Kar pravšnja ugotovitev.

Ratzinger je človek nežnega duha, ki veliko da na osebne odnose, diskretnost, odraščal je v tišini knjižnic, doma je iz nemškega sveta, asket. Zelo drugačen je že od papeža Janeza Pavla II., čeprav je bil leta njegov najtesnejši sodelavec … Takoj na začetku Benediktovega pontifikata v Kölnu je postalo jasno, da noče zasedati osrednjega mesta na odru. Da je človek zadržanosti in zasebnosti.

Sam bi raje uporabil besedo popularen, ki izhaja iz latinskega samostalnika ljudstvo – torej, da je papež ljudstva. In to nima nič skupnega ne s popom ne s populizmom kot takim. Ima sposobnost povedati zgodbo tako, da jo ljudje prav slišijo in razumejo resničnost njenega sporočila. Pri tem ne uporablja veliko besed, njegovo dosedanje življenje govori zanj. Podoben občutek so ljudje imeli glede matere Tereze, ko so jo srečali, spregovorili z njo, niso razumeli njenega jezika, a že po zvoku njenega glasu jim je bila jasna resničnost in posvečenost evangeliju, ki ga je živela za uboge.

Obenem papež Frančišek nikogar in nikdar ne obsoja, da živi v nasprotju z evangelijem. Kar je spet redka lastnost, ker ljudje zelo hitro začnemo soditi ljudi. Evangelij je namreč tako bogat, da se vsakdo v vsakršni situaciji, ki jo doživi, lahko najde v njem. In to je tisto, kar sporoča papež Frančišek.

Saj s tem vendar ne misli, da je treba svetu pripovedovati pravljice namesto resničnih novic. Vsi vemo, da se ta trenutek po vsem svetu dogajajo grozote vseh sort, zlo, ki ga povzroča človek, in kataklizme, ki jih sproža narava, poplave, požari, potresi … Papež vsekakor vztraja, da je o tem treba govoriti, ker bo sicer zlo postalo del našega življenja in bo omrtvilo našo vest. Na svetu je veliko dobrega.

Ne vem, ali bi se strinjal z vami. Veste, tisto, kar v resnici najbolj zanima ljudi, niti ni toliko zakulisje, kaj počne papež v redkih trenutkih prostega časa, ampak tisto, kar počne na »odru«. Kar govori in dela.

Podal sem primerjavo, da je za preprostim »zaslonom« kompleksna vsebina. O velikih temah je sposoben govoriti v preprostem jeziku, takšnem, ki ga razumejo tudi otroci.

Da.

Imate prav, ampak po razlago je treba v zgodovino. Cerkev je še ne tako daleč nazaj svoje koncepte podajala s podobami in simboli, ki so bili za vernike pogosto preveč kompleksni in zapleteni. Treba je bilo začeti ravno obratno, skozi narativ filma, kar naj bi pomenilo, da je zgodbo treba povedati jasno kot zgodbo in jasno z vsako sličico posebej. Zato tudi nismo pokazali vrnitve Benedikta XVI. v Vatikan. Seveda se je vrnil. Toda kako prikazati odhod papeža brez smrti? Tako, da posnameš njegov odhod.

Malo. Zjutraj smo malce zvadili s helikopterjem, brez papeža seveda. Gospod nam je z vremenom in primerno osvetljavo, sončnim zahodom, stal ob strani.

Zanimivo, v Sladkem življenju je Fellini že v prvih posnetkih gledalcu ponudil najverjetnejši odtis kulturne in socialne dekadence, ki se je šele risala na obzorju in smo jo kasneje dejansko doživeli, Ratzingerjev pogled na mesto in svet pod seboj pa lahko razumemo kot ultimativno gesto usmiljenja: umik, ki bo omogočil prostor novemu obdobju, ki zahteva nov kompleksen pogled, drugačnega, ne nujno kompleksnejšega človeka, ki pa ima od malega v sebi imprint razumevanja največjih družbenih in socialnih paradoksov, ne nazadnje je Bergoglio odrasel med njimi in kot duhovnik med njimi tudi dolgo deloval.

Prepričan sem, da papež pod seboj ni videl razigranih gruč mladeničev, deklet na strehi, ki so se veselila novih srečanj, tako kot to vidimo v Sladkem življenju. Videl je predvsem veliko dela, ki čaka tistega za njim: mlade brezposelne in ostarele, ki za bodoče rodove ne morejo več veliko narediti. Pred petdesetimi leti je Fellinijev helikopter s Kristusom pomenil nov prihod, blagoslov, možnost prihodnosti. Takrat so ljudje govorili predvsem o razvoju in rasti. Danes se moramo naučiti govoriti o solidarnosti in skupnem dobrem. In s to zavezo je Ratzinger preletel svojo »zadnjo pot« iz Rima proti Castel Gandolfu.

Veliko ste jih našteli. Ne bi se spomnil.

Pasolinijev Evangelij po Mateju.

Pasolini je bil kompleksen in kontroverzen umetnik, s svojimi filmi in literaturo je rad vznemirjal svet, včasih je to pripeljalo do pravih pravcatih škandalov. Njegova misel je bila pogosto v nasprotju s tisto Cerkve. A kljub temu je imel globok smisel za religioznost. Mnogi kritiki še danes niso prepričani, da je bila ta mojstrovina samo posledica iracionalnega momenta, ki si ga je vzel iz krščanstva. In sploh ni nenavadno niti to, da so si Evangelij po Mateju v boju proti zatiranju revnih za svojega vzeli pripadniki gibanja Teologija osvoboditve. V Evropi, predvsem pa v Italiji, je film na dvoje razdelil tako katoliški svet kot komuniste.

Seveda je dejstvo, da je bil Pasolini neverujoči marksist, ki je posnel film o Jezusovem življenju in ob tem ostal zvest Besedi, ne da bi se je dotaknila kakršna koli ideologija, burilo duhove … Po drugi strani pa se je zgodilo nekaj, kar sploh ni tako nenavadno ali redko: prevzel ga je lik Kristusa – človeka, varuha poslednjih, zaničevanih, ubogih. Kolikor mi je znano, ga je do te odločitve pripeljal notranji zlom, o katerem ni hotel govoriti javno. Dokončno se je glede tega, da bi posnel Evangelij po Mateju, odločil, potem ko je v neki razsvetljeni noči, kot je povedal, evangelij prebral kot roman. Očitno je doživel in sprejel določeno razodetje. To globoko spoštujem.

Ključni razlog za reformo znotraj konteksta komunikacij papež Frančišek vidi v tem, da tako kot se v današnjem svetu spreminjajo konteksti, se morajo tudi komunikacije in njihovi načini. Tajništvo, ki ga vodim, je bilo ustanovljeno tudi z namenom, da se vsi mediji, ki se v Vatikanu ukvarjajo s komunikacijo, združijo v nov dikasterij rimske kurije. Gre za papeški svet za sredstva družbenega obveščanja, tiskovni urad Svetega sedeža, vatikanski internetni urad, Radio Vatikan, vatikanski televizijski center, časopis L'Osservatore Romano, vatikansko tipografijo, fotografski urad in vatikansko založbo.

Odločitev za reformo je rezultat procesa, ki se je začel že v devetdesetih. Intenzivneje naj bi začela teči po izkušnji jubileja 2000, ki je obsegal pomembne medijske dogodke. V času papeževanja Benedikta XVI., po smrti Janeza Pavla II., se je, lahko bi rekel, pojavila nenapovedana komunikacijska kriza. Takrat se je kot svetovalec priključil Greg Burke, ki je postal direktor tiskovnega urada Svetega sedeža.

Obenem pa zanjo obstajajo tudi čisto ekonomski razlogi. Medijske ustanove Svetega sedeža so ustvarjale vse večji finančni primanjkljaj, svet kardinalov je v tem oziru postajal vse bolj zaskrbljen. To je sovpadalo z obdobjem, ko so zahteve po večji finančni transparentnosti prišle v ospredje na vseh področjih, mediji niso bili izjema. Če povzamem, se poleg notranje reorganizacije, ki je bila nujno potrebna in, kot je dejal papež, nepovratna, skušamo naučiti pravila, da je uporabnik na prvem mestu. In v tem smislu bo svetovna spletna mreža odigrala pomembno vlogo, večjezični spletni portal bo ponujal besedila, videe, fotografije, podkaste …

Hočete reči, da so vatikanski mediji zakoreninjeni v čudovito antično tradicijo, ki ne dopušča svetlobe digitalne kulture?

Kratki valovi so preprosto zastarela tehnologija, ki sta jo že davno izpodrinila satelit in internet. Seveda je bil v dvajsetem stoletju Radio Vatikan izjemnega pomena. Po njegovem krstu v tridesetih letih so enkrat na teden poslušalce obveščali o dogodkih, povezanih s papeško akademijo znanosti. Radio Vatikan je imel pomembno vlogo predvsem med drugo svetovno vojno, v eter so poslali več kot milijon sporočil o pogrešanih oziroma najdenih. V šestdesetih je radio začel oddajati v tujih jezikih in danes jih že v sedemintridesetih. Toda treba je hoditi v koraku s časom.

Seveda, podjetje, ki ne ustvarja dobička, propade. Njegova naslednja moralna obveza je, da ga deli z drugimi, s skupnostjo. Apostolski kriterij sem postavil v ospredje, toda na drugi strani je močno prisotna previdnost z denarjem.

Katoliški mediji vse preveč pogosto delujejo v duhu, no ja, saj smo katoliški medij, denar ne sme biti v ospredju, naša naloga je, da širimo Gospodov nauk. To nikakor ni prav. Zakaj bi moral za to, da poveš katoliško zgodbo, izgubiti denar? Narobe. Tisti, ki stojijo za takšno retoriko, svojega dela ne opravljajo tako, kot bi ga morali. Če podjetje, v tem primeru katoliški medij, izgubi denar, lahko za vedno zapre svoja vrata. Zelo enostaven račun.

Na to vpliva veliko več dejavnikov, kot se zdi na prvi pogled. Razpravljati javno o veri, evangeliju in življenju Cerkve seveda zahteva veliko zrelosti. Sprejemanje drugačnosti in razlik se mi zdi ključno v vsaki še tako homogeni skupnosti. V dokumentu Pavla VI. iz leta 1971 Communio et progressio piše, da mediji olajšujejo dialog znotraj Cerkve, javno mnenje, utemeljeno na konstruktivnem pogovoru med različnimi stranmi, pa kot bistveno za kakršno koli sodelovanje. Papež Frančišek izpostavlja poliedrični model Cerkve – povezanost okrog centra kljub mnogoterim medsebojnim razlikam. Toda s skupnim razumevanjem, da logika, po kateri se odvijajo cerkveni dogodki, nikakor ni logika posvetnih kategorij, temveč logika vere. Mislim, da bo transparentno in neposredno javno mnenje, iz katerega je treba izgnati čenče, prineslo pozitivne rezultate.

Morda celo premalo. Opravljanje je značilna oblika mrežne viralne komunikacije, ki je vsaj pred prihodom svetovnega spleta lahko imela vlogo strateškega ključa za preurejanje družbenih vezi. Lahko je torej povezano s političnim in cerkvenim področjem. Zato je cerkveno telo prav tako predmet interesov tistih, ki širijo govorice, in celo strateško načrtovanih govoric. Ni naključje, da se v času politične tranzicije, a tudi ob spremembah v cerkvenem vodstvu okrepijo navidezno nevtralna vprašanja: »Kakšen veter piha?«, »Kaj se govori?«, »Kaj je novega?« ... Z njimi želijo zainteresirani spoznati zavezništva, prek katerih je mogoče sprožiti proces govoric v podporo ali proti njej. Kdor razume to strategijo, se ji upre z odgovori, ki so nejasni in ne morejo postati vir opravljanja.

Seveda, ker je glavna značilnost govoric in opravljanja njihov izmuzljivi izvor.

Odvisno, kaj so vam povedali in kdo.

(Smeh.)

O, kje pa! Zanimivi, radikalni jasnovidci. Če sem iskren, razmišljam samo o tem, kar me na delovnem področju čaka v naslednjih mesecih. Veliko moramo še postoriti.