Umetnik

Alejandro Jodorowsky

Spremenil bi svet - bilo bi fantastično, kajne?

Čilenski nori genij, kot često zapišejo ob njegovem imenu, je bil prejšnji konec tedna častni gost tržaškega filmskega festivala, posvečenega znanstvenofantastičnemu filmu, na katerem so mu podelili uranio, nagrado za življenjski opus. Obenem pa prikazali sloviti Jodorowsky's Dune in njegov najnovejši film La danza de la realidad (Ples resničnosti).

V nekaj urah sva se v pogovoru srečala dvakrat, prvič nemudoma po tiskovni konferenci in kasneje še enkrat. Lahko rečem, da je težko imeti bolj nenavaden pogovor za časopis, kot sva ga imela midva. V dolgih pavzah, medtem ko so mu iz italijanščine v španščino prevajali moja vprašanja, sva poskušala sicer diskretno izvrtati, kdo je ta, ki sedi nasproti drugega. Brez uspeha. Včasih mi je odgovarjal z dolgim smehom. Ali – spet dolgim – smrtno resnim pogledom. Tišino. A vse je bilo pošteno in čisto. Z mojim uvidom, da sem bila zanj nemara, kljub toplim priporočilom organizatorjev, nekakšno manjše razočaranje.

Zanj sem prvič slišala pred leti, v nekem poznavalskem prerekanju kolegov o ZF-filmih, njihovih režiserjih in scenaristih in o tem, »kdo je od koga kradel«, in prerekovalci so se pogosto, zdaj vem, da v afirmativnem smislu, vračali k priimku Jodorowsky. In nikoli posnetemu filmu Dune. Ne Lynchevem Dune, bljaaak!, k Dune Jodorowskega. Ta pesnik, pisatelj, gledališki in filmski režiser, igralec, pisec stripov, slikar, tarotolog, psihoterapevt in psihomag je namreč davnega leta 1975 v pol decimetra debeli knjigi zapisov in risb pripravil fantastično idejo o tem, kako posneti najimenitnejši ZF-film po najimenitnejši knjigi, bibliji ZF-literature, Dune Franka Herberta.

V dveh letih, kolikor so trajale priprave na snemanje »ZF-filmske epopeje, kakršne še niste videli«, je v svojo ekipo zbral sodelavce, kot so Moebius, H. R. Giger, Dan O'Bannon, ki mu jih je kasneje, kot v dokumentarcu Franka Pavicha Jodorowsky's Dune pove, ukradel Holivud in z njimi posnel filme, ki imajo v sebi vizualni DNK tega, kar si je bil z njimi zamislil za Dune. V dokumentarcu – zanj je imenitno glasbo spisal Kurt Stenzel – režiser skupaj z nekaj filmskimi teoretiki nazorno prikaže, kaj vse je bilo iz njegove debele knjige Dune »ukradenega« za Vojno zvezd, Aliena, Iztrebljevalca, Prometeja, Stik, Matrico, Terminatorja … Neverjetno. Skoraj vsi, ki si jih je Jodo izbral za sobojevnike, so bili kasneje povabljeni v ekipe k Lucasu, Spielbergu, Scottu, Cameronu, Zemeckisu …

Studii so se navduševali nad pripravami filma in ustvarjalce spodbujali k delu. Jodorowsky je bil spiritus agens in movens vsega, s svojo karizmo in slovesom avtorja psihedeličnih filmov KrtSveta gora, Sveta kri … je prepričal, da naj bi osrednje vloge odigrali Salvador Dali, Orson Welles, Gloria Swanson, Mick Jagger, David Carradine, Udo Kier … Glasbo naj bi zložili Pink Floyd in Magma. Vsi našteti so bili že privolili. Jagger, oboževalec Jodorowskega, se je bil za eno od vlog ponudil kar sam.

»Potem pa je prišla hčerka Dina De Laurentiisa in odpovedala film,« mi med pogovorom pove Jodo. »Niso me želeli kot režiserja filma.« Ustrašili so se njegove domišljije, v dokumentarcu pojasni režiser Nicolas Winding Refn. In res je tako. Ustrašili so se vizije, ki je predhodila Lucasovi, Spielbergovi in Scottovi. »A nič zato,« tako Jodorowsky, »to je samo pomenilo, da sem v življenju moral spremeniti smer, spremeniti smer svoje poetične avanture. In sem jo.«

Vsak ima svoj seznam izjemnih filmov, ki nikoli niso bili posneti – čeprav bi, tudi izven naše domišljije, lahko bili. V mislih nas preganjajo, najraje ob večerih in v nočeh, ko gledamo kakšno slabšo različico »originala«. So kot duhovi v filmskih sanjah. Obstajajo resnični seznami nikoli posnetih filmov, o katerih nikoli ne bomo nehali govoriti: Kubrickov Napoleon, Premingerjeva Geneza 1948, Gilliamov The Man Who Killed Don Quixote, vsaj deset Wellesovih projektov, toda prav na vrhu seznama je gotovo Herbertov Dune po zamisli in domišljiji Alejandra Jodorowskega. Pavichev dokumentarec je nekaj, kar se je moralo zgoditi: morali smo vsaj za poldrugo uro vstopiti v Jodovo glavo in razumeti, kako mu je uspelo domisliti vse, kar se je domislil in kar je ostalo v zapuščini (govori se, da obstajata dva, ki sta dolgo krožila po hodnikih studiev, zato je tudi toliko »odteklo« iz njiju) debelega zvezka Dune, v katerem je 3000 izrisanih Moebiusovih sličic, Gigerjeve risbe pošasti, O'Bannonove ideje o posebnih efektih, zapisi premikov kamer – nasploh celotna vizualna domišljija, iz katere naj bi se rodil epski Dune, tako kot si ga je zamislil Jodorowsky. »Hotel sem posneti film kot izkušnjo, ko smo na LSD-ju, ne da bi bili na LSD-ju … Hoteli smo spremeniti svet! Bilo bi fantastično, kajne?« pove Jodo v dokumentarcu. In najbolj slavna replika, ki je med projekcijo doživela spontani aplavz devetstoglavega festivalskega občinstva: »Yes, I was raping Frank Herbert, but like this, with love.«

»Nimam imena – saj vendar nisem pes – ne nacionalne identitete ali starosti, prav tako ne spolne usmerjenosti,« o sebi pravi Alejandro Jodorowsky, ki se je 17. februarja 1929 v majhnem pristaniškem mestecu Tocopilla na severu Čila rodil družini ukrajinsko-judovskih korenin. Leta 1953 se je preselil v Pariz, kjer je s Fernandom Arrabalom in Rolandom Toporjem ustanovil »panično« gledališče. »Pogosto me sprašujejo, kako je na moje delo in življenje vplival nadrealizem. Nikakor. Nekaj časa sem bil tesneje povezan z Bretonom. Toda on je bil papež in papeži so diktatorji: ni maral znanstvene fantastike, krimičev, pornografije, slikarstva ali glasbe, vsega, kar sem jaz ljubil. Zanimala ga je samo poezija. Romantik. Na moje življenje sta vplivala predvsem komunizem in stalinizem,« je pojasnil umetnik, ki si je svetovno slavo zagotovil s filmi, kot so Krt (El Topo), Sveta gora (La montana sagrada) in Sveta kri (Santa sangre). In nikoli posnetim Dune, seveda. Njegov celotni umetniški opus je močno vplival na razvoj pantomime, gledališča, stripa in filma. Jodorowsky poleg pisanja, ustvarjanja filmov in gledaliških predstav že več kot četrt stoletja brezplačno predava ter individualno in kolektivno zdravi v pariških kavarnah in knjigarnah, zadnja leta enkrat na mesec v knjigarni Les Cent Ciels. Opira se na tarot in družinsko drevo, zdravljenje pa je preplet humorja, igre, pantomime in menjave vlog. Zatrjuje, da je to delovanje najpomembnejše v njegovem življenju, saj je tisoče ur namenil poučevanju in ozaveščanju ljudi. Hkrati z ustvarjalnim delovanjem nenehno raziskuje mehanizme človeškega nezavednega, spoznava pomen družinskega drevesa in postavlja temelje svoji terapiji – psihomagiji. Gre za terapijo, ki izhaja iz umetnosti, magije, starih zdravilskih tehnik in sodobnih psiholoških teorij o nezavednem ter poudarja pomen dejanja. Knjigi Psihomagija, v prevodu Vesne Maher, in Učitelj in čarovnice, v prevodu Edite Fidler, sta izšli pri založbi Eno.

