Provokacija želje, morda. To, da v gledalcu predramim željo. Intelektualno ali čutno. Erotika je v tem, da v gledalcu prebudim njegovo erotično zgodovino. Ljudje mi pravijo, da se jim ob pogledu na moje delo to zgodi. Zanimivo pa je, da pri tem ciklusu prvič sam s seboj nisem sklepal nikakršnih kompromisov, sit sem bil dela za časopise in televizijo. Naredil sem točno to, kar sem hotel: brez omejitev.

Pred desetimi leti, ko sem dopolnil štirideset let, ko sem začel obiskovati psihoanalitika, sem začel odkrivati skrite zgodbe iz polpretekle zgodovine moje družine. Ves čas smo nosili nekakšno breme, breme preteklosti, povezano z mojim dedkom in babico, a o tem se ni govorilo ...

Predvsem za mojega dedka. In bolj ko sem bredel v njegovo življenje, bolj mi je postajalo jasno, da bi rad o tem posnel dokumentarni film. Seveda pa sem od članov naše ožje družine glede tega dobil hiter in jasen veto.

Tako nekako. Zgodba je malce bolj zapletena. V drugi polovici dvajsetih let prejšnjega stoletja je bil novinar francoske tiskovne agencije Havas, poročal je tako iz Rusije kot Kitajske. V času bivanja v Šanghaju je ustanovil časopis Journal de Shangai. V stripu Tintin boste našli kakšno stran, ki je posvečena tej ediciji. Bil je sin alkoholika, ki je tudi sam postal alkoholik in odvisnik od opija. Pripisovali so mu afero z gospo Čangkajškovo in tudi predsednik mu je bil sila naklonjen – hotel ga je celo imenovati za ministra za informiranje –, a to troje, imeti svoj časopis, delati za francosko tiskovno agencijo in hkrati še za kitajsko oblast, ni šlo skupaj. Po vrnitvi v Pariz se je spogledoval s politiko, najprej v komunistični stranki, nato pri Doirotovi; njega je v resnici preziral. V moskovskem obdobju je v francoščino prevedel Tolstoja.

Gotovo ne za denar. Moč? Morda. Mislim, da mu je šlo za spreminjanje sveta.

Trideseta v Šanghaju, čudovito … A opij ga je ugonobil. Še pred odhodom v Moskvo se je poročil z mojo babico, Lizico Codreanu, romunsko plesalko. Po ločitvi se je poročil z letalko Charnaux Madeleine, prvo ženo pisatelja Pierra Frondaia. Čeprav se je kasneje celo izkazalo, da se je v Berlinu proti koncu vojne, kot dvojni agent, nemara povezal z nacisti – tja je šel, ker je hotel biti v središču dogodkov –, sta s francoskim pisateljem in filozofom Briceom Parainom v različnih publikacijah večkrat obsodila nacizem. Še pred odhodom v Berlin se je dedek med rusko-finsko vojno leta 1940 pretihotapil med finske vojake in se, ranjen na fronti, vrnil v Pariz. Svetoval je tako Lavalu v vichyjski Franciji kot takratnemu nemškemu ambasadorju v Franciji, Ottu Abetzu. Povezal se je čudnimi tipi. V Berlinu je aprila 1945 storil samomor z zaužitjem cianida.

To ni lepa smrt. Že več francoskih piscev je poskušalo napisati knjigo o njem, pa jim je moj oče to preprečil. Tako sem se odločil, glede na to, da sem fotograf od svojega dvajsetega leta, da bom spomin nanj počastil s fotografijami. Pisal je knjige in gotovo vmes tudi vzpostavil nekakšno osebno mitologijo. Ne nazadnje je opij užival od 27. leta pa do smrti.

Rekel bi, da zaradi bolečine. Vsaj tako mi je nekoč povedal moj oče. Opij je užitek na začetku, potem pa …

»Delaj, kar hočeš.« Vzel sem njegov moto. »Ne meni se za mnenje drugih. Tvegaj. Bodi odgovoren za to, kar počneš.« In v skladu s temi prepričanji je dedek tudi živel.

Me sprašujete, ali sem avanturist? No, seveda sem … Preden sem odkril, kako je živel dedek, je bilo moje življenje precej usrano.

Ja, imate prav. Dedek mi je pomagal, dolgo po smrti, da sem se osamosvojil. Smo kot goba, vpijamo družinske zgodbe, padamo pod njihovo težo ... Dejstvo je, da so moški v naši družini odrasli brez očetov; moj pradedek je mojo prababico zapustil, ko je bil moj dedek Jean Fontenoy star nekaj mesecev, nekaj podobnega je bilo po rojstvu mojega očeta in moj oče nas je zapustil, ko sem bil star tri leta. Nihče ni mogel postati pravi oče, ker sam ni imel očeta. Ni imel zgleda. Prijatelj psihoanalitik mi je rekel, da sem jaz svojega očeta naredil za očeta. Ker sva se po dolgih letih odprla drug drugemu, povedal mi je svojo zgodovino. Tri generacije moških brez očetov, več kot stoletje! Kakšni moški smo torej postali?!

No, tega pa ne vem …

Vidite, nič od naštetega ga ni zares pritegnilo. Mislim, da predvsem zaradi opija, od katerega je bil odvisen.

Vi temu pravite erotika, erotizem, jaz pa – telo. V fotografiji me najbolj zanima telo. Mislim, da pri tem mediju obstaja zelo specifična reprezentacija telesa v času. Čas je pomemben dejavnik. Tako mislim, ni nujno, da to drži. Tega sem se naučil pri babici, materi mojega očeta, romunski judinji, ki je s sestro leta 1919 prišla iz Bukarešte, iz premožne družine pravnikov. V Pariz je prišla zaradi umetnosti! Seveda se je najprej naslonila na Romune v francoski prestolnici, v prvi vrsti na Brancusija. Bila je plesalka – veliko se je družila z nadrealisti, pa s Satiejem … Ko je z dedkom odpotovala na Kitajsko, je prenehala plesati. Njena oblačila je kreirala Sonia Delaunay. V tem krogu sta se spoznala z mojim dedkom. Ko se je v Šanghaju dedek popolnoma prepustil opiju, so seveda med njima nastale težave. V Pariz sta se vrnila leta 1931, se razšla in nekaj let kasneje je odprla masažni salon – na Kitajskem se je namreč izučila starih masažnih in razteznih tehnik, nekakšno tajsko masažo. Salon je bil še po vojni pomembno zbirališče umetnikov.

Spomnim se, da so me še kot otroka vsak konec tedna zmasirali. Tako sem se začel zavedati telesa. Še posebej je to pomembno za odraščajoče mladostnike, da v njihovo življenje ob pravem času in na pravi način vstopi čutnost.

Precej grobo. Ne erotične, da ne bo pomote. To je pomenilo, da se je stranka ulegla na tla, maserka pa je s svojimi stopali, obutimi v bele nogavice, sešite posebej za masažo, izvajala precej grobo masažo. Točno je vedela, kje so akupunkturne točke. Že kot majhen sem se zavedal svojega telesa, kar ni značilno za evropske otroke. Postalo mi je jasno, kako deluje telo. Tako sem znal tudi kasneje v fotografiji uporabljati telo, ga golega soočati z naravo. Ni šlo za akte, šlo je za telo v fotografiji.

Ne vem. Vsekakor me pri njej ne zanima resničnost, bil sem precej netalentiran reportažni fotoreporter. Hočem reči, seveda je moja referenca resničnost, nočem pa je predstavljati na fotografiji.

Soba v mojem stanovanju, ki jo uporabljam za fotografiranje, sicer je to prostor, kjer navadno prirejam večerje s prijatelji. Znotraj. Natančno poznam njeno svetlobo, kote …

Imejte se fajn! Uživajte! Poskusite čim več različnih stvari. Brez omejitev.

