Moj oče je bil urednik pri založbi Houghton Mifflin. Na bostonskem podeželju smo živeli v hiši, ki jo je zasnoval arhitekt Ralph Adams Cram, sicer eden od avtorjev načrtov njujorške katedrale sv. Janeza. Doma smo imeli velikansko knjižnico s policami od stropa do tal, zofami na sredini, francoskimi vrati v globini sobe … Spomnim se očetove zajetne zbirke Voltairjevih del. Pozimi je bil kamin vedno zakurjen in knjižnica najtoplejši prostor v hiši. Poleti pa je bilo ravno prav hladno. Leta in leta sem preležal na tistih zofah s pregrinjali in bral.

Seveda. V otroštvu sem imel čudovito francosko varuško, tako da sem najprej spregovoril francosko, šele nato angleško.

Ne vem. A ideja o tem, kaj je lepo, se je rodila v tisti sobi s knjigami. Lepota je pri meni od vedno povezana s knjigami. Oče je imel navado, da jih je vsake toliko časa snel s polic in v usnjene platnice vtiral olje. Za vse nas so bile knjige otipljivi smisel lepote.

(smeh) Ja, odrasel sem v Novi Angliji, v konservativnem internatu St. Paul v New Hampshiru. Tako kot moj oče in stric in vsa moška linija v družini. Potem sem šel na Harvard. Se vrnil. In pobegnil naravnost v New York.

Niti ne. Sanjalo se mi ni, kaj se je takrat dogajalo na njujorški umetniški sceni. Pravzaprav sploh nisem vedel, kaj je rokenrol. Moja prav izkušnja z njim je povezana z aprilskimi nemiri na Harvard Squaru leta 1970, ko je iz zvočnikov grmela Street Fighting Man Rolling Stonesov. Vse dotlej je glasba zame pomenila Brahmsa, Beethovna, Bartoka, Weberna … Rad imam Weberna. Po prihodu v New York sem se po spletu naključij znašel v baru Max's Kansas City in tam so sedeli vsi ti ljudje iz Warholove druščine. Najel sem precej veliko stanovanje. Veliko ljudi je občasno živelo pri meni. Imel sem eno ali dve dekleti …

Seveda! Warholovi punci. Igralki iz njegovih filmov.

Ha, ha. No, v podrobnosti ne bova šla. Vse skupaj je bilo precej divje. Sylvester Stallone je za mojo kuhinjsko mizo pisal scenarij za Rockyja … Po nekaj tednih sem ga vrgel ven, ker se mi je zdel res neumen.

Vse moje harvardsko znanje je obrnil na glavo. Spomnim se, da sva sedela in čvekala, nakar sem ga vprašal, katera je njegova najljubša slika. »Luknja v zidu,« je rekel. Kaj za vraga naj bi to pomenilo, me je prešinilo. Najine pogovore sem snemal. In ko sem jih doma pretipkoval s kaset, sem z zamudo marsikaj dognal … Tako mi je nekega dne govoril o tem, kako ga je ustrelila Valerie Solanas (posnema Warholov glas in način govorjenja): »Oooo, tako močnoooo me je zabolelooo, da se mi je zdelo kooot v filmu.« Nisem najbolj razumel, kaj mi je nakladal. Nekaj let pozneje sem se znašel – tudi po svoji krivdi – sredi nekega ravsa. V tistih odločilnih trenutkih, ko so začele padati pesti, se mi je posvetilo, o čem je govoril. Tudi meni se je zdelo, da se vse odvija kot v filmu. In seveda sem jih, ker sem se takrat preveč osredotočal na Warholove besede, dobil po glavi še več. Na življenje je gledal je z radostne strani, predvsem pa zelo drugače kot jaz. Takrat sem to doživljal kot neke vrste urbano vzgojo ameriškega dvajsetega stoletja. Harvard, bog ga blagoslovi, pa se je zdel kot ruralna vzgoja Evrope sredi devetnajstega stoletja. Raje sem imel tisto iz dvajsetega stoletja (smeh). Andy je imel na moje oblikovanje pogleda na svet izjemen vpliv. Zdelo se mi je, da mi končno nekdo razlaga resnico. Končno sem se družil z nekom, ki je videl prek vseh kulturnih barier. In bil je velikodušen. V prostore Factory sem z diktafonom prihajal tudi po trikrat na teden. Ko je imel čas, sva snemala, ko ga ni imel, mi je dovolil, da sem bil del tamkajšnjega dogajanja.

