Pesnik

Jakob Jure

Ljubezen je mačka. Lepa, vabljiva, gospodovalna in popolnoma nepredvidljiva

Pogovor na štiri oči je ob njegovem imenitnem pisanju razkril nekoga, ki je tesno povezan s svojo preteklostjo in poezijo; v njej prepoznava, vedno lucidno in natančno, skrivnostne kode človeške duše, narave, odmev vesolja in našega bivanja v njem. Pravi, da si vprašanja, ali mu bodo ljudje kot umetniku verjeli, ne zastavlja: »Iskreno verjamem, da si tega vprašanja ne zastavlja noben resen umetnik. To je smešno. Kaj takega se sprašuje le kvaziumetnik. Le lažnivec se sprašuje, kaj narediti, da mu bodo ljudje verjeli; resnicoljubnež se nič ne sprašuje, ampak preprosto govori tisto, kar ima za resnico. Seveda se lahko moti, in če mu kdo zmoto pokaže, se mu bo zahvalil. Umetnost niso kravje kupčije in ljudje, ki se za umetnost zanimajo, to seveda vedo, zato ne pričakujejo, da bo umetnik mešetar. Umetniki nikogar ne prepričujemo, naj nam verjame, ampak ustvarjamo umetnine; umetnine so tiste, ki nagovorijo in prepričajo – ali pa ne. Umetnik se zaveda, da je sodbo v obeh ozirih treba vzeti v zakup in vzeti z rezervo. In delati naprej – v službi svoje vizije, stremljenja, nemira, iskanja, dvomov in slutnje resnice, ki ga žene.«

Na filozofski fakulteti je diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti. Je avtor petih pesniških zbirk: Tri postaje (2003), Budnost (2006), Zapuščeni kraji (2010), Delci dela (2013) in Lakote (2018), ki mu je letos prinesla nagrado Prešernovega sklada. Vse so izšle pri založbi LUD Literatura. Za knjigo esejev Hiše in drugi prosti spisi (MK, 2015) je prejel kritiško sito in Rožančevo nagrado. V knjižni obliki je pri LUD Literaturi o pripovedništvu Lojzeta Kovačiča izšla njegova magistrska naloga z naslovom Otroški pogled. V zadnjem obdobju skupaj z ženo, slikarko Anjo Jerčič Jakob, ustvarja pesniške slikanice za otroke: Morje (MK, 2016), Skrivni gozd (Miš, 2017) in Tri vrane s platane (Miš, 2018).

Vitanje je prostor vašega odraščanja. Kakšen je vaš odnos z njim?

V Vitanju sem živel do dvanajstega leta, ko smo se z družino preselili v novo hišo na le nekaj kilometrov oddaljenih Stranicah. Tudi po selitvi sem bil v Vitanju skoraj vsak dan, ker sem obiskoval vitanjsko osnovno šolo in bil pogosto pri stari mami, ki je ostala v stari hiši. Kasneje, v gimnazijskih letih in v času študija v Ljubljani, sem bil tam skoraj vsak konec tedna. S koncem osnovne šole je bilo konec tudi mojih stikov z vrstniki in sošolci oz. so ti stiki postali zelo redki in neobvezni, pa tudi sicer me na vitanjsko socialno okolje ni vezalo skoraj nič. Ostala je intimna, družinska vez – moja stara mama – ter prav tako intimna naravna vez – na našo staro hišo, na travnike okoli nje, potok pod njo in gozdove nad njo. Te zadnje ni spremenila niti smrt stare mame. Zato sem se nekaj let po njeni smrti odločil, da hišo, ki je pripadala mojemu očetu in stricu, odkupim oz. prevzamem očetovo dediščino.

Vitanje je zame predvsem to: moja dediščina, moja intimna zgodovina. Prostor primarnega izkušanja sveta: tiste posebne, razgibane, v vertikalo usmerjene geografije najbolj osojnega konca vitanjske kotline; letnih časov, s katerimi je narava uprizarjala svojo popolno, ponavljajočo se in vsakič presenetljivo novo predstavo; in ljudi, medčloveških odnosov, čustev, miselnih drž, jezika. Prostor, od katerega se, odkar vem zase, oddaljujem, od katerega odhajam, do katerega gradim distanco. In prostor, ki ostaja v meni kot nekakšno moje duševno okostje. Moja stara mama je izhajala s kmetije iz okolice Vitanja, ki jo je njena družina kmalu po koncu 1. sv. vojne po spletu nesrečnih okoliščin bila prisiljena prodati. Ne morem pozabiti, kako me je nekoč – bil sem še zelo mlad – pretreslo, ko je rekla, da ne mine dan, da ne pomisli na svojo otroško domačijo. Nekaj podobnega se dogaja tudi meni, čeprav od tam nisem bil iztrgan in čeprav svojo staro hišo v Vitanju v toplem delu leta pogosto obiskujem. Kadar nisem tam s kožo in kostmi, sem z notranjimi očmi; skoraj ne mine dan, da ne.

Imate radi hiše in koliko na to, o čem in kako pišete, vpliva lokacija, kjer živite, pozicije sobe, količina svetlobe, ki vdira vanjo, sostanovalci?

Rad imam hiše. Rad imam hiše z dušo. Duše hiši ne moreta vdihniti le arhitekt in graditelj; ta dva le oblikujeta bolj ali manj primeren prostor, v katerega dušo naselijo prebivalci hiše, stanovalci, njeni domačini. Hiša je dom. Hiša pomeni, da se znamo ljudje v nečem ustaliti, da nismo nenehni prebežniki, da naše življenje ni beg, ampak rast. Več ko je v hiši zraslo življenja, bolj bogata je njena duša, zato imajo res globoko dušo le stare hiše. Hiše z zgodovino. Hiše z zgodbami. Poznamo tudi hiše s strašnimi zgodbami, slišimo tudi za hiše, v katerih straši, ampak to se da ozdraviti. To ni razlog, da bi hišo porušili. Pri nas stare hiše kot po tekočem traku sicer rušimo v imenu boljših, »zdravju prijaznih« bivalnih razmer, ampak to je precejšnja neumnost. Z nekaj dobre volje in z malo več znanja se da skoraj vse popraviti. S stroški, ki ne dosegajo stroškov novogradnje, čeprav oglaševalci raznoraznih novih materialov in bliskovitih gradbenih posegov vztrajno trobijo nasprotno.

V Ljubljani sem zamenjal kar nekaj stanovanj. Verjetno mi bo stanovanje v stari hiši na Karlovški za vedno ostalo v spominu. Mogoče tudi zato, ker je bilo prvo, ki mi je do neke mere postalo tudi dom, vsa prejšnja so bila bolj pribežališča, postojanke. In pa zaradi posebne umeščenosti med mestni hrup in gozdni mir. Hiša, v kateri prebivaš, v katero se res naseliš, te seveda do neke mere oblikuje. Na specifičen način določa dojemanje intimnega na eni in zunanjega sveta na drugi strani. Kar se najbrž vsaj malo pozna tudi v načinu in vsebini pisanja. Bi pa težko sodil, kako točno. Sam proces pisanja se sicer lahko dogaja tudi na kakem poljubnem kraju, ki v samem pisanju ne bo zapustil nobenih sledi ali pa bodo te sledi zelo rahle – recimo v primeru pisateljskih rezidenc. No, seveda tudi pri teh ni nepomembno, v kakšno hišo so umeščene. Ampak mislim, da se ne motim, če trdim, da skoraj vsem pisateljem med delom ustreza mir, čim manj zunanjih motenj. Sam imam zelo rad dovolj svetlobe, umetna luč me utruja. Pa kako drevo, mogoče travo ne predaleč stran.

Kakšno je bilo duhovno, religiozno ozadje vašega otroštva? Kdo od domačih je bil tisti, ki je, tudi nehote, najbolj intenzivno vznemirjal vaš notranji svet?

Religiozni okvir mojega otroštva je seveda katoliški. Skoraj vsi v Vitanju smo bili katoličani, razen učiteljstva, občinskih uslužbencev in peščice deklariranih komunistov. Večina slednjih je po spremembi režima gladko konvertirala nazaj v katolicizem. Včasih so mi šli precej v nos, ampak zdaj dejansko verjamem, da čisto vseh ni vodil oportunizem. To katolištvo je bilo predvsem zunanje: ob nedeljah in praznikih smo hodili v cerkev, prejeli smo zakramente, obiskovali smo verouk. Navznoter je bilo mešanica različnih duhovnih leg. Veliko je bilo navadnega pragmatizma, ki se za duhovnost sploh ne zanima, ampak prilagodi večini.

Prevladovala je sicer sproščena katoliška spodobnost in preprosta življenjska pobožnost, ki je pripravljena marsikaj spregledati in odpustiti, pri temeljnih stvareh pa ne popusti niti za ped. Bilo je tudi nekaj zagrizenega pobožnjaštva, ki ceni le tisto, kar je na zunaj v redu, do srca je pa kategorično sumničavo. Naš župnik, ki je bil tudi edini katehet veroučencev, mi ostaja v spominu kot veličastni starozavezni očak, skoraj Bog oče. Od nauka, ki ga je v nas sipal brez vsakega občutka za otroško dojemljivost, kot pesek v prazne vreče, in zraven mahal s palico od jeze, ker ne stojimo strumno pokonci, mi ni ostalo skoraj nič, razen par molitvic, ki pa sem jih tako že od doma poznal.

Doma je bila edino pravo znamenje vere stara mama. Oče je sicer redno hodil v cerkev, ampak to je bilo tudi vse; še v cerkvi se mi je pogosto zdel le napol prisoten. Mama ni hodila v cerkev, verjetno je v vsem skupaj videla nekaj zlaganega, ne vem, če je kdaj beseda nanesla na vero, se je praviloma zavila v molk. Spal sem v isti sobi kot stara mama in vsak večer, preden sva zaspala, sva zmolila molitev ali dve. Mislim, da so te molitve zelo zaznamovale moj notranji svet. Doma nikoli nismo molili na glas, za mizo, pred kosilom, molitev je bila vedno nekaj zelo intimnega. Tudi s staro mamo sva, potem ko sem se molitvic naučil, molila skoraj vsak zase, čeprav sočasno, napol mrmraje ali pa le z notranjim glasom. Stara mama me ni navajala na deklarativno molitev, ampak na notranjo. Pogosto me je le vprašala, ali sem že zmolil, in to je bilo to. Tudi sicer je bilo v njeni veri nekaj zadržanega, skoraj skritega ali pa mogoče sramežljivega. Na ves ta zunanji blišč in cirkus, ki je sploh včasih bil neločljiv od katolištva, ni kaj prida dala. Ko je bila že zelo v letih, tudi k maši ni več redno hodila, pa nisem imel vtisa, da doživlja kake resne notranje pretrese. Njena vera je bila neizobražena, preprosta, ljudska, zdela se je nekako naravna, čeprav je bila seveda krščanska, vera v Jezusa Kristusa, vera v resnice evangelijev. Ob njej si je lomila srce, ki ni bilo najbolj mehko. Tudi zato je verjetno vtis, ki me je dosegel, ostal trajen in živ.

Ste imeli raje Dickensa, Twaina ali Maya?

Najprej sem spoznal Karla Maya. Star sem bil devet ali pa deset, na podstrešju sem po naključju naletel na Old Shatterhanda in za nekaj let postal zasvojen z Mayevimi indijanaricami. Tudi Twaina sem odkril doma, v približno istem obdobju, Toma Sawyerja sem od nekoga dobil v dar, verjetno za rojstni dan. Dickens spada v drugo obdobje, bil sem že malo starejši, na začetku gimnazije. Vsi so mi bili všeč. Najbolj nenasiten apetit mi je vzbujal Karl May, najbrž tudi zato, ker je najbolj plehek, kakor sem ugotovil seveda dosti kasneje; od slabe hrane ne postaneš sit. Še vedno pa občudujem Marka Twaina. Prigode Huckleberryja Finna so ena od tistih knjig, ki sem jih v življenju največkrat prebral. Knjigi se seveda da tudi kaj očitati, ampak Huck Finn ostaja moj junak: prost kot ptiček na veji, zvest svojemu nemiru in dobri volji se po dolgi reki Mississippi po splavih klati od zavoja do zavoja, Bogu v veselje, zapetežem v spotiko, dobričinam v kratek čas.

Na nekaj mestih vaše poezije me način, kako postavljate besede v vsebine, ki so bile blizu tudi njej, spominja na tistega nedavno preminule ameriške pesnice Mary Oliver – tudi ona je najraje na svetu imela gozdove in o njih, naravi, ter sprehajanja in zapisovanje v beležko imenovala: listening convivially. Je svet narave, tudi mrtve, ves čas v vas ali je pred pisanjem ponj treba vedno znova?

Težko si predstavljam, da bi dlje časa živel v bolj kot ne umetnem okolju. Čeprav bi najbrž šlo, v skrajnih okoliščinah se pokaže, da narava bode na dan vsepovsod. Tudi je razlika med mrtvo in živo naravo; v mrtvi naravi ni mogoče preživeti in od nje ni mogoče živeti. Podobno je tudi umetno, človeško okolje, ki je vedno poustvaritev naravnega, lahko nekaj životvornega, kar naravo vključuje in z njo sodeluje, ali pa mrtvega, inertnega, popredmetenega. Spomnim se, kako sem pred leti trpel, ko sem šel za en mesec na Dunaj v pisateljsko rezidenco ministrstva za kulturo; v bližini ni bilo nobenega parka. Vsak dan sem več kot pol ure pešačil do botaničnega vrta, da sem se vsaj malo nadihal živega zraka.

Tudi vi pritrjujete Thomasu Bernhardu, ko pravi, da vsak hoče nekomu pripadati, obenem pa biti sam, imeti mir. Kar je skoraj nemogoče živeti, žal.

No, mislim, da se to da živeti, ni pa enostavno. Zahteva nekaj ljubezni, pa ne tiste romantične, ampak one manj veličastne, ki se zna odrekati, ki ne išče svojega, ki se ne ponaša in ne napihuje, ni brezobzirna in ne misli hudega.

Spremljate sodobno slovensko poezijo, vam je kaj od nje blizu?

Spremljam, a ne več tako ažurno in skrbno, kot še pred desetimi leti. Veliko je je. Nekaj tudi dobre, vznemirljive, vsaj zame. Gotovo tudi kaj spregledam. Ali pa se s čim ne ujamem, kdaj kasneje se pa bom.

Vam je študij filozofije razrešil katero od vprašanj, na katero odgovora prej niste natančneje vedeli; na primer, kdo smo in kam gremo?

Mislim, da jih je še bolj zapletel. A tudi dovolj jasno pokazal, kje odgovorov ne iskati.

Ali kdaj razmišljate o času, ki se izteka, pa tega ne izpišete?

Ne vem, v katero smer naj to vprašanje sploh razumem. Sem še kar kontemplativen človek, tudi način mojega življenja je rahlo upočasnjen, ne zelo dejaven, sploh če ga primerjam z maksimiziranim akcijskim tempom, ki ga zapoveduje duh časa, zato resnici na ljubo dosti razmišljam. O marsičem. A obenem o maločem do konca oziroma da tako rečem – konkluzivno. To gre deloma na rovaš moje lenobe, še bolj pa prepričanja, da mišljenje ni nekaj, kar mora nujno voditi do nekakšnega zunanjega rezultata, da ne rečem produkta, ampak je v prvi vrsti proces duhovnega oživljanja mislečega samega. S tem nočem zagovarjati neke solipsistične drže, ampak le izražam globok in iskren dvom o produktivistični naravnanosti našega časa, ki je res vseprisotna: od ekonomije in vanjo vpetih upravljalskih sistemov se prek potrošniških kulturnih vzorcev s pomočjo visokosofisticirane tehnologije vpisuje v najintimnejše predele posameznikovega telesa in duha. Vsi naj bi nekaj izdelovali, zapisovali, beležili, fotografirali etc.

Ta napor, v katerega ljudi bolj skušnjavsko vabi, kot odkrito sili mašinerija podivjane produktivnosti, je prav grotesken – tako kot je pač vsak fetišizem, če ga pogledaš malo z distance, ne da bi bil vanj vpet. Zato me – če se vrnem k izhodišču vašega vprašanja – dejstvo iztekajočega se časa, ki se ni ujel v moje besede, ne navdaja s tesnobo. S tesnobo me navdaja čas, ki je omrtvičen v predmetih; popredmeten čas, zaradi katerega se naš svet spreminja v veliko smetišče; mrtvouden čas, zaradi katerega ljudje sami sebe doživljajo le kot delček velikega družbeno-tehničnega stroja. Čas ni samo tisto, kar odteka, ampak tudi tisto, kar se bliža, in križanje obojega, trenutki sedanjosti, kjer se preteklost srečuje s prihodnostjo. Čas ni le nekaj, kar beži, ampak v isti meri nekaj, kar zori, se polni. Preteklemu času je treba pustiti, da dozori – šele takega ga je mogoče izpisati. Do pesmi – pa tudi do navadnega uvida v resnico stvari, ki so se dogodile – se ne prebiješ s kopičenjem podatkov in hlastnim zbiranjem nepreglednih efemernosti, ampak s potrpežljivim čakanjem na pravi trenutek.

Kaj pesniku ponudi največ utehe pri njegovem delu?

Pesniku je pri njegovem delu v največjo uteho to, da mu uspe napisati dobro pesem, pesem, s katero je zadovoljen, pesem, za katero čuti, da je nekaj predrla, nekam prodrla in nekaj odprla. Vse ostalo v primerjavi s tem zbledi.

Za pesem je treba biti ponižen in skromen. Kako to doseči?

Ponižnost in skromnost sta del realistične življenjske oziroma nazorske drže. Drže, ki predpostavlja, da poleg subjektivnosti obstaja tudi objektivnost. Drže, ki jo vodi zavest, da nisi mali bog, ki se brez vsake omejitve sprehaja po po sebi ukrojenem kraljestvu. Ampak človek. Omejeno bitje z neskončnimi željami. Delavec, ki mora za svoje preživetje delati, marsikaj pretrpeti, pogosto garati. Ustvarjalec, ki ga nobena stvaritev ne poteši do konca. Popotnik, ki se do smrti nikjer docela ne ustali, ne udomači. Iskalec. Kako naj ne bi bil pesnik vpričo sveta, ki ga neskončno presega, ponižen? Kako naj ne bi bil pesnik ob svetu, ki je tako zasut s hrupom plehkih manipulacij, poceni slepil, včasih pa tudi zlonamernih laži, da ga je treba iz tega blata vleči res tako rekoč na kolenih, jezen? Ponižnost se lahko hitro sprevrže v samozadovoljno ozkodušnost in osladni pietizem, zato je dobro, da jo ves čas vznemirja skušnjava svete jeze.

Živimo v času velike samote, obenem pa smo štiriindvajset ur na dan priklopljeni na svet. Če poezijo vzamemo za nekakšno molitev, potem jo ljudje danes potrebujemo bolj kot kadarkoli prej. Kaj je poezija za vas?

Primerjava z molitvijo je upravičena in povedna za neko vrsto poezije, deloma tudi za tisto, ki jo pišem sam, a najbrž preozka, da bi se z njo približali tistemu, kar je poezija kot taka. Poezija zame seveda ni samo to, kar pišem sam, ampak najmanj še vse tisto, s čimer sem se doslej kot bralec poezije srečal, gotovo pa tudi še marsikaj od tistega, kar se je temu srečanju izognilo. V misli mi silita predvsem dve značilnosti. Prva je zgoščenost. Poezija je jezikovni koncentrat. Je skrajno ekonomična. Z nekaj verzi ali pa vrsticami pesem postavi na noge cel svet. Nekaj v pravem trenutku prebranih dobro postavljenih besed lahko nekoga resno pretrese. To se sliši pretirano, ampak je res. Povezano je z drugo značilnostjo poezije: natančnostjo.

Poezija ne prenese balasta. Nima kaj početi z zastranitvami. V pesmi mora biti vse ves čas intenzivno in točno odmerjeno. Tisto, kar je pogrešljivo, je odveč. Mislim, da vsak bralec bere vedno tiste pesmi, ki si jih v danem trenutku zasluži, ki so mu namenjene, da ne rečem usojene. Zgoščeno in natančno ga postavljajo pred njega samega. Ne vem, ali pesmi koga rešujejo pred osamljenostjo, verjamem pa, da znajo osamljenemu človeku osamljenost imenovati. Že to je včasih veliko – da znaš tisto, kar te muči, poimenovati. S tem takoj vzpostaviš distanco in malo lažje zadihaš. Samota je pa nekaj drugega; kdor ni sposoben neke osnovne samote, v poezijo sploh ne more zares vstopiti. Samota pomeni, da nekdo zna biti on sam, in pesmi so v tem oziru nekakšne učiteljice: vsakega posameznika učijo, kaj on sam je. V tem oziru so pesmi majhne, tihe in vztrajne nasprotnice ekstazi komunikacije, ki jo zaukazuje dandanašnja pravšnjost.

Kakšne so, menite, možnosti poezije v 21. stoletju?

Če se prav spomnim, je Gombrowicz sredi 20. stoletja trdil, da je poezija »poslednja služba božja«; se pravi tista simbolna praksa, pri kateri je človek še vedno sposoben vsaj malo upogniti koleno pred nerazložljivostjo in nerazpoložljivostjo sveta, v katerem živi svoj vek. Ampak 20. stoletje je tudi atomski vek in stoletje holokavstva in ob tako kataklizmičnem polomu razsvetljenskih in humanističnih idealov naj poezije sploh ne bi bilo več mogoče pisati – tako nekako pravi Adorno. Oba pogleda na poezijo in sodobni čas se mi zdita nekako prenapeta, megalomanska in podobni občutki me obhajajo tudi ob samem takole zastavljenem vprašanju. Mislim, da poezija ne potrebuje nobenih posebnih možnosti; njene možnosti so točno takšne, kot so možnosti »biti človek«.

Poezija je nekaj človeku neodtujljivega; ni človeka, ki ne bi bil vsaj malo pesnik, pa če to hoče ali pa ne. Vsaka nešablonska raba jezika je pesem v kali. Podobno kot je vsaka, že najbolj rudimentarna argumentacija filozofija v malem. Ljudje ne moremo ne biti pesniki in filozofi; to je nekakšna osnovna pozitura človeškosti, iz katere je vse ostalo izvedeno. Res je, da je ta zavest danes, se pravi v 21. stoletju, nekje precej v ozadju. Živimo v dobi pomasovljenja, senzacij, fragmentirane javnosti, terorja korektnosti in slabega okusa. V dobi velike duhovne zmede, intelektualne erozije in plehkega populizma. V času, ko pozornost javnosti prevzemajo izjave bedakov, na katere se pametni v skrbi za ohranitev osnovnega človeškega dostojanstva raje več ne odzivajo, ampak se obrnejo stran. In v dobi perfidnega vladanja ekonomskih elit, ki jih porast neumnosti seveda ne moti, ker tako še lažje kujejo dobiček. Ampak saj to v bistvu ni nič tako novega in izjemnega. Svet je že dolgo iz tira, pravzaprav že skoraj od začetka sveta. Občasno se malo uravnovesi, potem pa spet zajadra naprej kot kaka pijana barka. A poezije zlepa nič ne vrže s krova.

Kakšna naj bo pesem, lahko­ tudi samo pričevanje nekega človeka, duše – ne nujno časa, da ji sami verjamete?

Ni tako težko opaziti, kdaj človek govori tisto, kar res misli, kdaj pa nekaj, čemur še sam ne verjame zares. Kdaj človek govori o nečem, ker je »pri stvari sami«, kdaj pa le zato, da bi vzbudil pozornost. Tudi manipulanta, lažnivca ni težko prepoznati, če ti le da priložnost, da se z njim soočiš iz oči v oči. Če si pozoren, če znaš opaziti, kako ti pihajo na dušo in nisi stisnjen v kot, ti ne uidejo niti najbolj drzni. Večina njih seveda ni drzna, ampak deluje skrita za hrbti prostodušnih in naivnih, z zlorabljanjem njihovih besed, z ustvarjanjem napačnih kontekstov. Pri pesmi je deloma podobno, deloma drugače. Seveda poznamo tudi simulirane pesmi, katerih edini smisel je ta, da so. Pesmi, s katerimi se pesnik le postavlja, ne da bi imel v resnici kar koli za povedati. Ta skušnjava je po mojem še kar močna in mnogi ji podlegamo, pogosto ne da bi se tega sami sploh zavedali. Ali pa gremo v to čisto zavestno, ne nazadnje je lep del poezije 20. stoletja samonanašalne, upognjene v vešče prikazovanje osupljivih zmožnosti jezika samega, njegove lepote in neizčrpne moči.

No, ta moč ni čisto neizčrpna, saj se čar veščine hitro izpoje, če je predolgo odvezan od zunajjezikovne vsebine. Prave manipulacije pa po mojem mnenju v poeziji ni prav dosti. Pesem ne more zares varati, tudi največja pesniška prevara bi lahko bila le duhovita ali pa slaboumna potegavščina. Pesem se ne giblje v krogu nekih zunanjih, otipljivih interesov, ne prinaša moči in denarja, zato ni najbolj zanimiva za tozadevne skomine. Pesem je lahko okorna in butasta, nerodna ali dolgočasna, lahko se spreneveda, a nobenega razloga pravzaprav ni, da ji ne bi verjeli. Lahko tudi estetizira zlo in nasilje, lahko ustvarja satanske svetove muk in se ob njih naslaja, ampak tudi taka pesem pred nas ne postavlja dileme, ali ji naj verjamemo ali ne, temveč terja odločitev, ali se z njo strinjamo ali jo odklanjamo.

Kako zlagati besede, da bodo prav stale, da bomo prav čutili in razumeli?

To se sam sprašujem, kadar pišem. Ne vem. Pomembno je začeti, se truditi in vztrajati. Verjeti. Poslušati nekakšen glas, ki je bolj prisluh glasu ali odmev kakor pa pravi glas. Luščiti podobo izpod amorfnih plasti, podobo, ki je bolj nejasen obris kot kaj drugega. Se vzpenjati in zaplezati v napačno smer. In previdno sestopiti, najti zgrešeni odcep. Znova poskušati z večjim potrpljenjem, bolj počasi, nič hoteti, nič želeti, le izostreno čakati in narahlo tipati in vohati in dihati, dokler te dih ne potegne za sabo. Nikdar ne bi rekel, da v pesmi besede zlagam. Zlaganje besed je tisto, kar včasih počneva s prijateljico, ko drug drugega zabavava s še posebej izbranimi, sarkastično priostrenimi domislicami, takimi, ki jih le umetelna oblika drži nad robom slabega okusa. V pesmi nimam tovrstnih ambicij. S pesmijo si ne dokazujem, kako spreten in domiseln sem. Ne zlagam koščkov zapletene uganke. V pesmi sem precej majhen in nekako zaupljiv. Ja, zelo zaupljiv.

Zakaj, za boga, ste razmišljali, da bi se vpisali v srednjo kadetsko šolo v Tacnu in postali policaj?

Ko zdaj pogledam v tisti čas, vidim vsaj dva razloga. Slabo leto pred prijavo za vpis na izbrano srednjo šolo sta se razšla moja starša. Naša družina, ki je vse nazaj do mojih najbolj ranih spominov pokala po šivih, je dokončno razpadla. Bil sem v tisti starosti, ki ji pritiče pravica do izbire: ali bom ostal z očetom ali z mamo. Izbira je bila seveda nemogoča in odločil sem se, kakor sem se; ostal sem z očetom. Bil sem v stiski. Šolanje v tacenski kadetnici se mi je ponujalo kot pobeg, kot nekakšna hitra rešitev te stiske. A ni bilo le to. Vmes je bil tudi nekakšen mladostniški idealizem, neka zelo naivna in neživljenjska želja po služenju višjim ciljem, ki sem jih v sozvočju s tistim časom postavil kar v nacionalno demokratizacijo in osamosvajanje. Junija 1991, malo zatem, ko sem dobil v roke izkaz z zaključenimi ocenami sedmega razreda osnovne šole, se je začela osamosvojitvena vojna. Gledal sem teritorialce, utrjene streljaj od naše hiše, in vojno v neprekinjenem prenosu po televiziji. Bil sem zraven.

Počutil sem se kot del nečesa dobrega in plemenitega. To je bila poštena in čista vojna, ne takšna kot tista, ki se je dogajala pri nas doma. Hotel sem čim prej v prve bojne vrste. Vojna se je hitro končala, država pa je šele začenjala nastajati. Živo se spominjam pogovora na sprejemnem izpitu v Tacnu. Del izpita so bili tudi nekakšni psihološki testi, v katerih smo kandidati morali navesti, zakaj sploh želimo postati policisti. Sam sem prostodušno zapisal, da želim prispevati k utrditvi demokratičnega pravnega reda novonastale države Slovenije. Mislim, da sem v to takrat čisto iskreno verjel. Ne vem pa, ali sem se zavedal, da je ta vera le vrhnja plat kovanca, ki ima na drugi strani skrito močno potrebo po sveže izgubljeni varnosti, redu in z njima povezani samozavesti. Ena od zaključnih faz sprejemnega izpita je bil pogovor s pristojno uslužbenko, s katero je vsak od nas kandidatov še tako rekoč iz oči v oči predelal svoje »motivacijsko pismo«. Ne vem, ali je bila v njenem nasmešku, s katerim je pospremila svoje pohvalne besede in odobravanje, nekakšna nezadržana grenkoba ali je bil slabo prikrit posmeh; vsekakor je bilo nekaj, kar se mi je uleglo na dušo, nekaj, zaradi česar so se mi krila polegla. Nisem prepričan, da sem se na koncu, skoraj v zadnjem hipu, odločil za gimnazijo ravno zaradi nje. Cel tisti dan, ko smo se z avtobusi pripeljali z vseh koncev Slovenije na sprejemne izpite v Tacen, mi vse do danes leži nekje na dnu želodca kot neprebavljivo neokusen cmok.

Pesniki pišete tudi o ljubezni. Kaj to je?

Res je, pesniki pišemo tudi o ljubezni. Tista ljubezen, ki jo imate verjetno v mislih, je seveda mačka. Lepa, vabljiva, gospodovalna in popolnoma nepredvidljiva.

Spomnim se, kako sem pred leti trpel, ko sem šel za en mesec na Dunaj v pisateljsko rezidenco ministrstva za kulturo; v bližini ni bilo nobenega parka. Vsak dan sem več kot pol ure pešačil do botaničnega vrta, da sem se vsaj malo nadihal živega zraka.

Pesem se ne giblje v krogu nekih zunanjih, otipljivih interesov, ne prinaša moči in denarja, zato ni najbolj zanimiva za tozadevne skomine. Pesem je lahko okorna in butasta, nerodna ali dolgočasna, lahko se spreneveda, a nobenega razloga pravzaprav ni, da ji ne bi verjeli.

Patricija Maličev
2019

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave