Odlično. Nečaka Jako Puciharja, njegovo ženo in sinove sem portretiral. Pokazal vam bom. Srkniva kavo! Primorce vas imam zelo rad, ker so edino upanje za Slovence, toliko so pretrpeli pod fašizmom, a ostali so jim vera, zaupanje, milina, mediteranski karakter in še marsikaj, da lepote narave sploh ne omenjam. Boris Pahor, kot starosta med tamkajšnjimi ustvarjalci in pričevalci, naravnost klasično obeležuje junaštva in trpljenje tržaških in goriških sonarodnjakov v najtežjih preizkušnjah. In on vzpostavlja ljubezen kot rešitev. Žal Ivana Mraka nič ne pozna, tudi ne omenja njegovih javnih govorov v Trstu in Gorici, čeprav je Radio Trst A predvajal skoraj dvajset Mrakovih tragedij.

Krščanstvo sem našel dokončno pri Ivanu Mraku, ki je fundamentalen kristjan in je kot mislec in ustvarjalec vse Jezusove nauke osvetlil in obnovil z laiško mislijo, ki je nastopila ne glede na teološke razlike ali religije. Himnična trilogija Proces je sklop treh tragedij, v katerih doživijo tragično peripetijo izdajalec Juda Iškarijot, tožnik Kajfa in Poncij Pilat kot sodnik. Vsi se duhovno zlomijo ob primeru Jezusovega procesa, ne da bi Jezus na odru sploh nastopil. Vsi so na neki način verni in vsi doživijo v sebi tragiko izničenja smisla. Njihova zavest ni kos Jezusovi izjemi in resnici. Skozi njihove zlome in trpljenje sta razvidna Jezusova resnica in globlji smisel verovanja. Tri strašne priče, dramatsko sijajno okarakterizirane, pomenijo počlovečenje evangelija, počlovečenje krščanstva in prvič zares svobodo verovanja. Trilogija je poezija brez primere. Mrak jo je pisal, ko so se začeli znaki poslavljanja njegove obolele žene Karle Bulovčeve.

Tu je mišljena tudi moja obolelost takrat: shizofreno sem bil večkrat razdvojen in skrupulozen. Veliko sem se mučil in redko sem bil pri njem. Hotel je povedati, da je nujno premagati bolezen s čim večjo zavestjo in z delom! Pozneje, danes vem, kako pomenljiv je bil ta njegov izrek, ko moram premagovati slabosti svoje nravi, bolezen, z disciplino, vendar ohranjam vedrost, prisebnost in moč za delo.

Risal sem rad že v šoli in z dvanajstim letom sem se navdušil nad Michelangelom in da Vincijem. Kupil sem Michelangelov življenjepis in ga neprestano prebiral. Dvainpetdesetega leta je bila v Moderni galeriji razstava kopij da Vincijevih konj. Vse sem si natančno ogledoval; leta 1954 sem videl del razstave Karle Bulovčeve, ki me je slutenjsko za zmeraj zaznamovala. Izrazil sem se spremljevalcu: »To je genialno in malo heretično.« V predstavi sem imel cerkvene, zglajene slike, tu pa je obstajala nenavadna ostrina izraza! Pravi začetek mojih del so risbe, ki so začele nastajati po intenzivnem razpravljanju o renesansi z Ivanom Mrakom. To so bile neštete figuralne kompozicije, ki pa so nastajale še brez pravega srečanja z anatomijo in so nekaka intuitivna naznaka mojega sveta.

Name je z magično silo vplivalo Karlino risarsko in kiparsko delo, ki me je katarzično presunjalo in odreševalo. Na mojo poklicno odločitev je čudežno deloval film o van Goghu, Sla po življenju. To je bilo v marsikaterem oziru pravo usodno srečanje. Ko se je javila moja obolelost, sem na psihiatrični kliniki več let risarsko upodabljal sopaciente, izmed katerih imam še danes dva lucidna, zvesta prijatelja. Slikati sem pričel pozneje, ko je moj risarski način že dozorel. Name je odločilno vplival polpretekli čas van Gogha in slovenskih impresionistov. Zlasti van Gogh in Grohar sta pripeljala v moderni dobi slikarstvo do vrhunca in pomenita skupaj z Bulovčevo kontrapol italijanski renesansi. Zavedati se moramo ob tem, da smo v ta najvišji vrh vključeni tudi Slovenci! Jakopič, Jama, Karla Bulovčeva so to renesanso podaljšali do povojnih časov.

