Prerekanja sem pisal v letih 1988 in 1989. Takrat sem bil kot televizijski kritik dejaven v časopisu The Observer. Poskušal sem razumeti medij televizije. Toda poglejte samo, kako se je v preteklih dvajsetih letih spremenil; ljudje na ekranu rutinirano izlivajo vsebine lastnih intimnih doživetij. Meja zasebnosti je popolnoma zabrisana. V omenjenem monologu je šlo za identifikacijo Gillianinega lika oziroma predstavitev tega, kako naj bi njena junakinja razmišljala. V nadaljevanju knjige se Gillian počuti obvezana, da o sebi govori več in še več. Postane ji jasno, da mora primerno reagirati na to, kar v Prerekanjih izgovarjajo drugi. V prvi knjigi sem jo zarisal precej enigmatično, v nadaljevanju, v Ljubezni Etc., pa postane jasnejša.

Seveda in osupel sem nad tem. To je samo posledica banalnih televizijskih oddaj, pogovornih šovov, resničnostnih šovov … Gre za to, da ima televizijski ekran moč, da te naredi slavnega. Pravzaprav sploh ni pomembno, kaj pred kamero storiš in poveš – pomagala ti bo k slavi. Saj poznate resničnostne šove, v katerih osebnosti, ki so nekoč bile slavne, odpeljejo na otok slavnih ali v džunglo … Udeleženci, od gledalcev zavržene in pozabljene zvezde, potem ko se pred kamero razjočejo, priznajo, da so partnerje varale ali karkoli že, znova privzamejo svoj nekdanji VIP-status. Nič ti ne more bolj pomagati v zvezdniški svet kot televizija. Cena za to pa je, da pred kamero poveš o sebi nekaj, kar bo vzbudilo zanimanje. In ker se raven vsebin, ki bi gledalce o posamezniku utegnile zanimati, širi, se v skladu s tem širi tudi spekter intimnih priznanj, ki smo jih pripravljeni deliti z neznanci. Zato boste na televizijskem ekranu videli ljudi sproščeno govoriti o najbolj osebnih, zasebnih, intimnih podrobnostih iz njihovega življenja. Takšno brezskrupulozno govorjenje je lahko nevarno … A poti nazaj več ni. Ko v javnosti govoriš o sebi – takrat ko opisuješ neko čustvo ali doživljanje, dobro ali slabo –, je tvoja izpoved namenjena temu, da dogodek upraviči. Nakar izpovedanca preplavi pomirjajoč občutek, da je zdaj vse v redu. Njegova raven sramovanja je v tistem trenutku enaka ničli.

Da, vrtoglavo nam polzi iz rok.

(Krohot. Avtor čez sobo pokliče ženo Pat Kavanagh, sicer ugledno literarno agentko, da bi mu pomagala pri odgovoru.)

Zato, ker so ze-lo do-bre!

Joj, Shandyja sploh še nisem bral. Sramota, kaj? Je vsaj toliko duhovit, kot sem jaz?

Vse od svojega štirinajstega leta. Zaradi tega sicer ne obiskujem psihiatra, toda o smrti razmišljam vsak dan. Celo takrat, ko gledam tekmo ragbija na nacionalni televiziji. Mnogi nanjo še pomislijo ne ali pa redko oziroma takrat, ko gredo na pogreb. Sicer pa mi ni preveč mar, kaj bo z menoj po smrti. Zagotovo bo to še hujša reč kot staranje.

Odgovora na to vprašanje še nisem našel. Vi povejte …, saj jih 'zasledujete', kajne?

Res je. Tudi jaz jih na neki način 'lovim'. V idealnem svetu bi bilo takole: knjige bi izhajale, našle bi svojo pot do bralcev – te pa ne bi zanimala nobena od podrobnosti, povezana z avtorji. In seveda v idealnem svetu tudi ne bi obstajal institut marketinga. Toda to ne bi delovalo, vem. Če nam je kaka knjiga ali film všeč, je v človeški naravi, da želimo kaj izvedeti o osebi, ki jo je ustvarila. Čeprav takšno iskanje in njega rezultat navadno vodita v razočaranje. Avtorji so v zasebnem življenju veliko manj impresivni. Najboljše, kar premorejo, je v njihovem delu. Sicer pa se je težko upreti povabilu na pogovor o svojem delu. Potem so tu še javna branja …

Morda. Pogosto se poigravam z vabljivo mislijo, da se, medtem ko berem, na odru levim v katerega od mojih literarnih junakov. Nekateri kolegi to zares počnejo. Za zdaj še nisem tako daleč, hvala bogu. Branja pred občinstvom so lahko koristna; zaznate, kdaj poslušalci potihnejo, katero mesto v knjigi jih spravi v smeh; začutite, kako knjiga živi med njimi. In praviloma je vedno popolnoma nasprotno od občutka, ki me preveva med pisanjem.

Trdno sem prepričan o tem. Jaz počnem oboje. (smeh) Pisatelji prav tako pišemo laži oziroma govorimo resnico z lažmi. Toda če želite zaobjeti bistvo 20. stoletja, se boste zatekli k leposlovju in ne k novinarskim analom.

Da, to sem zapisal v Zgodovini sveta v 10 1/2 poglavjih. Zgodovina je nekaj, kar se pretvarja, da je državno tiskovno poročilo. Resnica pa je, da je zgodovina od vsega začetka preklemano selektivna. Če samo pomislite, koliko ljudi je že živelo na našem planetu in kaj vse so vsebovala njihova življenja, nam zgodovina s svojimi evidencami v vpogled ponuja bore malo. Skoraj nič. Zgodovina izpostavlja malo ljudi skupaj z njihovim delom – in slednje poznamo samo iz, znova, selektivnega izbora zgodovinarjev, ki so presodili, da nam njihov nabor edini ponuja relevantno resnico. Torej, vzamete nekaj tipičnih helotov, ducat vojakov iz katere od svetovnih vojsk in dvesto ali tristo žrtev v koncentracijskih taboriščih 20. stoletja – lahko v čisto določenem časovnem obdobju predstavljajo vse ostale ljudi?! Nikakor, gre za prikladen aranžma zgodovinarjev.

Seveda, Hobsbawm je zgodovinar. V prvem poglavju moje Zgodovine sveta opisujem dogajanje okrog Noetove barke tako, kot jo v svoji domišljiji vidim sam. Seveda me ni bilo zraven, ko je nastajala Geneza. Poskušal sem soočati dejstva s fabulo, zgodovino z ljubeznijo do nje …

Biografije opisujejo dolgočasne dele življenja posameznikov. Rad bi prebral takšno, ki bi mi v vseh poglavjih ponazarjala tipičen dan glavnega junaka. Hotel bi, da mi biograf popisuje dan minuto za minuto. Od trenutka, ko je nekdo vstal, pa do hipa, ko je zatisnil oči. Koliko tega dejansko uporabijo popisovalci tujih življenj? Naštejejo, da je tisti dan, na primer, pisatelj napisal eno poglavje ali pa da je imel srečanje z ljubico. 24 ur njegovega življenja strpajo v tri ure, in to po svojem izboru. Kaj pa ves njegov notranji svet? In skrbi, ki so ga medtem najedale? O čem je razmišljal, ko je jemal perilo iz pralnega stroja, se je nemara spraševal, da ga bo znova jemal čez nekaj dni in to ponavljal do konca svojega življenja …

Rekel sem tudi, da je Bog najverjetneje iznajdba romanopisca – razen če mi sam ne bo dal vedeti, da ni tako. In prepričan sem tudi, da se mora, tako kot vse umetniške oblike, neprenehoma obnavljati. Njegova prednost bo vedno v tem, da bo pronicljivo, natančno, eruditsko risal človeško notranjo linijo, emocionalno, samotno življenje – predvsem pa bo intenzivno motril sočasno bralčevo izkušnjo ob prebiranju vsega, kar je že in bo nekoč še doživel. In spet sva pri tehtnici resnicoljubja leposlovja …

Slog je bistven. Je predstavnik resnice, ki jo skušate izraziti. Pomislite na velike stiliste – Oscarja Wilda, njegov slog je fantastično zapleten, dovršeno razkritje človeških čustev in čutenj, potem je tu še Proust … Slog je zanju način iskanja resnice v razumevanju stvari in življenja. In zato je neločljiv od življenja.

Precej podoben. Moj slog pisanja je verjetno bolj jasen. Zato pa je slog pisanja izpiljena različica mojega načina govora. In spet – način govora je še bolj dodelana verzija mojega stila mišljenja. (smeh)

Sem otrok hladne vojne. Študiral sem ruščino. Sredi šestdesetih smo s prijatelji najeli kombi in se za nekaj mesecev odpravili na turnejo po državah vzhodnega bloka. Bolgarijo sem obiskal dvakrat, pred padcem komunističnega režima in tik po tem. V Sofiji imam nekaj prijateljev, ki so mi pomagali razumeti celoten proces, ki sem ga nadrobneje popisal v knjigi The Porcupine. Padec komunizma sem doživel radostno, čeprav mi je bilo kmalu jasno, da bo tisto, kar bo sledilo in je že tam – popačeni triumf Zahoda, slabenje levih, pozitivnih idej oziroma napačno mešanje Marxovih kart –, naredilo več slabega kot dobrega. Knjiga je nastajala skoraj sočasno s sojenjem nekdanjemu bolgarskemu predsedniku Todorju Živkovu. Nisem hotel, da bi diktatorja, ki ga v knjigi opisujem, takoj prepoznali z imenom in priimkom. Čeprav imajo komunistični diktatorji z vseh kontinentov nekaj skupnega …

Seveda, pa tudi način, kako so ga skozi dvajseto stoletje varili. V času pisanja knjige sem bil v stiku s svojimi bolgarskimi prijatelji – predvsem zato, ker me je začel prevevati občutek, da je The Porcupine premalo inovativna – zaradi tega, ker se je v moji domišljiji pripoved odvijala ravno tako in skoraj sočasno, kot se je v državi, kjer sem našel navdih.

Pisatelji, ki sem jih kot mladostnik vzljubil, Evelyn Waugh, Shakespeare, Racine, Aldous Huxley, George Orwell, so bili Evropejci. Rad imam in občudujem Američane, vendar mislim, da je za britanskega pisca nevarno, če hoče postati ameriški pisec. Mislim, da je potrebno dosledno ločevati med ameriško in britansko književnostjo. Počutim se Evropejca; tudi zaradi načina, kako delujejo moji možgani, všeč mi je evropski, malce okosteneli način vodenja politike. In mislim, da je tudi moja senzibilnost ne more biti nič drugega kot evropska. Nameravam ostati Britanec in Evropejec.

Daleč od tega. Velika Britanija je dom mojega bivanja, kjer živi jezik moje biti. Predvsem pa gre za prostor, kjer je zelo lahko in udobno živeti.

Precej. Vprašali so me že, ali je leksikografska epizoda vplivala na način mojega pisanja. Pa ni.

Z objavljanjem člankov pridem do denarja hitreje. Urednik mi da idejo, objavim tekst in naslednji teden dobim honorar. Nikoli nisem računal, koliko dobim na besedo. In podobno je s knjigami. Ko sem napisal Prerekanja pred toliko leti, nisem razmišljal, da bodo kadarkoli v Sloveniji uprizorili dramo po mojem tekstu – zato bom zaslužil nekaj tudi s Slovenijo. To je tako lepo! (nasmešek) O tem takrat, ko sem jih pisal, pač nisem mogel razmišljati. Lahko pa rečem, da danes živim od svojih knjig. Novinarstvo je postransko delo in zaslužek. Pred desetletji sem se ukvarjal z novinarstvom zato, da sem zaslužil denar in potem lahko pisal knjige. Situacija je zdaj obrnjena. Čeprav se pisanju člankov verjetno nikdar ne bom odrekel.

Lahko se. Čeprav to ni najbolj dobrodošlo.

Nisem prepričan … Tako pri pisanju leposlovja kot pri esejih ali novinarskih člankih mi je veliko do tega, da odstranim čim več ovir in se priženem do najčistejše oblike lucidnosti … Kar je lahko precej naporno. A obstaja razlika: če v novinarstvu poenostavljam, v literaturi zapletam.

Povprečno po eno na teden. Zanimivo, zgodilo se mi je že, da sem za Guardian napisal žolčno kolumno o vojaškem posredovanju v Iraku. Pa ni bilo odziva. Nedolgo zatem sem istim bralcem tolmačil, kateri način lupljenja čebule je bolj praktičen. Uredništvo so zasula pisma bralcev. To pove več o bralcih ali o tem kako pišem?!

Tisti, ki živi v njegovi neposredni bližini in ga kolikor toliko ima rad, mora poskrbeti, da Julian piše. Vsaj dvakrat na teden, zlagoma nekaj ur. Julian Barnes mo-ra delati. Sicer je nesrečen in vse drugo, kar navadno sledi nesrečnosti … (smeh) •