V resnici nisem vedel, kaj naj sam s seboj. Bil sem tipičen zmedeni razvajeni mladenič. Imenitno se mi je zdelo, da sem lahko delal intervjuje z ljudmi, ki so se mi zdeli zanimivi. Ki so vedeli več od mene. Tako sem jim postavljal vsa mogoča vprašanja glede vožnje življenja in se učil.

Micka Jaggerja, Mohameda Alija, s katerim sva postala prijatelja, z Rockefellerjem, Dalijem … Fasciniralo me je, da so vedeli, kako se je treba obnašati v tem čudnem svetu. Jaz nisem vedel ničesar. Andrew je bil izobražen, a vedel ni ničesar. Na neki smešen voltairjanski način sem se trudil biti angažiran v svetu …

V ta boj zanj me je Playboy poslal zato, ker so vedeli, da mi ga bo uspelo dobiti. Uro kasneje sem že imel telefon njegove hotelske sobe na Baliju.

Rekel sem mu, gospod Dali, naredila bova intervju za Playboy in pogovarjala se bova izključno o seksu. Vsa vprašanja bodo na temo spolnosti in odgovori, se pričakuje, tudi.

Hm, natančno se spomnim, kako je skozi zobe iztisnil: »V redu.« Sedela sva v King Cole Baru v St. Regisu, med dvema kandelabroma. Zraven njega je sedela Gala, med občinstvom pa Warhol in drugi … Intervju je potekal v dveh delih, dveh nedeljskih popoldnevih, po šest ur klobasanja o seksu. Pogovor se je začel tako, da je rekel: »Končno lahko javno povem, da gospoda Dalija seks absolutno nič ne zanima.« In nadaljeval, da ima najraje bolhe, ker da ga one najbolje pofukajo.

Pred tridesetimi leti sem pri več založniških hišah opravil pogovore za zaposlitev. Spraševali so me, kaj berem. Na vprašanje, ali prebiram uspešnice, sem odgovoril nikalno. In so me začeli podučevati, da če hočem delati v založništvu, moram biti na tekočem z bestsellerji. To pa ne bo šlo, sem si rekel. Potem mi je nekdo namignil, da bi bilo bolje zame, če bi postal agent. Dve leti sem delal v eni od agencij in proučeval, kaj pomeni biti agent. Potem sem šel na svoje.

Ameriški novinar I. F. Stone. Ravno je začel pisati knjigo The Trial of Socrates.

Drži. Na Harvardu me je lekcij iz starogrščine učil sloviti profesor Albert Lord. Naučil nas je tudi, kako peti Homerja. Tako sem poklical Stona in mu v telefon začel peti Homerja! (Začne v starogrščini peti o Ahilovem srdu iz I. speva Iliade.) Prepričan sem, da so ob sobotah atenski aristokrati v senci dreves z veliko težavo peli Homerja in obenem žvečili jagnjetino. Ampak Stone je bil »kupljen«!

(smeh) Nisem pameten, samo izobražen sem. Neumen, a izobražen. In v svoji neumnosti sem imel srečo, da sem pred njegovo smrtjo v Benetkah obiskal Ezro Pounda in mu pel Iliado …

Zabavno, spomnim se, kako mi je Warhol na vprašanje, kako je postal tako vpliven – skupaj s svojimi asistenti je ravno nanašal debele plasti barve – odgovoril: »Oooo, nikakršne moči nimam. Še tistih posooodic z barvo ne zmooorem vzdigniti s tal.« To, o čemer me sprašujete, ne pripada meni, temveč mojim strankam. Če bi se vseh sedemsto petdeset avtorjev odreklo moji agenciji, bi v večjem delu literarnega sveta odpirali šampanjec. In mojega vpliva v hipu ne bi bilo več.

Nikakor. Pisatelji, ki so pod mojim okriljem. Tisto, kar največ pomeni, je selekcija, koga bomo zastopali. Zamisel od vsega začetka je bila, da pač ne bomo predstavljali uspešnic, smeti. Treba je bilo samo dognati, kako to storiti.

Zelo preprost. Preberem knjigo, če mi je všeč, pokličem pisca in rečem: naš si.

Oho, vi se pa ne pustite kar tako. To pa v našem poslu zelo pogrešam …

(smeh)

Seveda. Razumevanja, kaj mi je všeč, sem se naučil pozno. Okus o kvaliteti knjig si izostriš z branjem. Brati, brati, brati. To je recept. V prvih desetih letih me z željo, da bi ga zastopal, ni poklical niti en pisatelj. Vse sem sam prosjačil. Zato se me je prijel sloves, da sem precej agresiven.

Ali si napadalen ali pa stradaš kruha. Obenem me je ves čas zanimalo, zakaj velja pravilo: boljši ko je bil pisatelj, slabše je plačan.

Je.

Hja, kaj naj vam rečem … Imamo Borgesa, imamo Bolaña. Amisa in Magrisa. Calvina in Nabokova. V Nemčiji Sebalda, v Egiptu Al Aswanija … Kadarkoli lahko pokličem Alaaja, češ, imaš kaj proti, če pridem v Kairo? Greva kaj pojest in povedal mi boš, kako si, kaj počneš, kaj pišeš. Rezerviram vozovnico in odletim. Ni mi vseeno za moje avtorje.

Imate prav.

No, zastopam večino ameriških pisateljev.

Precej dobro! Sami veste, kako zadnja leta v založništvu vsi tarnajo. To je tipična lenobna tesnoba ameriških intelektualcev.

Ne, ne bo držalo. Kdo vam je to rekel?

Morda to velja za mlajšo generacijo. Ki je preveč ambiciozna oziroma napak ambiciozna. Sicer pa je treba priznati, da v ZDA dobra literatura kar cveti. (S polic začne na mizo zlagati knjige Davida Eaglemana, Tabucchija, Dava Eggersa, Amisa …) Vidite?

Nikakršen. Odzivam se samo na njihovo pisanje. Kvaliteto avtorja lahko ocenim že po povzetku vsebine na platnicah knjige.

Če je dobro napisana, hočeš brati še. Navadno pa so ti povzetki tako butasti, da takoj odložiš knjigo. William Maxwell, njegova fotografija je bila na današnji naslovnici New York Timesa (Na naslovnici časopisa pokaže fotografijo J. D. Salingerja, ob njem stoji njegov urednik Maxwell.), je bil ena mojih prvih strank. Koliko sem se naučil od njega … Tako me je nekega dne poklical. Vprašal me je, kaj počnem. Odgovoril sem, da se mučim z dvema rokopisoma. Prebral pa sem bil polovico prvega in tri četrt drugega, prvi ni bil nič kaj prida, drugi pa še manj. Rekel je: a tako? Nakar sem mu začel težiti, da nimam nikogar, ki bi ga zastopal, in da bom znorel. Vprašal me je, o čem gre prva knjiga. Povedal sem, on pa je vrtal naprej, na kateri strani da sem? In jaz: hm, na tej in tej. In on spet: kaj pravi prvi stavek knjige? To in to. Kakšen da je naslov? Ta in ta. A tako, je rekel. Naučil me je vsega, kar sem moral vedeti o poslu agenta. Kaj je slaba zgodba, kakšen je slab prvi stavek ali neumen naslov. »Zakaj pravzaprav bereš ti knjigi?« je še rekel. »Osredotoči se.« Dober pisatelj ne bo napisal niti enega nerodnega stavka. Ker piše samo dobre. Nekateri so spektakularno dobri, nekateri samo dobri. Leta in leta sem prebiral cele knjige. Zdaj pa gre tako: vzame bližnjo knjigo, si oblizne kazalec, odpre prvo stran, se nekaj trenutkov pretvarja, da bere, tleskne platnici skupaj in jo odloži na rob mize.

Tega opravila se rad lotim zjutraj. Za vsako knjigo porabim deset sekund. (simulira) »Ne!« »Ne!« »Ne!«

(smeh) Ne več. Večinoma to zdaj počnejo moji uredniki tu v New Yorku in tisti v londonski pisarni. Toda nič se ne zgodi, ne da bi jaz vedel za to oziroma ne da bi odobril. Urednik Scot Moyers vodi njujorško, Sarah Chalfant izpostavo v Londonu. Če ponazorim, v Slovenijo Wylie Agency ne bo prodala niti enega eseja, ne da bi ga mi trije odobrili.

Vidite? Čudovito!

Moja služba je biti vrtnar. Skrbni vrtnar, ki je ponosen na svoje delo. No, nekateri imajo radi japonske vrtove, drugi angleške, tretji tiste v puščavi. Rad imam raznolikost. Lepoto raznolikosti, ki nikoli ne postane nezanimiva. Resnično, resnično, resnično imam rad in spoštujem ljudi, ki jih zastopam. Včeraj zvečer sem k počitku legel ob pol dvanajstih, ob treh zjutraj sem že vstal …

Zato, ker sem moral nekaj premisliti, in zdelo se mi je najbolje, da vstanem.

Saj ga uživam! Vstajam, ker bi se rad čim prej posvetil svojemu delu.

Ne bi bila ravno srečna, če bi jo zbudil ob treh zjutraj.

Ha, ha, imate prav!

Navadno je tako, da imajo uredniki nad glavo preveč knjig in premalo časa zanje. Res pa je, da se v založništvu gara za majhne denarje.

Ena prvih stvari, ki sem se je naučil, in hkrati je to eno osnovnih pravil založništva, da če nekdo za knjigo odšteje 50.000 dolarjev, bo zanjo naredil toliko (s palcem in kazalcem nakaže decimeter), če odšteje 5000, bo naredil toliko (dva centimetra).

Star sem 62 let in nimam več veliko časa. Trenutno se ukvarjam s tem, da bi odprli pisarno na Kitajskem. Stvari sem zastavil tako, da bodo delovale in se razvijale, tudi proti Vzhodni Evropi, zakaj ne – ko bom pod rušo. V načrtu imam, da se razširimo po vsem svetu in smo povsod enako uspešni. Upam, da bomo v nekaj letih imeli petnajst tisoč strank.

(okleva) Po pravici povedano, ne vem.

V agenciji sicer razpolagamo s temi številkami, ampak se z njimi nihče ne ukvarja. Pesnik, ki zasluži tristo evrov na leto, ni nič manj pomemben kot pisatelj, ki na leto obrne tri milijone dolarjev. To je, kot če vas reven človek najame, da urejate njegov vrt. Nič slabše ga ne boste uredili, kot bi ga za njegovega bogatega soseda. Če bi to storili, bi bili sleparka. Trudimo se, da bi za vsakega avtorja delali enako dobro. Sicer pa, zaslužimo za najemnino …

No, ja. Gre za to, ali imaš rad to, kar počneš, ali ne. Ljudje navadno nočejo služiti ciljem drugih. Jaz pa sem rad služabnik, rad služim piscem …

Poslovna skrivnost! Roman bo izšel jeseni. Philip zadnja leta neverjetno veliko piše. Skoraj po knjigo na leto.

Mislim, da ga bolj kot to žene nepotrpežljivost s smrtjo.

Mislim, da nič manj kot avtorji iz drugih dežel. Del tistega, kar naredi slikarja, glasbenika, pisatelja zanimivega, je vedno njegova lokalnost. Še posebej, če je intimno lokalen. Potem pri branju res lahko vlečemo vzporednice z globalnim svetom. Poleg tega v tem primeru odigra velik del tudi denar: večina pisateljev ni premožnih. Ne potujejo veliko.

Za vsakega, ki ga zastopamo, se trudimo, da bi ga naredili obsceno bogatega. (krohot)

Koncentracija. Šarm. (smeh) Knjige, ki jih prebiramo, nas tako vznemirijo, da nas ponese navdušenje. In ko nekdo v sobi tako vzhičeno govori o bogu ali knjigi, ni prostora za dvom. Zato, vidite, imajo pridigarji toliko slušateljev. Govorijo sicer neumnosti, ampak vsi vzdihujejo, joj, kako dober je.

Drži. In glede na to, da se niso tiskale v ZDA, so se po svetu, mislim, da je šla beseda o prevodih v štirinajstih jezikov, še manj. Norman je moj namig znal razumeti. Ampak v bistvu je šlo za to, da sem mu dopovedal, da mora služiti za minulo delo, ne pa da računa samo na denar knjig, ki jih je šele pisal … In potem sva odlično sodelovala celih petindvajset let.

Ja, in? Amis se je za prestop k meni odločil samostojno.

Ja, veste kaj … Bova pogrevala to zgodbo?

Ne bom (smeh).

Prva ste uganili. Sicer pa mi zanje ni več mar. Šakal je samotni lovec. To mi ustreza.

Odrasel sem med petimi sestrami. Vse življenje sem obkrožen z ženskami. Veste kaj, ženske poznam.

V angleščini?

Bom. Absolutno.

Mladost je super!

Z Moyersom morava dodelati marketinški načrt za lansiranje knjige Philipa K. Dicka Do Androids Dream of Electric Sheep?, po kateri so posneli film Blade Runner (Iztrebljevalec). Potem imam še dva krajša sestanka. Če bo žena razpoložena, se bova odzvala povabilu prijateljev na večerjo. In … (pomolči) In če mi ne bo kakšna reč prekrižala načrtov, bom celo upošteval vaš nasvet. Tako da se utegne nocoj – ali pač okrog tretje ure zjutraj – še marsikaj lepega zgoditi (smeh). •