Igralka

Polona Juh

Na odru ne prenesem cinizma, raje uživam v strasti

Ob pol treh popoldan jo najdem v zadnji garderobi pritličja ljubljanske Drame. Vse v njej je znova lično pospravljeno, modrega kavča ni več. Za ogledalo zataknjena fotografija nasmejanega Saše Tabakovića, igralca, njenega življenjskega partnerja. Nekaj minut po koncu dopoldanske vaje, v plet ovita in zleknjena v objem bidermajerskega naslonjača, zre skozi priprto okno.

»Tudi jaz sem nekaj trenutkov obračala pogled gor k njej,« povem, misleč na Schäferjevo Nemško hišo, ki onstran okna sije k nama. Kakšna stavba! Nagovarja tihoma, a mogočno. »Res je,« dahne predse, gotovo z mislijo, da sta si, sosedi, prijateljici po sili ali ne, v vseh teh letih nemo delili marsikaj.

V dveh urah, ki sta sledili, sva odprli ključne registre človekovega bivanja v svetu – predvsem nje kot umetnice, ženske: radosti in zavidljive sreče, izčrpavanja, emancipacije, seksizmov, politike, poštenosti, smrti kolegov, empatije, zagledanosti vase, manipulacije s seksualnostjo, talenta, zavrnitve, vulve, odgovornosti, družbene provokacije, sramu, neizpolnjene želje ... vse to kot uvod in premislek o njeni Salomi. Pravzaprav kot premislek o vseh sodobnih Salomah.

Minilo je kar nekaj gledaliških sezon, odkar sva se nazadnje pogovarjali za časopis – kaj je deset let?

Deset let je čas, ko se v civilizacijskem smislu ni nič bistveno spremenilo, v intimnih svetovih pa mnogo. Zrelejša sem za spoznanja o prizorišču sveta, o smislu lastnega delovanja in postala sem mati otroku.

Takrat sva razmišljali o položaju žensk v družbi, o položaju igralk v gledališču, zdaj sva pri Salomi, ki jo boste premierno odigrali nocoj. Na poti v vašo garderobo sem se ustavila pri plakatu, na katerem sta Saloma in Herod (Gregor Baković). Že zaradi načina, kako so vas napravili, vem, da ne bom gledala Salome, ki sem jo že tolikokrat … Kakšno jo boste poslali pred občinstvo?

Saloma ima okrog sebe neki nepredirljivi pramen in podobno avro nosi s seboj tudi tekst – vsak, ki ga je že prebral, si je, tako se zdi, ustvaril podobo o njej – ženski iz sanj. V tekstu se velikokrat govori, da je podobna luni in da prinaša nesrečo. Tukaj bi se navezala na Salomo kot luno, ki živi v odsevu sonca. Nima lastne svetlobe. V svojem bistvu je hladna. Če potegnemo vzporednico z današnjim časom, se sprašujem, kako danes svet to hladnost razume: ali mora ženska vedno funkcionirati s toploto sonca, ki se dotika empatije, tolažbe, tudi rojstva, ali ji je dovoljeno živeti drugačne premise – hlad in smrtnost lune? V tem vprašanju namreč tiči ključ do razumevanja popolne emancipacije žensk. Za Salomo je značilna tudi posebna transformacija, ki kot luna prehaja v različna obdobja svojega nebesnega ciklusa. V tem smislu je neulovljiva, nepredvidljiva, zato vzbuja strah. Predvsem v moških. Bojijo se je, a vendar ne zmorejo umakniti pogleda z nje. V tem je fatalna.

V skladu z dinastijo Herodov je bila aristokratsko vzgojena v bitje, prekrito s skrivnostjo sedmih tančic, kjer je manipulacija osnovni temelj preživetja. V preživetju je libidalna moč, ki ohranja človeški rod. Temu se Saloma na koncu upre.

Kaj vse se izkazuje v gesti, da ta prelepa, pravijo, judejska princesa želi preroku Johanaanu odrezati glavo?

Gotovo gre za demonstracijo moči, aristokratsko oholost, samovšečno noto. Oblasti, takratni in današnji, ne smeš reči ne, ne smeš ji oporekati, ne smeš jezikati. A Wilde gre dlje. Poskuša vzpostaviti večni boj med tuzemskim in sakralnim. Saloma ne želi z zahtevo po poljubu preroka Johanaana samo ponižati, ampak tako vidi edino možnost, kako bi si pokorila transcendenco. In ker prerok ne želi izkusiti telesnosti, ker je ne želi poljubiti, zahteva njegovo glavo. Kar pri ostalih vzbuja strah in ponoven krog erotičnega vznemirjenja. In čeprav lahko rečemo, da kar Saloma želi, to tudi dobi, na koncu ni potešena. Duhovnega miru človek pač ne more doseči s prisilo in nasiljem. Ne gre tudi pozabiti, da je Saloma v tem smislu prekleta, saj kot vnukinja Heroda Velikega – ki je dal poklati vse betlehemske dečke, stare do dveh let, v opozorilo, da ne bo dovolil prevzema oblasti – Johanaana vidi kot grožnjo. Preroštvo namreč ravno tako lahko razumemo kot religiozno manipulacijo, katere edini namen je obvladovati ljudstvo. Wilde Johanaanu pripisuje skoraj Jezusovo karizmo, ki spretno uporablja besede tolažbe, da bodo ljudje z vero na tem prostoru končno zaživeli v duhu sočutja in odpuščanja.

Zato se je na vajah pojavilo tudi vprašanje lažnega altruizma. Kdo so danes pravi altruisti? Ali sploh obstajajo ali pa so zadaj vedno prisotni preračunljivost in moralni odpustki? Saloma je v naši predstavi nihilist, ne verjame v človeški altruizem. Z uvidom v lastno življenje pravzaprav ne verjame v nobene vrednote več.

Kdo so danes lažni altruisti?

Tisti, ki se v javnosti radi pohvalijo in na veliko razlagajo, kako jim je mar. Pa jim v resnici ni. Da bi jih človek prepoznal, potrebuje čas. Sladke so namreč njih besede, bi rekel Wilde.

Wildova dekadenca je prinesla nove oblike lepote, tudi izenačenje kanonov lepega in grdega, morbidnega z magičnim …

Drži. Saloma se lahko identificira z zlom in sovraštvom, ki se porajata z roko v roki. Dekadenca je razkroj, razpad. Nase vleče neke nočne sile, ki jih človek lahko doživi recimo ob pol štirih zjutraj, ko se prek sanj podzavest preliva z zavestjo. In bolj ko so te sanje moreče, bolj lahko Saloma v njih uživa. Zato lahko rečemo, da je Saloma antijunak. Nekdo, ki v svojem zatohlem, okrutnem, brezvrednostnem sistemu preprosto ne ve več, kaj početi s svojim življenjem.

Kako kot ženska zaživi v svetu, v katerem se na kratko zadrži?

Priučila se je pragmatičnosti, manipulacije, in ko odvrže vseh sedem tančic, se prava tančica šele začne. Tako je tudi pri pragmatikih: šele ko govor zamenja tišina, se razkrije bistvo. Oziroma zlo. Okolica jo vidi, kot so izvorno moški videli žensko ob koncu 19. stoletja. Podoba neproblematične tanagrine, ki želi s svojo podobo, goloto ugajati moškemu očesu. Ta vidik je tudi v današnjem času še vedno zelo aktualen. Predvsem zato, ker se mi zdi, da ženske vanj rade privolijo.

Živimo med veliko Salomami?

Da, med veliko Salomami salonskega 19. stoletja.

Kar ni nujno nekaj dobrega.

(Smeh.) Ne, ni, še posebej ne v svetu, kjer se vprašanja enakopravnosti med spoloma odvijajo predvsem na bazi retorike in kjer ženske prostovoljno asistirajo šovinistom, da bi karierno napredovale. Sicer v kratkem lahko pričakujemo uveljavitev zakona, ki bo uredil položaj žensk v organih odločanja in na drugi strani poskušal defeminizirati tudi tiste nadzorne organe, kjer je to potrebno. Vseeno pa bomo še dolgo časa čakali na ravnovesje in na zakon, pred časom uveljavljen na Islandiji, ki prepoveduje in kaznuje plačilni razkorak moških in žensk za enako opravljeno delo. Gre torej za temo, ki smo jo z debato o enakopravnosti samo navidezno razprli, da ni več videti tabu. A če se bo v naši državi plačilni razkorak poglabljal, potem vsega skupaj ne morem razumeti drugače kot prej omenjeni lažni altruizem. Da ne govorim o ostalih tabujih, kot so nasilje v družini ali zlorabe na delovnih mestih. O teh temah kot družba še vedno preveč molčimo.