Psihomagična dejanja vedno predpisuje brezplačno, edino plačilo, ki ga zahteva, je pismo po opravljeni nalogi. Svetuje individualno, v skupinah do štirideset ljudi in v sklopu Mističnega kabareta, na katerem se nabere do petsto obiskovalcev. Mistični kabaret, kakor se imenujejo njegova terapevtska predavanja predstave, je začel v Parizu sredi osemdesetih let. Zanj prav tako ne zaračuna vstopnine.

Kako intervjuvati Jodorowskega? Težko. Njegovi odgovori so dolgi tudi pol ure. Gori, izgoreva v navalih idej in izpeljav, regresij, vizij, želja, pomiritev … A Jodo je v resnici preprost. Za spoznanje muhast. Morda samo star, utrujen, naj mi oprosti. Na tiskovni konferenci je na edino postavljeno vprašanje z žarom tridesetletnika odgovarjal petinštirideset minut. Z njim je povedal o vsem, kar ga v njegovem ustvarjalnem življenju žene. Nato je kljub prošnjam vsaj desetih novinarjev, ki so obkolili mizo, za katero sva se pogovarjala, privolil v intervju za naš časopis in kasneje še za italijansko TV-mrežo RAI 4.

V prvem delu objavljamo delno skrajšan odgovor na vprašanje, ali se je po strahovitem razočaranju, ko so odpovedali snemanje filma Dune, filmu odrekel tudi kot gledalec? V drugem delu pa še naš intervju z njim.

»V resnici nisem nikdar zapustil filma. Res je, da nisem posnel enega samega kadra v zadnjih dvajsetih letih – predvsem zato, ker za to nisem imel denarja, pa tudi zato, ker pri snemanju filmov in vsemu, kar temu sledi, absolutno ne sledim klasičnemu ustvarjanju, ki je značilno za filmsko industrijo. Pri tem mislim predvsem na ameriško, seveda. Holivud vlaga denar zato, da bi si ga prigrabil še več, filmski režiserji in igralci so se popolnoma podredili sistemu; oglaševanje, oglaševanje, oglaševanje, to je moto, ki ga slepo invocirajo. Umetniški film je nekaj, kar jim je tuje. Bojijo se ga. Po drugi strani pa kleče pričakujejo nove in nove dele kretenskih Transformerjev ali Iron Manov … V takšnem svetu ustvarjanje umetniškega filma postane prekletstvo – kajti umetniški, avtorski film pomeni izgubo denarja, naložbe.

Čemu je namenjen film? Sproščanju? Poglejte, tudi cigara človeka sprosti, hkrati ga še malce približa smrti. Holivudska industrija pa od gledalca pričakuje samo eno – da si in ostaneš idiot: vstopiš v kinodvorano, se sprostiš in popolnoma takšen, kot si vstopil, odideš domov.

Včasih sem s tem sistemom bil pravo vojno. Moji filmi niso prišli do distribucije, ostal sem brez producentov. Zato se vsakokrat, ko mi kdo omeni Avatarja in 400 milijonov ameriških dolarjev, kolikor je stal ta film, začnem krohotati. Moj Ples resničnosti je stal štiri milijone in prepričan sem, da bo trajal veliko dlje od Avatarja. Trajal bo najmanj trideset let … Svojim producentom vedno rečem: vlagajte v moje filme, denar bo prihajal še trideset let. (smeh)

V mestecu, kjer sem odrasel, smo imeli kinodvorano in zanjo sem bil zelo hvaležen. Oče je imel majhno trgovino, v kateri je z mojo materjo delal vse do desete ure zvečer. Potem sta navadno odšla v kino in me v zibelki puščala samega. Vidite, zato sem začel snemati filme – da bi srečal svojega očeta.

Pri štirinajstih letih sem začel gledati ameriško produkcijo. Potem pa sem nekega dne na platnu uzrl Fellinijevo Cesto. Spremenila mi je življenje. Ugotovil sem namreč, kaj vse je lahko film. Ko sem pred petindvajsetimi leti v Rimu predstavljal celovečerec Sveta kri, sem na novinarjevo vprašanje, kdo je moj največji vzornik, odgovoril: Cesta in Fellini. Fellini je to prebral in me povabil na snemanje svojega zadnjega filma La Voce della Luna. Prišel sem nekega poznega večera, na nebu ni bilo ne zvezd ne lune. Samo neonske luči vsepovsod. Nekaj velikega je prihajalo v moji smeri: Fellini. Razprl je roke in vzkliknil: Jodorowsky! Jaz pa: Oče! Tesno sva se objela. Takrat pa se je razprlo nebo in začelo je treskati in silovito deževati. Stekla sva vsak v svoje zavetje. Nikoli več se nisva videla.

Vidite, nikoli se nisem nehal zanimati za filme. Gledal sem jih, navadno enega na dan, ob enajstih zvečer, in razmišljal o njih. In kaj sem ugotovil: da gre za ogromno mašinerijo prodaje alkohola in cigaret. Ko ima v filmu nekdo težave, pije alkohol ali si prižge cigareto.

Zadnjih triindvajset let sem ustvarjal prihranke, počasi, počasi in nabralo se je 400.000 dolarjev. Toda to je bilo samo deset odstotkov denarja, ki sem ga potreboval za Ples resničnosti. K sreči sem našel producente, ki so mi pomagali. Eden od njih je mehiški idealist, ki še verjame v prave filme, drugi je moj Michel Seydoux, ki, čeprav nisva posnela Dune, pri katerem je izgubil dva milijona dolarjev, v resnici ni jezen name. Dolgo sem mislil, da me nikoli več ne bo hotel videti.

V preteklih letih sem najraje gledal južnokorejske filme. In kitajske, seveda. Predvsem zaradi specifične estetike. V Plesu resničnosti bodo gledalci videli, da so me v otroštvu klical Ostržek, zavoljo mojega nosu, pa tudi zato, ker sem s severa Čila, torej svetlejše polti. Oh, koliko časa in energije sem porabil, da sem se znebil tega vzdevka! Toda po drugi strani mi je to omogočilo, da sem še bolj neposredno vstopil v Collodijevo zgodbo in spoznal, kaj je prava ljubezen med očetom in sinom.

Ljubezen mater vsi dobro poznamo, začenši z Devico Marijo, ljubezen očetov pa precej manj. Zame je Pepe, Ostržkov oče, svetnik. In tudi sam sem hotel v svoj film umestiti svetnika, ki je tesar. Kako rad imam italijansko poezijo. Čeprav je moj oče, vsakokrat ko je našel katerega od mojih zvezkov s poezijo, kričal: Vsi pesniki so pedri! Moški ne joče! Moški mora biti močan! Hočem, da postaneš gasilec!

Jaz pa sem se hotel ukvarjati z nečim lepim, besedo, poezijo. Vse dokler mi ni v roke prišel Marinetti in njegov stavek, da naj bo poezija dejanje! Poetično dejanje! In tako sem, mlad pesnik, začel delati poetična dejanja, o tem si lahko preberete tudi v knjigi Ples resničnosti. Učil sem se pri mojem prijatelju, pesniku Enriqueju Linnu: kako hoditi po ravni črti, ne da bi hodil po cesti. In to sva resnično tudi počela. Plezala sva po drevesih, da bi sledila ravni liniji, trkala na vrata hiš, oprostite, sva mlada pesnika, lahko prečkava vašo hišo …

Po tistem sem ustvaril psihomagično dejanje, kajti če gre poetično dejanje dlje od besede, gre psihomagično dejanje dlje od psihoanalize, saj psihoanaliza ne zdravi, kajti pri tem uporablja samo besedo. Beseda ne more zdraviti, zdravi lahko samo dejanje.

Ko sem pisal scenarij za Dune, je prvi draft predvideval dolžino filma 14 ur. Vsi so mi govorili, da sem nor! Ampak poglejte zdaj – zdaj snemajo filme z dvajsetimi nadaljevanji in televizijske serije lahko gledamo v paketu, po deset ali dvajset ali trideset delov skupaj, trideset ur … Bil sem pred časom. To vem.

Ste že kdaj videli režiserja, da bi hodil okoli in prodajal svoje filme? To je vendar nečastno (smeh). Toda umetnost ponuja samo dve možnosti: lahko si boljši od drugih ali pa drugačen. Vem, da nisem boljši od drugih. Sem pa drugačen. Triindvajset let sem pripravljal svoj najnovejši film in zdaj me vsi sprašujejo, o čem gre. Vsi filmi govorijo o isti stvari: junak bi rad nekaj naredil, pa ne more, potem se odpravi na pot iskanja zlatega runa, na tej poti sreča prijatelje in sovražnike, znajde se pred zlom in zdi se, da zlo zmaga, toda samo na videz in potem v tretji, zadnji fazi junak najde moč, se dvigne in zmaga. Vrne se domov in vsi ga imajo radi. Takšna je pot junaka Josepha Campbella iz knjige Junak tisočerih obrazov. Ta obrazec Holivud aplicira v vseh svojih filmih in zakaj bi ga moral tudi jaz? Ples resničnosti se začne z menoj kot otrokom, nato pa nadaljuje z zgodbo mojega očeta. Ne pripovedujem samo ene zgodbe, temveč več, in to sočasno, zato film tudi ne predstavlja samo enega žanra, temveč več žanrov. Ko zjutraj odprete časopis, boste na prvi strani prebrali o papežu ali predsedniku republike, pa o preprodajalcu drog, o skorumpiranem poslovnežu … Vsi združeni in povezani. Tako je tudi v mojih filmih.

Ampak – fotografija! Holivudski filmi imajo vsi isto fotografijo, osvetljavo, sence … V smislu; tu je igralec in jaz bom kamero premikal tako, da pridem do njega, ga povečal. Pa saj v življenju naše oči ljudi in premikanja ne spremljajo na takšen način! In če se zgodi nekaj čustvenega, kamera posname prvi plan obraza, po katerem tečejo solze … Dovolj s takšno fotografijo! V svojem filmu nisem hotel nič kaj podobnega, blaziranega. Skrivnost sem posnel pri polni luči, brez senc. Dal sem jasna navodila: »Nočem nobenih senc, proč s sencami, v mojem filmu ne bo senc!« Potem se je zgodilo: moj sin Brontis, ki igra mojega očeta in bi v nekem trenutku moral ustreliti diktatorja, pri roki ni imel pištole. Zato sem vstopil v kader in mu jo položil v roko in kamera je tekla dalje in nihče se temu ni čudil … Film je film in mora ostati film!

Najslabše, kar se lahko zgodi filmu, je tretja dimenzija! Popolno gnitje! Kako bom organiziral podobe, če vse uhaja z zaslona?! To je kot favl, ki ga doživi gledalec. Da bi film čim bolj posnemal 3D, bo ta postal nekakšno posilstvo: ne bomo ga več gledali z očmi, temveč na vseh štirih, z anusom naprej.

No, in zdaj bom končal. To je bil moj uvod. (smeh

Približujete se devetdesetemu letu, delate pri najmanj ducat projektih hkrati. Od kod vam vsa ta energija?

(smeh) Od kod? Iz vedenja, da bom kmalu umrl. Skušam pridobiti hitrost, pa nekako ne gre. Ne bi rad umrl, preden ne dokončam vsega, kar sem si bil zamislil …

Zasloveli ste kot režiser kultnih filmov, zadnjih petindvajset let pa ste v stripe prelivali vse, česar vam ni uspelo realizirati na filmu.

Stripi so oblika umetnosti, ki je zame enako pomembna kot film, poezija ali oljna slika. Nekaj let sem vsako nedeljo narisal stran ali dve stripa. V precej elementarni obliki. Po tistem, ko sem spoznal Moebiusa in videl, kako v nekaj sekundah povleče na desetine vrhunskih potez, sem obupal. Moebius, Boucq, Bess, Juan Gimenez, Beltran, Travis Charest so geniji. Čudežni otroci.

Kako ustvarjate?

Najprej počakam, da se odpre moje nezavedno …

Aha …

Naše nezavedno je strašansko prostran univerzum. Treba mu je samo odpreti vrata.

In kaj se zgodi potem?

Potem začneš dojemati resničnost. Včasih je tisto, kar vidiš in doživiš, neznosno: čutiš stvari, ki jih ne bi smel, odpirajo se rane … Ko človek odpre vrata nezavednemu, sebe doživi, kot da je na kakšnem slabem tripu. Toda ali ni najboljši eksperiment, da greš skozi pekel? Zame že. Treba je biti samo pogumen in na stežaj odpreti vrata.

V Parizu sta z Lacanom imela skupne prijatelje. Sta se kdaj srečala, pogovarjala o psihoanalizi, psihomagiji?

Ha, ha … Lacan je deloval na področju besede, jaz pa na področju psihomagije, zanj pravim, da je patafizik, nadrealistični patafizik, ki je skušal zdraviti z besedo. Ni mu uspelo. Psihomagija, predvsem pa poezija, pa skušata priti do tistega, kar je skrito za besedami. Poezija je dejanje.

Kakšna je povezava med stripi in tarotom?

Tarot karte razumem kot vizualni jezik Američanov, Nemcev, Špancev, Latinoameričanov … Vsak se lahko nauči branja podob in besed tarot kart. Nekateri radi igrajo šah, jaz rad berem tarot karte. To me zabava. Še danes to počnem. Ne gledam v prihodnost. Poskušam odgovoriti na vprašanja, povezana s sedanjostjo. Ne verjamem v prihodnost!

Kaj pa je prihodnost?

Nič. Privid vizije (smeh). Spomnim se, kako me je pred leti, sestra moje nekdanje partnerke je bila nuna, dotolkel njen odgovor na moje vprašanje. Sedela sva nekega popoldneva sama in nenadoma sem jo vprašal: Kje je Bog? In je rekla: Ni ga tu, je vsepovsod. Podobno je s prihodnostjo – ni je tu, je vsepovsod …

In zdaj boste rekli, da tudi vas zdaj ni tu, da ste vsepovsod …

Ni me, bil sem tu pred nekaj trenutki, vsak prejšnji trenutek sem bil tu …

Ob koncu sedemdesetih ste pogosto poudarjali, kako težko se je znebiti ega.

To je žal popolnoma nemogoče. Čeprav sem upal, da je mogoče. Življenje je polno trpljenja. Pa tudi sreče. Ko človek začne razumevati, kaj je trpljenje, pride do nenavadnega spoznanja, da sam ni središče sveta. Da on ni edino središče sveta. Vsak od nas je središče sveta. Razmišljanje, da sem sam središče vsega, je nekaj najbolj zmotnega. Tako kot lahko z distanco gledamo na sosednjo hišo, na drevo, na psa, ki prečka pot, tako bi morali doživljati tudi sami sebe. Vsak večer, preden zaspim, pobožam svojo ženo. In potem poskušam razumeti, kdo sem. Ojoj, kdo je ta starec z belimi lasmi in trebuščkom? Sem samo duh, pokrit v telo. Ni mi všeč, to moje telo, toda duh v njem, ki se trudi delati dobro – njega ima rad. Zato naj kar bo v tem telesu. Nekoč sem bil prepričan, da pomeni biti milosten to, da se umikaš pred ljudmi, da jim ne pokažeš in poveš, kolikšna je v resnici tvoja vrednost. Zdaj sem pred seboj in pred drugimi takšen, kakršen pač sem. Ničesar več ne načrtujem.

Že dolgo živite v Parizu. Čile ste zapustili pred prihodom Allendeja in se vanj vrnili po padcu Pinocheta. Kako radi vas imajo Čilenci?

Zanje sem nekakšna nacionalna legenda. Izdajajo moje knjige in me vabijo na sprejeme. Čile je precej zaprta dežela, kot nekakšen otok. In če kateremu Čilencu, ki gre v svet, uspe, ga nato zaprepadeni gledajo, glej, uspelo mu je – in zanje postane legenda. Da bi me srečali, čakajo v vrstah pred mojo hišo …

Mar ni, ko gre za vas, v Evropi nekaj podobnega? Devetsto sedežev za nocojšnje srečanje z vami je bilo hitro razprodanih.

Ljudi je včasih težko razumeti. Potrebujejo toplo besedo in kakšno nalogo, psihomagično dejanje.

Ste kdaj zares skrenili s svoje poti, ste kdaj zares »zajebali«?

Oh, seveda sem. Velikokrat. Predvsem takrat, ko sem se osredotočal samo nase. Ni bilo prav. In to priporočam tudi vam, čeprav vidim, da imate milostno dušo, a jo skrivate pred drugimi, skrivate jo za svojim egom …

Vidite, tako kot moj oče sem bil tudi sam obupen oče. Grozljiv. Imel sem sina, ki je pri štiriindvajsetih umrl zaradi prevelikega odmerka mamil. To me je skoraj uničilo. Kaj vse sem že izkusil! Nič ni lahko v življenju. Nisem svetnik. Sem samo umetnik.

Verjamem, da živite precej nekonvencionalno, celo v primerjavi z najbolj ekscentričnimi ustvarjalci mlajših generacij. Kaj je najbolj prav v svetu, v katerem živimo?

Ha, ha, vem, kaj ni! Pozabili smo na lepoto. A ne v smislu estetike. Zaljubil sem se italijanski film Velika lepota. A ne govori o lepoti. To je dekadenten film, ki govori o propadu človeškega bitja. Resnična lepota je sestavljena iz ljubezni in dobrote. Naš svet je bil ustvarjen iz nečesa dobrega. Zlo je v nas samih. Zlo je naše stvarjenje. Verjamem v poezijo. Verjamem v raziskovanje poezije, v globoko raziskovanje poezije človeške duše. Največja težava je v tem, da živimo v svetu, ki ni dovolj ozaveščen. Treba se je ozavestiti. Vse, kar sem storil danes, kar počnem vsak hip svojega življenja, je, da sejem seme ozaveščanja. Samo to lahko delamo. Počasi počasi nam bo uspelo. Treba je imeti potrpljenje in vztrajnost. Mislim, da bo v dvesto letih zlo izginilo z obličja Zemlje.

Tako kmalu?

(tišina) Tako kmalu. Spoznali bomo levitacijo, lebdenja, naučili se bomo vsega … Prišli bomo do sreče. Zdaj moramo samo opraviti z nafto in bo. Potrpljenje.

Kako to, da se smejite tudi takrat, ko trpite? Kar naprej imate nasmeh na obrazu.

(krohot) Krivi so moji umetni zobje. Naredili so mi jih prevelike.

Rekli ste, da od filmov pričakujete najmanj to, kar Američani pričakujejo od psihedeličnih drog?

(krohot) Seveda. Zato imam tudi tako rad filme Takašija Mikeja. Orgazmično.

Kako si razlagate uspeh filma o vašem nesnemanju filma Dune, Jodorowsky's Dune?

Četudi je projekt propadel, sem mu posvetil dobršen del življenja, najprej nekaj intenzivnih let, najmočnejša leta svojega življenja, kot se reče za to obdobje življenja moškega, in potem še vsa tista po tistem, ko ga nismo snemali in sem moral sprejeti, zakaj ga nismo posneli. Vaše vprašanje zveni, kot da je to nekaj nenavadnega, kot da sem poraženec. Pa nisem. Sem duhovni bojevnik. Vsi, ki so hoteli sodelovati pri tem projektu, so moji nekdanji duhovni soborci.

Vidite, poraz ne obstaja. Tako kot tudi cilj ne. Treba je globoko vedeti, kaj si človek resnično želi. Moraš si želeti nemogoče. Toda ne nasilno in za vsako ceno. Pri uresničenju vsake želje je najboljša popotnica potrpežljivost.

Patricija Maličev

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave