Popravek: tako ne mislim jaz, takšnega mnenja je Zaki beg el Desuki (smeh). Mislite, da bi utegnilo to njegovo premišljevanje koga zmotiti? Morda je šel predaleč, ta moj liberalec. Je pa to, kar pravi, vredno premisleka … Zakaj gubate čelo?

Moški lahko po tem, kako ženska izgovorja s, začuti, koliko ženstvenosti premore, s kakšno vrsto senzibilnosti je obdarjena … Poglejte, s tem delom Zakijeve teorije o ženskah se strinjam. Poleg tega pa sem čisto zares prepričan, da s veliko pove tudi o tem, koliko je ženska seksualno potešena ali ne.

(krohot) Ne, ne! O tem bi res morali povprašati Zakija. Morda pa gre samo za specifično zvočno resonanco, ki si jo moški razlagamo po svoje.

Med pisanjem literature se lahko zgodijo veličastni trenutki. Sam jih prepoznam takrat, ko vidim, da so se moji junaki popolnoma osamosvojili. Ko začno o vsem odločati sami. Potem preostane samo to, da jim sledim. Vsako jutro, ko prižgem računalnik, na zaslonu lastne domišljije vidim, kaj vse so počeli ponoči … Takrat mi je že tudi jasno, da je – glede na to, da so karakterno jasno začrtani – nemogoče, da bi jim vsiljeval svojo voljo. In kar je najpomembneje; vse, kar sem pravkar povedal, kaže na eno samo stvar: da je roman postal živ. Da deluje. In ne bom vam tajil, da se z mnenji svojih junakov pogosto ne strinjam. Velikokrat se jezim nanje. A so v svojem kljubovanju neomajni. V moji odsotnosti se zmenijo o marsikaterih nečednostih ali spletkah, a jih hočeš nočeš moram upoštevati.

V življenju so trenutki, ure, dnevi občutkov med nami, ki jih tudi literatura ne more zaobjeti, opisati, popisati … Navadno gre za lepe reči. Zgodilo se je že, da sta se moja junaka imela tako lepo, da tega nisem znal povedati z besedami, pa sem pustil prazno. A s tem sem v resnici povedal vse. Nenavadno, vem; a upam, da se bo bralcem to zdelo dovolj privlačno.

... seveda. Kar še ne pomeni, da moje knjige ne vsebujejo politike. So toliko politične, kolikor je politično naše življenje. Politika je v literaturi postranska reč. Vprašanje o tem, kako moški doživljajo ženske in s katerim tudi sam začnem knjigo, je zame veliko pomembnejše kot politika, ki je v knjigi, priznam, precej prisotna. Prva stvar, kako ženske izgovarjajo črko s, je zelo človeška. Druga pa, ko bo diktatorski režim vladanja v Egiptu padel, nikogar ne bo več zanimal. Nihče se ne bo spomnil, aha, Asvani je tudi pisal o tem v Jakubianovi hiši … Erotika ostane za vedno. Je vseprisotna človeška reč.

Humanost le redko nezlorabljena nagovori politike, verjemite.

Balzac, Dickens, Andrić, Mahfuz, Durrell in mnogi drugi so v svojih delih mesto ali neko zgradbo uporabili podobno kot jaz Jakubianovo hišo. V njej sem nekoč imel svojo zobozdravstveno ordinacijo. Prostori, hiše, ulice, mesta, ki jih v življenju obiskujemo ali v njih živimo, so polni človeške zgodovine. Kaj vse se je moralo že zgoditi v preddverju tega hotela, v notranjosti njegovih sob? Koliko ljudem je spremenilo tok življenja?

Pred dvajsetimi leti sem pozorno prebiral in proučeval knjige o krščanstvu, judovski veri in islamu. Seveda sem, kot že mnogi pred menoj, prišel do ugotovitve, da vse tri vere govorijo o isti stvari. Vprašal sem se, zakaj torej so religije v zgodovini človeštva povzročile toliko zla. Zaradi zgrešenih interpretacij. Rimskokatoliška cerkev je za civilizacijo prispevala pomembne vrednote o ljubezni, toleranci, odpuščanju, človeškosti … Njeni nauki so pozitivno vplivali tudi na nekristjane. Toda ta ista vera je zaradi napačne interpretacije v Španiji vzpostavila sveto inkvizicijo proti muslimanom in judom. Vedeti morate, da je bil Egipt že ob prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje prava moderna država. Imeli smo prvo ustavo, prvi parlament, vlado, prvo žensko, ki je poučevala na univerzi …

Ljudje prakticiramo religije iz različnih razlogov. Eni zaradi družinske tradicije in želje po bližini Boga, drugi iz obupa, tretji zato, ker nimajo nikogar razen Boga. Hitri zaslužkarji molijo k Alahu s priprošnjami, da jim nakradeni denar ne bi prehitro skopnel. Zadnji dve distinkciji islama boste v Egiptu precej hitro prepoznali. Revni ljudje polagajo upanje v vero zato, da bi se družbene spremembe zgodile čim prej, bogati molijo, da se ne bi spremenilo nič.

Ne maram te besede. Sem socialni demokrat. Spoštujem lik in delo Gamala Abdela Naserja, toda … Med vodenjem Egipta je naredil precej napak. Za največjo pa mu štejem, da je imel po mojem mnenju edini možnost vzpostaviti demokracijo v Egiptu, pa je ni. Brez zadržkov pa lahko rečem, da bi, če bi živeli v demokraciji, danes Naser dobil široko podporo ljudstva. To, kar se je zgodilo njemu, je bila samo preslikava usode, ki jo je v devetnajstem stoletju doživel še en izjemen Egipčan, Mohamed Ali. Vzpostavil je moderni Egipt in stabilno vojsko, pa so ga zlomili.

Leto 1967 se je moralo zgoditi. Egipt je na tem območju predstavljal preveliko moč, imeli smo visoko stopnjo razvoja in naša aktivnost v gibanju neuvrščenih je marsikomu šla v nos. To je bil začetek konca. Ko je po Naserjevi smrti oblast prevzel Al Sadat – ne razumem, kako na Zahodu tega voditelja še vedno visoko cenijo –, je egipčanska družba precej nazadovala.

Imate voditelja, ki ljudstvu kar naprej poudarja, da je najpomembnejša vrednota države ustvarjanje kapitala. O nacionalnem projektu ni bilo ne duha ne sluha. Takrat sem sicer še bil otrok, a spominjam se, da je v tistem času na tisoče inženirjev delalo zastonj, brez plač. Sadat jim je dajal lažni občutek, da gradijo novi Egipt.

Po šestdnevni vojni, ko je Izrael zasedel tudi Gazo, Zahodni breg in Golansko planoto, sta ga Egipt in Sirija oktobra 1973 napadla in s tem začela jomkipursko vojno, v kateri pa jima judovske države ni uspelo povsem pregnati s Sinaja. Sadata danes predstavljajo kot velikega mirovnika, predvsem zato, ker je s podpisom sporazuma leta 1979 Egipt postal prva arabska država, ki je priznala obstoj judovske države. Preostale arabske države in Palestinci so Egipt in mirovni sporazum močno kritizirali, kako ga tudi ne bi?! Nekega jutra, po tistem, ko smo vojno izgubili, je Sadat spregovoril ljudstvu: nič več vojn, zdaj bo država vzcvetela. Pa ni. Prepričan sem, da so njegove nepremišljene politične odločitve izjemno negativno vplivale na samopodobo in samozavest Egipčanov.

Trenutna oblast v Egiptu resda ne govori v imenu religije. To lahko razumete tudi kot znak sekularizacije. Sekularnost naj bi pomenila demokracijo, kajne? To naj bi pomenilo, da ljudi volijo v pravi parlament. Tega pa v Egiptu ni. Demokracija je zdravilo proti fanatizmu. A ta ideja o demokraciji ni najbolj priljubljena. Zahod si napačno razlaga, da sicer arabski režimi niso ravno demokratični, toda po njihovem vsaj preprečujejo verski fundamentalizem. Fanatizem pa je samo posledica diktature in vseh njenih odvodov. In znova sva pri tem, da zahodni svet ne ločuje različne interpretacije islama. Vsekakor pa islam ni sinonim za terorizem. Egipt je že dolgo ujet v zanko lastne nesposobne zunanje politike, namesto da bi se osredotočil na reforme.

Edward Said je bil velik mislec in ne gre pozabiti, da ni bil musliman, temveč kristjan, njegova družina je pripadala protestanski manjšini Palestincev. Njegov Orientalizem pomeni prelomno točko, kar se tiče interpretacije arabskega sveta. Pokazal nam je, kako so orientalisti vplivali na oblikovanje stereotipov o arabskem svetu na Zahodu. Seveda so kritiki kasneje v njegovem delu našli precej napak, toda načelno je imel prav.

Pozabili ste omeniti, da evropski parlament obenem Egiptu priznava njegovo vlogo v mirovnem procesu na Bližnjem vzhodu in boju proti mednarodnemu terorizmu in fundamentalizmu. Poslanci so resolucijo podprli samo zato, ker se gredo voditelji držav, ki jih v evropskem parlamentu predstavljajo, servilno politiko do Georgea Busha. Komu pa je zares do tega, da bi vzpostavili demokracijo v arabskem svetu?! V povezavi z Bližnjim vzhodom kar naprej ponavljajo besede fanatizem, nevarnost, terorizem. Zakaj? Zato, ker v resnici predstavljajo interese multinacionalk. Vodje tržnih oddelkov General Motorsa, na primer, imajo mirno življenje. Njihova prodaja v arabskih državah cveti. Poslovanje s posameznikom, diktatorjem – in diktatorji so v takšnih situacijah izjemno poslušni – je seveda veliko lažje, kot bi bilo z demokratično izvoljenim parlamentom ali vlado, ki bi jim utegnila petkrat zapored reči »ne«, šele šestič pa »da«. Povem vam, da večini evropskih voditeljev ni do miru ne v arabskem svetu ne v Latinski Ameriki.

Mislim, da je potrebno oboje. Omenjeni besednjak pogosto uporabljajo arabski diktatorji. Pa brez zamere. Pravijo, da bodo procesi demokratizacije stekli, ko bo družba nanje pripravljena. Kdaj naj bi se to zgodilo? Na koncu bodo ostali na oblasti in nič se ne bo spremenilo. Tu seveda ne mislim na Egipt.

Verjetno iz zgodovine poznate moralne pretveze kolonializma. Ko tujci pridejo in zasedejo vašo domovino, vam pač ne rečejo, prišli smo k vam, da vas okrademo. Prijazno gostolijo, da so prišli pomagati vzpostavljati demokracijo. Egipt je bil pod britansko nadvlado oseminosemdeset let in v tem času popolnoma izropan. Egipt je vladal sam sebi že pred pred osem tisoč leti. Le kaj so v tistem času počeli Britanci?!

Bi radi vedeli, zakaj je ameriška vojska v Iraku? Na internetu si oglejte strateške zemljevide naftnih nahajališč na Bližnjem vzhodu. Tisti, ki bo prevzel nadzor nad Irakom, bo o svetovni naftni politiki odločal najmanj nadaljnjih trideset let. Zlom diktature Sadama Huseina je bila samo še ena ameriška pretveza, da so vdrli v državo, kjer je vse črno od nafte. Pred tem pa so njegovo politiko diktature podpirali dvajset let. Poglejte, koliko diktatur je v afriškem in arabskem svetu, pa so zaveznice ZDA. Američani hočejo osvoboditi Irak. Zakaj ne gredo osvobajat Ruande? Zato, ker tam ni nafte.

Na Bližnjem vzhodu ne bo miru brez pravice. Pravice pa ni brez demokracije.

Izrael. Vsiljevanje miru. Njihovo ravnanje s Palestinci, nespoštovanje človekovih pravic. Nič nimam proti Judom in tudi Egipt ne. Druži nas celo nekaj skupne pozitivne zgodovine: Jude smo imeli v našem parlamentu, pa judovske ministre, pa nekaj izjemno priljubljenih judovskih estradnikov. Mir mora biti dosežen s pravico in demokracijo. To je formula Bližnjega vzhoda.

Imam svoj koncept o veri. Vse religije se ukvarjajo z razlaganjem sveta. Človek potrebuje vero, da mu razlaga življenje in smrt. In predvsem zato, da vzpostavlja moralne vrednote. No, lahko bi obstajale tudi brez vere, a veliko težje. Vera človeku vse poenostavi. Nakazuje mu, za kaj utegne biti nagrajen in v katerem primeru kršenja sistema moralnih vrednot bo kaznovan. Vero si razlagam s pomočjo metafore: Bog je središče vsega. Do njega vodijo številne poti, različne religije. Če bi o religijah razmišljali tako, na svetu ne bi bilo fanatikov. Moja pot do Boga je ravno tako pravilna kot vse druge. Nevarno postane, ko si kaka religija oziroma njeni poglavarji začno domišljati, da je pomembnejša od drugih.

Verjamem v demokratično sekularno državo. Verjamem, da demokratična država konstitucionalno nikakor ne sme biti povezana z religijo. Egipt je bil sekularna država že leta 1919. Egipčanski državljan je lahko musliman, jud, ateist. Pred zakonom in državo pa so Egipčani. Države, ki so utemeljene na veri, so lahko za druge države zelo nevarne …

Držim se načela, da zunaj Egipta Egipta načeloma ne kritiziram, še manj predsednika in njegovo družino. Kritičen sem do režima in njegove strukture – in seveda mislim, da moja domovina potrebuje čimprejšnje demokratične spremembe.

Ne, moje osrednje zanimanje bo tudi v prihodnje ostala literatura in moj prvi poklic zobozdravnik. Sem član političnega gibanja Kifaja. Seveda se z vami pogovarjam najprej kot pisatelj, potem šele kot član gibanja, ki velja za opozicijo vladi. Nikoli se ne bom vključil v politiko. Sem izjemno aktiven v Kifaji, a prepričan sem, da bomo gibanje razpustili takoj, ko bo v Egiptu nastopila demokracija. Kifaja nikakor ne more postati politična stranka, tudi zato, ker je nemogoče, da bi komunisti in islamisti trajno plodno sodelovali.

Gre za razmišljanje do skrajnosti sprevrženega skorumpiranega politika. Vsak človek ima globoko v sebi neviden mehanizem pomnjenja, podobnega letalski črni skrinjici. Nekaj, kar vse snema. Obenem pa je tudi sama nagnjena k temu, da se poskuša izogniti negativnemu ocenjevanju podatkov, ki jih shranjuje. Vidite, v človekovi naravi je, da upravičuje svoja dejanja: »Prekršil sem se z nekim dekletom, naredil sem napako, moram prenehati.« Toda po premisleku si bo moški rekel: punca je vedela, v kaj se spušča, torej, kaj morem …

(smeh) Oprostite, to je bil samo primer. A mar ni to človeško?

Ampak to, kar govorijo junaki v knjigi, absolutno ni nujno moje osebno mišljenje o odnosih med ljudmi …

(krohot) Hvala. Počutim se pomirjenega.

Ne. Hkrati sem študiral medicino in pisal. Sem edinec. Na starša sem bil izjemno navezan, še posebej na očeta, ki je bil prav tako pisatelj. Ko sem se ob večerih vračal domov iz šole, je v veži kar dišalo po očetovem pisanju. Pisanje je vse, kar sem si v življenju resnično želel. Seveda pa vam ne bi mogel odgovoriti, če bi me vprašali, naj izbiram med svojimi pacienti ali pisanjem. Tu bi me spravili v zagato … Oče je od malega vzgajal mojo senzibilnost do književnosti. Umrl je, ko sem jih imel devetnajst. Znal sem priteči iz knjižnice in mu navdušeno kazati, kaj vse sem si izposodil. Potem je težkal knjige, govoreč: Alaa, te se loti zdaj, tole, vidiš tole, pusti za pozneje, tega ti še ni treba razumeti … Most na Drini Iva Andrića mi je dal v branje, ko sem bil star šestnajst let. Nakar mi je rekel: »Njega moraš prebrati zdaj. In potem še enkrat čez pet let. In pozneje v življenju še mnogokrat.«

Še vedno ga ubogam. Pred smrtjo mi je rekel, fant, imaš talent, če ga ne bi imel, bi ti kot oče to prvi povedal. Nadgradil ga boš samo, če boš pisanje v življenju postavil za svojo prioriteto. Če boš ugotovil, da ni več tako, bo treba nemudoma odnehati.

Seveda. To mi je sploh omogočilo, da sem lahko neovirano pisal. Da nisem potreboval nikakršne finančne pomoči. Za dosedanje pisanje od države nisem prejel niti beliča, zato lahko rečem, da sem tako imenovani neodvisen pisatelj. V arabskem svetu to ni nepomembno. Plačujejo me moji bolniki in moji bralci. Zato se lahko zdajle pogovarjava o vsem, o čemer se. Poklic zobozdravnika mi je omogočil človeške stike.

(vzdih) Nagrado za življenjsko delo sem že dobil: imam bralce po vsem svetu. Na tisoče v arabskem svetu in nekajkrat več po najmanj dvajsetih državah. V Slovenijo sem prišel iz Pariza, kjer je k meni po predavanju pristopila gospa in mi podarila za prst veliko glasbeno skrinjico z zelo nežno glasbo. Glasba je v tem primeru nagradila literaturo. V nekaj letih sem dobil precej literarnih nagrad, toda ne pomenijo mi veliko. Prav res mi ne pomenijo veliko. In verjemite, spremlja me navada, da stvari povem po resnici …

Če boste človeka, ki se spozna na literaturo, vprašali, kdo si zasluži Nobelovo nagrado, Orhan Pamuk ali Mario Vargas Llosa …

Vargas llosa. Seveda! Pa še nekaj: če bi Mahfuz bil Evropejec ali zahodnjak, bi Nobelovo nagrado dobil sredi šestdesetih. Nobelova nagrada je nagrada zahodnega sveta in v nekem trenutku zgodovine 20. stoletja ni bilo več mogoče ignorirati Mahfuza … Bil je očetov tesen prijatelj. Kod odraščajoči moški sem ga po očetovi smrti večkrat spraševal za nasvete glede literature in življenja. Velik človek. Mislim, da književnik Mahfuz ni daleč od človeka Mahfuza. Umetnik je lahko ekscentričen, zajedljiv, nesramen, ampak če ima dobro srce, če to čutimo v njegovih delih, potem je vse prav. A naj odgovorim na vprašanje: Nobelova nagrada me absolutno ne zanima!

To je izvedel zelo elegantno in v njegovem nagovoru sem začutil iskrenost.

Mislim, da ne. Gospod Faruk je izredno izobražen človek. Tako kot tudi egiptovski predstavnik v sosednji Avstriji. Zgodilo pa se mi je že, da se na nekaterih mojih evropskih gostovanjih predstavitve moje knjige diplomatski predstavniki niso udeležili. Če pa so se, so me obravnavali izključno kot člana opozicije, kar ni bilo vedno prijetno. Ne zame ne zanje.

Ne. Na svojih književnih potovanjih po svetu in v interakcijami z ljudmi nimam trdnih namenov, da bi kritiziral svojo državo oziroma njeno oblast. Da povem, kar si mislim o stanju stvari, imam dovolj priložnosti takrat, ko sem doma.

(smeh) Nisem bogataš. Lahko rečem, da sem z dvema knjigama kar dobro zaslužil. Kar je izjemno!

To pomeni, da mi, na primer, ne bi bilo treba prestopiti vrata svoje ordinacije naslednjih nekaj let. Ampak paciente še vedno sprejemam dvakrat na teden … Nisem bogataš, a lahko živim od pisanja. Moj primer je v arabskem svetu edinstven. Pri nas ni mogoče živeti od pisanja. Bogat sem zato, ker sem postal uspešnica na Zahodu …

To je pravo vprašanje. O tem pogosto razmišljam in mislim, da sem v svojih kolumnah večkrat poskušal predstaviti svojo vizijo Egipta v prihodnosti. Šlo bi nekako takole: osrednji junak bi se po študiju v tujini vrnil domov. Postal bi ugleden in spoštovan državljan. Redno bi obiskoval mošejo in molil. Skupaj s somišljeniki bi včasih na ulicah protestiral za boljši svet. Pri tem jih nihče ne bi oviral. Ženske bi se po vaseh in mestih sprehajale odkrite. Nekatere med njimi bi celo kandidirale za predsednico države. O starih časih bi se redko govorilo. Vsi bi s ponosom oznanjali, da je bila ljudska vstaja po tistem, ko so po smrti diktatorja, ki je vladal trideset let, hoteli ustoličiti njegovega sina, edina dobra stvar, ki se jim je zgodila. »Kakšno zmagoslavje! Življenje je lahko čudovito,« bi si kimali starci pred vhodom v svoja bivališča. Hm, kaj bi še dodal? Na bregovih Nila bi si mlad par obljubil ljubezen. In bilo bi tako lepo, da bi pisatelj po tistem, ko sta se v soju sveč prvič za dlje časa privila drug k drugemu, na tej strani knjige pustil prazen prostor … •