Hm, nisem razmišljala o tem. Morda imate prav, čeprav je v vašem vprašanju čutiti malce sarkazma …

Ne, ne. V redu je. Bom poskusila razmisliti. Pri meni se je vse zgodilo po naključju. Nimam pravega odgovora na to. Zagotovo pa drži eno: pri obeh projektih sem si zelo želela sodelovati. Sklepam, da vam Storm ni bil povšeči …

Lik Hannah Maynard vsekakor ni nekdo, ki bi ga občinstvo v trenutku vzljubilo …

(smeh) Nisem pričakovala, da se bodo gledalci z mojim likom poistovetili. Moj namen je, da bi sami prišli do sklepov. Res pa je, da je precej distancirana, celo osamljena. Nima ne moža ne otrok. Sicer pa je tako, da ljudje, ki se ukvarjajo s tovrstnim delom, živijo v posebnem svetu. Morda so za to celo potrebni posebni značaji …

Srečala sem se s Tomovo mamo in prebrala tudi njeno knjigo. Postala je aktivistka. Veliko sva se pogovarjali o sinu. Pripovedovala mi je, kako ji je tragedija spremenila osebnost. Staršem otroci ne bi smeli umirati …

Ja, in tudi mož se je znova izrekal, kako da sem si sama kriva … Ampak zdaj sem se takšnih kritik že navadila. Dolgo sem se spraševala, kakšni so ljudje, ki doživijo to, kar je doživela Hurndallova mama. Ali kakšne so ženske, odvetnice ali tožilke, ki se tako strastno podajo v boj za človekove pravice. Verjetno gre za vokacijo. Hotela sem oživiti like, ki bi jih ljudje sprejemali, razumeli.

Nova Zelandija je majhna dežela, z nekaj več kot štirimi milijoni prebivalcev. Ljudje, ki tam živijo, so se že davno sprijaznili, da živijo bogu za hrbtom. So pa zelo sproščeni. Ja, nekatere Novozelandčanke so res zale, še posebej tiste iz maorskih plemen.

Država je bila dolgo izolirana. Kar je pomenilo, da če so ljudje hoteli po svetu, so se morali naučiti preživetja. Obenem nas je močno zaznamovala maorska kultura. V času, ko sem zapuščala Novo Zelandijo, je malo prebivalcev govorilo njihov jezik, v zadnjih petnajstih letih pa se je marsikaj spremenilo. Danes obstajajo zasebne maorske šole, čeprav je občutek pripadanja angleškemu izredno močan.

To ste rekli tudi včeraj … Nisem tako nebogljeno bitje, kot se zdi. Ravno obratno. Igralci se včasih, tudi glede na to, kako smo razpoloženi, odločimo za neke vrste ščit. In ko ženska dobi otroka, ji je pomembna drugačna bojevitost. Ne gre več za vsako ceno v prve bojne vrste. Skrbeti mora za mladiče. A če sem si kdaj dovolila biti bolj ranljiva, je to zagotovo takrat, ko ni nikogar blizu, najsi gre za prijatelje ali mojo družino. Ranljiva sem v vlogah, ki jih interpretiram. Se vam zdim nesamozavestna?

(smeh) Ko bi samo vedeli, kako razglašena je moja negotovost … Mar dejstvo, da sem za svoj poklic izbrala igro, film, torej potrebo po tem, da svetu vladam z višav, filmskega platna, ne pove o meni dovolj?! Krhkost, ki ste mi jo malo prej deloma upravičeno pripisali, se je s časom preoblikovala v neuničljivo moč, neprebojni oklep. Pogosto živim v iluziji, da lahko živim brez česarkoli in vsakogar. Razen brez same sebe, seveda. Tu je še vedno tista Kerry izpred dvajsetih let: samozadostna. V svetu, kjer je to, da se preseže vse meje, postalo merilo, ljubezen pa, na drugi strani, oblika skrajne perverzije, ji tudi ni preostalo drugega.

Prekoračenje okvirov v resnici pomeni popolno obliko konformizma. Čeprav so me po Intimnosti mnogi gledali sumničavo, veljam za precej staromodno. Ljubezen pa je iluzija. Človek mora biti upornik, norec, da se lahko prepriča o tem, da v današnjem času ljubi …

V preteklosti je bila to zame iluzija, brez katere mi ni bilo živeti. Vir vsega. Danes mi večje zadovoljstvo dajejo drugačne ljubezni. Ljubezen do otrok, ta je mirna in trajna. Nenevarna.

Verjetno so vam že rekli, da so ti prizori na snemanjih igralcem manj ljubi. Glede na to, da z Markom nikoli nisva bila sama (smeh) – vedno obkrožena z ekipo, kamermanom, mikrofonom, nekaj centimetrov stran od najinih teles –, je to za naju pomenilo popolno izhlapevanje erotike. Težko bi se popolnoma prepustila senzualnosti … Nisem ekshibicionistka. Sem, kot ste sami ugotovili, precej sramežljiva. Zgodilo se mi je že, da sem z igralci, ki so mi bili čisto zares privlačni, snemala erotične prizore. Med snemanjem sem si govorila, huh, gotovo bodo tudi za gledalce prijetno žgečkljivi. Ampak rezultat je skoraj vedno razočaral. Rada bi razdrla mit o tem …

(smeh) Umetniki navadno izgubijo ves čar v trenutku, ko začnejo na dolgo razlagati, kaj počnejo in kako. In kaj naj bi to, kar počnejo, pomenilo. Najbolj prodorni in inteligentni ljudje, ki sem jih v svojem delu doslej spoznala, so za mizo nasproti mene sedeli v tišini. Razmišljujoči. Besede povampirijo zamisli. In vsi vemo, da bistvene skrivnosti nikdar ne kaže razkriti. Nekaj božjega, kot se gotovo razodeva v umetnosti, je v tem, da lahko mirno sprejmemo življenje tako, kot prihaja …

Čustva se stopnjujejo z zapletom njune zgodbe, ko se Jay vmeša v njeno družinsko življenje. So stvari, ki jih ne zmoreta več nadzorovati. Tako kot svojo strast. In ko ni več mogoče nadzirati strasti, izginejo tudi emocije. Tako se zgodijo pogubna razmerja. In njuno ni imelo prihodnosti.

Patrice je subtilen človek. V tistem času je tudi sam imel odnos z nekom, ki mu je iz odnosa … uhajal. Obe veva, o kom govoriva (nasmeh). In režiser je, podobno kot Bacon, v svoje filme večkrat vnesel prizore iz svojega življenja. Svoje želje, neizživete fantazije. Ali pa preveč izživete.

Nočem, da bi ljudje vedeli, kdo sem zasebno. Nočem, da bi videli moje napake in poraze, tudi ne moje značajske prednosti. Sploh pa jih ne želim uporabljati za to, da bi z njimi v gledališču ali na platnu izražala emocije. Težko je govoriti o tem, ne da bi človek zvenel naduto, ker igranje je, navsezadnje, vprašanje pretvarjanja, da si nekdo drug – nič kaj drugačno od tistega, ko se pri sedmih letih igramo policaje in roparje. Zdaj zvenim popolnoma nesentimentalno.

Iz gledalcev ne želim za vsako ceno izvabljati solz. Tudi kot gledalka nimam rada, da me silijo v to. Pri solzah imam rada ekonomijo, zato se tudi izogibam sentimentalnosti. Težko vam kaj več povem o tem, a včasih mi je zaradi tega, ker sem igralka, nerodno.

Zagotovo precej stvari (smeh). Ampak ko ste že omenili, dobro se je zgledovati po zrelih ženskah. Zame so to poklicno Lauren Bacall, Anjelica Huston in Gena Rowlands. Ko jih vidim na platnu, izžarevajo moč, ki me vznemirja.

Ja, njegovi kolegi so ga poklicali in prosili, naj javno razmišlja o tem. Ni mi bilo jasno, zakaj je takšno povabilo sprejel. Zdaj vem, da mu je to pomagalo skozi zanj zelo mučne mesece. Kajti od vseh čustev je prav soočanje z ljubosumjem najbolj peklensko. Tudi Alex je rekel, da je to tako, »kot če gledaš, kako nekdo uživa v nečem ali z nekom, ki je samo tvoj in ga imaš najraje na svetu«. Gledanje, najsi gre za pravi odsev resničnosti ali za izmišljije, je v tem primeru ključno. Kajti ljubosumje producira najbolj intenzivna izkrivljanja resničnosti prav skozi vizualno doživljanje drugega. Se pravi, ko vidimo svojega partnerja z drugim ali drugo, je vzgon domišljije najmočnejši.

(smeh) Kaj ga ni … Že od začetka, ko sva z Markom dobila prve osnutke scenarija, mu je šlo najbolj na živce to, da so bila najina seksualna srečanja, ki so potekala ob sredah, pospremljena z natančnimi popisi, skratka, zdelo se je, da so te strani scenarista pripravljena z večjo skrbnostjo kot govorjeni tekst … A glede na to, da je Patrice eden bolj spoštovanih francoskih gledaliških in filmskih režiserjev – in tekst je bil res elegantno napisan –, sva si prikimala, no, potem pa bo že v redu. Seveda sem Alexa vprašala, kaj si misli o vsem tem …

Hm, da verjetno že vem, kaj počnem. Tako kot bi odgovoril vsak užaljeni zaljubljeni moški. Pa tudi sicer mi večkrat prigovarja, da izmed vseh ponujenih projektov vedno izberem najbolj komplicirane in izzivalne. A če pogledate mojo filmografijo, so v vsakem filmu eksplicitni seksualni prizori. Tako pač je. Spomnim se, da je pri Intimnosti najino pozornost še posebej pritegnil opis ene od scen. Glasil se je nekako takole: »Zelo dolgo mu ga vleče.« Ampak šlo je za eno samo vrstico v izredno kompleksnem tekstu, v katerem seks ni bil prevladujoči element, ampak na papirju je sprva delovalo tako. Zbijala sva šale na račun, kako da bo ta stavek Chereau prikazal občinstvu …

Ah, grozen film. Fantovski.

Sva. Ampak ne vem, kaj ga je prijelo, da je posnel to reč.

Če govoriva o moji mednarodni karieri, je to zagotovo Angel za mojo mizo Jane Campion. Potem je tu še Plitvi grob Dannyja Boyla. Z njim sem že prej sodelovala pri snemanju televizijske serije za BBC. Z mojim delom pri tem celovečercu so bili zadovoljni tudi producenti. Tako sem se preselila v Veliko Britanijo.

Igrala sem hčer slovenske izseljenske družine, ki jo neprijeten dogodek iz časa vojne za vedno zaznamuje in uniči odnose. Sonja je bila ena od mojih zahtevnejših vlog. Flanagan je čudovit človek, ki izjemno dobro razume človeško naravo. Zvok ploska ene dlani je po projekciji na berlinskem festivalu prejel dobre kritike.

Tako kot vse druge. Očitali so mi, da sem v filmu manipulirala, ampak verjetno so s tem mislili na značaj moje junakinje. Napovedovali so mi, da zame ne bo več prostora v britanskem filmu.

Britanski roman, francosko-britanska filmska ekipa, commonwealthski seks (smeh).

Preprosto. Poskušam se ne ponavljati.

Pokazala sem vse, kar znam (krohot). Z vso odgovornostjo. In nekaj podobnega sem občutila tudi med snemanjem filmov Jane Campion, Angel za mojo mizo in njenem najnovejšem, The Bright Star.

Lahko pokličem tudi Claire … (smeh)

So igralci, ki lahko briljantno podvajajo življenje. Ne vem, ali mi je to že uspelo. Igralec je samo instrument. Ampak vseeno gre za njegove občutke, njegov izraz na obrazu, njegovo seksualnost, njegove solze, njegov smeh, njegovo jezo, njegovo nežnost in romantiko, njegovo nečimrnost. Vse to dajejo na razpolago. To ni malo. In pogosto je boleče. •