Novozelandska igralka

Kerry Fox

Ljubezen kot perverzija

Filmske igralke so edinstvene, ampak nekatere med njimi so bolj edinstvene od drugih. Kerry Fox je stara triinštirideset let in ji včasih še uide novozelandski naglas. Igralka, ki je leta 1990 z vlogo pisateljice Janet Frame v filmu Jane Campion Angel za mojo mizo navdušila kritike in gledalce, deset let kasneje v Chereaujevi Intimnosti razburkala britansko puritansko javnost – vmes posnela še nekaj manj odmevnih vlog –, je eno prijetnejših bitij, kar sem jih v preteklih 25 letih srečala med igralci.

Najin pogovor je bil v živo poln suspenzov s tripičji. Nedokončanih misli, ki so premalo sramežljivo izdajale strinjanja. Kerry je enostavno lepa. Njen obraz in sence na njem se med pogovorom spreminjajo kot barve listov v dnevu afriških dreves. Potem pa ... Potem pa! Nerodno izrečeno pozornost opazovalca vrne enako: »Zardeli ste, zakaj? Koliko ste stari?« V resnici je grozljivo preprosta. Morda celo preveč praktičnih misli. Nakar nekje vmes nameri, »da v podzavesti ni negacije«. Žbaaanf! In potem spet, da je takrat, ko se doma pripravlja k »nevihti«, letenju krožnikov po stanovanju, najbolje sesti v avto in se nekaj ur zgubljati po Londonu. Ali kjerkoli že.

Storm je vaš drugi film, ki je povezan z Bosno in Hercegovino. Pred leti ste nastopili v celovečercu Michaela Winterbottoma Dobrodošli v Sarajevu. Brez zamere, ampak zdi se, da se v zadnjih petnajstih letih igralci ali režiserji, ki so povabljeni na filmski festival v Sarajevo, prej ali slej lotijo projektov, ki so tako ali drugače povezani s tem mestom, morijo …

Hm, nisem razmišljala o tem. Morda imate prav, čeprav je v vašem vprašanju čutiti malce sarkazma …

Se opravičujem ...

Ne, ne. V redu je. Bom poskusila razmisliti. Pri meni se je vse zgodilo po naključju. Nimam pravega odgovora na to. Zagotovo pa drži eno: pri obeh projektih sem si zelo želela sodelovati. Sklepam, da vam Storm ni bil povšeči …

Morda mi samo ni simpatična vloga generalne tožilke, ki jo igrate. Oziroma ne vidim smisla v snemanju filma, ki tematizira delovanje haaškega sodišča tik pred njegovim zaprtjem.

Lik Hannah Maynard vsekakor ni nekdo, ki bi ga občinstvo v trenutku vzljubilo …

Tako kot je bilo za marsikoga nemogoče vzljubiti Carlo del Ponte.

(smeh) Nisem pričakovala, da se bodo gledalci z mojim likom poistovetili. Moj namen je, da bi sami prišli do sklepov. Res pa je, da je precej distancirana, celo osamljena. Nima ne moža ne otrok. Sicer pa je tako, da ljudje, ki se ukvarjajo s tovrstnim delom, živijo v posebnem svetu. Morda so za to celo potrebni posebni značaji …

V filmu The Shooting of Thomas Hurndall ste igrali mater v Rafi ustreljenega 21-letnega fotoreporteja Angleža Toma Hurndalla, ki je leta 2003 med obstreljevanjem izraelske vojske reševal dve palestinski deklici. Po devetih mesecih ležanja v komi je umrl.

Srečala sem se s Tomovo mamo in prebrala tudi njeno knjigo. Postala je aktivistka. Veliko sva se pogovarjali o sinu. Pripovedovala mi je, kako ji je tragedija spremenila osebnost. Staršem otroci ne bi smeli umirati …

Očitali so vam, da je ta vloga podobno kontroverzna kot Claire v Intimnosti Patricea Chereauja.

Ja, in tudi mož se je znova izrekal, kako da sem si sama kriva … Ampak zdaj sem se takšnih kritik že navadila. Dolgo sem se spraševala, kakšni so ljudje, ki doživijo to, kar je doživela Hurndallova mama. Ali kakšne so ženske, odvetnice ali tožilke, ki se tako strastno podajo v boj za človekove pravice. Verjetno gre za vokacijo. Hotela sem oživiti like, ki bi jih ljudje sprejemali, razumeli.

S težkimi temami sva začeli. Prihajate iz dežele dolgega belega oblaka, kjer se rodi precej več žensk kot moških in menda so to izjemne krasotice …

Nova Zelandija je majhna dežela, z nekaj več kot štirimi milijoni prebivalcev. Ljudje, ki tam živijo, so se že davno sprijaznili, da živijo bogu za hrbtom. So pa zelo sproščeni. Ja, nekatere Novozelandčanke so res zale, še posebej tiste iz maorskih plemen.

Je »tam spodaj« občutiti commonwealthovsko izolacijo?

Država je bila dolgo izolirana. Kar je pomenilo, da če so ljudje hoteli po svetu, so se morali naučiti preživetja. Obenem nas je močno zaznamovala maorska kultura. V času, ko sem zapuščala Novo Zelandijo, je malo prebivalcev govorilo njihov jezik, v zadnjih petnajstih letih pa se je marsikaj spremenilo. Danes obstajajo zasebne maorske šole, čeprav je občutek pripadanja angleškemu izredno močan.

Delujete nežno, naravno introvertirano …

To ste rekli tudi včeraj … Nisem tako nebogljeno bitje, kot se zdi. Ravno obratno. Igralci se včasih, tudi glede na to, kako smo razpoloženi, odločimo za neke vrste ščit. In ko ženska dobi otroka, ji je pomembna drugačna bojevitost. Ne gre več za vsako ceno v prve bojne vrste. Skrbeti mora za mladiče. A če sem si kdaj dovolila biti bolj ranljiva, je to zagotovo takrat, ko ni nikogar blizu, najsi gre za prijatelje ali mojo družino. Ranljiva sem v vlogah, ki jih interpretiram. Se vam zdim nesamozavestna?

Nasprotno. Morda vas samo preveč enačim z vašimi vlogami …

(smeh) Ko bi samo vedeli, kako razglašena je moja negotovost … Mar dejstvo, da sem za svoj poklic izbrala igro, film, torej potrebo po tem, da svetu vladam z višav, filmskega platna, ne pove o meni dovolj?! Krhkost, ki ste mi jo malo prej deloma upravičeno pripisali, se je s časom preoblikovala v neuničljivo moč, neprebojni oklep. Pogosto živim v iluziji, da lahko živim brez česarkoli in vsakogar. Razen brez same sebe, seveda. Tu je še vedno tista Kerry izpred dvajsetih let: samozadostna. V svetu, kjer je to, da se preseže vse meje, postalo merilo, ljubezen pa, na drugi strani, oblika skrajne perverzije, ji tudi ni preostalo drugega.

Kaj naj bi pomenilo »preseči vse meje«?

Prekoračenje okvirov v resnici pomeni popolno obliko konformizma. Čeprav so me po Intimnosti mnogi gledali sumničavo, veljam za precej staromodno. Ljubezen pa je iluzija. Človek mora biti upornik, norec, da se lahko prepriča o tem, da v današnjem času ljubi …

Kaj pa govorite?!

V preteklosti je bila to zame iluzija, brez katere mi ni bilo živeti. Vir vsega. Danes mi večje zadovoljstvo dajejo drugačne ljubezni. Ljubezen do otrok, ta je mirna in trajna. Nenevarna.

Kako je potekalo snemanje prvega seksualnega prizora z britanskim igralcem Markom Rylanceom?

Verjetno so vam že rekli, da so ti prizori na snemanjih igralcem manj ljubi. Glede na to, da z Markom nikoli nisva bila sama (smeh) – vedno obkrožena z ekipo, kamermanom, mikrofonom, nekaj centimetrov stran od najinih teles –, je to za naju pomenilo popolno izhlapevanje erotike. Težko bi se popolnoma prepustila senzualnosti … Nisem ekshibicionistka. Sem, kot ste sami ugotovili, precej sramežljiva. Zgodilo se mi je že, da sem z igralci, ki so mi bili čisto zares privlačni, snemala erotične prizore. Med snemanjem sem si govorila, huh, gotovo bodo tudi za gledalce prijetno žgečkljivi. Ampak rezultat je skoraj vedno razočaral. Rada bi razdrla mit o tem …

Zdaj boste pokvarili iluzijo tudi nam.

(smeh) Umetniki navadno izgubijo ves čar v trenutku, ko začnejo na dolgo razlagati, kaj počnejo in kako. In kaj naj bi to, kar počnejo, pomenilo. Najbolj prodorni in inteligentni ljudje, ki sem jih v svojem delu doslej spoznala, so za mizo nasproti mene sedeli v tišini. Razmišljujoči. Besede povampirijo zamisli. In vsi vemo, da bistvene skrivnosti nikdar ne kaže razkriti. Nekaj božjega, kot se gotovo razodeva v umetnosti, je v tem, da lahko mirno sprejmemo življenje tako, kot prihaja …

Lahko še malce ostaneva pri Intimnosti? Jayeva in Clairina sredina srečanja so erotično nasilna, brez besed, v popolnem pomanjkanju nežnosti in romantike. Na obrabljenem jogiju, umazanih tleh se vse zgodi hitro. Brez emocij.

Čustva se stopnjujejo z zapletom njune zgodbe, ko se Jay vmeša v njeno družinsko življenje. So stvari, ki jih ne zmoreta več nadzorovati. Tako kot svojo strast. In ko ni več mogoče nadzirati strasti, izginejo tudi emocije. Tako se zgodijo pogubna razmerja. In njuno ni imelo prihodnosti.

Režiser Patrice Chereau je, podobno kot Bernardo Bertolucci za film Zadnji tango v Parizu, navdih za to zgodbo, poleg tiste iz Kureishijevega romana, našel v obupano agresivnih gibih moških teles na Baconovih platnih.

Patrice je subtilen človek. V tistem času je tudi sam imel odnos z nekom, ki mu je iz odnosa … uhajal. Obe veva, o kom govoriva (nasmeh). In režiser je, podobno kot Bacon, v svoje filme večkrat vnesel prizore iz svojega življenja. Svoje želje, neizživete fantazije. Ali pa preveč izživete.

Kako je s tem pri vas?

Nočem, da bi ljudje vedeli, kdo sem zasebno. Nočem, da bi videli moje napake in poraze, tudi ne moje značajske prednosti. Sploh pa jih ne želim uporabljati za to, da bi z njimi v gledališču ali na platnu izražala emocije. Težko je govoriti o tem, ne da bi človek zvenel naduto, ker igranje je, navsezadnje, vprašanje pretvarjanja, da si nekdo drug – nič kaj drugačno od tistega, ko se pri sedmih letih igramo policaje in roparje. Zdaj zvenim popolnoma nesentimentalno.

Tudi vloge žensk, ki jih igrate, so redko sentimentalne …

Iz gledalcev ne želim za vsako ceno izvabljati solz. Tudi kot gledalka nimam rada, da me silijo v to. Pri solzah imam rada ekonomijo, zato se tudi izogibam sentimentalnosti. Težko vam kaj več povem o tem, a včasih mi je zaradi tega, ker sem igralka, nerodno.

Ali je po vašem mnenju v odraslem svetu ženske v odnosu do moškega kaj, česar naj ne bi počela?

Zagotovo precej stvari (smeh). Ampak ko ste že omenili, dobro se je zgledovati po zrelih ženskah. Zame so to poklicno Lauren Bacall, Anjelica Huston in Gena Rowlands. Ko jih vidim na platnu, izžarevajo moč, ki me vznemirja.

Alexander Linklater, britanski urednik in novinar, sicer vaš partner, je med snemanjem Intimnosti za The Guardian napisal dolg esej o tem, kaj se je dogajalo med vama v času nastajanja filma. Brali smo esej o ljubosumju …

Ja, njegovi kolegi so ga poklicali in prosili, naj javno razmišlja o tem. Ni mi bilo jasno, zakaj je takšno povabilo sprejel. Zdaj vem, da mu je to pomagalo skozi zanj zelo mučne mesece. Kajti od vseh čustev je prav soočanje z ljubosumjem najbolj peklensko. Tudi Alex je rekel, da je to tako, »kot če gledaš, kako nekdo uživa v nečem ali z nekom, ki je samo tvoj in ga imaš najraje na svetu«. Gledanje, najsi gre za pravi odsev resničnosti ali za izmišljije, je v tem primeru ključno. Kajti ljubosumje producira najbolj intenzivna izkrivljanja resničnosti prav skozi vizualno doživljanje drugega. Se pravi, ko vidimo svojega partnerja z drugim ali drugo, je vzgon domišljije najmočnejši.

Kaj ga je najbolj motilo?

(smeh) Kaj ga ni … Že od začetka, ko sva z Markom dobila prve osnutke scenarija, mu je šlo najbolj na živce to, da so bila najina seksualna srečanja, ki so potekala ob sredah, pospremljena z natančnimi popisi, skratka, zdelo se je, da so te strani scenarista pripravljena z večjo skrbnostjo kot govorjeni tekst … A glede na to, da je Patrice eden bolj spoštovanih francoskih gledaliških in filmskih režiserjev – in tekst je bil res elegantno napisan –, sva si prikimala, no, potem pa bo že v redu. Seveda sem Alexa vprašala, kaj si misli o vsem tem …

In kaj je odgovoril?

Hm, da verjetno že vem, kaj počnem. Tako kot bi odgovoril vsak užaljeni zaljubljeni moški. Pa tudi sicer mi večkrat prigovarja, da izmed vseh ponujenih projektov vedno izberem najbolj komplicirane in izzivalne. A če pogledate mojo filmografijo, so v vsakem filmu eksplicitni seksualni prizori. Tako pač je. Spomnim se, da je pri Intimnosti najino pozornost še posebej pritegnil opis ene od scen. Glasil se je nekako takole: »Zelo dolgo mu ga vleče.« Ampak šlo je za eno samo vrstico v izredno kompleksnem tekstu, v katerem seks ni bil prevladujoči element, ampak na papirju je sprva delovalo tako. Zbijala sva šale na račun, kako da bo ta stavek Chereau prikazal občinstvu …

Orali ste ledino. Devet orgazmov (9 Songs) Michaela Winterbottoma so kritiki nekaj let zatem raztrgali, doma in v tujini. Margo Stilley po tem filmu skorajda ni več dobila vloge.

Ah, grozen film. Fantovski.

Z Michaelom sta vendar prijatelja …

Sva. Ampak ne vem, kaj ga je prijelo, da je posnel to reč.

Kateri so ključni trenutki v vaši karieri?

Če govoriva o moji mednarodni karieri, je to zagotovo Angel za mojo mizo Jane Campion. Potem je tu še Plitvi grob Dannyja Boyla. Z njim sem že prej sodelovala pri snemanju televizijske serije za BBC. Z mojim delom pri tem celovečercu so bili zadovoljni tudi producenti. Tako sem se preselila v Veliko Britanijo.

Po romanu The Sound of One Hand Clapping avstralskega pisatelja Richarda Flanagana ste z njim posneli istoimenski film. Flanagan je poročen s Slovenko in tudi vi ste igrali Slovenko Sonjo Buloh, ki je odrasla na Tasmaniji.

Igrala sem hčer slovenske izseljenske družine, ki jo neprijeten dogodek iz časa vojne za vedno zaznamuje in uniči odnose. Sonja je bila ena od mojih zahtevnejših vlog. Flanagan je čudovit človek, ki izjemno dobro razume človeško naravo. Zvok ploska ene dlani je po projekciji na berlinskem festivalu prejel dobre kritike.

Kako ste po premieri Intimnosti doživeli neprijazne ocene britanskega tiska?

Tako kot vse druge. Očitali so mi, da sem v filmu manipulirala, ampak verjetno so s tem mislili na značaj moje junakinje. Napovedovali so mi, da zame ne bo več prostora v britanskem filmu.

Ampak saj je bil francoski režiser …

Britanski roman, francosko-britanska filmska ekipa, commonwealthski seks (smeh).

Za Intimnost ste na Berlinalu leta 2001 dobili nagrado za najboljšo žensko igralko. Rekli ste, da ste se doslej najbolj zabavali na snemanju Plitvega groba, zaradi soigralcev Ewana McGregorja in Christopherja Ecclestona. Kako izbirate vloge?

Preprosto. Poskušam se ne ponavljati.

Ampak povedali ste mi tudi, da je Intimnost najboljši film, v katerem ste doslej igrali.

Pokazala sem vse, kar znam (krohot). Z vso odgovornostjo. In nekaj podobnega sem občutila tudi med snemanjem filmov Jane Campion, Angel za mojo mizo in njenem najnovejšem, The Bright Star.

Vi ste zdaj angel za mojo mizo ...

Lahko pokličem tudi Claire … (smeh)

Uf, raje ne. Kje je v vsem tem Kerry Fox?

So igralci, ki lahko briljantno podvajajo življenje. Ne vem, ali mi je to že uspelo. Igralec je samo instrument. Ampak vseeno gre za njegove občutke, njegov izraz na obrazu, njegovo seksualnost, njegove solze, njegov smeh, njegovo jezo, njegovo nežnost in romantiko, njegovo nečimrnost. Vse to dajejo na razpolago. To ni malo. In pogosto je boleče. •

Patricija Maličev
2009

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave