Ilustrator

Blaž Porenta

Sem samo popotnik po še neustvarjenem svetu

Ilustrator, digitalni likovni umetnik, ustvarjalec grafičnih zasnov za igre in mobilne aplikacije. Dela za slovensko podjetje, ki je postalo uspešno s telefonskimi aplikacijami (Talking Tom & Friends). Njegova bitja so krasila veliko naslovnic revij 3DTotal in 2DArtist. Kiti, postavljeni pokončno, pošasti, volkovi, Rdeča kapica, Trije prašički ... Njegova najljubša žival je zmaj.

Blaž Porenta je ilustrator. Odrasel je pod Krvavcem in pravi, da je ponosen Gorenjec. Riše, odkar so mu porinili v roke prvo barvico. »Sprva je bil to način izražanja, opisovanje sveta in dogajanja okoli mene, kasneje preganjanje dolgčasa v šolskih klopeh. Če sem takrat zaradi tega pokasiral kakšno negativno pri kemiji ali matematiki, se je prav to kasneje izkazalo za najboljšo naložbo.« Nekaj let po tistem je kakšen teden pred vpisom na faks, med listanjem časopisa, zagledal članek o takratnem slovenskem oblikovalcu leta. »Danes se niti ne spomnim, kdo je bil to, vem le, da so se mi med branjem odprle čisto nove sfere.« In tako se je odločil vpisati na ALUO, smer industrijsko oblikovanje.

Še danes ne riše tistega, kar vidi. Riše tisto, kar lahko konkurira tistemu, kar vidi … Svet, v katerem živi, prikazuje z zaprtimi očmi. In res, med obiskom njegove spletne strani gledalca kar potegne v nove svetove, vmesne, pravzaprav. Kiti, postavljeni v navpično smer, potujejo po nebu; pošasti, namočene v zlato patino, vreščijo; posledice udarca – ujete v sliko; utrujeni demiurg sveta, ki ga vlečejo v ujetništvo; Trije prašički, ki so prelisičili volka; Rdeča kapica in veliiik volk in še mnoga druga bitja, ki jih je med drugim risal za naslovnice revij 3DTotal in 2DArtist.

Ker je tako dober v tem, kar počne, je seveda prejel številne mednarodne nagrade, najmanj trideset njih. Zato ga tudi zelo pogosto vabijo, da poučuje v tujini.

Pred nekaj leti sva postala sodelavca pri reviji Goodlife – ilustrira zapise mojih portretov umetnikov, in to tako vrhunsko, da črke in stavki ob njegovih ilustracijah kar pokleknejo. Pred tednom dni sva se prvič srečala; oba v črnini, on veliko bolj domišljeni. Zgrajeni okrog ilustracije na torzu, kakopak.

Medtem ko ste se fotografirali, so na radiu vrteli dve skladbi, ki ju poznamo iz filmov: Wicked Games iz Lynchevega Divji v srcu in Skyfall Adele iz serije o Jamesu Bondu.

Za katerega bi se odločil? Mogoče vseeno za Wicked Games. Chris Isaak. Čeprav mi je še bližja priredba Coreyja Taylorja … Skyfall in Adele sta super, ampak imam raje zelo močne moške vokale.

Slipknot, seveda. Ste odrasli bolj z glasbo ali filmom?

Pravzaprav z risankami. Živ Žavom. S palčkom Davidom, Stripyjem, Čarovnikom iz Oza … Šele kasneje sem izvedel, da je šlo za japonsko različico, anime. Biskvitki, Snorkci, Smrkci. Potem pa so bili še Terrahawks, lutke, in z njimi je bila tista grozljiva pošast, Zelda. Mislim, da to ni bila najbolj primerna risanka za otroke. Ljudje proti pošastim. Bilo je nekaj precej grozljivih trenutkov. Ampak najbolj me je bilo strah Frackov, ki so živeli pod zemljo, ko pa so prišli na plano, jih je pričakala Teta Smetka, in bal sem se tiste rjave, kosmate gmote, Juniorja … Še danes mi je njegova podoba neprijetna. Kasneje tudi nisem hotel gledati filma Where The Wild Things Are, ker so jim tiste živali preveč podobne.

Ni pa vas strah gledanja grozljivk?

Ne, danes me tako rekoč nobena grozljivka ne gane, pa najsi bo gore, psihološka, šok ali katera čisto četrta podzvrst tega žanra. Zanimivo, kako mi je še vedno neprijetno ob gledanju stvari, ki sem se jih bal v otroštvu, čeprav so bile te serije v osnovi delane za otroke. Kot kaže, se je to zapeklo globoko v mojo psiho. Morda zato, ker so bili posebni učinki tako slabo narejeni in ni šlo niti za ljudi niti za pošasti, za nekaj vmes, ne vem, ljudi, oblečene v pošasti (smeh). Imeli so lesene gibe, bili so dlakavi, z izbuljenimi očmi … Lesena animacija, joj.

Kaj ste danes narisali?

Dizajne interiorja za neko aplikacijo. Opremljal sem sobe za mucke. Zaposlen sem v podjetju Outfit7 in trenutno razvijamo novo aplikacijo za pametne telefone.

Kaj je Outfit7?

To je slovensko podjetje, ki je postalo uspešno s telefonskimi aplikacijami (Talking Tom & Friends), danes pa se širi na druga zabavna področja, kot so animirane risanke, glasbeni videospoti, igre, igrače in še bi lahko našteval. Poleg uspeha in rasti na poslovnem področju pa bi lahko to podjetje ločil od preostalih tudi po načinu dela. Kljub hitremu tempu in količini projektov je delo izredno sproščeno, okolica pa motivirajoča in zabavna. Na naši spletni strani piše, »Outfit7 team is the best team in the world«, in lahko se samo strinjam.

In sodelujete z Disneyjem?

Tudi z Disneyjevimi studii smo že sodelovali in marsikaterim drugim. Gre za iskanje priložnosti, kako z najboljšimi na svetu narediti nekaj novega, dobrega in zabavnega.

Kaj pa je potem Veto Group, s katerim ste tudi povezani?

To je oblikovalsko-menedžerska ekipa, ki jo vodi moj dober prijatelj/sodelavec/menedžer. Med drugim skrbijo tudi za moje projekte zunaj Outfit7, tako da urejajo finančne zadeve z naročniki, da mi ni treba prebirati pogodb in se pogajati o plačilu, o časovnih rokih. Sam sem preveč pussy, če se lahko tako izrazim, ko gre za te stvari, in vedno podležem lepim pogledom in jamranju strank … (smeh)

Kako ste torej postali to, kar ste danes?

Čas sem imel. Ko sem bil majhen, nismo imeli računalnikov. Vesel sem bil, da so mi doma dali barvice v roke in sem se lahko tako izražal. Že kot otrok sem narisal vse, kar sem videl ali doživel čez dan. Vedno sem še kaj dodal, nekaj, česar ni bilo, kar se ni zgodilo. Z mamo sem že kot malček veliko risal, pa z očetom in babicami tudi.

Povedali so mi, da ste kot digitalni ilustrator zelo vroča roba.

Povpraševanja je kar veliko. Ne bom se pritoževal.

In kaj hočejo od vas?

Da rišem. Slovenija je zelo majhna in ni veliko ilustratorjev, ki bi bili specializirani v fantazijski ilustraciji. Mogoče je moja prednost v tem, da je moj spekter delovanja precej širok, lahko se hitro naučim novega sloga oziroma se hitro prilagodim potrebam projekta. Imam dovolj izkušenj, delal sem že toliko različnih stvari, od story boardovpitch skic, ilustracij za plakate, knjižnih in glasbenih albumov do igralnih kart, videospotov, računalniških iger … In tudi ko je šlo za tematiko, sem lahko delal zf, grozljivke, koncepte za igre in drugo.

Včasih mi naročniki že vnaprej povedo, kaj pričakujejo od mene; navadno imajo v tem primeru že jasno izdelano vizijo in potrebujejo samo izvajalca.

Na primer?

