Ameriška pisateljica

Celeste Ng

Prikriti plameni Trumpove Amerike

Celeste Ng se je leta 1980 rodila v Pittsburghu. Je avtorica več nagrajevanih esejev in leposlovja, doslej je izdala dva zelo uspešna romana: Everything I Never Told You in Prikriti plameni (Little Fires Everywhere), ki je v prevodu Danice Križman nedavno izšel pri Mladinski knjigi. Ngova je hči znanstvenikov, ki sta leta 1968 emigrirala iz Hongkonga. Odraščala je v Pittsburghu in Clevelandu.

Iz književnosti je diplomirala na harvardski univerzi in magistrirala na univerzi v Michiganu, kjer je prejela nagrado hopwood. Danes živi v Cambridgeu z možem, odvetnikom, in njunim osemletnim sinom. Da bo pisala, ji je bilo jasno že zelo zgodaj, precej manj, da bo od tega lahko tudi živela. V svojih zgodbah se osredotoča na medrasne odnose, prava odlika njenega pisanja pa so izredno berljivi in pronicljivi vpogledi v skrite, zatajevane in kompleksne družinske ter medrasne odnose urejenih ameriških predmestij. »Zato, ker so tako neulovljivi, podtalni, in tudi zato, ker jim je asimilacija naredila veliko škode,« mi je nekaj dni po zaključeni in izredno uspešni ameriški turneji s predstavitvami Prikritih plamenov, božajoč po laseh sina, ki je bil tako vesel mamine vrnitve domov, da je tistega dne prešprical pouk, povedala Celeste.

Njen prvenec Everything I Never Told You (2014) je bil velika uspešnica New York Timesa, najbolj priljubljena knjiga v letu 2014 na Amazonu ter od številnih drugih medijev označen kot najboljša knjiga leta. Prejela je številne izjemno ugledne nagrade (massachusetts book award, asian/pacific american award for literature, ALA’s alex award, medici book club prize) in je prevedena v 24 jezikov.

Drugi roman Prikriti plameni (Little Fires Everywhere) je prav tako izjemna uspešnica: najbolje prodajana knjiga na lestvici New York Timesa, najboljša leposlovna knjiga na Amazonovi lestvici leta 2017. Prav tako je bila leposlovna zmagovalka leta na družabnem omrežju Goodreads (readers choice award 2017 in fiction). Berejo jo bralci v več kot dvajsetih državah sveta. Roman Everything I Never Told You je na poti na filmska platna, v igralski zasedbi je Julia Roberts, Prikriti plameni pa bo tv-mini serija, producirali in igrali bosta Reese Witherspoon in Kerry Washington.

Kako je bilo odraščati v idiličnem predmestju Ohia, Shaker Heights, z nekaj več kot dvajset tisoč prebivalcev?

Čudovito, v tako zeleni soseski z ogromno drevesi in igrišči otroku res ne more biti dolgčas. Večina mojih prijateljev je bila tudi mojih sošolcev, nenehno smo bili skupaj, v šoli, popoldan pa smo se obiskovali po domovih. Vse je bilo dosegljivo peš ali s kolesom. Prav tako sta bila imenitna tudi program srednje šole in šola sama, imeli smo lasten bazen, manjši observatorij, vsakodnevni gledališki program, v učnem programu kreativno pisanje in fotografiranje – vse to je za državno šolo, kakršna je bila moja, bilo velika redkost. Takrat se mi je vse zdelo samoumevno, a zdaj vidim, da ni bilo.

Kot tudi ni bilo samoumevno, tako sredi devetdesetih kot danes, da je to malo mestece skušalo biti družbeno izredno progresivno, če omenim samo osveščanje glede medrasnih različnosti in specifik ...

Drži, v srednji šoli smo imeli izbirni predmet medrasni odnosi, v zadnjem letniku smo dijaki obiskovali osnovne šole in se z učenci pogovarjali o različnih kulturah, rasah in nepotrebnih predsodkih, ki jih pogosto gojimo do njih.

Res imenitno mesto, Shaker Heights ...

Ni bilo vse tako rožnato. Kljub vsemu, kar vam pripovedujem, je bilo pod površjem čutiti prikrito nestrpnost, tako kot jo je čutiti v vseh ameriških manjših mestih. Kot ena redkih Azijk v Shaker Heightsu sem imela pogosto občutek, da sem izključena iz diskusije, kajti navadno se je ta vrtela okrog odnosa belopolti-temnopolti.

Druga knjiga se v primerjavi s prvo osredotoča bolj na razredne kot rasne razlike ameriške družbene resničnosti. Zakaj?

Morda zato, ker je tudi v moji družini veliko tega. Moj mož je odvetnik, sama imam magisterij iz književnosti, starša znanstvena doktorata. Moji hongkonški tete in strici s srednješolsko izobrazbo delajo v prehrambni industriji. V Shaker Heightsu je bilo pomembno, koliko je kdo zaslužil. Na vse mogoče načine smo prikrivali morebitno revščino. Kot tudi podatek, ali si bil najemnik ali lastnik hiše, v kateri si živel. Kar je bilo seveda najtežje.

Kaj vse se je za vas spremenilo, ko ste zapustili Shaker Heights in odšli študirat na Harvard?

Pravzaprav mi je šele takrat postalo jasno, kako nenavaden je v resnici Shaker Heights. Ko me ni bilo več tam. Postalo mi je jasno, kako ima ta skupnost veliko več pravil kot ostale. Vse to sem popisala v knjigi, tudi to, na primer, da vrečk s smetmi nikakor ne smeš odlagati na začetek dovoza, tako kot se to počne drugod. Nekaj najbolj normalnega torej tam ni bilo dovoljeno. A do teh spoznanj sem prišla šele po tem, ko sem zapustila Shaker Heights, ko sem dobila priložnost, da do tega kraja vzpostavim distanco. Obenem pa sem tudi dojela, kako izjemen je: v devetdesetih letih je bil skoraj enako sorazmerno razdeljen na svetlopolte in temnopolte prebivalce, kar je v ZDA velika redkost. Danes bi lahko rekla, da smo se šli idealizem, ki v ZDA, vsaj zdaj, ni več mogoč.

Kaj mislite s tem?

Mislim predvsem na sprejemanje socialnih in družbenih različnosti.

Kaj je bil pravi razlog, da ste začeli pisati Prikrite plamene?

Prav ta, ki sem ga pravkar omenila; hotela sem pisati o mestu, kjer vladajo nasprotja: nasprotja med idealistično in progresivno miselnostjo in strogim upoštevanjem skoraj nemogočih pravil. Tako sem si zamislila dve družini, Richardsonove, ki poosebljajo kraj in njegova pravila, in Warrenove, priseljence, ki izzovejo mir in spokojnost Shaker Heightsa. Dve materi, Elena in Mia, ki ne bi mogli biti bolj različni ženski. Prvo vse življenje vodijo pravila, drugo vodi strast. Prva ima urejeno šestčlansko družino, ogromno hišo, redno službo. Druga je mati samohranilka in umetnica. S hčerko se kar naprej selita iz kraja v kraj. Pravzaprav imata Elena in Mia skupno samo eno – obe sta mami. In ko njuna svetova trčita, poskušata obe pred posledicami obvarovati svoje otroke. Toda kaj ko imajo ti drugačne predstave o tem, kaj je prav in kako bi radi živeli?

Kako težko je pisati o mestu, ki ga pisec tako intimno pozna?

Zelo težko! Podobno kot če bi pisala o nekom, ki mi je zelo blizu, o sorodniku, na primer: seveda ga imam rada in hotela bi, da ga vsi gledajo dobronamerno, kot ga jaz, a obenem je treba prikazati tudi njegove manj prijetne plati. Pri popisovanju sem želela biti čim bolj verodostojna, vse lokacije v knjigi so resnične in resnična so tudi vsa opisana občutja v zvezi z njimi in prebivalci, ki jih naseljujejo. Bralci po svetu so Shaker Heights vzljubili, kljub vsem njegovim napakam. In to je bil moj glavni namen.

Kako se vaša azijskost, če ji lahko tako rečeva, ki ji tudi namenite precej prostora v romanu, manifestira v vsakdanjem življenju?

Zelo različno, včasih je tako, da me kdo nehote ali hote in poudarjeno opomni nanjo, so pa tudi dnevi, ko je popolnoma nepomembna ...

V kakšnih okoliščinah postane pomembna?

Takrat, ko me nanjo opozorijo drugi. Na primer v situacijah, ko je zelo očitno, da se posamezniki iz določene skupine ljudi do mene obnašajo drugače samo zaradi mojega videza, in to sredi moje države, države, v kateri sem se rodila. Zaznavajo me kot tujko, izobčenko. Da sem drugačna, Azijka torej, občutim tudi v okoliščinah, ko poslušam izkušnje mnogih, ko pripovedujejo o svojih negativnih izkušnjah v medrasnih odnosih in me njihove pripovedi spomnijo na lastne izkušnje.

Potem pa se dogaja tudi naslednje, kar me spet spravlja v nelagodje; sredi kitajske skupnosti se prav tako počutim izključeno, ne samo zato, ker ne znam kantonščine, kitajskega narečja, ki ga govorita moja starša, na primer, ampak ker premalo vem o kitajski kulturi in njeni dediščini. Tako se nemalokrat počutim, kot da sem dvojno, kot riba na suhem.

Vaše pisanje je prežeto tudi z razmišljanji o odnosu starš-otrok, ponujajo širok vpogled različne družinske dinamike. Kako bi primerjali vzgojo vaših staršev in vašo?

Starša sta bila znanstvenika, pa še imigranta. V ZDA je to pomenilo in pomeni, da moraš biti kar se da praktičen. Študij kemije oziroma fizike sta izbrala zato, ker jima je to ogromno pomenilo, a hkrati sta vedela, da jima bo omogočil stabilno zaposlitev in kasneje možnost ustvarjanja razmer za širitev družine. Šele v odrasli dobi sem spoznala, da so imele njune odločitve – kje živeti in za katera delovna mesta se potegovati – veliko opraviti z varnostjo. Kaj bi ponudilo finančno varnost in neodvisnost? V tem duhu sta vzgajala tudi naju s sestro.

Priselila sta se v deželo, kjer nista imela nobenih sorodnikov, nikakršne finančne pomoči ali podpore družine, zato sta morala biti zelo previdna, kako si bosta izgradila novo življenje. Kakršna koli neprevidnost ali malomarnost bi lahko imela velike posledice zanju, bila sta prepričana, da imata na voljo samo eno priložnost. Sama sodim v drugo generacijo priseljencev, zato sem bolj fleksibilna, ampak v resnici sta mi fleksibilnost omogočila trdo delo in znoj mojih staršev. Lahko sem študirala na Harvardu.

Ker ste bili pridni in nadarjeni.

No, tudi to. Ampak odločila sem se za študij književnosti, kar ne pomeni avtomatično tudi služenja belega kruha. Starša sta me v moji odločitvi podprla, za kar jima bom večno hvaležna. V podobnem duhu skušam vzgajati tudi svojega sina, da ni nič samoumevno, še najmanj pa svoboda.

Pravite, da ste politična žival zato, ker niste belopolti. Zato, ker ste ženska. In otrok imigrantov. In ker imate sestro, osebo s posebnimi potrebami. Veliko razlogov, skratka, da človek začne pisati o svojem bivanju v svetu, iskanju prostora v njem zase. Koliko časa ste zbirali pogum za to?

To je pravo vprašanje; dolgo! Nisem se imela za politično pisateljico, če je politično sploh mogoče odvzeti vsemu, o čemer sem pisala. Šele med predsedniško predvolilno kampanjo leta 2016 sem spoznala, da je vse politično. Moje življenje in vse, kar mi kaj pomeni, je kar naprej na udaru politike: družina, socialne politike, moje korenine. A vseeno sem potrebovala precej časa, da sem si priznala, da sem politična pisateljica in da lahko pišem o stvareh, tako kot pišem. Odraščala sem v skupnosti etnične manjšine in naučila sem se, kako previden moraš biti ob izražanju svojega mnenja ...

Kako previden?

Previden, pač. Veliko pojasnjevanj in mehčanj. Pogosto so me namreč označili za nesramno že samo zato, ker sem kaj povedala brez olepševanj. In včasih je bilo to tudi nevarno. Oziroma lahko rečem, da je bolj nevarno danes kot v devetdesetih. Vse več je namreč netolerantnosti in nestrpnosti, ampak zato je toliko bolj potrebno, da se pogovarjamo, kako različni smo si med seboj in kako nas to, vse skupaj, bogati in povezuje, bolj kot si drznemo priznati.

Z zanimanjem sem si ogledovala nekakšen diagram, ki ste ga pripravili pred začetkom pisanja romana Everything I Never Told You. Je to postala stalna praksa, ne pišete impulzivno?

(Smeh.) Ja, izrisala sem si diagram, a ni bil mišljen kot načrt ali nekaj, čemur bom morala slediti med pisanjem, temveč bolj kot opomnik, skica, da bom lahko opravila korekcije, ko bom vse zamešala. Vedno najprej pripravim grobi načrt, ki me opominja, o čem sploh pišem. To je tako, kot če bi sestavljala sestavljanko, ne vedoč, kaj bo iz nje nastalo, na koncu pa ugotovila, da je nekaj kosov na napačnih mestih. Diagram mi pove, katere kose moram zamenjati.

Ganljiv je vaš popis v Prikritih plamenih o tem, kako pomembno je, da medrasni posvojenci ostanejo v stiku s kulturo, iz katere izhajajo. Kako ste zbirali informacije o nemogočih izzivih medrasnih posvojitev?

Na to temo sem prebrala vse, kar mi je prišlo pod roke, in tega ni veliko, čeprav se v zadnjem obdobju v resnejšem ameriškem tisku lahko najde marsikaj kakovostnega. Večinoma so napisani z gledišča posvojiteljev, zato sem si skušala predstavljati, kaj bi o tem lahko povedali posvojenci. Poskušala sem povleči vzporednice z lastno izkušnjo odraščanja Azijke v neazijski skupnosti in odgovoriti na vprašanja: kje je moje mesto v njej? Kako vzpostaviti stike s kulturo svojih prednikov, s katero nimaš stika?

Kako povezani ste z družinama vaših staršev v Hongkongu?

V Hongkongu pri sorodnikih sem bila že nekajkrat, doživljam ga kot svoj starodavni dom, prostor, s katerim sem močno povezana, čeprav mi ni tako domač, kot bi si želela. Ne govorim kantonščine, čeprav se je učim, in še vedno ne poznam dovolj dobro mesta. Kulturo, iz katere izhajam, še najbolj spoznavam prek druženja z mojo širšo družino in hrano, ki mi jo izdatno pripravljajo, ko jih obiščem. Lepo mi je, ko sredi San Francisca, na primer, slišim odzven jezika mojih staršev.

Kako živeti v ZDA danes?

Ne vem odgovora na takšno vprašanje. Mislim, da smo prišli do točke preloma, ki bo določila smer ZDA za prihodnost. Diskriminacije vseh sort, najsi gre za raso, spol, prehajanje med družbenimi razredi, so v ZDA obstajale od vedno in z vsem naštetim se morata soočiti najprej Trump in njegova administracija, ki na vseh teh področjih seje nove in nove valove nestrpnosti. Seveda imam za slednje malo upanja. Naučiti se moramo, kako se odzivati na naraščajočo grožnjo prevlade belcev, ki nas hočejo popeljati v preteklost, ko so moč in vpliv lahko imeli samo beli heteroseksualni moški.

Ne zvenite optimistično. Prikrite plamene ste napisali leta 2015, od takrat se je v ZDA marsikaj spremenilo, tudi v Ohiu.

O, seveda. Niti v sanjah si nisem mogla predstavljati, da bo Trump postal predsednik. Zato se knjiga danes, imate prav, bere malce drugače. Zanimivo, kako ljudje razmišljajo o Ohiu kot o državi, kjer je, če temu lahko tako rečem, populistična neskladnost nekaj najbolj samoumevnega. Tisti, ki smo tam živeli, pa vemo, da so Cleveland, Columbus in Cincinnati popolnoma drugačni od preostanka države. Ko razmišljam o Ohiu, si predstavljam, da je Cleveland država, ne samo mesto. Sami izhajate iz majhne dežele, ki se je znala postaviti zase, ko je to bilo potrebno. To cenim. Veste, kolikokrat sem se med odraščanjem s starši peljala mimo Slovenskega narodnega doma v Clevelandu in se spraševala o Sloveniji. Potem sem nekega večera sedla za računalnik in si prebrala vse o njej. Zdaj se moram samo še ustaviti na tisti aveniji in potrkati na njihova vrata.

Obe vaši knjigi sta že kmalu po izidu splezali na vrh različnih literarnih in bralnih lestvic. Kako in po čem meriti uspeh knjig?

Zelo preprosto: edina stvar, ki me resnično zanima, je, ali se je bralec po tistem, ko jo je prebral, v čem spremenil. Mu je pokazala na kot življenja, v katerega se je doslej bal stopiti, je v knjigi našel kaj novega, kar lahko aplicira v svoje življenje, nov pogled? Zame je merilo uspeha knjige zelo preprosto: ali je komu kaj pomenila. Vsak lahko napiše lahkoten poletni krimič, ki postane uspešnica. Moje knjige niso lahkotne.

Igralki in producentki Reese Witherspoon, producentka uspešne serije Majhne laži (Big Little Lies), ter Kerry Washington ustvarjata mini serijo, ki jo pravkar snemajo po vaši knjigi Prikriti plameni, Mike De Luca in LD Entertainment sta odkupila pravice za film po Everything I Never Told You, vaše junakinje bodo tako pred nami zaživele na velikih in malih platnih ...

Glede tega sem presrečna. Reese, Kerry in ostali producenti in vodja projekta Liz Tigelaar že dva meseca snemajo, Reese in Kerry igrata glavni vlogi, toda najpomembneje je, da so pri priredbi za miniserijo ohranili vse junake in duh knjige. Po drugi strani pa je izvrstna scenaristka Julia Cox priredila scenarij za film Everything I Never Told You, v katerem bo glavno vlogo Marilyn odigrala Julia Roberts. ●

Kljub vsemu, kar vam pripovedujem, je bilo pod površjem čutiti prikrito nestrpnost, tako kot jo je čutiti v vseh ameriških manjših mestih. Kot ena redkih Azijk v Shaker Heightsu sem imela pogosto občutek, da sem izključena iz diskusije, kajti navadno se je ta vrtela okrog odnosa belopolti-temnopolti.

Edina stvar, ki me resnično zanima, je, ali se je bralec po tistem, ko je knjigo prebral, v čem spremenil. Mu je pokazala na kot življenja, v katerega se je doslej bal stopiti, je v knjigi našel kaj novega, kar lahko aplicira v svoje življenje, nov pogled? Zame je merilo uspeha knjige zelo preprosto: ali je komu kaj pomenila.

Diskriminacije vseh sort, najsi gre za raso, spol, prehajanje med družbenimi razredi, so v ZDA obstajale od vedno, in z vsem naštetim se morata soočiti najprej Trump in njegova administracija, ki na vseh teh področjih seje nove in nove valove nestrpnosti.

Veste, kolikokrat sem se med odraščanjem s starši peljala mimo Slovenskega narodnega doma v Clevelandu in se spraševala o Sloveniji. Potem sem nekega večera sedla za računalnik in si prebrala vse o njej. Zdaj se moram samo še ustaviti na tisti aveniji in potrkati na njihova vrata.

Patricija Maličev
2019

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave