V Drami imam zadnja štiri leta pogodbo le za petinsko sodelovanje. Zaposlena sem namreč na AGRFT, kot izredna profesorica za igro in umetniško besedo, in tako lahko bolj svobodno sprejemam ponudbe drugih gledališč. V prejšnjih sezonah sem sodelovala v tržaškem in koprskem gledališču kot igralka in v MGL kot režiserka.

Zaradi želje po pedagoškem delu. Odločitev seveda ni bila lahka, ampak sem se z leti opogumila. Čutim namreč, da mi izkušnje dajejo poligon, na katerem se manj zgubljam kot na začetku svoje ustvarjalne poti, zato sem mentorstvo na akademiji sploh upala sprejeti.

Po akademiji sem bila najprej sedem let zaposlena v Mladinskem gledališču, šele kasneje sem se priključila ansamblu Drame. V tistem času je moja vihravost zasedala prvo mesto pri vseh poskusih, ki naj bi se imenovali igranje. Ne, grdo sem se izrazila, seveda je to bilo igranje. Ampak ko zdaj vidim posnetke iz tistega obdobja, opazim pomanjkljivosti in si pri izvedbi ne verjamem toliko, kot bi si zdaj. Takrat sem vlogo bolj izvajala kot pa živela. Zdelo se mi je, da moram pokazati, kaj mislim in čutim. In morda tudi zato o tej nevarnosti močneje razlagam študentom. Po drugi strani pa spremembe pričajo, da je nekdo živ in da raziskuje. In prav gotovo bom pri sedemdesetih gledala današnje posnetke spet z odkimavajočo glavo.

Trenutno se z igro ukvarjam skozi razmislek, kaj pomeni v situaciji, v kateri je lik, vzpostaviti stanje, če pa je stanje multipliciran odmev tisočih jazov, ki begajo našo podzavest. Metodološki pristop do igre je, razen pri obrtni dejavnosti, kot sta govor in ozaveščanje telesa, stvar posameznikove spoznavne percepcije, ki sproža odziv.

In če me zdaj vprašate, kaj je igra, bi odgovorila: Igra je odziv. Odziv, ki emotivno in mentalno sproži v meni dražljaj, ki ga pošljem gledalcu, da v njem odzveni. Kot da govorim o telepatiji. Ampak saj je, igra je v bistvu parapsihološki pojav nebesedne komunikacije. Kot taka je najčistejša, drugo pa so pomagala, da se razumemo tudi s tistimi, ki so za tak podvig preutrujeni. Uf, tole sem pa zakomplicirala, predavam veliko enostavneje (smeh).

Privilegirana sem, da jih lahko opazujem in usmerjam. Veliko bolj delavni in odgovorni se mi zdijo, kot je bila naša generacija. Najbrž je to povezano z negotovostjo, s katero jih bremeni stvarnost. Po naši diplomski predstavi so nas umetniški vodje slovenskih gledališč razgrabili v trenutku. Zdaj pa je situacija srhljivo drugačna. Ampak čudenja, beganja in iskanja lastnega izraza, svojskosti, ostajajo podobni. Res se veliko naučim.

Imam še eno živo predstavo, gre za Handkejev tekst Lepi dnevi v Aranjuezu v režiji Igorja Pisona. Nekaj malega sem tudi posnela, drugače pa poleg dela na akademiji berem izbrane tekste za ponovni skok v režijske vode, se zabavam in jezim ob odraščanju svojega sina, uživam ob človeku, ki ga ljubim, in ugotavljam, da me vedno bolj mika kak kotiček čisto na samem, kamor bi lahko zbežala pred smogom in ljudmi, in se morda v zadnjem času močneje sprašujem, kdo pravzaprav sem.

Velik del filmske produkcije zavzemajo ekranizacije literarnih del in v tem ne vidim nič spornega. Morda nastane neodobravanje oz. kratki stik zaradi zgodbe, ki se ob prebranem tekstu rodi v nas samih. Ob branju v glavi režiramo in odigravamo svoj film. In ko se srečamo s tistim na projekcijskem platnu zunaj obsega lastne domišljije, branimo svet, ki smo si ga zgradili. Tako je ob prebrani knjigi ali že videnem filmu ali gledališki predstavi. Prvi stik nas zaznamuje in vsi nadaljnji so vedno v dialogu z njim.