Pokliče me oglaševalska agencija, ki ima pogodbo z določenim naročnikom in zanj pripravlja oglas ali reklamo; agencija razvije idejo, potem pa pokliče nekoga, ki jo bo realiziral oziroma predstavil. Takrat moram jaz z oblikami, barvami, različnimi elementi upodobiti njihovo vizijo. Potem so tu projekti, ki so širše zastavljeni. Pred leti sva s kolegom Sašem Dornikom, ki je zdaj moj menedžer, oblikovala cede Saga za skupino Siddharta. Dobivala sva se, se pogovarjala, počasi sem začel risati na računalnik in sva sproti dodelovala projekt. Bolj kot kakršna koli navodila sva se pogovarjala o občutkih, kar je občasno znalo biti precej komično …

Pri tem, kar delate, so tako v ospredju občutki …

Seveda. Izkušnje mi pravijo, da pri projektih, kjer jim dam prosto pot, nastane nekaj najboljšega. Najboljše asociacije, občutke dobim, ko ni omejitev. Potem moram samo najti pravi jezik ilustracije, s katerim kaj povem. Včasih je zelo abstrakten, drugič spet precej oprijemljiv.

Rišete nekakšne vzporedne svetove?

Ja, tako nekako …

Da človek lahko vidi svet in stvari tako in takšne, kot jih rišete vi, je bilo včasih treba požreti pivnik ali dva …

(smeh) No, meni tega ni treba početi. Enostavno – razmišljam. V glavi imam svojo knjižnico referenc, v njej se leta in leta nalaga zelo obširna baza podob, česarkoli že, ki čakajo na dražljaj, da se prebudijo in prek moje roke, risanja, oživijo. Iz filmov navadno ne črpam, kajti gre za podobe, ki jih je nekdo že oživil, kar mi ne predstavlja nobenega izziva več. Toda vedno nekaj nezavedno ostane.

Kaj, na primer?

Gora. Kit. Imam to dvoje, zakaj ju ne bi združil? Zakaj bi narisal kita v vodi, to že poznamo. Naredim ga še bolj ogromnega in ga, v pokončni obliki, postavim na nebo – ker nebo je vedno prazno –, da je večji od gore. Če je nekaj tako velikega nad menoj, so to posebni občutki, ki jih upoštevam in nadaljujem …

Kam?

… v divji vulkan recimo. Kamorkoli.

Najprej je oblika in šele potem barva?

Zagotovo. Oblika je vedno prva, potem barva, potem začnem vse spreminjati in se znova lotim oblike. In na koncu poskusim vse povezati v zgodbo, ki jo bom razumel jaz in seveda tudi tisti, ki bodo sliko gledali.

Tu za nama je Ljubljanica in zdaj …

… bo iz nje skočil velikanski kit in zaplaval na nebo? Ne, ni tako … (smeh)

Ne vidim sveta tako. Moja domišljija začne delovati, ko se usedem, umirim, ko se potopim v svoj svet. Ne hodim okrog in vidim pošasti.

Ponoči?

Tudi ne. Moram se popolnoma umiriti, si vzeti čas, se potopiti vase. Ko se odmaknem od razmišljanja v resničnem svetu, takrat odplavam in takrat pridejo …

In kaj je tam najlepše?

Da je vse moje. Pa ne zato, ker v tem svetu jaz ustvarjam te like, temveč zato, ker jih ni nihče naredil tako, kot sem jih jaz. Za vsakim vogalom me čaka nekaj novega, kamorkoli se obrnem, nekaj zraste, nekaj izgine, nadomesti prejšnje.

Se v tem svetu tudi s kom pogovarjate ali samo opazujete?

Ne, bolj se sam oglašam, ko na primer rišem kakšne pošasti, spuščam glasove, ki bi jih rad slišal od njih. Če bi me kdo v teh trenutkih slišal, bi si gotovo mislil, da sem zmešan. Toda resnično je lepo biti ob tem bitju, ki ga ustvarjam. Včasih je dobro, če ob risanju poslušam glasbo, ki seveda nastaja sproti v moji glavi. Neke vrste soundtrack mojega sveta.

Kaj imate narisano na majici?

Nekaj, kar spominja na lobanjo … in to tudi je.

Ob njej so krokar, vrtnice …

Pa obvezno črne barve. Rad imam morbidne stvari, estetiko grdega.

Ker je bolj zanimiva?

Ja, seže globlje. Je močnejša. V estetiki grdega je prisotna bolečina ali vsaj sled bolečine, ki se je bila zgodila. Ko gledaš slike Rubensa, njegove meduze, ali Grunewalda, veš, da nekaj ni najbolj prav, vsakdanje.

Drži, da ste hoteli študirati medicino zato, da bi postali patolog?

Ja, to je bil plan od petega razreda osnovne šole.

Zakaj?

Ne vem, fasciniran sem bil nad tem, da bi seciral in raziskoval trupla. Danes si ne predstavljam, da bi počel kaj takega. Danes bi vse to raje risal, nadgrajeval.

Pa ste kdaj že videli mrtvega človeka?

Sem. Ko sem bil še majhen, ampak na srečo nisem videl nikogar od mojih bližnjih. Avto je zbil kolesarja, ki je bil brez čelade. Nisem ga videl v obraz, videl pa sem vse drugo. Nesreče me ne ganejo, se mi vseeno zdijo nekaj naravnega. Bolj me zmoti namerno nasilje in zlo. Resnični sadizem, ko kdo nekoga muči. Tega ne prenesem. Toda obenem je nenavadno, ob vsem tem, kar človek lahko vidi na internetu. Začneš na straneh s smešno vsebino, ampak že z nekaj kliki na sorodnih povezavah lahko zaideš na ne tako zelo prijazno stran interneta. In potem se moram včasih kar prisiliti, da se odmaknem od klikanja po takšnih grozljivih fotografijah in filmih. Takrat se verjetno v človeku sprošča adrenalin, občutki, ki ga z radovednostjo silijo na to temno stran. Kajti lepe stvari, če se vrneva k umetnosti, so večinoma površinske, v knjigah in revijah jih hitro prelistamo, prej se ustavimo pri tistih, ki v nas porajajo nelagodje.

Toda vaše slike so tudi duhovite.

Hvala. Lepo, da se še kdo nasmeje ob kakšnih detajlih, ki tudi mene zabavajo risati.

Obenem bi zanje lahko rekli, da so, kot da bi bile vzete iz devetnajstega stoletja, a že namočene v prihodnost, poteze klasičnih mojstrov, premazane s patino bližajoče se apokalipse, poapokalipse, novega razodetja …

Mogoče. Vedno se poskušam izogniti klasičnemu airbrush slogu, ki se sicer na veliko uporablja v digitalni ilustraciji, ki sliko prikrajša za teksturo, ji odvzame dušo … Rad bi, čeprav rišem s pomočjo računalnika, da bi se kot pri nekdanjih mojstrih poznal vsak poteg čopiča. To je velika kvaliteta klasičnega slikarstva, ki primanjkuje mnogim avtorjem digitalnih kreacij. Pri klasičnih tehnikah ta tekstura nastaja sama od sebe, medtem ko jo je pri uporabi računalniških programov treba dodati naknadno. Drugačna tehnika za podoben končni rezultat.

Sloviti stripovski magnat Marvel vas je že zelo zgodaj opazil, toda če prav razumem, vas strip v resnici ne zanima.

Ne, res me ne. Delal bi samo naslovnice, zgodb ne bi risal. Vem, da bi se hitro naveličal istih junakov.

Ko zagledate človeka na ulici, ki pritegne vašo pozornost, ga v mislih že skicirate, mu dodajate ali odvzemate z njegove podobe?

Včasih ko gremo s kolegi na kosilo v BTC, opazim ljudi, ki bi jih dal v risanko, ne da bi na njih spremenil en sam detajl. Kot bi gledal karikature njih samih. To so specifični ljudje, ki imajo zelo poudarjene poteze, velik nos, ogromna štrleča ušesa, previsoko potegnjene ali prekratke hlače, drugačno držo telesa ali pa kaj na njihovi zunanjosti kako drugače izstopa. Ob opazovanju ljudi ti nikoli ne more biti dolgčas. V osnovni šoli je bilo to še bolj intenzivno, ko ni bilo toliko različnih subkultur in individualnosti, kot jih imamo danes. Takrat so mi bili recimo najbolj zanimivi kakšni pankerji, s piercingi in posebnimi frizurami! To se mi je zdelo takrat tako zanimivo. Danes pa je toliko modnih smernic in želje po odstopanju, da so skoraj najbolj zanimivi tisti »dolgočasni« primerki, ki ne kričijo pretirano po pozornosti.

Povedali so mi, da se kljub številnim mamljivim ponudbam ne nameravate seliti v tujino.

