Leta 1968 se je – potomec armenskega dedka, prav tako violinista, ki je leta 1915 samo s kovčkom z violino pred genocidom pobegnil v Libanon – rodil v Bejrutu in kot otrok doživel državljansko vojno. Spominja se, kako je z očetom violinistom in njegovim kolegom kitaristom ter pevcem nastopal pred prestrašenimi pari oči v zakloniščih. »Ljudje so se ob poslušanju umirili in to je očetu pomenilo vse.«
Ara je že med državljansko vojno v Libanonu zaslutil, da za njegovega dedka in starša glasba ni bila samo glasba, ni pa mogel vedeti, da bo postal vrhunski violinist, nomad, ki bo razprodajal dvorane in stadione po vseh kontinentih.
Posnel je več kot štirideset albumov, ustanovil lastni orkester in sodeloval pri produkciji številnih umetniških projektov. Na zadnjih dveh turnejah, 15 in The Incredible World Tour of Violin, je razprodal najprestižnejša koncertna prizorišča v Londonu, Parizu, Rimu, Moskvi, Buenos Airesu, Ciudadu de Mexicu, Pekingu, Hongkongu, Berlinu, Lizboni, Beogradu ... Bila sem na dveh njegovih koncertih in obakrat je že v prvih minutah obnorel nekajtisočglavo množico.
Tokrat predstavlja najnovejši album Royal Garage, na katerem je sodeloval z Andrésom Calamarom, Enriquejem Bunburyjem in Serjem Tankianom. Zakaj naslov Kraljevska garaža? »Poseben odnos z garažami se je začel leta 1976, v času libanonske državljanske vojne, ko so danes najboljši rock bendi na svetu še vadili po garažah, njihov slog pa je kasneje spremenil zgodovino glasbe,« mi je marčevskega dopoldneva povedal med sprehajanjem po eni od madridskih veleblagovnic, kjer je na oddelku s prehrano razmišljal predvsem o tem, da mora najti najboljše in najbolj okusne paradižnike in nekaj svežega sadja za štiriletnega sina. »Potem pa mi je nekega dne oče rekel, sin, pojdiva dol, v garažo, naredila bova bend, kot so Rolling Stonesi. Seveda v najinem bendu ni bilo toliko zabave kot v njihovem, v tistem zatohlem prostoru me ni pričakal Mick ali Keith, ampak stric Nono s trobento, sosed s steklenico janeževega žganja in babica z mandolino v roki. Morda v tem ni bilo veliko rokenrola, a bilo je veliko ljubezni. Kasneje sem v življenju naletel še na mnogo garaž, berlinskih, londonskih, pariških, španskih ... Nekako so mi usojene.«
Na prvi pogled se Malikian zdi nekakšna mešanica otroka cvetja v novogotski različici in romantičnega glasbenika. V črnih usnjenih hlačah, bulerjih, z razkošnimi kodri čez potna ramena spominja na junake iz Ponorelega Maksa. Ampak ko potegne z lokom po strunah, se zgodi čarovnija, najsi gre za Vivaldija, Piazzolo, armenske folk melodije, glasbo iz Šunda ali Kashmir Led Zeppelinov. Ni podoben Paganiniju, ampak skoraj gotovo je, da je od velikega violinista iz prve polovice devetnajstega stoletja vsrkal, če ne srce, pa vsaj tehniko igranja: hitrost izvedbe, čistost zvoka, neomadeževano virtuoznost in histrionsko danost, kako si v nekaj minutah podredi parter in vse lože. Violinista, ki pravi, da je študiral Paganinija do popolne mentalne in fizične izčrpanosti, med drugimi je tudi prejemnik prestižne nagrade Niccolò Paganini, se je že pred časom prijel nadimek Hendrix na violini.
Ara Malikian, povejte kaj o izvoru svojega imena.
Ime naj bi dobil po armenskem kralju Ari Geghetsiku, Ari Lepem (smeh). Poznate legendo o asirski kraljici Semiramis, ki je armenskega kralja Aro Geghetsika na vsak način hotela za svojega ljubimca ...
... poznam, on pa je odklonil. Semiramis je začela vojno proti armenskemu kraljestvu, naročila, naj ji prinesejo Aro živega, a se je do zadnjega boril v boju.
In potem je ob njegovem truplu rotila bogove, naj ga obudijo od mrtvih. Po nekaterih različicah naj bi res vstal od mrtvih, po drugih naj bi, ker je armenska vojska vse bolj napredovala, Armence pretentala tako, da je enega svojih stražarjev preoblekla v Aro in razglasila čudež. Kljub temu da se nisem rodil v Armeniji, je zgodovina moje družine tesno povezana z njo, tako kot tudi tradicija kulture, ki smo jo želeli nadaljevati doma, predvsem glasba. Armenska glasba je zame zelo pomembna. Moj dedek je v Libanon zbežal pred turškim genocidom nad Armenci leta 1915, o tem se ob srečanjih s sorodniki pogosto pogovarjamo. Treba je priznati zgodovinsko resnico, a ob tem vedno paziti, da ne netimo novih sovraštev.
Kaj vam je najbolj všeč pri igranju violine danes in kaj ne in kako je bilo s tem, ko ste bili še otrok?
Da bom igral violino, je bilo odločeno še pred mojim rojstvom.
Česa se spominjate iz časov, ko je vaš oče spremljal legendarno libanonsko glasbenico in pevko Fajruz?
Spomnim se samo, da sem doma ves čas poslušal, kar so igrali, čeprav je bil moj oče privrženec predvsem klasične glasbe.
Kako navdihujoča je lahko glasbena dediščina vašega očeta?
Zelo, a predvsem zaradi ljubezni do violine, ki mi jo je posredoval. In discipline. Bil je strašansko strog, ko je šlo za vajo. Nobenih izgovorov. Kasneje sem navdih našel v različnih kulturah in glasbenih slogih, zlasti ko sem zapustil Bejrut in začel študij na Hochschule für Musik und Theater v Hannovru.
Imeli ste štirinajst let ...
Kaj naj rečem? Pogumna odločitev mojih staršev. Bil sem prestrašen, obenem pa mi je bilo vse tako smešno, nisem se znal pravilno obnašati, ljudje so nenavadno reagirali name in jaz nanje. Delal sem tisto, kar se mi je zdelo v tistem trenutku najpametnejše: po dvanajst ur sem bil zaprt v sobi in vadil violino.
Zakaj študij ravno v Hannovru?
Zato, ker me je ob neki priložnosti slišal Ramy Shevelov, ki je takrat bil profesor violine tako na Univerzi v Tel Avivu kot tudi na Visoki šoli za glasbo v Hannovru. Nekako me je hotel spraviti v svoj razred; v Izrael zaradi razumljivih razlogov nisem mogel, zato je poskusil v Nemčiji. A teden dni pred mojim prihodom v Hannover je žal umrl in nikogar še niso bili našli, ki bi lahko ustrezno zasedel njegovo mesto. Velikan. Obstajala je zelo realna verjetnost, da bi zaradi tega izgubil dovoljenje za študijsko bivanje v Nemčiji.
In potem ste uporabili trik ...
Tako je. Imel sem solidne svetovalce, najbolje, da se pretvarjaš, da si bolan, so mi rekli. Pomagali so mi urediti pregled in izvid, na katerega je otorinolaringolog zapisal, da me čaka urgentna odstranitev mandeljnov, ampak da bo vseeno treba počakati mesec dni. Tako so mi študentski vizum podaljšali za mesec dni, dokler me v uk ni vzel nov profesor, in vse se je uredilo.
Na začetku kariere ste igrali in snemali dela Bacha, Vivaldija ali Ysaÿeja. Kako zares uspešni ste bili s tem repertoarjem?
Bil sem uspešen do neke mere, bi rekel danes, čeprav so mi govorili čudežni deček na violini. Kot osnovnošolec sem sanjal, da bom klasični violinist, tako kot moji idoli, Gidon Kremer, Jascha Heifetz ali Nathan Milstein. Toda čez nekaj časa mi je postalo jasno: svet klasične glasbe ne bo moj svet.
Zakaj?
Zdelo se mi je, da me niso jemali resno.
Zaradi imidža?
Ne toliko. Čeprav je bil moj videz že takrat netipičen za violinista, bil sem seveda dolgolas, a urejen in čist. Bolj je bil moteč moj način igranja, kar naprej so mi postavljali vprašanja: zakaj tako igrate Mozarta, zakaj pa zdaj Bacha igrate na ta način? Nikoli nisem razumel, zakaj moj način ni bil pravi in zakaj so me občasno kolegi obravnavali kot prvovrstnega zločinca. Mar obstaja samo en način? Niso mi dovolili, da bi te izjemne umetnike ponotranjil in njihova dela izvajal tako, kot sem čutil, da je prav. Na koncertih so mi ploskali, toda nikdar nisem bil prepričan, ali je to v redu. Zdelo se mi je, da igram, ker moram igrati, in ne ker bi si tega želel. V resnici sem leta in leta pred drugimi skrival, kar v resnici sem. To me je skoraj uničilo. Če te permanentno ne sprejmejo v skupino najboljših violinistov na svetu, si na vrhu kakšno leto, dve, potem pa že pride nekdo drug.
Ste zato sprejeli mesto dirigenta v orkestru madridske opere?
Seveda, a počasi sem se tudi tega naveličal. Začel sem skladati, izvajati lastna dela, poskrbel sem za aranžmaje, zdaj sodelujem tudi z gledališkimi in plesnimi ansambli ... Tako sem po naravni poti prišel do vloge in dela, ki mi najbolj ustrezata. Pred petnajstimi leti sem bil obseden s perfekcionizmom, potem pa se je nekam umaknil; seveda je treba pri igranju uporabljati pravilno tehniko, toda najpomembneje je, da občinstvu posredujem svoje občutke. Tako se je počasi spremenil moj koncept glede glasbe, nastopov. In s tem se je spremenilo tudi moje življenje.
Kdaj ste bili nazadnje na klasičnem koncertu?
Nedolgo tega. Brez težav sedim in natančno sledim devetdesetminutni simfoniji. Brez težav. Še najraje Mahlerjevi.
Živeli ste v Bejrutu, Hannovru, Londonu in zdaj v Madridu.
V Bejrutu smo doma navadno poslušali tradicionalno libanonsko muziko. Tudi zato, ker jo je oče ves čas vadil zaradi nastopov s Fajruz. V času bivanja v Nemčiji, v Hannovru, me je začela zanimati romska in folk muzika, v Londonu sem seveda odkril pop in rock kot tudi simfonično glasbo. V Madridu spet sta me prevzela flamenko in Paco de Lucía. Zdaj vem, da je, ko sem na odru, zame najpomembneje, da se povežem s poslušalci. Včasih se nasmejem, da me imajo še vedno za norega violinista, ker je podoba violinista tako drugačne od moje. Sem, kakršen sem.
Ste res začeli igrati violino pri treh letih?
Sem, in za to je bil kriv oče. Bil je tako zaljubljen v glasbo in violino, da pravzaprav nisem imel izbire (smeh). V otroštvu sem po cele dneve igral na violino.
Pravite, da niste imeli izbire.
Hotel sem biti violinist, tudi ko nisem hotel postati violinist (smeh). Pravzaprav ne znam početi nič drugega.
Kako da ne? Kuhanje? Pravkar ste kupili paradižnike in vse potrebno za pripravo dobre mediteranske omake ... Imate španski potni list?
Ja, libanonski mi je na potovanjih povzročal ogromno težav.
Mislite s tem na Izrael?
Seveda, čeprav se še vedno zaplete, ker je tudi v tem potnem listu jasno razvidno, da sem rojen v Bejrutu.
Kako v vašem svetu sobivajo Bach in Led Zeppelin, Vivaldi in Bowie, Hendrix in Mozart, Radiohead in Paganini?
Preprosto. Vse naštete in še mnogo drugih imam enako rad, pa klezmer muziko in romsko glasbo; tako kot imam rad različne kulture, imam rad tudi različne glasbene stile. Potovanja so mi omogočila, da sem se pobliže spoznal z bogato glasbeno dediščino vsega sveta. Na neki način je bila violina prvi rock inštrument v svojem času. Poglejte samo italijanskega violinista in skladatelja Paganinija, veljal je za pravo rock zvezdo – spremenil je koncept in razumevanje tega, kar violinski koncert lahko je. Ljudje se niso zgrinjali v dvorane le, da bi ga poslušali, ampak tudi gledali. Njegovi nastopi so bili vizualno izredno močni in polni zgodb ... Želel bi si, da bi nekaj podobnega obiskovalci lahko izkusili tudi na mojih nastopih.
Tudi meni je, tako kot mnogim, umetnost rešila življenje. V času državljanske vojne je bilo zelo težko zapustiti Libanon, toda ker sem bil violinist, mi je s pomočjo družinskih prijateljev to uspelo.
V Nemčijo sem prišel še kot otrok. Nikogar nisem poznal, nisem znal ne jezika, kultura mi je bila popolnoma tuja. Na splošno sem takrat zelo malo vedel o evropski kulturi sploh.
In potem ste, da ste lahko preživeli in študirali, priložnostno igrali violino na porokah in po zabavah?
Ja, lahko rečem, da sem si s svojim delom in trudom kljub zahtevnemu študiju sorazmerno hitro omogočil dostojno življenje. Od tega je trideset let in prepričan sem, da današnji begunci, trenutno naj bi jih po vsem svetu bilo kar petinšestdeset milijonov, nimajo te sreče. Kasneje sem nadaljeval študij na londonski Guildhall School of Music and Drama in bil počaščen s tem, da so me učili najboljši mojstri violine na svetu.
Kakšna je razlika med Aro Malikianom dirigentom, vodjo Madridskega simfoničnega orkestra v Madridski kraljevi operi, in Malikianom, ki v usnjenih hlačah, bulerjih, z okovicami in nepreštetimi zapestnicami na zapestju s črnilom porisanimi rokami skače po evropskih odrih?
Velika (smeh). Čisto praktično prvo pomeni stalno zaposlitev in ustaljene urnike. Toda ta ustaljenost me je po sedmih letih začela utesnjevati. Pogrešal sem svobodo, počutil sem se notranje izgubljenega, nisem vedel več, kdo sem, in to je pomenilo samo eno: nisem počel pravih stvari.
Povejte kaj o svojih violinah, stradivarke nimate, seveda ...
V svoji zbirki imam kar nekaj violin, v roke jih vzamem glede na priložnost. Tisto Domenica Montagnane uporabljam za akustične koncerte. Potem so tu novejše, ki niso tako občutljive na vreme, brez slabe vesti jih jemljem na letala in vlake. Moja prva violina je bila tista, na katero je igral dedek.
Tista violina, ki mu je leta 1915 pomagala, da je ubežal gotovi smrti?
Ja, tista. Oče in babica sta bila prepričana, da je dedku življenje rešila violina.
Tudi zato igrate po različnih begunskih taboriščih, predvsem v Siriji?
Seveda.
Zložili ste nekaj glasbe za filme, med drugim tudi za Almodóvarjev Govori z njo. Kako sami razumete filmsko glasbo?
Zelo različno. Včasih je dobro, da je izrazito vzpostavljena, da sama pelje zgodbo, drugič imam rad, da se popolnoma zlije s pripovedjo, da je skorajda neslišna in nevidna, a prisotna.
No, pri tem filmu ni bila neslišna. In reciva, da je bila izrazito španska ...
Res je (smeh). To je bila zame velika čast, toda še enkrat, najbolj me osrečuje igranje violine na koncertih. Delo in snemanju v studiu nekoliko manj in vse ostalo tudi nekoliko manj ...
Kako pomirjeni ste s tem, kar ste postali, kar danes ste, nikoli izgubljeni?
Oh, ja. Mislim, da napredka brez padcev ni, tudi pri umetnikih. Včasih sem popolnoma izgubljen, izčrpan. Oboje skupaj. In bolj kot to je težko najti pot, kako se iz tega izkopati. Igranje violine takrat ne pomaga.
Kaj pomaga?
Ne vem. Igra s štiriletnim sinom. Pravkar sem zaključil snemanje novih skladb. Šlo je počasi, ker sem moral nekatere skladbe napisati na novo. Dogaja se mi nekaj, kar se dogaja vsem skladateljem: naslednji dan se mi zdi zloženo zanič in roma v koš. To so takšne majhne kalvarije. A brez njih ne gre.
Nikoli nisem razumel, zakaj moj način igranja ni bil pravi in zakaj so me občasno kolegi obravnavali kot prvovrstnega zločinca. Mar obstaja samo en način? Niso mi dovolili, da bi te izjemne umetnike ponotranjil in njihova dela izvajal tako, kot sem čutil, da je prav.
V svoji zbirki imam kar nekaj violin, v roke jih vzamem glede na priložnost. Tisto Domenica Montagnane uporabljam za akustične koncerte. Potem so tu novejše, ki niso tako občutljive na vreme, brez slabe vesti jih jemljem na letala in vlake ... Moja prva violina je bila tista, na katero je igral dedek.