Nimam predsodkov glede postavljanja filmskih zgodb na odrske deske ali obratno. Zakaj naj bi bilo to narobe? Če umetnika nekaj vznemiri in začuti potrebo, da preizpraša narejen izdelek nekoga drugega, lahko to tudi stori. Njegovo dejanje vidim kot poklon. Ob ogledu filma Stockholm, Pennsylvania sem poleg dejstva, da scenarij ponuja dve izvrstni ženski vlogi, pomislila, da je tema ujetništva vpeta v moj vsakdan veliko bolj, kot si upam priznati. In čutila sem, da bi s priredbo tega scenarija, za katerega se je kasneje izkazalo, da je narejen po drami, ki jo je napisala igralka in režiserka dotičnega filma, lahko raziskovala to polje. Polje tesnobe, osamljenosti in strahu.

Zanimivo spoznanje sem doživela lani na Primorskem poletnem festivalu v Sečoveljskih solinah. Tam sva z Ivom Banom nekega božanskega večera odigrala Lepe dneve v Aranjuezu. Sonce je že padlo za obzorje, nebo se je s paleto vijolične poslavljalo od vročega dne, na prostem dva mogočna pletena stola, mizica, igralca in Handkejev tekst, ki jemlje dih, v izvrstnem prevodu Štefana Vevarja, ki med drugim opisuje »soline ob morski obali ... nobenih dreves, samo murvin grm nekje ... in pod grmom, v vsej okolici edina senca v solinah«. Skratka, skoraj prelepo, da bi bilo resnično.

A med predstavo sem z grozo ugotovila, da nama ambient jemlje kredibilnost igre, saj s svojo monumentalno veristično sliko uničuje moč besede in igralske interpretacije. Narava nama je vzela čopič in vse, kar sva počela ali govorila, je bila laž. Velikokrat se spomnim na to in res je neverjetno, kako lahko prostor ustvari ali izniči vsako zgodbo, ki se v njem godi.

Drugače pa je bilo s Fassbinderjevim tekstom, pri katerem je režiser čutil, da ga mora vpeti v realen prostor, da bi zgodba zaživela. Tudi sama mislim, da je ne glede na začetne nevzdržne delovne razmere, s katerimi smo bili sodelavci soočeni pri tem projektu, izbira prostora absolutno prava za vzpostavitev avtentičnega prikaza preproste, skorajda melodramatične ljubezenske zgodbe med čistilko Emmi in gastarbajterjem Alijem. Industrijska hala Železniškega muzeja sameva med tiri, polnimi nevarno zapuščenih vagonov. Pri prihodu na prizorišče se gledalčev pogled sooči z bližino ljubljanske džamije, tišino sekajo zvoki prihajajočih vlakov, čuden mir in zamolkla luč nas zbližata in res se zdi, da smo skupaj. Vsaj za hip. In že to je veliko, saj kot pravi Emmijina sodelavka Pavla: »Noben ne more živeti brez drugih.«

Družina kot primarna družbena skupina, ki nas seznanja z normami in nas vpeljuje v svet kulture in spoznanj, je pogosto prezahtevna. In boj z njenimi lovkami, ki so polne zdravo nezdrave ljubezni, postane gonilo naše življenjske energije, kar je utrujajoče. Res se mi zdi zanimivo, da z leti pogostokrat zaradi pomanjkanja poguma razčiščujemo s starši na daljavo. Se ne soočimo z očmi človeka, ki nas je rodil in vzgojil po svojih najboljših močeh. Smo že v drugih celičnih strukturah, kjer zavozlani in prestrašeni prelagamo svoje breme na potomce. In ta zavozlanost nas hkrati hromi in opominja, da zbrcamo s sebe »prevročo deko«.

Sebastijan Horvat je rekel, da je človek notranji begunec, in mislim, da je to dobra definicija, ki opravičuje nujen obstoj umetnosti. V polju te se skozi lepoto in erotiko vzpostavlja odnos do lastne identitete in čas, ki nam je namenjen, v prostoru težnosti dobi smisel. Zakaj obstajam, če ne zato, da se spoznam? Prav gotovo se ne bom, prej bom drugje ... ampak škoda bi se mi zdelo, da odidem, ne da bi vsaj poskusila. In odločitve so izziv, ki zahtevajo pogum. Sem ena izmed tistih, ki se je odločila, da odmakne stran problematiko političnega ustroja sveta, prav tako me ne vznemirja zunanji blišč bežnih poznanstev z ljudmi, ki mi ne naselijo nikakršnih usedlin, ampak s pomočjo velikanov pisane besede in skozi družino istomislečih raziskujem svet, ki tiči za mojim čelom in v mojem srcu. Zato sem se odločila za poklic, v katerem me iz dneva v dan presenečajo spoznanja, ki me strašijo in s tem plemenitijo. In v vse to je najmočneje vpet odnos do ljudi, ki so me ustvarili in me ustvarjajo do naslednjega zdrsa, ko bom spet imela občutek, da sem čisto sama in pozabljena.

Pravijo, da za igralke v srednjih letih primanjkuje dobrih vlog. Glede na ponudbe, ki sem jih dobila, se s tem žal ne morem strinjati, vseeno pa se zavedam, da imam neverjetno srečo, ker jih resnično ni v izobilju. Ampak Handkejeva Ženska, Santanellijeva Mati in Fassbinderjeva Emmi mi dajejo toliko materiala za raziskovanje, da sem lahko le hvaležna. Hvaležna piscem, ljudem, ki so me izbrali, režiserjem in soigralcem. Hvaležna, da moja notranja begunka lahko bega in živi.

Ja, v filmu je starostna razlika med Emmi in Alijem večja. Se pa nismo pretirano ukvarjali s tem. Že v življenju je tako, da zna biti starejša ženska, ki ima razmerje z mlajšim moškim, večja ekskluziva, kot če bi bilo obratno. Pa naj gre za pet- ali pa za tridesetletno razliko. Igralec mora biti sposoben odigrati različne starostne periode, saj je igralec, kajne? In če prepriča, potem je za gledalca ... za tisti dve uri ... ali starec ali otrok, ne glede na dejanska leta, ki jih ima. Bila sem že mati Jerneju Šugmanu v Korunovem Ojdipu, trenutno sem mati Alešu Valiču v Freyevi Kraljici materi, zakaj bi bila manj verodostojna kot šestdesetletna čistilka Emmi?

Ko sta me režiser in dramaturg prepričevala, da je Emmi heroinja, sem mislila, da se jima je zmešalo. O čem zaboga govorita? Ona je mali človek, ki neopazno živi svoje skromno življenje. Prehitro ovdovela, z odtujenimi otroki, zgarana in osamljena seveda ne more biti heroinja. Dolgo ju nisem razumela. Potem pa sem lepega dne ugotovila, da govorita o pogumu. O nežnem, a močnem pogumu, kot je Emmijino vztrajanje v prepovedani ljubezni, ne glede na posledice, kot je družbena izobčenost. Vprašanje je, ali sploh obstaja junak, ki ni vpet v družbene zahteve časa. Svoboden človek ne potrebuje junaštva, naša Emmi in Ali pa, žal, ga.

Včasih se počutim, kot da živim v balonu. Z ravno prav mehkimi stenami, s primerno temperaturno postavko za bivanje, se mirno kotalim nad realnim stanjem sveta. Zato me takšne streznitve pretresejo. In ugotovitev, da je svet poln zavistnih, hudobnih in šovinističnih arogantnežev, ki sejejo zlo zaradi lastnega nezadovoljstva, me navdaja z žalostjo. Ne vidim izhoda in ne znam s tem. Preveč čustveno sprejemam bolečino drugih in s tem ne koristim nikomur. No, morda poklicu, s katerim se ukvarjam. In če gledalec prek moje kreacije vsaj za milimeter spremeni svoje mnenje ali način odnosa do okolice, je moje delo osmišljeno.

Nekoč smo z neko predstavo gostovali v tujini. Ko sem v hotelu stopila v dvigalo, so za mano vstopili še štirje dvometraši z ogromno mišične mase, madžarsko so me pozdravili, jaz pa sem mislila, da bom umrla od strahu. Mali prostor, štirje orjaki in tuji jezik. Potem sem izvedela, da je v hotelu madžarska reprezentanca vaterpola, in spoznala, da so to najbolj prijazni velikani na svetu. Vse, kar je nenavadno in tuje, nas navdaja s strahom, in Arabci pravijo, da strah poje dušo. Postajamo nestrpni in strahopetni, neempatični in nezmožni vzpostavitve konstruktivnega dialoga. Poenostavljamo in posplošujemo. Posploševanje pa je past, v kateri se spreminja naša identiteta.

»Spremenjen pogled družbe, ki ju je prej izključevala, porodi v njiju kanček upanja po vključitvi,« pravi asistent dramaturga Jernej Potočan v odličnem članku z naslovom Ples pogledov, ki ga lahko preberete v gledališkem listu. In ko zunanji sovražnik izgine, se pojavi notranji. Pripadnost skupnosti zahteva žrtve in ljubezen pride pred preizkušnje, ki hudo načnejo njun odnos. Morda se tukaj res razlikujem od Emmi, saj nikoli nisem pretirano hrepenela po vključitvi v kakršno koli skupnost. Kot da se bojim, da si s tem pristrižem krila svobode in da ne bi smela operirati s svojim mnenjem, temveč bi morala ostati podrejena skupini podobno mislečih.

Ne vem, mogoče enostranska ljubezen? Ja, mogoče ta. Ta je žalostna, osamljena in vodi v obup. Najbrž je od vedno tako. Ali je ista na odru kot v resničnem življenju? Ne, ni. Kljub vsemu je v življenju zgolj moja, na odru pa si jo delim s stvariteljem lika, ki si ga je izmislil. Pa tudi režijski koncept mi jo lahko omili ali poveča. Se pa vsekakor emocija, porojena na odrskih deskah, enači z emocijo, ki jo narekuje življenje. Le da je prva hipna, druga pa je lahko tudi večna in s tem veliko nevarnejša za moj obstoj.

Ne vem. Včasih se še sebe ustrašim. Tujost lastnih misli in občutij ni prijetna in objem človeka, ki mu zaupam, je najlepša uspavanka, preden me vzame sen. A dan ni podoben dnevu, ne noč noči ... In kot bi rekel Bartol: »Nekje v globini imamo težnje, ki so si prav zaradi svoje sorodnosti v življenju med seboj v napoto.«

Kaj pa vem. Morda me drugačijo bolj odnosi s soigralci in režiserji kot pa liki, ki jih utelesim. S Sebastijanom Horvatom sodelujem tretjič, pa tudi zaradi dela na akademiji sva pogosto skupaj, zato se že kar dobro poznava in sporazumevava tudi brez besed. Sem pa prvič sodelovala z Iztokom Drabikom Jugom in zagotovo lahko trdim, da je Emmi vsaj toliko njegova, kot je moja. Tako nežnega in nenarejenega človeka še nisem srečala. In da sem lahko vstopila v njegovo čistino, sem morala navlako pustiti zunaj. Tako se je v meni nekaj spremenilo. Seveda tudi zaradi Sebastijanovega vodenja in lastnih zamisli, ampak šele ko te soigralec vzpostavi kot relevantno osebo, ki nosi tudi del njegove zgodbe, potem resnično obstajam. In v takem odnosu, kot ga imata Emmi in Ali, je to še kako pomembno. Res sva se lepo ujela in oba uživava in trpiva s tema krasnima človekoma, ki se priljubita občinstvu s svojo preprostostjo in milino.

Odzivni. Takšni, ki skozi odnos z drugimi ustvarjajo zgodbo in skozi soigro oblikujejo svoj lik. Nikakor ne solerji.

Res? Tega se pa sploh ne zavedam. Vsekakor spontano. Ja, v najinih prizorih je naseljen neki čuden mir. Iztok ga že sam po sebi nosi in jaz se mu priklopim, pa tudi sama sem Emmi oblikovala kot bolj umirjeno gospo. Na začetku sem čutila le, da če želim delovati starejša, moram umiriti govor in telo. S tem sta se prikradla tudi globlji glas in kratek korak, pa tudi Sebastijan je zelo dobro vedel, kaj želi od naju. Virtuoznost njegovega dela se v predstavi bere prav skozi ritem, ki pulzira popolnoma nadzorovano, deluje pa, kot da se rojeva spontano. Njegove predstave nikoli niso metronomsko naravnane, ker tudi življenja ne poganja nihče drug kot človek.

Hja, tukaj imam še kar nekaj manevrskega prostora. Ne vem dobro, kaj naj s tem, da vas imam v svoji kuhinji (smeh). Seveda me bližina publike ne moti. Je pa nenavadno in včasih me pogled z nekom preseneti. Težje je obdržati koncentracijo, sploh če so oči znane. Pa še v drugem delu se fokus preseli na Alija in tale uboga Emmi bolj kot ne čaka ..., da ga dočaka (smeh). Živa interakcija z ljudmi je bistvo gledališke umetnosti in lepo je opazovati oziroma čutiti, kdaj in kako nas sprejmete medse ali ne. Pri tej predstavi smo zelo lepo sprejeti, pa čeprav smo se bali, da se med delavno pavzo ne prestrašite. Kot vidite, je prijetna in prav nič garaška, tako da po koncu predstave dobimo občutek, da smo vsi skupaj v istem zosu. Ste priča eni od zgodb, ki se lahko odvija prav zdaj v vaši neposredni bližini ali pa nekje daleč in v drugem časovnem obdobju. Sploh ni važno. Kot bi rekla Emmi: »Ne, veš samo ..., ko sva skupej, potem morva bit dobra drug do druzga. Drugač celo življenje ni nč vredno.«

Še vedno ... se učim (smeh).