Res je. Sem zapečkar. Tu imam vse, kar potrebujem. Projekti prihajajo iz tujine k meni prek spleta. Iz tujine sem že zelo mlad dobival različne ponudbe; malce sem se tega takrat bal, ker je bilo prekmalu. Nisem bil namreč prepričan, ali bi lahko izpolnil vsa pričakovanja, nekako se mi ni zdelo realno. Danes pa – imam v Sloveniji vse.

Se spomnite obdobja ali nemara dogodka, trenutka, ko vam je postalo jasno, da to, kar počnete, počnete zelo drugače od drugih?

Morda v vrtcu. Potem so me starši pošiljali na razne krožke, risarske šole, ker so pač videli, kako rad rišem. V šoli se je to kazalo tako, da so mi vsi podtikali spominske knjige, daj, nariši mi to, nariši mi ono, ali pa me je v šoli tovarišica poklicala pred tablo in prosila, naj narišem kaj v zvezi s snovjo ali dedka Mraza ob koncu leta. A daleč od tega, da bi se mi zdelo, da sem najboljši.

Katero žival ste najbolje risali?

Zmaja. (smeh)

Mar ni ena težjih živali za risanje?

Ne, sploh ne. Najtežje je narisati mačko.

Na papir nariševa vsak svojega mačkona, on z dvema potezama stiliziranega lepotca.

Mami me je naučila, da se tako nariše mucka.

Kaj vse ima zmaj, česar človek nima?

Vse, kar hočete. Lahko ima podolgovat kljun ali pa zelo močno čeljust, roge, deset oči, lahko je zmaj ledu, zmaj ognja … Zmaj je lahko majhen in lovi metulje, skače po rožicah ali pa odpira gore in požira planete … Pri zmaju ni omejitev. Medtem ko ga rišem, ni potrebe, da bi ga primerjal z nečim, kar že obstaja. In zmaj je vedno kul.

In težko ga je premagati, razen … Razen če v roki nimaš japonskega meča katana, simbola bojevnika.

Pa sva tam. (smeh) In če ta meč gori, toliko bolje!

Ninjutsu, staro japonsko bojevniško veščino, trenirate že dobrih štirinajst let. Za kaj gre?

Gre za veščino, ki se je na Japonskem začela razvijati nekje od 7. stoletja in bila kasneje vzporednica samurajskim načinom bojevanja. Bila je mešanica različnih vrst veščin, ki so jo gojili menihi za obrambo pred vdirajočimi drugimi religijami, uporniki proti visokim kastam za obrambo sebe in svoje družine ali pa najemniški bojevniki, ki so si jih kasneje lastili tudi samurajski vladarji, za posebne in težje naloge, vohunjenje, eliminacije, zavajanje ... Počeli so stvari, ki so ostale skrite, kot danes nekakšna posebna vojaška enota. Iz tega se je razvila kultura ninja bojevnikov, delovali so posamično ali v manjših skupinah. Ameriški filmska produkcija je nato iz tega naredila pravljice.

Torej so ninje Michelangelo, Rafaello in drugi resnično obstajali?

Recimo, da so prototipi teh ninja želv obstajali. Vse, kar so v filmih in risankah prikazovali – da ninje letijo, streljajo ogenj, hodijo po vodi, da izginejo –, je del legend o teh bojevnikih.

Povejte več …

Ninja bojevniki so bili tudi iluzionisti. Že takrat so namreč poznali te trike, kako izginiti in se nekje drugje pojaviti ali pa prileteti od nekod – vraževerni ljudje pa so nasedli; ponoči je, na primer, bojevnik od nekod priletel, čeprav je bil privezan na vrv, ampak bila je noč in ljudje vrvi niso videli in tako so verjeli, da imajo ninje posebno moč. Pa še maske so nosili, kar še danes velja za močan psihološki element.

Zakaj ste izbrali prav ninjutsu?

Zato ker sem gledal te filme. Holivudske. Potem pa so me podučili, kako je bilo res s tem in da je mogoče to tudi trenirati. Sprva sem mislil, da bom v klubu naletel na ljudi, ki nosijo črne maske, nakar mi je kmalu postalo jasno, da gre za zelo iskreno borilno veščino. Učimo se spoznavati svoje in nasprotnikovo telo in kako to znanje uporabiti v svoj prid. Toda ne tako kot pri aikidu, kjer se preusmerja energije. Naučijo te, kako se obračajo sklepi, kaj lahko zlomiš in česa ne, kam prijeti človeka, da ga onesposobiš, ga spraviš iz ravnotežja in na koncu kontroliraš. Telesni šah, skratka. Vse skupaj pa mora biti hitro in varno. Nobenega nepotrebnega mahanja po zraku ni. Ohranilo se je samo tisto, kar deluje. Sicer pa nisem nikakršen pretepač, da ne bo nesporazuma. Še vedno se raje umaknem od konflikta. Ni važno, koliko treniraš, vedno je nekje nekdo boljši in močnejši. Če ne goloroko, pa z orožjem. Ali pa ima samo boljši dan. Zato je fizična konfrontacija zadnja rešitev. Poleg spoznavanja telesa in tehnik pa ninjutsu daje skozi svojo iskrenost tudi bolečino, s čimer vem, da sem živ. Treba je iti čez rob, dokler me nekaj ne ustavi.

Kje in kdaj ste šli v zadnjem letu »čez«?

Verjetno z zlomom ledvenih vretenc. Na srečo brez trajnih posledic, ampak me je nekaj naučilo. Da nisem superman.

Soustvarili ste računalniško aplikacijo Swamp Attack.

To je igra, ki smo jo ustvarili trije kolegi. Sprva samo hec in ideja, da naredimo nekaj malega, zabavnega v enem tednu ali dveh, kasneje projekt, ki je zrasel in se razvlekel čez tri leta. In z njim vsi problemi in preizkušnje, ki ob takem obsegu pridejo zraven. Lastno financiranje, živčne vojne, zaupanje v projekt in nas same. K sreči pa ima danes ta zgodba srečen konec. Igra je zunaj in zelo dobro sprejeta, ukvarjamo pa se že z dodatki z ekstra misijami in drugimi bonbončki.

Bi lahko rekli, da je risanje računalniških igric bolj donosno od vsega, kar sicer počnete?

Lahko ali pa tudi ne. Če je projekt uspešen, se pozna tudi finančno, sicer pa si narediš veliko luknjo v žepu. Za uspeh potrebuješ znanje, dober izdelek, še boljšo promocijo in nekaj sreče. Ali pa veliko sreče. Če se vse to ne poklopi, si samo eden od milijontih razvijalcev, ki so vlagali denar in čas, na koncu pa ostali popolnoma neopaženi. To smo okusili tudi sami, dokler nas ni podprl založnik – Outfit7. Vedeli smo, da imamo dober izdelek, ga izdali v treh državah ter ga poskušali spromovirati prek lastnih kanalov, FB, elektronske pošte in blogov … V Sloveniji smo dobili dvesto uporabnikov in v Kanadi okoli dva tisoč v treh mesecih. To je enako nič. Šele s pravo promocijo velikega založnika in prodorom na svetovni trg ZDA in Rusije se je začel dosegati uspeh.

Kakšen mora biti lik, ki ga narišete, da zanj lahko rečete, da ima v sebi življenje?

To je precej odvisno od trenutka … Takrat ko na primer razmišljam o pošasti, ki jo hočem spraviti iz sebe, jo narisati – je še vse brez življenja, ko pa jo zagledam, narisano pred seboj, takrat začne ta slika v sebi nositi življenje.

Radi se potapljate, si nadenete masko in greste v tekočo tišino. In potem vsa ta bitja, ki tam živijo, odpeljete v drug ekosistem. Zakaj?

Zato ker ta bitja lahko v novem svetu postanejo in počnejo vse, kar prej ni bilo mogoče. In to kasneje poskušam narisati. Včasih mi uspe, včasih ne. Takrat pozabim na idejo in začnem znova.

Ali ta bitja tudi kdaj umrejo?

Ne, nikoli. Tudi če narišem mrtvo bitje, ni mrtvo. Narišem ga v nekakšni zakrčeni legi, ki je zanimiva, z izrazom, ki ni mrtev. Saj ni potrebe, da diha, da ima utrip. Že to, da obstaja, je zame dovolj. To je zame življenje. Takšne risbe navadno in najraje rišem zase, ker mi ni treba slediti ideji nekoga drugega, ampak je pomemben samo stik med mano in tem bitjem.

Koliko ur spite čez noč?

Zelo malo. Čeprav je zdaj že precej bolje, ko nisem več freelancer, ko imam redno službo in urnik dela. Še vedno pa grem redkokdaj v posteljo pred drugo uro zjutraj. Takrat je preprosto vse tako mirno in spokojno. Naredi se neka posebna tišina, ki dovoli mislim pobeg v drug, moj svet. Zavedam se, da človeško telo potrebuje določen čas spanja, ampak mi ga je iskreno škoda, če ga lahko izkoristim za razmišljanje.

Vam je v tem ... človeškem svetu dolgčas?

Ne. Nikoli.

Bi raje živeli v kakšnem vzporednem?

Ne. Vzporedne svetove imam v glavi, v filmih in igrah. Ne vem, kaj bi bilo romantičnega v tem, da bi živel skupaj z zmaji in drugimi mitološkimi ali fantazijskimi liki iz naše domišljije, ko pa še zemeljskih nisem videl in spoznal vseh. Če želim nevarnost in občudovanje zobatega bitja, se bom šel potapljat z morskimi psi. Če želim pisane škrate, bom obiskal tropski gozd. In tudi pravljičnih pokrajin in prizorov nam ne manjka na tem svetu. Edino težko jih je doživeti iz naslonjala pred ekranom. Ko bom izkusil cel svet, ki mi je na voljo tu, se bom lahko začel pritoževati, da mi kaj manjka.

Katera je vaša prva in najbolj naravna poteza?

Krog. Zato ker ima volumen. Iz njega skoraj vedno izhajam, ko začnem risati kaj novega, saj mi določa naslednjo potezo oziroma obliko.

Se lotite z grafično tablico slikanja tako, kot bi se na platnu s čopičem in oljem?

Zelo podobno. Edina velika razlika je v tem, da imam več manevrskega prostora z risanjem v programih. In pa da nisem umazan, seveda. Tako kot na papirju ali platnu začnem postavljati ogrodje sliki. Ali je to z linijskimi potezami ali ploskvami. Iščem kompozicijo, obliko, tonsko zasnovo, na kateri bom kasneje gradil z barvami in detajli. Ob tem pa si lahko dovolim kakršno koli spremembo v katerem koli koraku, od povečevanja in pomanjševanja formata, rezanja in sestavljanja slike do hitrih variacij v barvah, kar mi sicer s klasičnimi mediji ne bi bilo omogočeno tako enostavno. Lahko bi rekel, da je svoboda glavna prednost digitalnega medija.

Kako ustvarite barve, jih vzamete z drugih digitalnih slik?

Ne. Izbiram jih po občutku iz neskončne palete znotraj programa, v katerem ustvarjam. Z njimi želim poudariti zgodbo, zato z njimi velikokrat namerno pretiravam ali izberem ravno nasprotno od naravnega, da ustvarim konflikt, ki naredi razpoloženje ali detajl toliko bolj zanimiv in pritegne pozornost na pravo mesto.

Kako veste, kakšne barve bo zadobil kit, ki ste ga iz vode postavili v troposfero?

Na začetku tega niti sam ne vem. V izbiri končne barve je veliko igre in eksperimentiranja, dokler me ne zadene – to je to. Prav to je največja motivacija med ustvarjanjem, ko niti sam ne vem, kje bom pristal na koncu. Je raziskovanje skozi še neustvarjen svet in jaz sem samo popotnik na tem potovanju. Takrat se počutim kot otrok, ki prvič v življenju zagleda nekaj njemu fascinantnega, ko se oblika in barva ujameta in mi postane realno.

Kdo je vaš ustvarjalni junak, vzornik?

Veliko jih je, pa žal niti ne poznam vseh po imenu. Ogromno časa preživim na raznih art portalih na internetu in za art knjigami. Slike in občudovanje njih ostanejo v glavi, imena avtorjev le redko. Če pomislim, čigave monografije imam doma na policah ... Ashley Wood, Phil Hale, Jon Foster, Paul Bonner, Brom, Iain McCaig, Craig Mullings, Kent Williams, Zdzisław Beksiński in še in še. Vsak od njih je po svoje že vplival na moj razvoj in raziskovanje stila in tehnik, ki jih uporabljam danes.

Kaj je po vašem mnenju največji uspeh, ki ste ga doslej dosegli?

Da imam občutek, da je vse, kar delam, še vedno zgolj hobi.

Patricija Maličev
Ljubljana
2014

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave