Zame je eden od najbolj fascinantnih umetnikov, pisateljev, ki sem jih spoznal. In v mojem poslu sem spoznal veliko zanimivih avtorjev. Je izjemno kreativen, deloholik, ki ustvarja sedem dni na teden. Drugačen je tudi zato, ker je obenem še slikar, risar, režiser … Pravkar je zaključil produkcijo krajših animiranih filmov po njegovih stripih z naslovom Pinguin zweimal klopft, Pingvin potrka dvakrat. To je strip brez teksta, njegov podnaslov se glasi »zelo grafični roman«. Pripravili smo osemminutni animirani film, ki je že povabljen na številne mednarodne festivale kratkega filma. Ker se Mörs ukvarja s tako različnimi področji umetnosti, sem prisiljen slediti vsemu, sicer mu ne morem pomagati pri razvoju njegovih idej. Tako sem se zdaj ukvarjal s tem, kako se delajo animirani filmi. Predstavljam si ga kot kakšnega baročnega ali renesančnega umetnika, ki živi v samoti svojega ateljeja, a ga včasih obiščejo njegovi pomočniki, oblikovalci knjig, strokovnjaki za računalniško animacijo, risarji …

O, ne. Zelo redko se srečava v živo.

Rekel bi, da razumevanje njegovega humorja. In njegove umetnosti.

In to bo tudi držalo. Nimam je. (smeh)

Skoraj.

Niti ne. Zagotovo pa je eden tistih, ki je zelo na tekočem glede tega, kaj počno njegovi kolegi. Prebira njihova dela, gleda filme, obiskuje razstave, spremlja glasbeno produkcijo.

Na neki način, čeprav se sam rad vrača v zgodovino umetnosti. Njegove knjige so polne citatov in aluzij. V zadnjih letih so njegova dela pri študiju jezikoslovja postala predmet preučevanja, kaj je medbesedilnost. Precej na tekočem je tudi s produkcijo sodobne ameriške književnosti, vsako leto nekaj mesecev preživi v ZDA.

Nekaj tednov tu, nekaj tednov tam. Lahko ga srečate v kakšnem antikvariatu.

Najverjetneje.

To pa bi res morali vprašati Walterja. Menim, da ga zanimajo umetniki in njihova življenja. Ni nujno, da bi ta dva, ki ju omenjate, morala imeti nekaj skupnega. Morda sta mu samo všeč. Ali pa skuša z opozarjanjem nanju izpostaviti svojo radikalnost. Mislim, da ga fascinirajo ljudje, umetniki, ki so zelo osredotočeni na to, kar počnejo. Tudi Gottfried Keller.

Nedvomno.

Poznam ga drugače kot svojo ženo. (smeh) Upam, da mi uspeva med bralce o njem prenesti informacije, ki bi jim pomagale razumeti um tega človeka. Veste, kot založnik vam povem, da nam uspeva naslednje: realizirati ideje genija in jih uspešno uvrstiti na trg. To se redko posreči.

O, ja. Knjige je treba prodati. Tako kot filme. Tako kot vse. Hotel sem reči, da imate vsekakor prav: del mojega življenja je posvečen samo Mörsu. Toda žena je na prvem mestu, čeprav … (smeh) Čeprav svoj dan začnem z branjem enega ali več elektronskih pisem, ki mi jih je čez noč poslal Mörs. Ker žena rada dlje spi zjutraj. Vidite, imate prav: dneva ne začnem s pogovorom s svojo najdražjo ob kavi.

Ja, in vsaj enkrat v dnevu se slišiva po telefonu.

Slišal sem o tem.

Oh, kot marketing so te potegavščine odlična stvar. Dvomim, da bi Walter privolil v kaj podobnega …

O, ste ga kdaj videli?

Aha ... Ne morem vam pritrditi.

Tako pravi, nisem pa prepričan. Nihče zares ne ve resnice.

Ne vem, to je zelo različno. Vsekakor ni Thomas Mann. Vem, da vsak dan dela. Ali piše, ali slika ali riše, bere … Je zelo discipliniran. To, da veliko bere, njegovi bralci vedo. V knjigi Rumo, na primer, se razpiše o nanotehniki, ki jo je dodobra preučil. Zanima ga fizika, zanima ga, kako se prenaša znanje, kako sprejemamo znanje.

(smeh)

Je poročen. Brez otrok.

Bil sem navdušen in počaščen. Srečava se zelo redko, komunicirava prek elektronske pošte in telefona.

Ne bi rekel.

O, ne, na prvem mestu je kljub vsemu nemško govoreče območje. Za založbo pa je seveda pomemben tudi mednarodni trg in, ja, angleško govoreči je na prvem mestu.

Pravzaprav ga razumem.

Kot dobra literatura; vsekakor je Mörs močnejši avtor. Prepričan sem, da se bo nekaj njegovih del zapisalo v literarno zgodovino. Poleg tega je Mörs avtor fantastične literature v tradiciji A. E. Poeja, E. T. A. Hoffmanna, Adamsa … Iz marketinških razlogov ni slabo, če Mörsa tlačijo v isto kategorijo z vsemi drugimi avtorji fantazijskih romanov, ne nujno samo s Prachettom.

Hm ...

No, nič ne bom rekel. Seveda so stvari, ki jih vsebujeta tako fantazijski kot fantastični roman, fantazijska bitja, zmaji, na primer, ali pa boj med dobrim in zlom … Toda tudi akademiki vam bodo zagotovili, da je v Mörsovih delih precej več substance kot v knjigah njegovih kolegov.

Mislim, da je risanje zanj postalo neke vrste meditacija – ob njej premišljuje o tistem, kar je napisal. Nasploh mu več časa vzamejo priprave grafičnih in tekstovnih osnutkov. Ko delo steče, vse postane užitek. Pri Labirintu sanjajočih knjig je vse ilustracije narisal, preden je začel pisati besedilo. Pri delu Eine wilde Reise durch die Nacht, ki je nastalo veliko pred Zamonijo, ampak smo ga natisnili kasneje, se je Mörs poigral z idejo, da je Gustave Doré ilustriral njegovo knjigo. Izbral je šestnajst njegovih najbolj duhovitih risb in napisal knjigo, kot da je Doré dejansko njegov ilustrator. In knjiga seveda govori o fantu z imenom Gustave. Gre za Mörsovo pretanjeno uganko, s katero skuša pokazati, kdo navdihuje koga, kdo je dejansko vir navdiha komu, kaj je izvirno in kaj ne. Razkriva vse »interne nečednosti« akterjev iz sveta literature. A da ne bom zakompliciral, Mörsa se lahko bere tudi kot avtorja fantazijskih romanov. Vprašajte kakšnega dvanajstletnika.

Morda, morda. Začetek je res zapleten (smeh) … Pri tridesetih mu bo vse jasno. Branje njegovih del je resnično večplastno.

Walter ne izdaja svojih virov. Tudi hvalil se ne bo, da zna na pamet Goetheja ali Aristotela …

(smeh) Bojim se, da se jih je navadil. Nikoli ga nisem vprašal o tem.

Sprva sem vesel, da mi je karkoli poslal.

Mmm.

Večinoma ga občudujejo. Mu zavidajo, tudi. Drugače bom povedal: ne poznam veliko nemških pisateljev, ki bi ga brali.

Poznajo ga predvsem po Malem ritku. Ampak med nemškimi knjižnimi kritiki ima kar nekaj oboževalcev.

Mislim, da ima njegova žena vseeno prednost.

Nič več in nič manj kot z drugimi avtorji. Predlagam mu svoje pripombe. Nato besedilo pregleda še zunanji urednik – nekdo izven založbe. Včasih me melodija zgodbe tako pritegne, da ne vidim vsega, kar bi moral. In ta starejši izkušeni gospod je zelo primeren za to, da popravi morebitne napake.

Nisem pretiraval … (smeh) Nikoli mi o tem ne daje napotkov.

Od leta 1997.

Ko sva se spoznala, je ravno vstopal med pišoče. Do takrat je bil predvsem avtor stripov.

No ja, stal sem mu ob strani.

Zaradi njegovih knjig drugače gledam na literaturo. Mislim, da zaradi sodelovanja z njim globlje razumem proces pisanja. Veliko piše o tem. V resnici so mi njegove knjige spremenile življenje. Ne on. Imela sva srečo, da sva naletela drug na drugega.