Do Batailla sem prišel dokaj pozno, prek del Hansa Belmerja. Zanj pa sem se začel zanimati, ker je imela moja babica z njim nekajletno razmerje. Doma imamo platna, na katerih jo je upodabljal. Veste, v resnici šteje samo transgresija. Prestopanje mej, ignoriranje prepovedi – vsega, kar je urejenega v našem svetu –, po njegovem so omejitve in prepovedi samo človeška oblika razsipnosti in razdajanja energije. Osrednje spoznanje človeka je tisto o končnosti življenja. Smrt in reprodukcija se združita v seksualnem – in tako vidimo, da je erotizem potrjevanje življenja tudi v smrti. Poglejte, vse je tako skrito v naših življenjih. Treba je kopati, zato Znotraj.

Imate prav. Treba je videti onkraj tega, se izogniti imperativom. V sebi govoriti »ne«. Odlagati, če hočete. In takrat bo prišlo najlepše …

Vse to sem moral odkriti in moral sem jo prav razumeti. Za našo družino je preteklost teža, zame je navdih.

Ne povsod enako z navdušenjem. Ciklusa Inside ne razstavljam ravno povsod in pogosto. Lepo je bil sprejet v Belgiji.

Ja, vidite, ti ljudje so odprti, odprti tudi glede seksualnosti, nadrealizem je še vedno živ, koliko humorja premorejo …

Različno, vidim različne ravni dela. O nekaterih postavitvah kadrov sem sanjal in razmišljal dve leti, pa mi ni in ni uspelo. Nikoli nisem bil popolnoma zadovoljen. V glavi sem imel slike Balthusa in projekte Duchampa, tega nisem znal prenesti v prostor, nikoli nisem bil popolnoma zadovoljen s predmeti, dekleta so vedno ustrezala …

Moral sem se fizično soočiti s fotoobjektivom. Moral sem se naučiti fotografirati ideje. Tega sem se naučil z interpretiranjem slikarskih platen pred objektivom, s fotografiranjem krvi … Vse to so bile samo vaje. In ne nazadnje sem se moral tega naučiti, da sem lahko modelom pokazal poze, ki naj bi jih zavzele. Najprej je bila v kadru samo moja roka ali noga, potem pa vedno več in nazadnje sem stopil med modele kot voajer, kot gledalec …

Zato, ker belo na belem – to ni lepo, ni dobro … (smeh) Mislim, vizualno. Ko se na fotografiji meso dotakne mesa, je fotografija dokončna in dokončana. Jaz pa ne želim, da je tako. Nimam rad popolnih reči. Ne motijo me strgane samostoječe nogavice. To pomeni, da se je nekaj dogajalo prej, da se morda še bo, razumete … Saj ne delam modne fotografije. Pomembni so detajli. Mnogi mislijo, da za modele uporabljam fotomodele. Nikakor. Moji modeli so navadna dekleta, Francozinje, Madžarke … A hočem, da so popolna.

Da so estetsko dovršene, da so urejene, ne zanima me, koliko tehtajo. Moja luč je kot tista iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Pomembna je harmonija na fotografiji. Ni nujno, da je nekaj seksi, da deluje. Lahko deluje, ne da bi bilo seksi.

O, ne. Kar dobro se počutim v tem. Moja domišljija pa ves čas potuje, seveda.

Ženske jih imajo rade. Prepoznajo igro, vidijo podrobnosti, se zabavajo … Nekateri moški, ne vsi, pa se ustrašijo. Morda menijo, da se vse preveč vidi. Nekateri so jezni na tega Fontenoyja.

Uf, ali ni to odvisno od vsakega posameznika? Da zdaj velja ta trend? No, potem sem v trendu, seveda. Saj veste, biti čim bliže izviru, to največ šteje … ¾