Ne, ni. Treba je odpreti neka vrata, narediti korak naprej … Težko mi je zdaj govoriti o tem. Ko sem začel delati, sem bil spet zadovoljen, in zdaj sem zadovoljen, ampak počasi. Osnova je v tem, da poskušam biti bolj mehak do sebe, si kaj več odpustiti, ne jemati stvari tako usodno.

Ah, kaj pa vem. Rad bi bil navaden človek z vso paleto čustev. Da si ne bi zastiral oči. Rad bi si priznal svoje slabe strani in jih sprejel.

V osnovni šoli smo pripravljali Županovo Micko in v njej sem igral Monkofa. Igra mi je že takrat bila blazno všeč. Ne vem natančno, kaj. Igra se mi je zdela svoboden svet. Zdelo se mi je, da se igramo z nekakšnimi lepimi stvarmi. Na poljanski gimnaziji, kasneje, smo imeli francoski teater in takrat sem resnično začutil, da mi igra leži in da imam nekaj talenta. Potem smo šli na gostovanje v Francijo v La Roche-sur-Yon in tam je po predstavi k meni pristopila gospa in me vprašala, kaj bi pa jaz bil v življenju, in odgovoril sem ji, da igralec. Ona pa meni nazaj: »Vous êtes déjà un acteur. Vi ste že igralec.« To je bil res dober občutek. Potem pa se je ta ljubezen kar razplamtela. Že na vajah se zdi, da nekaj novega odkrivam, počutim se kot raziskovalec.

Natančno tako (smeh). Kar je zelo blagodejno.

Živimo v izrazito hektičnem času, ko dvomimo o vsem, o sistemih, ki obstajajo, in tistih, ki ne obstajajo. Bežimo, ves čas bežimo pred soočanjem s tem svetom. Jaz predvsem čutim nemoč, ko gre soočanje s stvarmi iz tega sveta, kot bi bile prevelike zame, za nas … Za posameznika je v tem svetu marsikaj nedosegljivo, ves čas ima občutek, da ne more ničesar spremeniti, po drugi strani bi si pa želel, da bi našel točko, proti kateri bi se boril. Ampak živimo v svetu, kjer države capljajo za kapitalom, v času novih kolonializmov, v času, ko so potrebne spremembe, a še največji filozofi ne znajo pokazati alternativ.

Tekst iz te predstave sem vzel precej intuitivno. Zelo nežno je bilo delati to stvar. Če bi hotel na silo in preveč povedati o teh likih, bi bilo precej grobo. To tudi ni takšne sorte predstava. Zdelo se mi je pomembneje, da lovim tenke občutke tega, kako in kje kaj zazveni, to ponuja več asociacij, kot če bi te like »zapiral«. Nisem hotel, da bi obstajala neka vez med vsemi temi liki, dovolj je že to, da jih jaz igram … Moja osebnost pač je, kakršna je, oziroma ni, kakršna ni. In to je ta edina …

Cela predstava je zelo delikatna. Prvič sem delal z Eduardom Milerjem in ugotovil, da gre za noro občutljivega človeka, porcelanček, ki se v trenutku razbije. Igralci smo vstopili v ta njegov nežni svet, veliko smo mu ponujali, in mislim, da je bil zadovoljen. Sicer pa je on naphan s tem Peerom Gyntom. Peer Gynt je resnično njegov življenjski lik.

(smeh) Natanko tako! V Gyntu je zraven še toliko magije, dovolj je samo intelekta. In v Gyntu je že v tekstu veliko magije.

Jaz sem tak. Sem na razpolago, spustim svetove ven. Ker vsak človek ima svoj svet, in čudovito je, ko pride nekdo in ti pokaže svojega ali pa nekaj popolnoma novega. Kaj je lepšega kot spoznavati druge svetove.

Tokrat nisem, ker vseeno ni šlo za tako intenzivno delo, kot je na primer naslovna vloga, ki te celega preplavi.

O tem sem razmišljal, ko sem opazoval kolega, fantastičnega Mateja Puca. To je zelo samotna pot. Nikomur ne moreš povedati, še soigralcem ne, kaj vse se v tebi dogaja.

Toliko stvari je v tebi, da tega nihče ne more razumeti, v tem si popolnoma sam. Takrat bi si igralec želel, da si je s kom od kolegov blizu, pa nekako ne gre. Vsaj v mojem primeru ne. Sicer pa je tako, da niti ne veš, kaj bi komu povedal. Gre za nekaj, kar te naseljuje, počasi. Najprej moraš odpreti del sebe, del svojega sveta, ga naseliti in ga potem zmehčati in zaživeti.

Ja, igram jelenčka pa roparja, desničarja in sina nemškega vojaka. Kar shizoidno, moram reči. Ampak izredno uživam v prekrasni ekipi (nasmeh).

Ja, to bi pa lahko bilo tudi res.

Nočem biti Kenneth Branagh!

Willem Dafoe mi je všeč, najbolj pa Gary Oldman.

Premoreta nekakšno posebno igralsko norost. Gary ... v vsakem filmu je popolnoma drugačen.

Ja, hvala. Kaj naj zdaj rečem na to?

Bolj se, ko gre za preteklost, spominjam predstav kot česar koli drugega. Z akademije se spominjam Antigone, ki sem jo delal z Lorencijem, pravzaprav sem vskočil kot Hajmon, zgodil se je magičen trenutek s Sašo Mihelčič, Antigono, nepozabno …

Takrat sem čustva prvič doživel na sceni. Vem, da sem čisto paf, nisem vedel, ali je to teater ali je zares. Ključen je bil Don Juan, ki sva ga z Jernejem Lorencijem delala v Celju. To je bila spet magija! Lahko rečem, da so mi vse predstave, ki sem jih delal z njim, ostale zelo v spominu. Gre za predstave, ki so premaknile nekaj v meni, in mislim, da tudi pri gledalcih. Tega se spomnim še iz srednje šole, ko smo hodili v Dramo in sem gledal predstave. Po koncu se je v meni toliko dogajalo, da se nisem mogel z nikomer pogovarjati, kar tekel sem domov.

Peer Gynt, Don Juan na psu, Zločin in kazen … Še zmeraj verjamem, da lahko predstava premakne človeka. Četudi samo enega. Rad bi, da se začuti, da predstava nekaj pomeni, da nekaj je …

In kasneje sem to tudi na svoji koži nekajkrat začutil, z omenjenim celjskim Don Juanom pa Ubijalci muh v Korunovi režiji, bilo mi je zelo lepo. Potem sem delal v Novi Gorici, Tri sestre, Čakajoč Godoja, Sen kresne noči pa Arabsko noč, Ledo … Teh se najprej spomnim. In potem v Kranju Revizorja, pa Stekleno menežerijo, to je bilo pa noro, tako sem se zaljubil v ta tekst, na prvi bralni vaji sem bil že popolnoma preč … Ko sem prišel v MGL, sem nastopil v Razodetjih, v režiji Janeza Pipana, na to vlogo sem kar ponosen, precej po krivici prezrta predstava, gre za epsko zgodbo po imenitnem tekstu Dušana Jovanovića, pa Ukročena trmoglavka, genialno, pa Othello …

Da me prevzamejo njihovi svetovi, da se čutim bogatega, globokega, občutljivega.

Ja, žal smo jo igrali samo šestkrat, ampak žena Gombrowicza je bila navdušena, Poljaki so nas menda vabili na turnejo. Svet Gombrowicza je tudi nor. In tam se tudi napihujejo. Vsi imamo to v sebi, da se napihneš v vlogi.

Da jo v življenju začneš preveč resno jemati. V mojem primeru: lahko bi se napihnil v vlogi igralca. V vlogi očeta. V Poroki se oče napihne iz očeta v kralja. Mislim, da se vsak dan ljudje napihujemo. Saj, jaz sem se vmes tudi že verjetno kdaj napihnil. Imel sem občutek, da sem največji.

(Krohot.) O, kako dobro to poznam. Eno brez drugega ne gre.

Nisem prepričan (smeh). Ampak do tega se pride z zamudo.

Ne vem, od kod pride to. Morda od tega, ker v življenju rad poslušam ljudi, rad jih začutim. Včasih še preveč kaj vzamem za svoje. Morda od tega, da sem včasih bral dosti poezije. Dotikanja smisla prek metafor, v pesmi začutim resnico, misel, občutje … Predvsem pa ta empatija, da se vživiš v drugega.

Povem, ampak se poskušam držati tega, da tisti dan naredim, kolikor pač morem, da nič ni vrženo stran. Tudi če mi ne gre, delam, noben trenutek ni izgubljen. Štartaš pač iz tistega, kar imaš, in tako je lahko vsakič drugače.

Hvala lepa. Prav preveč me hvalite. Mislim, da Dovrejski starina še vedno ni v redu. Uspelo je zares samo na eni vaji, ko mi je Eduard nekaj rekel na čikcu med vajo. In potem se je kar zgodilo.

To naredi tekst. Ja, pridem, da jih pretopim v gumbe, te človeške duše. Pa se mi vedno zjočejo. Kar premehek sem, spet … (smeh) Zame so ti intervjuji kar stres, čeprav nama dobre gre.

Zato ker dati intervju pomeni nekaj biti. Imeti mnenje ali stališča. Kar spet pomeni, da nekaj drugega mora odpasti. Jaz pa sem rad odprt, nikomur se ne bi rad zameril. In rad bi ugajal. Ne bi si rad zapiral svetov, rad bi prehajal iz enega v drugega … Nimam jasnih navodil sam pri sebi, kako in kaj. Pride zgodba, vstopim vanjo. To me noro bogati. Vsaka zgodba je drugačna in to je dobro. Kot danes, na vaji z Acotom [režiserjem Aleksandrom Popovskim]. Odprl mi je svet, ki ga še nisem poznal, in bilo je genialno … On je tudi izredno senzibilen človek. Dober človek.

To sem dobil na pot. Ta občutek: vse je dobro, vse je dobro. Položeno v zibelko.

Ja. Spomnim se, ko sem še delal v Gorici, koliko neprespanih noči. Sam pri sebi sem se hecal, da mi prihaja krokar kljuvat srce.

Bi se kar strinjal. Čeprav ne vem, zakaj je tako. Novogoriškemu gledališču res želim vse najboljše. Krasne predstave smo delali takrat. Ko sem delal v SNG Nova Gorica, sem resnično živel samo za teater, v teatru. Mesto nič ne ponuja, zato si se primoran soočiti s seboj. Kot da si v karanteni. Smešno. Ko so režiserji prihajali tja, iz Ljubljane ali od koderkoli že, natempirani, jim je bilo prav nenavadno, ups, kaj pa je zdaj? Sanatorij. Zame je to gotovo bil sanatorij. Odšel sem od doma, takoj po opravljeni akademiji, na svoje, odrast. Prišel sem tja in si rekel, no, tu se bom pa »naredil«. Mož jekleni. Ah. In v to samoto je vstopila Priscila in sva še danes skupaj in imava krasnega sinčka.

Ne vem, samo popeljala me je v plemenito čutnost.

Rilkejev »Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami angelov.«

»Nikoli ne izpiješ te čaše brez dna« Andraža Poliča.

Kako se ljubimo pri osemnajstih in kako pri štiridesetih?

V zadnji predstavi igram v pižami. Kar luksuz.

Do sebe. Vedno do sebe.

Profesionalno vseh novih projektov. Zasebno pa trenutkov z mojim sinom Danom.