V Izolo je na festival Kino Otok – tam je z navzočnostjo na projekciji filma Sedmina – Pozdravi Marijo skupaj s Snežano Nikšić in Radetom Šerbedžijo počastila preminulega režiserja Matjaža Klopčiča – prišla iz Boke Kotorske, kjer imata z možem, Draganom Nikolićem, počitniško hišico. Preden sedeva, mi razloži, kako je bila v eni od izolskih trgovinic deležna predavanja o posebni soli, ki naj bi bila zdravilna za človeški metabolizem. »Sem v letih, ko moram paziti na svoje telesno in tudi mentalno zdravje, zato sem jo kupila,« pojasni.
Za njo je 108 filmskih vlog in v času vojn na Balkanu status mirovnice. Pri šestnajstih je nosila konjski rep in na obraz ji je padal koder svetlih las, prav takšen, kakršnega Miroslav Antić opisuje v svoji pesmi Koder plavih las (Plavi čuperak). No, repi so takrat bili v modi in z njim je tudi dobila prvo filmsko vlogo. Pri devetnajstih je na puljskem filmskem festivalu prejela zlato areno in seveda status zvezde. Plesala je balet, se v Parizu učila francoščine in v več kot sto filmih igrala skorajda vse: kmetico, mestno dekle in seveda partizanko. Kdo se ne bi spomnil njene Malene iz filma Nadštevilna (Prekobrojna), ki jo je izstrelila na filmsko nebo.
Prejela še pet srebrnih aren, za vlogo v filmu Jutro zlato rožo na beneškem filmskem festivalu, v Cannesu pa nagrado za najboljšo stransko vlogo v filmu Poseben postopek (Poseban tretman). Del njene zgodbe spominja na tisto Brigitte Bardot: lepo vzgojena deklica iz meščanske družine obiskuje balet in se zelo zgodaj poda v svet filma. In ji uspe. S to razliko, da Milena ni imela Pigmaliona, kot je bil Roger Vadim – za vse, kar je dosegla, se je vedno potrudila sama.
Ko takole sedite z Mileno Dravić, se, pustimo nostalgijo ob strani, med tretjim in petim rebrom zgodi marsikaj: kot da se odvrtijo vsi filmi, v katerih smo jo gledali, jokali z njo in navijali zanjo, kot da se odvrti naša celotna kultura, ki je bila že takrat atipičen proizvod države, ki je še bolj atipično levitirala med dvema blokoma, z vsemi svojimi naivnimi reklamami, estradnimi pojavi, neverjetno zmesjo vzhodne in zahodne kulture, rokenrola, partizanskih klasikov in črnega vala. Ko takole sedim z njo, se zazdi, da je vsaj nekaj trenutkov lahko tako, kot je bilo včasih: spet se prikrade neka posebna, vsem narodom nekdanje Jugoslavije skupna občutljivost za humor, način razmišljanja in sprejemanje vsakdanje resničnosti.
Kakšni so vaši spomini na snemanje Sedmine?
Sodelovanje s slovenskimi režiserji, Boštjanom Hladnikom in Matjažem Klopčičem, je bilo za mojo kariero prelomno. Njihova povabila so prišla v pravem trenutku. Precej snemanj je bilo del državnih projektov, predvsem partizanski filmi, ki smo jih snemali na terenu. Začenjala sem se bati, da me bodo ukalupili kot igralko partizanskih spektaklov. Zato sem si zaželela nečesa novega, predvsem žanrsko. Prišli sta ponudbi Hladnika in Klopčiča. Matjaž mi je dodelil zelo lepi vlogi, tako v Zgodbi, ki je ni kot tudi v Sedmini. Z Radetom Šerbedžijo in Snežano Nikšić smo se pred nekaj dnevi pogovarjali, da bi bilo dobro, da bi si vsak od nas vzel nekaj dni in si ogledal filme, ki jih je posnel v preteklih desetletjih. Sedmino smo, na primer, včeraj v celoti gledali prvič. Tudi Zgodbe, ki je ni dolgo nisem videla. Potem so prišle urbane vloge v filmih, kot je Strah. Naj povem, da sem zelo vesela, da sem videla Sedmino. V spominu sem imela, da sem igrala manjšo vlogo; v resnici je bila to zame zelo pomembna vloga, prelomna za mojo kariero.
Za vami je 108 filmov ...
Lahko rečem, da sem imela tri kariere. Filmsko, kasneje sem začela z gledališčem in potem še delo na televiziji.
Pred intervjujem sem prisluškovala pogovoru med dvema obiskovalcema festivala iz Rima. Prvi je drugemu razlagal, kdo da ste: okarakteriziral vas je kot jugoslovansko mešanico med Sofio Loren in Claudio Cardinale.
Oh, lepo ... Ampak veste, čutim, da je moje kariere konec. Na celotnem območju nekdanje Jugoslavije, kamorkoli pridem, me ljudje res izjemno lepo sprejmejo. To je nepojmljiv občutek. A časi so se spremenili. Gotovo pa je ostalo nekaj lepega med mano in občinstvom. Vsa ta leta sem bila zelo iskrena z njim. Lahko tudi rečem, da sem bila ves čas zelo profesionalna, nikoli se nisem zapletala v politiko, stranke ... Seveda v življenju naletiš na politiko, še posebej mi, igralci, nihče nas nič ne vpraša. Pridejo na premiero in moraš biti vljuden. Ampak moje poslanstvo je bilo igra in pri tem je tudi ves čas ostalo. Najvažnejše mi je bilo, da v danih okoliščinah ustvarim najboljšo vlogo. Vesela sem, da ljudje so in še vedno prepoznavajo, da sem bila iskrena. Tudi tu, v Izoli, so me skoraj na vsakem ovinku ustavljali in želeli klepetati z menoj.
Kako vam je uspelo, da ste življenje peljali tako, kot ste, in da se je to močno skladalo z vašimi željami?
Kaj naj vam rečem ... Bilo je nekaj stvari, ki so me motile. Niso nam, na primer, dovolili, da bi imeli agente, ki bi nam pomagali pri ustvarjanju kariere. Operni pevci, športniki in estradni pevci so ta privilegij imeli. Imeli so agente in menedžerje. Ko sem v tistem času obiskala katerega od mednarodnih filmskih festivalov, nisem mogla verjeti, kakšna mašinerija je v ozadju, velike producentske hiše. Zato je pravi čudež, da nam je uspelo na vseh treh tirnicah narediti to, kar pač smo. Seveda nismo postali najbolj znani igralci Evrope ali sveta, seveda ne morem reči, da niso vedeli za filme, ki sem jih posnela ... Toda ko si rekel Catherine Deneuve ali Vanessa Redgrave, je bilo jasno, kdo je kaj. Takšne publicitete, ki bi nas nekako umestila na mednarodni trg in v mednarodno javnost, nismo imeli. Obstajal je Jugoslavija film, ampak za naše kariere, kariere igralcev, ta institucija ni naredila ničesar. To pa že moram priznati.
Toda vseeno ste prejeli nagrado v Cannesu ...
Takrat je bil direktor kanskega festivala Gian Luigi Rondi, pred tem tudi šef beneškega filmskega festivala. Na Mostri pa sem predstavila kar nekaj dobrih filmov; Vloga moje družine v svetovni revoluciji režiserja Bate Čengića, Jutro Puriše Djordjevića – Ljubiša Samardžić je tam dobil nagrado volpi za najboljšo moško vlogo, jaz sem v Cannesu dobila nagrado za najboljšo stransko vlogo v filmu Poseben postopek ... Rondi je spremljal naše delo, filme, in ko je presedlal v Cannes, mi je ob vročitvi nagrade dejal, da nagrada ni samo za vlogo Kace, temveč za vse, kar sem do takrat naredila za evropski film. To je bil res velik kompliment. In takrat je jugoslovanski film to tudi bil. Evropski.
Obstaja režiser z območja nekdanje Jugoslavije, s katerim niste sodelovali, pa bi si bili želeli?
Lordan Zafranović je gotovo eden izmed njih. Med mlajšimi z vašim Janom Cvitkovičem pa s Stevanom Filipovićem ...