Nič ne ločujem med življenjem in delom, slikanjem. Če se model približa, ponudim kavo, se pogovarjam in začnem risati. Tako kot bi zdajle vas lahko postavil v svetlobo k oknu in pričel vleči črte. Črte določajo oblike. Dobra risba temeljno olajša delo z barvami. Treba se je boriti s proporci in odtenki barv. Ne gre za čarovnijo, temveč za žive mešanice na točnem mestu. Nikoli nisem vedoma karikiral modelov. Toliko ljubezni in spoštljivosti imam. Nujno pa je tudi pričati resnico; s krivuljami, poudarki, lisami – plemenitost izraza ne pride do izraza, če se vse sveti, pač pa od resnice, ki je je zmožen slikar. Nekateri se izgovarjajo, češ, star izgledam. Gube tolmačim kot risano zgodbo, ne kaj drugega. Neslano je naturalizirati podobo človeka z ogabnimi naturalističnimi odtenki, kajti revolucija van Gogha je v sežganih barvah. To pomeni, da modernisti niso uporabljali likov in ne vem kakšnih sredstev še, temveč so asketsko določali barvo in odločno zarisali. S tem so napravili neke vrste bližnjico do resnice.

Potovanje s čopičem po obrazu je moj izraz iz izkustva bolnišnice. Moški svet v bolnišnici je bil zame blažilen, nobenih žensk, nobenih skušnjav, nobenih bolečin. Moška družba, bolniki, nevrotiki, vse mogoče, morilci. Tam je vladala takšna solidarnost, ki jo poznajo samo še redovniki. Vse sem osvojil s cigareti, delil sem jih in oni so mi pozirali. A dvakrat na teden sem moral na elektrošok. Potem so me odpustili, a kmalu sem šel nazaj. Ne da bi me kakorkoli pregledali ali karkoli vprašali, so me čez dva dni dali na elektrošok. Čez nekaj časa so me dali na odprti oddelek. S fanti smo prepevali po hodnikih – takrat sem bil tako srečen kot nikoli poprej. Tako sem bil srečen, v risbi sem delal čudeže, nikoli kasneje ne več tako. No, in ko smo nekoč prepevali, sem vmes od sreče močno zavriskal. Na hodnik je prišla neka zdravnica in me poslala na nove elektrošoke. Ko so mi ga spuščali četrtič, se je nekaj pokvarilo – kri se mi je izlila v možgane. Dve leti nisem mogel potegniti niti črte. In ta poškodba se mi še danes pozna. Čutim, da zlepljam slike, namesto da bi enovito delal. Življenje je velika stvar.

Naj nadaljujem: zaradi krutega zdravljenja z elektrošoki sem nenadoma začel osvajati svoj risarski stil in v nekem pismu Ivanu Mraku sem napisal, da potujem po človeških obrazih. To se je dobesedno tikalo nastalih struktur obrazov, ki so bili nekako stopničasto, kot v kaskadah črt detajlno izrisani. Pri slikanju delam s podobnim postopkom in velikokrat planem takoj z barvami na platno. Akademijo sem moral prekiniti in nisem tam študiral, zato sem se zgledoval edino po van Goghu, čeprav mu nisem stilno zapadel, da bi postal nekak njegov epigon. Njegova tragična, prometejska usoda meri na tisočletja, zakaj takih primerov pretresljive kvalitete nimam. Zato sem z manjšim talentom vendarle kar dosti uspel in se nisem šel tekme z velikanom. Še mlad in neprebujen sem se spoštljivo, kritiško oziral na vrsto naših umetnikov, ki so pred vojno študirali pretežno v Zagrebu in nekateri vzljubili socialne motive in poljudne žanre. Veste, bister pogled na umetnino omogoči dojetje žive vrednosti. Na splošno do soočenja ne pride. To je vzrok, da hodimo slepi in nam v spominu po ogledu galerij ostane zgolj estetska vrednost, ki je podobna vtisom na avtomobilskem sejmišču. Morda bi morale biti galerije oblikovane kot svetišča, da bi mogli dojeti pravo moč katarze, ki jo umetnost omogoča.

Veliko sem pisal o tem in obžalujem, da je razstavna politika pri nas tako nezaupljiva in mrka, da teh umetnikov ni zaznati; v Moderni galeriji pa visijo Irwini in taki, ki so zunaj vsakega človečnostnega dometa.

Ivan Mrak pravi, da brez sočutja in človečnosti ne obstaja noben resničen humanizem. Brez sočutja ne obstajamo, se ne moremo definirati. Brez sočutja izgubimo sebe in bližnjega. S sočutjem se tudi dohitevamo. Če smo v zastoju, se ne moremo osvoboditi časa. Če smo času kos, smo v večnosti, razumemo evangelij in prilike. Nemaren človek nima kaj dobiti od Svetega pisma. Če nam poljub zmanjka, smo bednejši v ljubezni. Prek poljuba pa nam je isti in tudi drugi spol. Dostopna nam je dokončna razvidnost. Kaj je rana srca? Kakšne vrste ran obstajajo? V prvi vrsti je to naša krivda, ki jo lahko prekrivamo, in kri kaplja nezavedno. Ob spovedi se rana pred nami odpre in se zavemo skrivnosti in svetosti srca. Drugi primer ranjenosti je krivda, ki jo zagreši naš bližnji. V tem primeru in v vsakem primeru nam preostaneta razumevanje in molitev.

V knjigi sem zapisal, da priznavam, kako se me je ves nihilizem zadnjih par let dotaknil negativno. Podlegal sem depresivnim dnevom, ki niso bili vredni Ivanovega izročila, ki so me poniževali in vzbujali dvom o lastni osebi. Ves grušč občil in odsotnost javne kulture; briskiranje v tisku pomembnih razstav in napadi liberalnih floskul na naša izročila. Postavljanje v prvi plan umetnostne nadomestke in banalne derivate kaže, da so se Slovenci odločili za vsakršno moralno neodgovornost in hipokrizijo. Tega razpada ne more zajeziti nobena politika več, odslej bo govorila gola pest.

Omenil sem disciplino. Mrak je ostal slednji hip buden in priseben. Gre pa tudi za zavestovanje bližnjih razmerij in to, kar je v času. Po Bubru temeljni odnos jaz do ti je poistenje s človekom ali s stvarjo. Kakršenkoli preblisk vedenja, namernosti ali računa ta odnos ukine. Ta odnos, ki je splošen, imenuje Buber razmerje ali jaz – ono. Portret tudi ne more nastati v takšnem »mrtvem« odnosu. Nujno je pronicati v fenomen človeka, modela, ki je pred vami. Buber je sicer po Mrakovi besedi zašel v utopijo, ker je predstiral možnost, da bi skozi razmerje od jaz do ti močan posameznik lahko pozitivno vplival na množice. Vsekakor pa je ta odnos možen do predmetov.

Predstavljajte si, da se po petdesetih letih vrnete v rodni kraj, kjer je stala vaša rojstna hiša. Zdaj je to pogorišče in posamezni kamni. Do teh kamnov je mogoče vzpostaviti temeljno razmerje jaz do ti.

Z izjemno kakega dne. Pišem novo knjigo izpovedi in sem ob tem napravil neki zapis, kaj vse lahko človeka zbudi v zapis misli. To je lahko en vrabček, fantek z gluhimi nogami, ena velika nenadna moč duha, praznik, doživetje liturgije, spomin na pretresljivo slovo. Neizčrpen arzenal pobud. Lahko je slučajna beseda, ki je odjeknila s sosednjega omizja, citat, bolečina, spremembe v naturi. Vsi ti vzvodi lahko človeka zbudijo v zavedanje njegove notranje nadzavesti, intuicije. Zapis je lahko neko uresničenje dneva.

Proti zadnjim letom življenja je Karla Bulovčeva vzkliknila: »Samo ne ljudi!« To pravim zato, ker sem tudi sam star in imam nekaj izkušenj z ljudmi. Zadošča mi intimni krog par ljudi, v katerem je mogoče slediti času z intenzivnimi pogovori. Tako ne trpim, da ne razmetavam v prazno. Imam obiske. Vztrajati pri neki zavesti ni lahko, če nastane popolna osamelost. Za zdaj tega ne trpim. Treba je ohranjati razgled nadzavesti, se pravi, biti neke vrste izjema. Če je z delom ne bom več dohiteval, je ne bom z ničimer. To kot tolažba pa tudi kot resno ­svarilo …

Sicer pa mi največ pomeni sorodstvo – spomini na starše in na Ivana Mraka, čigar fotografijo imam vedno ob sebi.

Predvsem popolno medsebojno zaupanje, ki se je vzdrževalo od mojega spoznanja, njegove velike vere vame, njegove skrbi zame ves čas obolevanj, njegova trdnost in zvestoba, ko so zaradi moje bolezni od bližnjih letele intrigantske besede. Psovke – in ker sem končno zaradi svojega zaupanja vendar tudi marsikaj storil zanj.

Ustvarjali smo vsi okoli Mraka tako rekoč brez posebnih sredstev. Vse je bilo le zasilno preživetje. Vendar so bili tisti časi bolj polni idej, živo je bilo revijalno življenje, zaradi ogroženosti je na naši strani rasla nacionalna zavest in Mrak, ki je s svojo mislijo in tragedijami posegel v plasti takšne ali drugačne državnosti, je bistveno prispeval k državniški misli. To so odmevi na himnično tragedijo Marija Tudor, Abraham Lincoln, Revolucijska tetralogija in Slovenska tetralogija, Herodes Magnus in še bi lahko našteval. Vse to skupaj je kljub politični zadržanosti in nasprotovanju netilo v mladini tiste ideje in državotvorne misli, ki so se uresničile z našo osamosvojitvijo.

V svoji knjigi sem leta 1993 za našo zastavo predlagal napis BESEDA s črnimi velikimi črkami na belem papirju trobojnice. Tako bi svetu oznanili, da smo narod, nastal iz besede in umetnosti, in da smo suveren narod. Zdaj imamo neko magicistično spakerijo Marka Pogačnika čez dve polji in to najverjetneje pomeni, da smo magicisti?

Ko je zbolela za rakom, je rekel: če bo ozdravela, grem za duhovnika. Umrla je in on se je vseeno odločil za talar. Janez je svetla točka v naši družini. Tako temeljno, kot se je odločil pri dvaindvajsetih, sem se bil jaz morda šele zdaj, na starost. Povedal je, da je imel med gimnazijo, značilno, celo neke dvome, ki so ga motili, a je ob materini smrti sprejel od nje blagoslov za poklic. Je tudi široko razgledan intelektualec po filozofski plati in odličen prevajalec, poliglot. Njegova velika zasluga je Religiozna misel, ki jo je ustanovil pri Mohorjevi založbi, kjer izhajajo silno zahtevna dela verujočih filozofov, intenzivnih iskalcev in teologov.

Po njegovi zaslugi imamo Slovenci prevedenega Pascala, Bubra, Newmana, von Baltazarja, Steinovo, Maritaina in še trideset drugih. V neskončni potrpežljivosti in delavnosti je prevajal Sveto pismo in poleg tega garanja poučuje latinščino maturante škofijske gimnazije v Vipavi. Zelo ga prevzame bistrost sogovorca in v vsej svoji krotkosti in strokovnosti pokramlja z njim. Sicer pa je redkobeseden, ker nikoli ni raztresal govora, zaradi določene zahtevnosti in strogosti. Kajti duhovnik je, poln razumevanja, globljega spoznanja in odpuščanja.

Odgovoril vam bom z Mrakom: svoboda da, ampak za močne osebnosti.

Strinjam se, to je zelo težko. Poznal sem starosto duhovnikov, dr. Jožeta Demšarja – zanj je bilo biti dober življenjsko vodilo. Stanoval sem pri njem med gimnazijo. Če sem napravil kaj grdega, je ob srečanju z menoj dejal: vi ste tako dobri. Zardel sem do ušes. Usmiljen in dober pedagog. Mrak postavlja človeku nasvet, naj prostodušno sprejema udarce, ničevosti in zle namene. To je gotovo tudi psihološko najboljši predlog.

Poskrbel sem, da je zapuščina v Nuku. Kar je bilo neobjavljenih rokopisov, smo jih objavili v dveh knjigah Tragični paradoks bivanja. Tretja knjiga izide jeseni ali pozimi. Karlina zapuščina pa je spravljena v Mestnem muzeju.

Seveda. Veliko ga sanjam. Že dolgo vemo, da se v sanjah svet ne ponavlja, vedno znova se rojeva nov. Z Mrakom imava telefonsko zvezo. In v glavnem me kar okrca, veste … (smeh) Vse te množice besed iz dneva v dan izgubljajo pomen. Treba se je potruditi z bližino, ljudje naj si zaupajo, ne glede na spol, starost. Vsak naj pride na dan s svojimi zahtevami. Mrak je temu rekel terjatev. Sicer smo trava, je govoril, ki se jo pohodi. Mislim, da bi v mladosti moral Mraku bolj zaupati. Ja, v mladosti sem imel en izziv …

Da bi z Mrakom združil svojo usodo …

Da bi se mu pridružil kot prijatelj. Brezpogojno. A ko sem premišljeval, kakšne nravi sem, kakšen ekscentrik, sem si rekel, da bi bilo noro, če bi hodila objeta po Ljubljani.

Hja, danes že, takrat pa ne. Tega sem se ustrašil. In se s tem izognil življenju. In veste, ker tega nisem storil, ker se mu nisem zares vdal, sem resnično zbolel. Uprl sem se ljubezni.

To je težko reči, ker sem večkrat najbolj … V sanjah se mi prikažejo Ivan, mati, oče … Takrat sem najbolj srečen.