Težko je govoriti o sebi. Včasih mine vse življenje, preden se človek zave, da je o sebi zelo dolgo imel napačno predstavo.

O, ne (smeh). Pred tednom dni me je moja starejša, sedemletna hči Elena – v tem obdobju postavljajo najbolj zagonetna vprašanja – vprašala, oče, kdo so travestiti. Nisem takoj odgovoril, potem pa sem ji pojasnil, da gre za moške, ki se radi oblačijo v ženske oprave, lahko bi rekli, da imajo naravno danost biti bolj elegantni od ostalih moških. Torej je naš župnik travestit, me je vprašala. Naslednje vprašanje se je glasilo, ali sem se že rodil brez las. Pa sem ji razložil, da sem del življenja imel lase, potem pa so mi izpadli. Škoda, je rekla, bil bi lep moški … Sem zelo povprečen, tih in miren človek.

Zgodilo se je po naključju. Nekega večera smo v Torinu sedeli s prijatelji, s katerimi smo sicer organizirali gledališke predstave, razstave in druge kulturne prireditve. Bil sem mlad in neumen, zato sem večino privarčevanega denarja zapravil za financiranje teh dogodkov. Veste, po čem me poznajo v Torinu? Po tem, da sem tisti kreten, kateremu je nekdanji župan [Sergio] Chiamparino dolžan 140.000 evrov sredstev, ki mi jih je obljubil za moj vložek, ki je bil veliko večji … Jasno mi je, da jih nikdar ne bom videl.

Po eni od naših premier sva sedela s prijateljem, dramaturgom, precej sva že spila, pripovedujeva si stvari, ki sva jih doživela, nakar se Giorgio nagne k meni in mi reče: to, kar si mi pravkar povedal, bi moral zapisati. Nisem ga jemal resno. Zjutraj pa me pokliče po telefonu in mi pove, da je s predlogom resno mislil, naj napišem nekaj kratkih zgodb, on pa jih bo objavil na svojem literarnem blogu. In tako sem neke nedelje, ko sem bil prost, takrat sem delal v eni od torinskih varnostnih služb, res sedel za računalnik in na hitro spisal dve zgodbi. Poslal sem mu jih.

Ponoči me je poklical in mi povedal, da jih ne bo objavil na blogu. Seveda, sem odvrnil, saj sem vedel, da ne bodo kaj prida. Ne, ne, mi je rekel, rad bi jih pokazal kateremu od knjižnih urednikov, ki jih poznam … In tako sem mu jih podaril, rekel sem, da nočem z njimi imeti nič več. Prijatelji so se namreč velikokrat pošalili z menoj. Nekoč so mi zvezek, imel sem ga vedno pri sebi, vanj sem zapisoval misli in to jim je šlo na živce, na skrivaj sunili in ga tako zlepili, da ga nikoli več nisem mogel odpreti. Zato nisem jemal resno Giorgia in njegove sanjarije o uspehu mojih kratkih zgodb … Mislil sem si, spet mi jo bodo zagodli, zdaj me bo poklical nekdo, ki se bo predstavil kot predstavnik velike založbe in rekel, da bodo moje zgodbe uspešnica.

Čez teden dni zazvoni telefon in na drugi strani se ženska predstavi, da je urednica na založbi Einaudi, da je vodja oddelka za leposlovje in da ji je ime Dalia Oggero … Oblil me je mrzel pot. V naslednji minuti mi je rekla, da bi se radi na založbi srečali z menoj in podpisali pogodbo, da napišem knjigo, ki bi izšla pri njih …

Oglasil sem se v njihovi pisarni in podpisal pogodbo z njimi za deset let.

Ja, pet knjig sem že napisal in so mi jih izdali, manjka jih še pet …

Ja, in zagotovili so mi že, da bomo podpisali novo pogodbo …

O čem drugem pa bi lahko? Edina stvar, ki jo resnično poznam, je moje življenje. To ne pomeni, da ne bi rad napisal knjig, kot so te o Harryju Potterju, a jih žal ne znam … Nimam veliko domišljije. Črpam iz svojega življenja, življenja prijateljev in znancev, orodja književnosti mi samo pomagajo, da lahko vse zlagam v zgodbe … Sem eden tistih pisateljev, ki zelo vehementno meša življenje s fikcijo.

Veliko. Zato si ga za potrebe pisanja tudi ne morem izmisliti …

Ne, spomnim pa se obraza človeka, ki sem mu zaril nož globoko v jetra … Po naši četrti v Benderju je mladoletnim otrokom prodajal drogo, tisti, ki je niso hoteli kupiti, so jo skupili. Tako sem nekega dne, ker sem se upiral nekomu, da bi mu dal denar ta bednik pa je skušal razbiti steklenico šampanjca na moji glavi, steklenica ni hotela počiti, z lobanjo pa je bilo drugače , šel nadenj z nožem. Odpeljali so ga z rešilcem in upam, da je umrl v bolečinah.

Eden od dogodkov, ki so me za vedno zaznamovali, je bilo tudi bivanje v zaporu za mladoletne zločince. Četudi so bili okolje in okoliščine v tem zaporu nečloveški – in tudi tisti, ki smo pred tem mislili, da ima življenje smisel, smo ob prihodu tja to misel opustili. Tam ni bilo nič človeškega, samo golo nasilje in zverinskost. Pisalo se je leto 1992, v Moldaviji je ravno potihnila državljanska vojna, po deželi je ležalo orožje, dostopno vsem. Imel sem dvanajst let. In takšnih, kot sem bil jaz, je bilo v mestu na stotine, hodili so okoli in zbirali orožje. Navadno nafiksani s heroinom ali omamljeni od lepila, bencina. Nasilje, ki se je razplamtelo med mladimi, je bilo pošastno.

Jeza in bes sta bila naperjena na vse in vsakogar. V državi je vladala zelo težka klima, revščina, splošna depresija na političnem in gospodarskem področju. In potem se je zgodil dogodek, ki sem vam ga pravkar opisal. Zaradi poskusa uboja sem bil aretiran in obsojen na pet let zapora za mladoletnike. V zaporu je bilo tako, kot opisujem v knjigi, vanj so nas odlagali kot zveri. V sobi, ki je merila sedemdeset kvadratnih metrov, nas je bivalo 150, spali smo na pogradih s štirimi nadstropji, povsod so bile žuželke. Če si hotel na stranišče, si se moral prijaviti dan poprej. Vsako dejavnost so nadzorovali različni klani in bande. Mislim, da sem v tem zaporu videl bolj krute in zverinske stvari, kot sem jih kasneje, kot profesionalni vojak, doživel na bojiščih. Ti dečki in fantje, najstarejši so imeli šestnajst let, so počenjali grozovite stvari. V mojih knjigah je precej romanesknega, a podatki in dogodki iz tega zapora so resnični, doživeti.

V življenju še nisem poskusil droge. Mislim, da je pri tem naredila svoje vzgoja. Zaradi nje sem izgubil vrsto prijateljev. Sem človek, ki se ima rad pod nadzorom. Velikokrat so mi jo ponujali, pa me ni zanimala. Doma sem imel precej strogo vzgojo in tudi sicer dijaki in študentje, mladostniki, niso nikdar kadili pred starši, tako kot se to počne danes. Nekega dne so se moji prijatelji spustili k potoku, da bi kadili, imel sem enajst let. Pridružil sem se jim. Pokadil sem pol cigarete in začelo se mi je vrteti v glavi. Ne na neprijeten način. Aha, sem si rekel, zato fantje kadijo …

Ob mraku sem se vrnil domov in oče, ki ni nikoli kadil, me je seveda takoj zavohal. V roke mi je potisnil 25 rubljev in me poslal po šteko cigaret Temp. Ko sem prišel domov, me je posedel za mizo, me ozmerjal z mamilašem in me silil, naj pojem cigarete, eno po eno. Vsakokrat, ko sem rekel, da ne, me je oklofutal. Očeta sem zelo spoštoval, njegove principe vzgoje malce manj. Tistega dne sem pojedel tri zavojčke cigaret. Seveda sem vmes sleparil, nekaj bljuval pod mizo. Vprašal sem ga, ali smem popiti kozarec vode. Takrat me je tako udaril, kot udari odrasel moški odraslega moškega. Odletel sem v zid in obležal na tleh. Ko sem prišel k sebi, so bili okrog mene možje v belem, nisem mogel premikati glave, vse me je bolelo, vrtelo se mi je …

Veste, kaj se je zgodilo – pri sosedovih so se streljali, prišli so policija in reševalci, pa jih je moja teta zvlekla še k nam, češ da se je otrok onesvestil. Šestkrat so mi izpirali želodec, ki je bil poln tega tobaka, toda zastrupitev je bila tako huda, da sem teden dni samo ležal in spal. Naslednjih nekaj let sem, če je kdo kadil v moji neposredni bližini, takoj začel bruhati. Tudi alkohola dolgo po tistem nisem mogel poskusiti. Takšne so moje izkušnje z »drogami«.

Zame je pisanje izjemen fizični napor. Pišem do popolnega izčrpanja, ure in ure … Dokler ne začutim krčev v roki. Če ne bi bil fizično omejen, bi lahko resnično neprestano pisal. Pisateljska blokada ali kaj podobnega, to so stvari, ki jih ne poznam. Mislim, da je to prišlo od tega, ker zelo rad govorim, zelo rad pripovedujem zgodbe … Pišem lahko kadarkoli, če bi bilo mogoče, bi pisal še med vožnjo. Nekaj časa sem med premagovanjem daljših razdalj uporabljal diktafon, snemal sem svoje misli. Potem sem ugotovil, da za to porabim preveč časa. Vi boste nekaj vedeli o tem (smeh).

Ponoči zelo malo spim, takrat pišem. Še ko sem bil v ruski vojski, so nas izvežbali, da ponoči ne spimo, temveč da to v eni ali dveh etapah nadomestimo čez dan, po tri ure. Včasih sem kot malčki, ob treh me zmanjka, vstanem ob petih, sem nekaj ur pokonci, spet zaspim, se ob treh zbudim, pišem … Precej kaotično. Rad spim v hribih, z odprtim oknom, kjer do mene pride vonj po ruralnem. Takrat se lahko zlijem v harmonijo s svetom.

(tišina) Kaj hočete?

Boril sem se na frontah. Če bi količkaj vedeli o tem, bi vam moralo biti jasno, da če ne bi jaz ubijal »njih«, bi oni ubili mene …

To je bila moja resničnost. Verjemite, da ne mine dan, da je ne bi podoživljal, ne mine noč …

Sem kdaj rekel, da sem? Nisem. So dnevi, ko v moji glavi vse skupaj še kako živo traja …

Večji delež ljudi, ki jim pravimo »teroristi«, so ljudje, katerih resničnost je obupno revna in to počno, da nekaj zaslužijo … Lahko bi vam povedal nešteto zgodb o ujetnikih, s katerimi sem se pogosto pogovarjal. Predstavljajte si, da sem lahko tedne in tedne preživel v gozdu, čakajoč na pravi trenutek, da zadenem tarčo. Po določenem času, vsak na svojem položaju, sem začutil, kot da sva se s tem mojim nasprotnikom že zelo zbližala, vsak na svojem robu dreves.

(tišina) Včasih jih nismo ubili, samo polovili smo jih. Z njimi sem ravnal zelo lepo, pogovarjali smo se. In pogovarjal sem se veliko …

Kot ostrostrelca so me soborci zelo čuvali. Bil sem njihov adut. Med operacijami, ko navadno med odprtim ognjem vlada nori kaos, sem lahko s skritega položaja odkril nasprotnega ostrostrelca in ga odstranil. Ščitil sem jih in znali so to ceniti. Zato sem bil ob povratkih z akcije edini vojak, ki je lahko v notranjosti vozila zadremal. In ob meni ujetniki. Dajal sem jim piti, jim priskrbel kakšno cigareto. Takrat so se mi odprli, kot se človek odpre pri nenadnem zasuku usode. Pripovedovali so mi o svojem življenju, revnih družinah, o tem, kako so jim, če se pridružijo vojski, kakršnikoli že v njihovem primeru, obljubljali mastne zaslužke.­ Mnoge med njimi, mlade fante, so družine enostavno prodale teroristom …

Drži. Delam dve stvari na en mah, čistim orožje in poslušam izvrstno literaturo, verjetno eno od treh najpomembnejših knjig v zgodovini človeštva. Pomaga mi razumeti naravo ljudi …

Vem, kam merite. Odrasel sem v okolju, kjer imajo ljudje specifičen odnos do orožja. Ne netim vojn, ne hodim po svetu in ubijam ljudi po ulicah … Rodil sem se v takšni družini in okolju; lovcev. Od majhnega je bilo moje življenje povezano z lovom, z dedkom sem hodil v gozd na lov, z enostavnejšim strelnim orožjem sem znal ravnati že pri štirih letih. Za mojo širšo družino je bilo orožje samo sredstvo, da so lahko preživeli. V Sibiriji, kjer so odraščali moji predniki, je uporaba orožja pomenila preživetje, z njim so streljali živali za hrano. Spoštujem naravo, smrt, to, kar nam daje narava.

Ne vem, če boste razumeli, omogoča ti, da vzpostaviš notranje ravnovesje, disciplino.

Udeležujem se tekmovanj v športnem streljanju. Upam, da mi ne bo nikoli več treba uporabiti orožja, niti za lov na živali, kaj šele na človeka.

Sem vojak. V vojski sem bil ostrostrelec, rad streljam od daleč. In to je vse. Ne, ne hodim z orožjem po svetu. Samo v Italiji in za to imam dovoljenje. Nisem Rambo. V zadnjem mesecu smo jaz in moja družina dejansko prejeli nekaj groženj s smrtjo, domnevamo, da s strani ukrajinskih skrajnežev, ki živijo v Italiji, zato mi je na pomoč priskočila italijanska policija. Verjetno sem eden redkih nekdanjih kriminalcev, ki ga ščiti policija. Kar se tiče Ukrajine, je Zahod popolnoma neobveščen, Cia in FBI zelo dobro plačujeta tiskovnim agencijam …

Odraščal sem pretežno s starimi ljudmi in najraje sem bil ob dedku, veliko sva hodila v gozd. Vse, kar sem izvedel o svetu dobrih hudodelcev, sem izvedel od njega, tu mislim predvsem na pravila, kajti svet dobrih hudodelcev, kakršne so bile sibirske Urke, ima svoja pravila in ne upošteva pravil države, sistema, politike. V knjigi Sibirska vzgoja opisujem še zadnje vzdihljaje sibirskih Urk, ki jih je režim po prvi svetovni vojni pregnal iz Sibirije v Pridnestrje. Jaz sem torej že tretja generacija, ki ni odrasla v Sibiriji – in danes Urk tako rekoč ni več.

Lahko rečem, da sem odrasel v zadnjih vzdihljajih nekdanjega »dobrega« kriminala, ki je temeljil na zavračanju politike in sistema, na idealih narave, nič kaj dobro pa se nisem znašel v sodobnem, kjer imajo glavno besedo droge, denar … Zato sem tudi končal v zaporu, kjer sem odsedel od štirih dodeljenih let, hvala bogu, samo devet mesecev.

Pridnestrje ni del Moldavije, torej je njen del v smislu pokrajine, ki pa se je odcepila, in ni niti del Ruske federacije, čeprav v njej živi šestdeset odstotkov prebivalcev, ki so rusko govoreči in večina prebivalcev bi si želela biti del Rusije. Kako sem se znašel v ruski vojski? V Rusiji velja zakon, da lahko za rusko državljanstvo zaprosi vsak, čigar ožji sorodniki so se rodili v Rusiji. Tako sem dobil ruski potni list, želel sem si ga, ker sem v njej videl svojo prihodnost. A takrat nisem razmišljal, da bom moral odslužiti tudi obvezno vojaščino. In služiti sem jo začel ravno v času, ko je izbruhnila vojna v Čečeniji.

Nekaj morate vedeti o nas, Rusih. Mi nosimo vojno v sebi. Ne zato, da bi se neprenehoma vojskovali, ampak zato, ker so nam vedno drugi vsiljevali vojno …

Ničesar ne obžalujem, ta izkušnja je oblikovala smer mojega življenja. V moji ulici v Benderju so živeli starčki, ki so preživeli drugo svetovno vojno. Naučili so me, da mora imeti pravi moški boga v duši, domovino v srcu in svobodo v glavi.

Oborožen s to mislijo sem se odpravil v vojno v Čečenijo. Čečeni so naši bratje; na Kavkazu imam veliko prijateljev, Dagestancev, Osetov, Kabardino-Balkarov … Vem, kaj je bilo servirano svetu ob vojni v Čečeniji, da Rusi pobijajo Čečene. To so pravljice, ki jih lahko razume samo zahodni svet. A treba je povedati resnico, jo pač bom: v vojaških protiterorističnih operacijah v Čečeniji je umrlo 250.000 nedolžnih ljudi. Gotovo gre za enega najbolj dramatičnih in tragičnih poglavij ruske zgodovine. Krivdo za to nosijo tisti, ki podpirajo, financirajo mednarodni terorizem, tisti, ki so si izmislili Al Kaido, in to niso bili Rusi, temveč Američani.

Rusi smo krivi ene sami stvari: da smo v nekem obdobju imeli za predsednika idiota, kot je Boris Jelcin, ki je ustvaril nekakšno črno geopolitično luknjo, v kateri so plamtele vojne. Njegov naslednik, Vladimir Putin, o katerem lahko rečem samo to, da je izvrsten kagebejevec in vojak, pozna samo eno vrsto strategije, to je vojaško. Z vkorakanjem ruske vojske v Čečenijo je hotel zaščititi prebivalce. Toda kjerkoli in kadarkoli vkoraka vojska, so mrtvi. Nedolžni mrtvi.

V življenju sem doživel pet vojn, najprej državljansko vojno v Moldaviji, ko se je odcepila pokrajina Pridnestrje, sledile so Čečenija, Gaza, Afganistan in Irak. Še kot deček sem pomagal očetu zažigati moldavske vojaške tanke. Ostalo ste tako prebrali v mojih knjigah.

To ni bilo prvič. Pač, zdelo se mi je, da so stvari, ki morajo ostati tam, kjer so se zgodile, za tiste, ki smo jih videli … doživeli.

Kako to mislite? Nekdo pripleza do Kremlja, nekdo drug začne pisati knjige … in obogati. Nikoli nisem bil del tajnih služb, čeprav sem si nekoč v mladostniški aroganci tega morda celo želel. Jaz sem deloval v blatu in ne pri vrhovih vojaške ali policijske hierarhične lestvice. Skrival sem se po gorovjih, v skupini nas je bilo navadno sedem, zdaj vam govorim o Čečeniji, se pretvarjal, da sem eden od islamskih teroristov in jih lovil. To je bilo to. To sem počel dve leti in tri mesece. Zbiral sem informacije in jih posredoval nadrejenim. Nikoli nisem bil vohun.

Že, toda tam je bilo drugače … Ameriške tajne obveščevalne službe delujejo drugače od ruskih, imajo drugačno metodologijo in mehanizme. Tudi zastavitev operacij je drugače strukturirana. V Rusiji še vedno delujejo po istih principih kot v času hladne vojne …

Veste, nisem človek konceptov. V vojni gre za preživetje.

Prek prijateljev, ki jih imam pri policiji, tudi v tej posebni enoti, so me, zaradi mojega znanja in zgodovine tetovaž, pred leti poklicali, ali bi jim lahko pomagal prebrati tetovaže, ki so jih našli na telesu moškega, ki so ga našli mrtvega v avtomobilu nedaleč stran, kjer se je noč poprej odvijal ogromen rave party, v torinskem predmestju … Sprejel sem izziv. Moški, ki je umrl za posledicami prevelikega odmerka droge, je imel telo porisano s staroegipčanskimi motivi. Dobro sem poznal njihovo simboliko. Zli duhovi. Okoli zapestja je imel zapestnico s satanističnimi simboli.

Stvar smo začeli raziskovati. O organizatorjih sprva ni bilo ne duha ne sluha, nekako pa sem izvedel, da je glasbo vrtel didžej iz okolice Gorice. Izbrskal sem ga in obiskal. Prijeten fant. Povedal mi je, da so ga pred meseci poklicali neki ljudje, ga prosili, če bi vrtel glasbo, in mu mastno plačali. Kdo ne bi sprejel. Obenem so mu dali na voljo najmodernejšo glasbeno opremo. Spraševal sem ga, kakšno glasbo je predvajal, pa mi je pokazal cedeje, nič posebnega. Plesna glasba. Vrtal sem vanj, ali se mu je zdelo na tem dogodku karkoli nenavadnega, pa je odvrnil, da ne.

Potem se je spomnil, da je nekje okrog tretje ure zjutraj do njega pristopil moški in ga prosil, če lahko zavrti petnajstminutni cede. In ga je. In moški se nikoli ni vrnil ponj. Didžej ga je imel, ko sem ga obiskal na njegovem domu, spravljenega med ostalimi cedeji. Odnesel sem ga na policijo in poznavalci so ugotovili, da so bila na njem med glasbo posneta zelo močna satanistična sporočila … Didžej mi je še rekel, da je občinstvo to glasbo dobro sprejelo in so plesali nanjo. Kasneje, ko smo skrčili krog, prišli do organizatorjev, smo ugotovili, da so hoteli s tem dogodkom počastiti, »priklicati« vrhovnega vodjo satanistične sekte, ki živi v Švici. Ta organizator je povedal, da moč duhovne energije pripadnikov njihove sekte sega na stotine kilometrov daleč, fizično energijo človeškega telesa med plesom pa je mogoče čutiti štiri kilometre daleč. Skratka, moški v avtu se ni hotel podrediti zlim duhovom, katere je invocirala verižica, ki jo je dobil ob vstopu na zabavo. In od muke je storil samomor.

Tako je bilo.

Ponudbe so začele prihajati, še preden je knjiga izšla, pri založbi so bili namreč tako podjetni, da so nekaj izvodov v elektronski različici poslali ljudem iz filmskega sveta, še preden so me bralci spoznali. Zakaj sem zavrnil Scorseseja? Zavrnil sem njegovega agenta, kajti podučili so me, da ti »nabirajo« projekte, potem pa jih pokažejo režiserju – ni režiser tisti, ki me neposredno kontaktira. Torej, bil bi samo kandidat, čigar delo naj bi Scorsese šele spoznal … Hotel sem, da film posname nekdo, ki bi mi bil blizu. Italijan …

Zelo sem vesel, da sem izbral Salvatoresa, čeprav so mi mnogi rekli, da je film daleč od moje knjige … Spomnim se prvega snemalnega dne. Vse je bilo pripravljeno in morali bi začeti, Salvatores pa ni hotel iz svoje prikolice. Zaklenil se je vanjo in čakali smo ga nekaj ur. Prvič je delal s tako veliko mednarodno zasedbo in Malkovich ni kdorkoli, šlo je za ogromno produkcijo, prostorsko in tehnično zelo zahtevno. Pač, človek se je čutil zelo odgovornega. Kasneje mi je na večer po premieri povedal, ko je vsa napetost popustila, da ni hotel iz prikolice, ker ni mogel umiriti tresenja rok, da so kar same begale po zraku, mi je rekel …

Domovina je tam, kjer so moji dragi.

Obljubljena dežela, ki me hrani z umetnostjo, izvrstno hrano in neverjetnimi ženskami.

No, zdaj vas bom razočaral. V mojem zasebnem življenju je bilo vedno ravno obratno, kraljevale so mi izredno močne in hkrati zelo nežne ženske. Govorim o zadnjih desetih letih življenja. Mir, ki so ga vnašale v mojo bližino, je pripomogel, da sem postal to, kar sem. Rade so me imele in jaz njih. Da so moje sužnje? Daleč od tega. To na roki je neumnost iz ­najstniških dni.