Kaj vam je, ko gre za igro, najpomemb-nejše?
Pred igro je dober scenarij. Brez dobrega scenarija ni mogoče narediti dobre vloge. Pomembno se mi je zdelo, da sodelujem z dobrimi igralci in da se ne prepiram z režiserji. Rada sem sodelovala v ekipah, kjer sta veljala koncentracija in mir.
Najprej ste bili balerina. Kako vas je odkril režiser Čap?
Profesorica Dojčinović mi je na zaključnem izpitu v baletni šoli, kjer smo morali obvladati tudi igro in klavir, rekla, da imam veliko talenta za dramsko igro. Ni se mi zdelo pomembno in pozabila sem na njene besede. Potem pa smo vsa dekleta drla na avdicijo za film Františka Čapa. Bilo nas je ogromno. O-gro-mno. V Avali filmu sem naredila, kar mi je režiser pač ukazal. In na koncu je izbral mene. Spomnim se, bilo je 5. junija, ko sem se morala zglasiti v Sarajevu, kjer smo snemali film Vrata ostajajo odprta. Moji starši niso mogli verjeti, da se to zares dogaja. Uredili so, da sem med snemanjem spala pri sorodnici. Tako se je začelo.
V tv-šovu Lice ob licu (Obraz uz obraz) je prišlo do izraza, kako duhoviti ste lahko, včasih z eno samo grimaso obraza.
Hvala za kompliment. Vsi vedno govorijo, kako je Dragan duhovit in šarmanten (smeh). To, kar ste omenili, sem verjetno podedovala. V naši družini je bila izvirna duhovitost doma. Ampak moj mož je pa res duhovit. Skupaj z Boro Todorovićem in pokojnim Radmilovićem, uh, to je bilo vedno smeha z njimi.
Kaj pa lepota, seksapil? Ob vaši podobi so sanjarile generacije jugoslovanskih moških ...
Resnično vam povem, od zgodnje mladosti sem vedno dvomila o sebi. Včasih mi je kdo rekel, da sem luštna, in sem samo debelo gledala. Zelo pozno sem postala ženska. Do tridesetega leta sem imela telo deklice, šele kasneje sem nekako dozorela in se začela počutiti kot ženska. Izhajam iz družine lepotic, čeprav jaz resnično ne sodim mednje. A nekaj imamo skupnega: skrbimo zase. Vse moje tete in mama so mi bile vzor, kako se obleči, kako kaj nositi. Gre za podrobnosti, ki so mi jih vcepile v glavo in jih bom upoštevala do konca življenja.
Katere?
Urejenost frizure in obraza. To je prvo, kar človek opazi na drugem. Imela pa sem tudi to srečo, da sem bila balerina in sem znala hoditi pa tudi gracioznosti mi ni primanjkovalo. Hvala bogu, to so prepoznali tudi režiserji in mi včasih namenili vloge, ki so omogočile, da je našteto prišlo do izraza.
V Sloveniji ste snemali kaseto z vajami za aerobiko, na kateri dajete navodila z zelo sugestivnim glasom, ni kaj.
Ha, ha, hvala.
Takrat je aerobiko promovirala tudi Jane Fonda.
Seveda, bila je zelo popularna. In tudi jaz sem bila takrat v izjemni formi. Aerobiko sem dobro obvladala. Bila sem tudi fotomodel, kot model sem pozirala v kreacijah modnega oblikovalca Aleksandra Joksimovića.
Nikoli niste bili tarča škandala, zdi se, da vas povsod obožujejo. Morda zato, ker ste ves čas okoli sebe ustvarjali distanco?
Živela sem in še živim premišljeno. Kar še ne pomeni, da v čemerkoli taktiziram. Zgodaj sem stopila v svet filma in slave, toda v življenju mi je največ pomagala dobra vzgoja, ki sem jo dobila doma. Starša se nikdar nista vmešavala v to, kar sem počela, tudi v moje zasebno življenje ne. Vse, kar sem dosegla, sem dosegla sama. Ljudi, s katerimi sem se družila in živela, sem izbrala sama. V rani mladosti mi je bilo jasno, da ljubim igro in da bo odredila moje življenje. Obenem mi je bilo jasno, da bom žela tisto, kar bom posejala. Mama mi je dala nasvet, kot ga navadno dajejo mame: ko sem jih imela devetnajst, mi je rekla, da se lahko že naslednji dan pojavi »novi up«, ki bo štel šestnajst let. Tega nisem nikdar pozabila. Kar sem zaslužila, sem dala staršem. Nista bila ravno premožna. Ugotavljam, da se z leti človek začne prespraševati, kako in kaj je vozil skozi življenje. Vedno bolj mu postane pomembno, da ima čisto vest. Najpomembnejše.
Gotovo ste model za to, kako je mogoče imeti tri enakovredne kariere igralca – filmsko, televizijsko in gledališko.
Za vsakega modernega igralca naj bi to bilo nekaj normalnega. Sicer pa je pri nas tako, zasidral se je stereotip, da kdor snema filme, drugega ne more početi. Vsa ta leta sem igrala na odrskih deskah, delala tv-šove, snemala tv-drame in serije in nastopala v teatru. Zato, lepo prosim, naj igralci nehajo delati cirkus in mistifikacije okrog tega.
Ste morali, ker je tudi vaš mož igralec, svojo kariero postaviti na stranski tir, da je lahko cvetela njegova?
Leta 1983 sva skupaj odšla v Pariz, kjer je nato dve sezoni nastopal v gledališču Sarah Bernhardt. Jaz pa sem se občasno vračala domov posnet film ali kakšno televizijsko dramo. Potem sva se skupaj vrnila. Nisva vzdržala, nekaj naju je nezadržno vleklo domov. On bi lahko ostal in naredil kariero Mikija Manojlovića. Ko sva se spoznala, sem bila na vrhuncu kariere, on pa takrat še ni bil tako znan. Saj veste, da moški takšne stvari ne prenesejo najbolje. Potem se je zgodilo ravno obratno in se na koncu izenačilo. Zanimivo, kako gredo te stvari z uspehom, kot da nas je podzavestno strah, da bi bil naš partner preveč uspešen in bi ga zaradi tega izgubili. A pri nama je bilo vse tako, da je prav.
Sodelovali ste tudi s pokojno igralko Sonjo Savić, ki je bila idol mlajših generacij. Bila je del tako imenovane alternativne scene, tudi del kroga blizu EKV, katere skoraj vsi člani so že preminuli – sama je to komentirala kot samomor ene generacije. Potem je odšla tudi ona.
Sonja se je umaknila s filma in iz gledališča, ko je zmanjkalo pravih tem. Ni se umaknila iz jeze, temveč iz razočaranja. Bila je izredno inteligentna in izobražena, gotovo pa tudi najbolj nadarjena igralka iz svoje generacije. Šele čas bo pokazal, kako izjemne so njene filmske stvaritve. Omenili ste EKV – ne bom se spuščala v zasebno življenje in smrti njihovih članov, toda resnično so bili nekaj posebnega.
Režiserji so vas pogosto hvalili, da ste bili ena bolj discipliniranih in natančnih igralk, ki je poleg svojega znala tudi besedila kolegov. Toda nekje ste omenili, da v zasebnem življenju niste imeli veliko priložnosti, da bi uživali ...
Verjetno se nisem dovolj sprostila. Imeli so me za piflarko. Vzgajali so me, naj bom odgovorna do svojega dela in do ljudi, s katerimi delam in živim. Živela sem prek vlog, ki sem jih igrala. To gotovo ni kompliment, kajti poznam kolege in kolegice, ki so živeli veliko bolj ležerno, pa so bili prav tako uspešni, morda še bolj ... To samo pomeni, da nisem znala dovolj uživati.
Danes znate?
Ne vem, to je verjetno ena mojih največjih hib. Res sem veliko delala, posnela sem ogromno filmov, moj televizijski opus tudi ni majhen, veliko let sem bila dejavna tudi v gledališču. Včasih se mi zdi, da živim sanje, ki so bile namenjene nekomu drugemu. Lahko bi živela drugače, pa nisem.
Ampak med drugim ste delali z igralci, kot sta Yul Brynner, Orson Welles ...
Za vse nas je bila Bitka na Neretvi čudovit film in čudovita izkušnja.
»Bitko na Neretvi je treba gledati vsaka dva meseca, da človeku ne zmanjka poguma za življenje,« je nekdo nedavno rekel.
Oh, ja. Res. Takrat sem prvič sodelovala z Brankom Lustigom, ki je v Jugoslaviji sodeloval pri snemanju velikih spektaklov; že takrat sem vedela, da mu bo uspelo, da bo šel v Holivud in mu bo enostavno uspelo. Precej mi je pomagal pri karieri. Ko so ga pred časom vprašali, kdo bi po njegovem z območja nekdanje Jugoslavije lahko naredil kariero, pa je namenoma ni, je imenoval mene in mojega moža. Dragana Nikolića. Kakšen kompliment!
Saj res, zakaj niste šli v tujino? Vam je primanjkovalo ambicioznosti?
Morda mi je res primanjkovalo poguma. Lahko rečem, da sem doma imela vse, bala sem se, da bi v tujini morala začeti od začetka. Tega se bojimo ljudje vseh poklicev. Velikokrat je tako, da se, ko enkrat greš, ne moreš več vrniti domov. Po uspehu WR Misterija organizma Dušana Makavejeva je bila moja fotografija na naslovnici New York Timesa. Po telefonu so me klicali na nekaj ur, da moram prileteti v New York, da me čakajo, da ne smem zamuditi te priložnosti ... Nisem bila preračunljiva, ko je šlo za denar. In takrat se je obetalo nekaj denarja, a ravno v tistem času so se v mojem zasebnem življenju začele dogajati spremembe: starša sta umrla v letu dni, drug za drugim. Mlada. Zame sta bila moja največja ljubezen.
Milena v svetu moških je gledališki komad, monodrama, v kateri ste uspešno igrali. Kakšna je torej Milena v svetu moških?
To je naslov, ki ga je dal Miloš Radović. Odlična predstava in žal mi je, da sem jo nehala igrati.
Pred leti ste jo igrali v Trstu.
Ja, in če bi me povabili, bi jo z veseljem tudi v Sloveniji. V eni uri odigram šestnajst ženskih vlog, na podlagi likov, ki jih je Radović popisal v knjigi Ženski razgovori. S to predstavo sem prepotovala svet.
Kaj vam torej največ pomeni pri moških? Vam je pred toliko leti Dragan Nikolić moral dolgo dvoriti?
Je, kolikor je (smeh). A ne predolgo. Rada imam takšno privlačnost, ki si je ne znam razložiti. Poleg tega mora moški, ki mi je všeč, imeti svoj način pri stvareh, mora biti izobražen in seveda duhovit. A nikoli na tuj račun. In seveda me mora spoštovati in razumeti vse moje »okoliščine in počutja«.
Kaj bi si še želeli doseči?
Dobila sva odličen tekst francoskega avtorja Éric-Emmanuela Schmitta, Dragan je v Beogradskom dramskom pozorištu igral v predstavi Frederik ili bulevar zločina, prav tako po Schmittovem tekstu. Potem sta z Vojo Brajovićem uprizorila njegovo dramo o življenju Freuda. Nepozabno ju je bilo gledati, nekdanja gizdalina iz serije Odpisani. Na odru ni bilo več Tihega in Prleta, gledala sem dva igralska velikana. Naj se vrnem, prišel je torej tretji Schmittov tekst ... Toda na žalost sva ocenila, da bi v Srbiji, če bi ga postavila na oder, bila identifikacija likov z Mileno Dravić in Draganom Nikolićem preveč neposredna. Prepričevali so naju skoraj leto dni. Ampak žal ... To predstavo bi morala narediti nekje drugje.
V Sloveniji?
Zakaj pa ne ...
»Morda mi je res primanjkovalo poguma. Lahko rečem, da sem doma imela vse, bala sem se, da bi v tujini morala začeti od začetka. Tega se bojimo ljudje vseh poklicev. Velikokrat je tako, da se, ko enkrat greš, ne moreš več vrniti domov.