središču dogodkov –, sta s francoskim pisateljem in filozofom Briceom Parainom v različnih publikacijah večkrat obsodila nacizem. Še pred odhodom v Berlin se je dedek med rusko-finsko vojno leta 1940 pretihotapil med finske vojake in se, ranjen na fronti, vrnil v Pariz. Svetoval je tako Lavalu v vichyjski Franciji kot takratnemu nemškemu ambasadorju v Franciji, Ottu Abetzu. Povezal se je čudnimi tipi. V Berlinu je aprila 1945 storil samomor z zaužitjem cianida.

To ni lepa smrt.

To ni lepa smrt. Že več francoskih piscev je poskušalo napisati knjigo o njem, pa jim je moj oče to preprečil. Tako sem se odločil, glede na to, da sem fotograf od svojega dvajsetega leta, da bom spomin nanj počastil s fotografijami. Pisal je knjige in gotovo vmes tudi vzpostavil nekakšno osebno mitologijo. Ne nazadnje je opij užival od 27. leta pa do smrti.

Zaradi užitka, bolečine?

Rekel bi, da zaradi bolečine. Vsaj tako mi je nekoč povedal moj oče. Opij je užitek na začetku, potem pa …

Kaj vse ste zase, v smislu ustvarjalnosti, prevzeli iz dedkove zapuščine?

»Delaj, kar hočeš.« Vzel sem njegov moto. »Ne meni se za mnenje drugih. Tvegaj. Bodi odgovoren za to, kar počneš.« In v skladu s temi prepričanji je dedek tudi živel.

Lahko bi rekli, da je v petdesetih letih odživel štiri življenja: pariško, moskovsko, šanghajsko in nazadnje še berlinsko. Vitalnosti in želje po avanturi mu ni primanjkovalo. Kako je s tem pri vas?

Me sprašujete, ali sem avanturist? No, seveda sem … Preden sem odkril, kako je živel dedek, je bilo moje življenje precej usrano.

Mar ni tako, da smo tisto, kar smo, zato, ker so naši predniki bili to, kar so pač bili?

Ja, imate prav. Dedek mi je pomagal, dolgo po smrti, da sem se osamosvojil. Smo kot goba, vpijamo družinske zgodbe, padamo pod njihovo težo ... Dejstvo je, da so moški v naši družini odrasli brez očetov; moj pradedek je mojo prababico zapustil, ko je bil moj dedek Jean Fontenoy star nekaj mesecev, nekaj podobnega je bilo po rojstvu mojega očeta in moj oče nas je zapustil, ko sem bil star tri leta. Nihče ni mogel postati pravi oče, ker sam ni imel očeta. Ni imel zgleda. Prijatelj psihoanalitik mi je rekel, da sem jaz svojega očeta naredil za očeta. Ker sva se po dolgih letih odprla drug drugemu, povedal mi je svojo zgodovino. Tri generacije moških brez očetov, več kot stoletje! Kakšni moški smo torej postali?!

Kakšni?

No, tega pa ne vem …

Ste raziskali, kakšno vlogo sta erotizem, senzualnost imela v življenju vašega dedka – glede na to, da vas je pri ciklusu Inside navdihovalo njegovo življenje in delo?

Vidite, nič od naštetega ga ni zares pritegnilo. Mislim, da predvsem zaradi opija, od katerega je bil odvisen.

Kaj vas je torej najbolj zanimalo?

Vi temu pravite erotika, erotizem, jaz pa – telo. V fotografiji me najbolj zanima telo. Mislim, da pri tem mediju obstaja zelo specifična reprezentacija telesa v času. Čas je pomemben dejavnik. Tako mislim, ni nujno, da to drži. Tega sem se naučil pri babici, materi mojega očeta, romunski judinji, ki je s sestro leta 1919 prišla iz Bukarešte, iz premožne družine pravnikov. V Pariz je prišla zaradi umetnosti! Seveda se je najprej naslonila na Romune v francoski prestolnici, v prvi vrsti na Brancusija. Bila je plesalka – veliko se je družila z nadrealisti, pa s Satiejem … Ko je z dedkom odpotovala na Kitajsko, je prenehala plesati. Njena oblačila je kreirala Sonia Delaunay. V tem krogu sta se spoznala z mojim dedkom. Ko se je v Šanghaju dedek popolnoma prepustil opiju, so seveda med njima nastale težave. V Pariz sta se vrnila leta 1931, se razšla in nekaj let kasneje je odprla masažni salon – na Kitajskem se je namreč izučila starih masažnih in razteznih tehnik, nekakšno tajsko masažo. Salon je bil še po vojni pomembno zbirališče umetnikov.

Spomnim se, da so me še kot otroka vsak konec tedna zmasirali. Tako sem se začel zavedati telesa. Še posebej je to pomembno za odraščajoče mladostnike, da v njihovo življenje ob pravem času in na pravi način vstopi čutnost.

Kakšno vrsto masaže so vam pri­voščili?

Precej grobo. Ne erotične, da ne bo pomote. To je pomenilo, da se je stranka ulegla na tla, maserka pa je s svojimi stopali, obutimi v bele nogavice, sešite posebej za masažo, izvajala precej grobo masažo. Točno je vedela, kje so akupunkturne točke. Že kot majhen sem se zavedal svojega telesa, kar ni značilno za evropske otroke. Postalo mi je jasno, kako deluje telo. Tako sem znal tudi kasneje v fotografiji uporabljati telo, ga golega soočati z naravo. Ni šlo za akte, šlo je za telo v fotografiji.

Zakaj fotografija?

Ne vem. Vsekakor me pri njej ne zanima resničnost, bil sem precej netalentiran reportažni fotoreporter. Hočem reči, seveda je moja referenca resničnost, nočem pa je predstavljati na fotografiji.

Zakaj Inside?

Soba v mojem stanovanju, ki jo uporabljam za fotografiranje, sicer je to prostor, kjer navadno prirejam večerje s prijatelji. Znotraj. Natančno poznam njeno svetlobo, kote …

Kaj je osrednja zgodba ciklusa? Kaj nam govori?

Imejte se fajn! Uživajte! Poskusite čim več različnih stvari. Brez omejitev.

Zelo bataillevsko …

Do Batailla sem prišel dokaj pozno, prek del Hansa Belmerja. Zanj pa sem se začel zanimati, ker je imela moja babica z njim nekajletno razmerje. Doma imamo platna, na katerih jo je upodabljal. Veste, v resnici šteje samo transgresija. Prestopanje mej, ignoriranje prepovedi – vsega, kar je urejenega v našem svetu –, po njegovem so omejitve in prepovedi samo človeška oblika razsipnosti in razdajanja energije. Osrednje spoznanje človeka je tisto o končnosti življenja. Smrt in reprodukcija se združita v seksualnem – in tako vidimo, da je erotizem potrjevanje življenja tudi v smrti. Poglejte, vse je tako skrito v naših življenjih. Treba je kopati, zato Znotraj.

Toda danes velja ravno nasprotno – vse je navzven: donjuanovska obsesija je postavljena kot imperativ sodobne družbe. Kar naprej slišimo: Treba je uživati! Toda v stavku je vpisan paradoks, ki vsak užitek blokira s tem, da ga zapoveduje kot nujnost.

Imate prav. Treba je videti onkraj tega, se izogniti imperativom. V sebi govoriti »ne«. Odlagati, če hočete. In takrat bo prišlo najlepše …

Imeli ste vse pripravljeno: zgodovino vaše družine, odnose med dedkom in babico, navadno ne brez seksualne komponente, njuna srečevanja s pomembnimi umetniki in politiki …

Vse to sem moral odkriti in moral sem jo prav razumeti. Za našo družino je preteklost teža, zame je navdih.

Kako je vaše delo sprejeto v Franciji?

Ne povsod enako z navdušenjem. Ciklusa Inside ne razstavljam ravno povsod in pogosto. Lepo je bil sprejet v Belgiji.

Na prostorih bitke Fontenoy …

Ja, vidite, ti ljudje so odprti, odprti tudi glede seksualnosti, nadrealizem je še vedno živ, koliko humorja premorejo …

Kaj čutite, ko gledate svoje fotografije?

Različno, vidim različne ravni dela. O nekaterih postavitvah kadrov sem sanjal in razmišljal dve leti, pa mi ni in ni uspelo. Nikoli nisem bil popolnoma zadovoljen. V glavi sem imel slike Balthusa in projekte Duchampa, tega nisem znal prenesti v prostor, nikoli nisem bil popolnoma zadovoljen s predmeti, dekleta so vedno ustrezala …

Zakaj vi na fotografijah?

Moral sem se fizično soočiti s fotoobjektivom. Moral sem se naučiti fotografirati ideje. Tega sem se naučil z interpretiranjem slikarskih platen pred objektivom, s fotografiranjem krvi … Vse to so bile samo vaje. In ne nazadnje sem se moral tega naučiti, da sem lahko modelom pokazal poze, ki naj bi jih zavzele. Najprej je bila v kadru samo moja roka ali noga, potem pa vedno več in nazadnje sem stopil med modele kot voajer, kot gledalec …

Na fotografijah se vaša roka, vaše telo nikdar ne dotakne mesa ženske, vedno je vmes posrednik, predmet. Zakaj?

Zato, ker belo na belem – to ni lepo, ni dobro … (smeh) Mislim, vizualno. Ko se na fotografiji meso dotakne mesa, je fotografija dokončna in dokončana. Jaz pa ne želim, da je tako. Nimam rad popolnih reči. Ne motijo me strgane samostoječe nogavice. To pomeni, da se je nekaj dogajalo prej, da se morda še bo, razumete … Saj ne delam modne fotografije. Pomembni so detajli. Mnogi mislijo, da za modele uporabljam fotomodele. Nikakor. Moji modeli so navadna dekleta, Francozinje, Madžarke … A hočem, da so popolna.

Kaj naj bi to pomenilo?

Da so estetsko dovršene, da so urejene, ne zanima me, koliko tehtajo. Moja luč je kot tista iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Pomembna je harmonija na fotografiji. Ni nujno, da je nekaj seksi, da deluje. Lahko deluje, ne da bi bilo seksi.

Imate kdaj občutek, da bi morali živeti v kakšen drugem obdobju?

O, ne. Kar dobro se počutim v tem. Moja domišljija pa ves čas potuje, seveda.

Mislite, da vaše fotografije moški in ženske doživljajo drugače?

Ženske jih imajo rade. Prepoznajo igro, vidijo podrobnosti, se zabavajo … Nekateri moški, ne vsi, pa se ustrašijo. Morda menijo, da se vse preveč vidi. Nekateri so jezni na tega Fontenoyja.

Menda naj bi bili trenutno v obdobju, rečeno poenostavljeno, mediteranske estetike, ko gre za erotiko, češ da je v ospredju zadnjica, ne prsi …

Uf, ali ni to odvisno od vsakega posameznika? Da zdaj velja ta trend? No, potem sem v trendu, seveda. Saj veste, biti čim bliže izviru, to največ šteje … ¾

Nimam rad popolnih reči. Ne motijo me strgane samostoječe nogavice. To pomeni, da se je nekaj dogajalo prej, da se morda še bo ...

Ko se je v Šanghaju dedek popolnoma prepustil opiju, so seveda med njima nastale težave. V Pariz sta se vrnila leta 1931, se razšla in nekaj let kasneje je babica odprla masažni salon – na Kitajskem se je namreč izučila starih masažnih tehnik.

Patricija Maličev
2014

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave