(smeh) Ja, takrat sem zelo srečen. Kar ni zanemarljivo. Premikati se po Rimu s katerimkoli prevoznim sredstvom je izziv za živce in čas. Tudi za tiste, ki tukaj živimo že dolgo.

Zelo. To jim omogoča prav pridevnik zanemarljiv. Vse lahko spravimo pod njegov dežnik. Ampak gre za trenutke sreče oziroma žalosti v našem vsakdanjiku, ne za velike nesreče ali srečo, ki jih popisujejo velikani svetovne književnosti. Drobne trenutke, ki jih lahko imenujemo – zanemarljive.

Drži. Zato tudi popisujem te zgodbe, vinjete, dogodke vsakdana, na katere pravzaprav vedno čakamo, v luči sreče ali žalosti. Mislimo, da so zanemarljivi. Včasih tudi so, a ne vedno.

Seveda se zabava, jaz malce manj. Če vam doma rečejo, na primer, da ne smete uporabiti določenega šampona, ki je pred vami na kopalniški polici, vi pa že z mokrimi lasmi, pripravljeni na šamponiranje – zato, ker da je predober za vas –, se nad tem bralec, nemara moški, nasmeje, ker je to že doživel. V meni pa ostane občutek, zanemarljive sicer, ampak, ja, žalosti.

Ne (smeh). Vi veste? Še vedno se zbujam sredi noči, kot sem zapisal v knjigi, in sede na postelji opazujem, kdo je ta človek, ki spi poleg mene. V globoki noči opazujem njen obraz, trzljaje, in se sprašujem, kaj bi utegnili pomeniti. Spremljam tudi dviganje in spuščanje trebuha med dihanjem in se sprašujem: Kdo je to živo bitje, ki sem mu podaril svojo ljubezen, moje dneve, vsa ta leta in prihodnost? Ali je res nekaj posebnega, kot pravi moja intuicija, ali je pošast, ki se je bojim? Potem ležem, se obrnem proti zidu in spet zaspim.

Kaj vse sem že počel ob hladilniku, da bi to preveril. Pa mi ni uspelo.

V razumevanju in pripovedovanju teh malih stvari smo vsi lahko mali mojstri, z več ali manj talenta, veliki književniki pa se lotevajo velikih tem ljubezni, tragedij in smrti.

To je ena od prilik, ki sem jo popisal. Zame resnično predstavljajo prave preizkušnje, pa veljam za družabnega človeka. Starši, ki se zberemo na tem obisku, si želimo, da bi bilo čim prej vsega konec in bi lahko šli domov. Med čakanjem – medtem ko se otroci zabavajo – zamišljeno zremo predse, kot bi reševali eno težjih zagonetk življenja, tu in tam se nehote spogledamo z drugimi, ki mislijo isto, in na vsake toliko vprašamo svojega otroka, ali se ima lepo, upajoč, da bo rekel, da ne, in bomo predlagali odhod. Ampak otroci navadno odgovorijo: Ej, super je! In naša agonija se nadaljuje. Če pa kateremu od roditeljev le uspe, in otrok na zastavljeno vprašanje odgovori, »pojdiva, dolgčas mi je«, smo temu staršu neskončno nevoščljivi, ker bo lahko tako gladko izpeljal svoj načrt. Ampak tekma še ni končana: ko mama slavljenca ali slavljenke vidi, da se otrok in eden od staršev že tlačita v bunde, brž prihiti in reče: No, kam gresta? Vsak hip bo torta. In takrat smo vsi preostali mučeniki presrečni – ker podvig ni uspel. Z zmagoslavno-tolažilnim nasmehom gledamo, kako prihajata nazaj.

Seveda.

Dolga leta sem se ob priložnostih spraševal o tem. Ko se duhovnik napoti k stojalu z bogoslužno knjigo, jo najprej nekje na sredini odpre, zdi se, da na pamet. A ne. Nekaj prebere, nato pa išče trak iz tkanine, kazalnik, pozlačen na primer, in z njim preskoči velik del knjige, potem čez nekaj časa spet nazaj in potem spet naprej in znova nazaj. Je mogoče, da se v vseh teh stoletjih nihče ni spomnil, da bi pripravili novo bogoslužno knjigo, v kateri bi uredili poglavja po kronološkem redu obreda, in da župniku ne bi bilo treba vsakih nekaj minut iskati naprej in nazaj. Da bi pripravili izdajo, ki bi potekala od začetka do konca?

Reciva, da je tako. Zavemo se jih instinktivno. Intuicija je za literaturo ključna. Pišem zato, ker me v življenju kaj zmoti ali pritegne mojo pozornost, na hitro, brez opozoril. Vedno sem iskal detajle, podrobnosti, opazoval sem obraze, mimiko, tike, nevrotične simptome … Stvari iz vsakdanjega življenja. Zbiral sem material, ga polnil v zvezek, pa ne zato, da bi iz tega nastala knjiga, ampak da bi zbral zapise o dogodkih in ljudeh, ki me zabavajo. To so bili moji trenutki zanemarljive sreče. Potem pa, saj veste, svoje pisanje nekomu pokažete in steče … Še zmeraj beležim in zapisujem te male trenutke. Zdi se že, da sem postal malce zasvojen s tem.

Ne vem. Prija mi ta način zapisovanja, vinjetni, če mu tako lahko rečemo … Mislim, da so naše avtobiografije, če bi jih sproti pisali, pravzaprav skupek tisočih in tisočih vinjet. Potem pa jih z odraslostjo začnemo posploševati in zelo hitro se lahko zgodi, da vidimo svoje življenje kot … nekaj samoumevnega, predestiniranega samo na rojstvo in smrt, vmes poroka, kakšen propadli zakon, zajeban šef, huda puberteta otrok, bolezni staršev, nemogoča ljubezen pri petdesetih, za katero je odgovorna ritasta tridesetletnica …

Z očetom sva gledala tekmo med Nemčijama in že od začetka je bilo jasno, da je med njima velikanska razlika: ena je bila zelo močna, seveda tista, ki je predstavljala Zahod, druga pa malce prestrašena, nesamozavestna, tista Vzhodne Nemčije, seveda, s šibko igro, in tistimi frizurami … Toda nepričakovano je ta ekipa zabila gol in sedečega poleg očeta, ki mi je ves čas prigovarjal, da navijava za Zahodno Nemčijo, me je znotraj skoraj razneslo od veselja in sreče. V tej intimni gesti, za katero sem vedel samo jaz, je v meni padla prva zrelejša odločitev: ko bom velik, bom komunist.

Pomenilo je samo to.

Tako je tudi bilo. Že zelo zgodaj sem postal obseden s politiko. Hitro sem si ustvaril svoj mit, in to je bil Berlinguer. Takrat je bil junak svojega časa. Ni bil samo junak, ampak človek, zelo ljubeč človek, ki so ga imeli radi skoraj vsi. Bil je blizu ljudem. In nekako sem že takrat vedel, da bom pisal o njem; kajti najbolj zanimivo je, ko lahko popisuješ posameznika, ki je stopil v javno življenje. Če si pozoren, vidiš, da ta formula ponuja imenitna orodja, kako popisati duha časa.

Italijani so nagnjeni k apokaliptičnim napovedim, pesimizmu, češ da tistega lepega, kar smo imeli včeraj, danes nimamo več. Sam mislim drugače: uresničile so se mnoge Berlinguerjeve ideje, ki jih je zastavil – Demokratska stranka je prav tisto, kar si je Berlinguer želel, ko je govoril o »zgodovinskem kompromisu«, o preseganju političnih razlik med levico in desnico. Po drugi strani, vsako obdobje ima svoje voditelje, in sploh ni nujno, da so vsi učinkoviti, da je treba o njih govoriti v superlativih … Razlika med današnjimi politiki in Berlinguerjem je, da je bil ta trdno zasidran v lastni stranki, danes je takšen položaj težko doseči. Premier Renzi že prav obsedeno sledi ideji o reformah, in če na hitro pomislim, kdo je v italijanski politični zgodovini podobno stremel k reformam, je to bil prav Berlinguer.

Če pogledava čisto semantično, je izraz reformizem precej bolj hladen kot, na primer, revolucija. Ima precej pomenskih podtonov in ni skrivnost, da se politične opcije, vse po vrsti, v javnosti rade predstavljajo kot tiste, ki najučinkoviteje izvajajo potrebne reforme. Berlinguer je v mislih imel reformizem, ki nastane iz nekakšne izboljšave ali predelave socialistične kulture iz samega marksizma, iz liberalno-laične tradicije, in zakaj ne iz krščanske socialne misli.

Omenila sva že zgodovinski sporazum. Kar še ne pomeni, da bi danes takšen amalgam v kontekstu reform bil uspešen. Tega nikoli ne vemo. Toda, širši ko je konsenz, več je možnosti. Spremljati ga mora ideja napredka, progresivnosti, kar še ne obljublja uspeha. Značilnost sodobnega kapitalizma, ki razpolaga z globalnim trgom in najsodobnejšo tehniko, je, da je ostal brez »gospodarja« in knjige pravil.

Zveni zelo preprosto, pa ni. Samo s preprosto miloščino ne bo šlo, z izsiljevanjem pa tudi ne. Reformist naj bi pomagal podjetjem in bankam zato, da omogoči ljudem prebresti krizo brez padcev v obup. Bistveno je reševati delo in kaznovati roparski kapital. Radikalne spremembe vidim predvsem v etiki dela, odnosu do okolja, solidarnosti in seveda prikazovanju resničnih in sistemskih stranpoti sodobnega tržišča in kapitala.

Hotel sem povedati, da je v tem novem prostoru politika v zadnjih dvajsetih letih izgubila nekaj moči – in Italija je v tem smislu eden bolj nazornih primerkov –, ne samo politika kot avtoriteta, ki ureja, temveč politika kot izraz volje milijonov in milijonov državljanov sveta. S tem, ko je tržišče postalo globalno, je politika ostala vezana na klasične nacionalne države oziroma na vedno manj učinkovite naddržavne politično-gospodarske sisteme, kot je Evropska unija. Kot veste, se je postideološka politika v demokratičnih sistemih naslonila celo na krajevne mikrokozmose, ki naj bi ji pomagali v boju proti globalnemu kampanilizmu. Sprašujete me o Berlusconiju, ki je spremenil politiko v plen korupcije, klientelizem … Ni je vreden.

Nikakor. Hočem reči, da je treba bistvo reformizma iskati v etiki dela, v tisti človeški moralni drži, ki preprečuje ekscese, nevzdržne socialne razlike, neodgovornost do ljudi, odklanja solidarnost ... Reformistična politika mora biti pospeševalec dobrega v družbenih in človeških dinamikah.

Gre za osnovne stvari, ki posameznika določijo, ali je človek levice ali desnice: predvsem gre za njegov pogled na svet v luči socialne države, skupnosti, blaginje oziroma revščine, gre za način razmišljanja o skupnosti, ki napreduje. To so osnovne ideje človeka, ki razmišlja napredno. In mislim, da naj bi levičar v Italiji bil prav to: človek, ki razmišlja napredno.

Idejo za naslov sem dobil na naslovnici časnika L'Unità z datumom 14. junij 1984, dan po pogrebu Berlinguerja. Mnogi so mislili, da »VSI« pomeni ljudje italijanske levice, v resnici pa je šlo za vse italijanske državljane.

Prenašali so ga v živo in za njim so jokali VSI.

Rad pišem o moških, zato sem tudi napisal to knjigo. In rad pišem o njih iskreno, se pravi, da o njih pišem o takšnih, kot so. Kot smo. Zavzamem stališče in se postavim v prvi plan. Izpostavim svoje najslabše lastnosti, se samodenunciram.

Ne vem, ali je ravno premeteno, je pa potrebno. Mnogi pišejo zato, da bi izboljšali svet. Ali pa, da bi jih prepoznali kot tiste, ki naj bi v svet prispevali kaj dobrega. Rad razmišljam, medtem ko pišem, da pripovedujem o stvareh, dogodkih, ki so resnični. Ne vedno simpatično. Ne zame ne za bralca.

V scenaristiko sem se podal kasneje. Toda naj povem, da sta bila zame, tako literatura kot film, osebnostno in miselno konstitutivna od malega, med njima nikoli nisem delal pretiranih razlik. Kot otrok sem veliko bral. Potem sem za nekaj časa prenehal. Poleti pred vstopom v srednjo šolo sem občutil močno željo, da bi se spremenil, dojel svet v vsej njegovi kompleksnosti, se pripravil na življenje.

Film, književnost in politika so moje tri strasti. Nikoli nisem mislil, da bom postal pisatelj. In da me bodo, ker pišem o sodobnosti in v jeziku, ki se zdi filmarjem privlačen, povabili k pisanju scenarijev. Na začetku sem bil prestrašen, bal sem se namreč, da nisem dovolj ustvarjalen, da bi počel oboje. Potem pa sem spoznal, da, če delaš vse tako, da je prav, vrelec kreativnosti ne presahne.

V tehničnem smislu sta si pisanje scenarijev in literatura daleč daleč stran. Tudi v metodi. Med pisanjem scenarijev nisi nikdar sam. Zdi se mi, da sem pri pisanju leposlovja pripovedovalec vse pogosteje jaz ali nekdo, ki mi je podoben, pri scenaristiki pa si izmišljam junake.

Precej sta si različna. Zdaj bi lahko predstavil dolgo teorijo, kako je sodelovati z enim ali drugim. V praksi pa zame ni razlike. Vedno se zabavam in v vseh teh letih se pri našem sodelovanju ni nič spremenilo.

(smeh) Po drugi svetovni vojni – ne vem, ali to veste – pri pisanju scenarijev ni sodelovalo samo štiri, pet scenaristov, ampak tudi šest, sedem ali osem ljudi. Če se ne motim, je pri enem od filmov režiserja Blasettija sodelovalo 14 piscev. Ne znam odgovoriti na vaše vprašanje. Morda gre samo za način ustvarjanja filmov, ki je zelo živ, dinamičen.

Zjutraj pospremim hčer v šolo, se odpravim v svoj delovni studio in sem ves dan za računalnikom. Ali pa se takoj odpravim k Virzìju ali Morettiju na dom in delam tam, kjer se pogovarjamo, klepetamo … In pišemo.

Lahko. Pisanje v družbi, kot se temu reče, se je v italijanski scenaristiki vedno dobro obneslo. Težko je govoriti o tem, lažje je to početi.

Ne nujno. Pri Morettiju, na primer, pri filmu Habemus Papam, smo začeli pri govoricah, ki so pricurljale iz Vatikana. Pri Moji materi (Mia madre) je temo zasnoval Nanni, seveda.

Moj način bivanja. Sicer bi težko preživel. V tem smislu smo si jaz in moje knjige zelo podobni. Zelo pomembno se mi zdi, da je glas pripovedovalca v mojih delih podoben ­mojemu.

Gre za državo, ki je prepolna problemov, a hkrati je to dežela, o kateri lahko rečemo, da ima strašansko srečo, ker lahko vzdrži zelo visok odmerek krize, tako gospodarske kot socialne. Kar ni nujno prednost, ker če predolgo prenašaš nekaj, to lahko pomeni, da nisi pripravljen na odločen boj. Toda obenem je Italija država, ki je skoraj vedno izbirala pot napredka in rasti. Ne nazadnje je bila to država, popolnoma podrejena RKC. Počasi postaja vse bolj laična, in to je za italijanskega državljana pomembno.

Glede knjig pa, mislim, da gre z mislijo, da je mogoče spremeniti svet, verjeti predvsem njej, manj njemu.