Salome so lahko tudi drugačne. Nekatere želijo imeti družino, pa so zato na delovnem mestu šikanirane. Druge si nočejo ustvariti družine, ker se želijo izključno posvetiti karieri, pa spet ni prav. Wildova Saloma je karieristka in celo z odkrito seksualnostjo prodira v politiko. Sicer pri njej do seksualnega akta nikoli ne pride oziroma se ta manifestira skozi zahtevo po poljubu, a že to, da s seksualnostjo manipulira, je zelo kontroverzno. V vrh politike prodira s svojo medenico, ker je medenica še vedno ženski predel, ki se ga moški boji.

Ne razumem, zakaj bi se ga bal?

Ko ženska zavestno nastopi s svojo vulvo, se je moški ustraši. Enako kadar nastopi s prodorno mislijo. Skozi vulvo spregovori seksualnost in z njo tudi zelo močno čustvo. Vulva je praviloma predel ženskega telesa, iz katerega lahko nastane novo rojstvo. V sebi nosi vesolje, prostor, ki ga moški svet nima. Ima sicer seme, ampak žensko telo je tisto, iz katerega se rodi novo bitje. Ženska je torej ustvarjena za prevajanje transcendence v biološko materijo. Nekaj, česar moški ni zmožen. Kot taka predstavlja skrivnost življenja. Tu je tudi odgovor, zakaj želi patriarhat nadzorovati žensko seksualnost: ker želi nadzorovati človekovo življenje.

Spomnim se, kako ste mi rekli, da pri ženskih vlogah hitro razberete, ali je bila ženska zlorabljena za seks mašino, bolničarko, strežnico … Tudi sicer v življenju hitro razberete, s kakšnimi sortami žensk imate opravka?

Vse to je pogojeno z našo vzgojo, vzorci, ki smo jih prevzeli. Nekatere ženske zaradi patologije uživajo v podrejenosti, nekatere sploh ne opazijo, da se jim dogaja šovinizem.

Prepričana sem, da igralke to pri delu opazite, hitro zaznate, še več – da se s tem, ne ves čas seveda, soočate skozi celotno kariero.

Sama hitro prepoznam, kdaj se avtorju drame ali režiserju, vede ali nevede, izmuzne šovinistična nota, ko svojo vizijo namesto skozi žensko protagonistko v naslovni vlogi začne usmerjati v stranskega protagonista. Seveda lahko rečemo, da je interpretacija teksta brezmejna. A mimo teksta enostavno ne moreš, ker je napisan z določenim smotrom. Hitro vidim, kdaj stvari zavijejo na stranpot, saj je rezultat temu primeren. Sedaj imam že toliko izkušenj, da to tudi jasno povem. Vem, kdaj moram na odru jaz voditi igro in kdaj jo vodi moški, da bi lahko gledalec doživel predstavo kot nekaj presežnega. Ampak pri Salomi je nekoliko drugače, ker je cilj njene telesne svobodomiselnosti kontroverzen. Drugi se zavedajo njenega telesa, ona je pragmatična.

Njen marketing hodi pred njo?

Da, trendovsko bo uporabljala vse vzvode, da bo dobila, kar si želi.

A če se vrnem k prejšnjemu vprašanju. Najbolj me plaši nezavedni seksizem, ker je najbolj trdovraten. Zgodi se takrat, ko moški mislijo, da so emancipirani, pa v resnici niso in je potem polemika z njimi težja. Kot bi anoreksičnega človeka prepričeval, da je presuh. In ni več presenetljivo, da od takih ljudi zelo hitro naletiš na spotakljivo opazko in njihovo potrebo po maščevanju, kadar se s tabo ne strinjajo. Jaz pa vem, da moram kot igralka paziti na pozicijo ženske. Sem feministka. Vse ženske bi to morale biti, odkar smo dobile volilno pravico. Da ne bo pomote, obožujem moške avtorje in režiserje, njihovo nežnost, ker vem, kako ranljivi so lahko … Postanem pa alergična, ko vidim, da kakšen režiser namenoma ne pusti igralki do besede in je na odru ne fokusira, da bi lahko zaživela, kot je prav. Namesto tega prezira gledališko fantazijo in se raje skriva za teznimi temami in površnim razumevanjem politike. Pogosto se zdi, da je gledališče ušlo iz obreda, v katerega je bilo rojeno.

Boste, nekdanja balerina, odplesali ples sedmih tančic?

Nekaj bom na odru zagotovo delala (smeh). Moram pa še premisliti, kaj bodo gledalci do tistega trenutka videli. Kako z vsemi notranjimi vzvodi Salome, z vso njeno svobodomiselnostjo in erotiko v estetskem smislu, predstaviti nekaj, kar bo v ta ples sodilo zraven. Ne gre za naturalizem, niti slučajno ne, ampak za drugo kodo, ki jo še raziskujem. Mora pa biti takšna, da bo jasna celotna rdeč nit Salomine prisotnosti in smisla. In ob besedju Oscarja Wilda to niti najmanj ni lahko. Primož Vitez je tekst sicer imenitno prevedel.

Salomino usodo zapečati začetek, ki je hkrati tudi že konec, v svet bolečin in razjed se rodi kot temni feniks in tako tudi umre.

Luna je simbol prehoda: rojstvo v smrt in obratno. Kot lunine mene. Ta prehod v nekih kulturah poimenujejo tudi pekel. Se pravi Saloma se iz tega pekla kot zlo vedno vrača. Kot da bi simbolizirala, kakor ste vi rekli, feniksa, ki vstaja in kateremu se ne bomo mogli nikoli izogniti. Ona je personificirana nuja po uničenju, po podreditvi. Ona je zlo, ona je sovraštvo. Ti pa pri zlu nikoli ne moreš do konca spoznati, kakšno je, ker je brez obraza, brezizrazno. Je androgino in se deduje. Vedno se vrača. Ko Saloma umre, se Herodova dinastija nadaljuje, čeprav je s krvjo umazana že stoletja.

Zdi se, da so vprašanja o življenju in smrti, o tem, koliko poštenosti je mogoče vliti v čas med njima, pretežni del razmišljanja vašega dela kot igralke. Koliko pri tem pomaga humor?

Žlahtni humor v življenju razumem bolj kot počivališče na avtocesti, kjer ljudje pomalicajo svoj sendvič in popijejo sok. Potem pa je treba odriniti naprej, na cesto, kjer ljudje ne znajo in nočejo več voziti po pravilih. Takšna vožnja pa je zelo utrujajoča. Smeh pokisli.

Saloma je grobo, a inteligentno zavrnjena – kaj so zavrnitve v življenju?

Moja osebna doživljanja zavrnitev različnih ljudi, od kolegov ali prijateljev, predstavljajo destruktiven, kompliciran izpis. Seveda zavrnitve ne delujejo dobro na človeka. Zdi se mi, da pri človeku povzročajo neke vrste frustracijo. Koliko daleč gre pri tem posameznik, je odvisno od njega samega. Najhuje je takrat, ko je zavrnitev vzvod za maščevanje, tako kot se zgodi tudi pri Salomi. Zavrnitev povzroča zlo. Skandinavci so pred kratkim delali raziskavo o odnosu med moškim in žensko in med drugim je pokazala, da v 90 odstotkih, ko ženska zavrne moškega, se ji ta nekje maščuje. Zavrnitev je bolečina, ta pa se ne zdravi. Njo čas umiri.

Zavrnitev je več sort, ne samo tista med moškim in žensko …

Seveda. Poznamo veliko zgodb tudi o zavrnjenih otrocih, zavračanju dognanj o podnebnih spremembah, zavrnjenih priložnostih … Tudi Saloma je poškodovana, znotraj te poškodbe ne more več shajati sama s seboj in ji je zato vseeno, kakšno zlo bo naredila. Tudi na splošno se mi zdi, da ljudje, ki so zavrnjeni emotivno ali karierno, v sebi nosijo neko grenkobo, ki se potem manifestira s pikrostjo in z žlehtnobo. Saloma je izrazit strelovod za to. Že ko se v tekstu pojavi na prestolnem balkonu, pove, da tam ne bo več stala. Svet Babilona, danes združeni narodi, ki njenemu kralju leži pod nogami, vidi kot svet, prepoln gnusa. In kaj potem še preostane človeku, ki se je odvezal vseh odgovornosti, zase in za druge? Ta totalen razdiralni odnos goji spravljen v paket ikone.

Povejte mi o gledališču, radostih in grenkobah v njem.

Radosti je veliko in zavidljive sreče tudi. A ta včasih traja samo do takrat, dokler ne stopiš na oder. Pridejo dnevi, ko se sprašujem, kakšen smisel ima, da se ukvarjam s to stvarjo. Letos poleti sem se resno spraševala o vsem našem lepem namenu, o senzibiliziranju sebe in drugih, srečevanju s publiko na različnih ravneh občutljivosti, da bi lahko uvideli, kaj delamo narobe v smislu progresije naše družbe. Hočem reči, da se včasih resno sprašujem o smiselnosti tovrstnega početja. Gledališče je bilo sicer zame vedno strast. A pridejo dnevi, ko me primeta togota in utrujenost, da se ne bi nikoli več vrnila vanj in mi tudi ne bi bilo žal. Iskreno mislim. Sprašujem se o smiselnosti, ko se ta sreča, mamljiva egocentrična želja, da boš delal neko vlogo, konča s prevzemom odgovornosti, ki jo imaš naloženo. Pričakovanja, ki jih mora igralec zadostiti, so izčrpavajoča. Sicer si vedno prizadevam, da ne glede na pretekle dosežke resno delam. Nisem človek, ki bi spal na lovorikah. Trenirala sem balet, kjer je lenoba največji greh. A ustvarjalna lenoba se je v našem kulturnem prostoru razpasla in postala vse vidnejša. Zame je ponižujoča tako do umetniškega metjeja kot tudi do publike. Ljudje, ki vstopajo v prostor gledališča, pa so ravno tako utrujeni in demoralizirani in težko vzpostavljajo stik z etičnimi normami. Saj verjamem, da se vsak človek rodi z občutkom za dobro in zlo, nisem pa več prepričana, da imajo generacije, ki prihajajo, dovolj moči za spremembe. Ni empatije do trpljenja, dokler človek ne vidi dejanskih solz. Svet je postal zagledan sam vase, umetniki tudi. Radi govorijo na piedestalu, pa se jim hitro zatakne pri medčloveških odnosih. In se vprašam, zakaj bi uprizarjali bolj ali manj plemenite tekste, če umetniki sami ne dosegajo vseh vrlin, ki jih z odra žugajo publiki. Zato niti ni čudno, če ob dnevnih poročilih pregorelega sveta vse pogosteje slišimo, kako različne radikalne skupine kličejo po palici, ki bo končno ustrojila svet po pravi meri. To so bojni klici, po vojni. Upam, da jih tako razumejo tudi drugi.

Kaj je najtežje sprejeti pri sočloveku, najtežje tolerirati?

Pri človeku, še posebej če ga imam zelo rada, najtežje sprejmem njegovo staranje. Sicer pa najtežje toleriram neumnost in nesramnost in pri tem verjetno nisem izjema.

Koliko vas zanima politika? Sprašujem, ker je vaš partner, igralec Saša Tabaković, bil v politiki in se zavzemal za kar nekaj idej, sprejetje zgoraj omenjenega zakona, o katerih danes govoriva.

Ne bom šla v politiko. Za moje zdravje absolutno ne bi bilo dobro. Mislim, da nisem narejena iz pravega testa, čeprav ne govorim o tem, da vsi politiki nimajo srca. Namreč tako kot za umetniške poklice moraš biti rojen tudi za politične igrice, ki zahtevajo veščino taktiziranja, verjetno tudi grdega šahiranja, kako doseči politično idejo. Sama politike dojemam individualno, četudi pripadajo isti politični skupini. Ljudje pozabljajo, da so si politiki med seboj različni. In so v tem ringu na koncu večinoma sami. Zato se morajo zelo dobro znajti, ne smejo si privoščiti labilnosti in paziti, da jih nobena reč ne sesuje. V politiki je tudi tako, da so v zaledju prevečkrat posamezniki, ki bi bili mogoče sposobnejši kot tisti v ospredju. Saša pa je znotraj tega sveta idealist, radoveden in načelen človek. Mislim, da se je kot poslanec zelo dobro in častno odrezal v državnem zboru. Jaz sem ga podpirala. Čeprav se spomnim, kako so se mu na ulici ljudje večkrat približali, rekoč, da ga pogrešajo na odru, in mu je bilo ob tem kar malo težko. Mislim, da se je v politiki ogromno naučil o človeški psihologiji in kako realno deluje družbeni ustroj. In ko človek pride do konca določeni temi, tako kot pride Saloma do konca uvida v človeka, se umakne drugam. Saloma je šla v avtodestrukcijo, Saša pa nazaj v umetnost, če se pošalim.

Umetnost ni nujno samo pribežališče, je odgovornost na drugih ravneh, če je dobra, enako pronicljiva in zahtevna.

Umetnost je predvsem odgovornost do lastnega izraza. Z njim pokažeš, kako se umeščaš v svet. Ko slišim, da bi se morali umetniki pri delu malo sprostiti, da se jemljejo preveč resno, me zaboli glava. Nimam občutka, da bi preveč dobro razumeli pojavnost življenja, niti okoli sebe ne vidim nekega civilizacijskega napredka, da bi lahko vsi skupaj šli na pijačo. Zato na odru ne prenesem cinizma, raje uživam v strasti.

Česa se najbolj nadejate pri svoji Salomi?

Nadejam se, da bi lahko za en trenutek tudi uživala v njej. Kot sem rekla, toliko je vzgibov, kaj vse moram narediti na odru, tako zahtevno je, da bi ugodila sebi in še komu drugemu, da enostavno ne vem, ali imam še čas za užitek.

Kaj pa poučevanje?

Nisem bila povabljena. No, ni res, povabili so me pred petnajstimi leti. A zdelo se mi je, da sem premalo izkušena. Mislim, da mora biti v profesuro povabljen nekdo, ki ima izkušnje, ki ne bo učil študentov samo lastne estetike, v kateri se še išče, ampak tudi obrti. Da bo lahko potem študent z obrtnim znanjem razvijal svoj subjektivni pogled. Obenem se mi je zdela to prevelika odgovornost, ker potem s študenti, hočeš nočeš, živiš. Tako kot do svojega otroka čutiš odgovornost tudi za njihovo karierno pot. No, če bi lahko izbirala še enkrat, bi bila režiserka.

Kaj vas ovira?

Pa ne vem. Toliko igralcev je začelo režirati, mladi režiserji pa hrepenijo po priložnosti. Se pa sprašujem še nekaj drugega. Kakšne realne možnosti bi v resnici imela, če bi kot prvakinja inštitucije, ki je že marsikaj odigrala, želela režirati neko predstavo na neodvisni sceni ali pa tam nekaj odigrati. V zadnjem desetletju se je zgodila nenavadna zagata med inštitucijo in neodvisno sceno, ki je ne morem čisto dobro razumeti. Res je, da je inštitucija vnaprej financirana in da neodvisni sceni primanjkuje denarja. Denar je, jasno, sveta vladar. Srečna sem, da imam kruh, presrečna. Ampak tudi zelo trdo delam za ta kruh. Mi ni padel v naročje, ko sem čepela zunaj na klopici v parku. In preden sem prišla v Dramo, sem delala na neodvisni sceni, tako kot marsikdo. Zakaj se potem vseeno čuti problem? V Drami najmanj zadnjih petnajst let delamo vsemogoče gledališke estetike, v hiši je dobrodošlih ogromno mladih ljudi. Tudi tistih, ki so svoje ime uveljavili zunaj inštitucije. Hvala bogu, ker prinašajo nekaj drugega, novega in svežega. Združevanje teh energij je potrebno. Hkrati pa se mi zdi, da imajo samo izbrani igralci iz inštitucije možnost vstopa na neodvisne odre. Ponavadi tisti, ki o neodvisni sceni govorijo predvsem v superlativih. Tako da … bi nekdo delal z mano izven Drame, moram reči, da res ne vem, ali je zaželeno. Kaj bi pa še rada, saj prejema plačo, a zdaj bo pa še tule delala gužvo, kajne. No, tega seveda nihče ne bo rekel naglas. Bo pa veliko opletanja o različnih umetniških videnjih, primernostih in podobnih nesmislih. Odgovora, zakaj je pretočnost v inštitucijo tako zaželena, v obratni smeri tako redka, pa še vedno ne bomo dobili.

Ne razumem. Mislite, da bi pričakovali, da delate zastonj?

Seveda ne. Vsi vemo, da je na neodvisni sceni vedno premalo denarja. Ampak premalo ga je povsod. Dolga leta spremljam gledališko kulturo in tako tudi neinstitucionalno dogajanje. Moram reči, da je bilo nekaj predstav res dobrih, nekaj pa na ravni totalnega amaterizma. Seveda nimam nič proti amaterstvu, a za to imamo druga gledališča. Tudi razumevanje družbene provokacije, ki se je neodvisna scena oklepa kot zadnje bilke, se je popolnoma izpelo. Tega ne govorim iz averzije do golote, ki še vedno pokuka ob nepravem času, ali ker bi mislila, da gledališče ne sme biti družbeno aktualno. Problem sta predvsem estetski okvir in odrska praksa, s katero se ustvarjalci teh vprašanj lotijo. To mi potrjujeta tudi starša, ki sta zamenjala tri države, dala skozi od seksualne do študentske revolucije in ob tovrstnih provokacijah samo še zehata. Seveda je prav, da se poskuša vse. Ampak vedno je treba odrsko razmišljanje zliti v primeren kontekst, ker je kljub vsemu umetnost več kot plakatno nagovarjanje publike. Oder je občutljiva glasba. Če jaz kot igralka izgubim ritem predstave, gre lahko predstava po gobe. Kaj šele če je odrska pripoved infantilno zastavljena. A ni škoda časa? Skladnost v umetnosti je tisto, kar provocira in ne uspava, kot bi kdo mislil. Vsak človek se rodi s svojim lastnim časom, ki ga skozi življenje združuje s časi drugih ljudi. Moramo jih uskladiti, ker je to človeku za njegovo bivanje potrebno. Potrebno je čisto duhovno: kdaj in kako svoj čas nekomu predamo naprej.

Čas je lahko tudi nepovratno poguben, izgubljamo enega dragocenega igralca, režiserja, kolega, prijatelja za drugim. Nedaleč stran od najine generacije. Nedavno je odšel vsestransko izjemni Milan Štefe.

Ampak o tem se sprašujemo po tistem, ko jih izgubimo, kar je grozljivo. Tudi zato, ker z njimi izginejo kompasi, s katerimi se ti nezavedno usklajuješ, delaš svoje poti za naprej. In ko začne teh človeških kompasov kar naenkrat zmanjkovati, ko neki razmislek o svetu na odru zmanjka, se namesto njega tja naseli drug razmislek. Ti pa se sprašuješ, ali je pravi. Ker ti vse govori, da ni, da je izmišljen, dolgočasen in kratkotrajen. Potem se zavedaš, kaj si v resnici izgubil. Časa za nazaj pa ni mogoče ujeti in ti je žal, da nisi temu človeku prišel večkrat naproti. Da nisi pomagal. Večkrat bi morali, ko zagledamo kolega na hodniku, sivega v obraz, reči, oprosti, nekaj ni v redu, povej. A vedno je tu sram, diskretnost, nočeš posegati v kompleksne stvari tujega življenja.

Izjemno pogrešam Tomaža Pandurja. Je tako, da si z določenimi ljudmi še nisi izrekel vseh besed. Verjetno bi jih moral prej izreči. Vsi mislimo, da bomo živeli večno. Teh tabujev se še sploh nismo lotili. O minevanju, najbolj grozljivem času staranja, ki nas vse čaka, ker mislimo, da smo nesmrtni, in mislimo, da bo vedno čas še čez trideset let. Ta tema sodi pri človeku v njegovo osebno razodetje, ko si človek prizna določene stvari, se z njimi spravi.

Vse, kar vemo o življenju ljudi, je samo neko razmerje prostosti do nujnosti, pravi Tolstoj.

Da. Gregor Strniša pa je dejal: Med zidovi stojimo, a nad nami nebo.

Zavrnitev povzroča zlo. Skandinavci so pred kratkim delali raziskavo o odnosu med moškim in žensko in med drugim je pokazala, da v 90 odstotkih, ko ženska zavrne moškega, se ji ta nekje maščuje. Zavrnitev je bolečina, ta pa se ne zdravi. Njo čas umiri.

Umetnost je predvsem odgovornost do lastnega izraza. Z njim pokažeš, kako se umeščaš v svet. Ko slišim, da bi se morali umetniki pri delu malo sprostiti, da se jemljejo preveč resno, me zaboli glava.

Patricija Maličev
2019

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave