V redu je.

Ma dajte, je res to rekel?! Zanimivo. Ko ste ga ravno omenili, spomnim se, kako sem ga gledal v šovu Dicka Cavetta v sedemdesetih. Takrat je Mailer ravno napisal knjigo o Marilyn Monroe. Postala je uspešnica leta in dali so jo na naslovnico Tima. Slika Marilyn je bila veliko večja od njegove. In Mailer se je čez to hudo pritoževal. Zdelo se mi je smešno, jebelacesta, jasno, da bo Merlinka večja, saj je tudi lepša.

No, seveda, za vas.

Zdajle se pogovarjam z vami in najin pogovor bo javen šele, ko bo izšel v tisku. Zdi pa se mi zanimivo, da ste prileteli z Mailerjem. Tako ga imam rad. On je bil prvi resni avtor, ki sem ga bral. Pred tem sem prebiral kriminalke pa Karla Maya. Moja najljubša knjiga je Sužnji. V njej May oziroma Old Shatterhand pristane v zaporu in igra šah s šefom zapora. Vseh sto strani izgublja, šef se seveda dela norca iz njega … Morda me je to tako vznemirilo, ker sem bil še otrok, ampak May je dal bralcu ves čas vedeti, da šef zapora ni imel pojma o šahu. V zadnji partiji ga May tako bliskovito premaga, da oni spozna, kako je ves čas bril norca iz njega …

Kar takoj vam bom povedal. Nekoč v Atenah je k meni pristopil prodajalec ur, menda je bil Pakistanec. Poskušal mi je eno prodati. Hkrati mi je povedal modrost: »Money is not the problem. Life is a problem.« Denar ni problem. Problem je življenje. Za prodajalca ur se mi je zdel kar preveč moder. Vesel sem, da sem našel ta naslov, Problemi. To je bil tudi naslov revije Problemi, katere urednik sem bil. In bil sem zelo vesel, da sem urednik.

Da. Zadnje čase mi gredo po glavi sama rekla, na primer: »Človek obrača, Bog obrne.« To se mi zdi res. Ti obračaš, obrne pa on. Ali pa, ko rečeš, glej, kako se je obrnilo … Čutim, da ste več pričakovali iz mojega odgovora, zakaj naslov Problemi. V knjigi so najbolj zgoščeno prikazani prav problemi iz mladosti. Zato ker človek sam hoče tako: hoče biti urednik Problemov. Hoče urediti probleme …

Neprenehoma jih je treba urejati. Zdi se, da je vse dinamično. Znanost prihaja vedno bliže prav prek televizije. Vse se širi. Tako kot se širi posameznikovo življenje, se širi tudi vesolje. In sva spet pri tem, vesolje se obrača, Bog pa obrne. Tako kot v človeškem življenju.

Lepo se mi zdi, da ste to rekli. Eden od prijateljev mi je rekel nekaj podobnega. Njemu se zdi, da se mi je pri pisanju romana Grein Vaun malo preveč rolalo (smeh). V njem je nastopal mlad junak, kako bi mu rekla, Werther …

Hm, Wilhelm Meister. Goethe je bil tudi igralec. Že v otroštvu se je zaljubil v Gašper teater, toda takrat so res doma uprizarjali gledališče doma. Pripravili so kostume, izpilili dialoge in vsi družinski člani so nastopili v igri. Seveda je potem to nadaljeval na knežjem dvoru v Weimarju. Ravno berem Fausta, ki ga je Goethe napisal za knežji dvor. Zdaj sem na štiristopetdeseti strani. Se pravi, da so ga igrali tri tedne. Na dan so odigrali po pet prizorov, si mislim …

So obdobja v življenju. Že sfingina uganka pravi, da najprej po štirih, potem po dveh, nato po treh. To še vedno drži.

Pred kratkim sem naredil intervju za revijo Literatura. Tudi tam so mi postavili to vprašanje, čisto na koncu. Odgovora pa ne bom povedal, tako da bodo bralci Dela prebrali še Literaturo. Kako se vam zdi, za zdaj je kar fajn tu, kjer sediva, kaj?

Zato ker je Gnus moja knjiga. Srač v Problemih prvi prebere Sartrov Gnus. Ko sem jo prebral sam, me je vprašal, ali sem jo razumel. Kratko me je vprašal: je glavni junak pozitiven ali negativen? Meni pa je bil Roquentin všeč. Ni hodil v službo, všeč mi je, da piše študijo o francoskem politiku iz osemnajstega stoletja. In seveda, privlačno se mi je zdelo tudi to, da živi v tem mestu sam. Hvala bogu, da se na koncu pojavi Anny. Takrat je moral tudi on končati knjigo. Tako kot jaz, ko se na koncu Grein Vauna pojavi Irena … Potem tako nima smisla več pisati.

Lepša je kot knjiga.

Vidite, zato sem dal glavnemu junaku ime Sartre. V Problemih so avtorji knjig, ki so mi nekaj pomenile. Jaroslav Hašek, Albert Camus …

Tudi. Vsak naj razume tako, kot hoče. Če bova vse povedala, bova izgubila zanimanje bralcev.

Resnico sem govoril zato, ker mami govoriš po resnici. Hkrati pa tudi lažeš. Predstavljal pa sem si, da govorim po resnici zato, ker sem filozof: da prodrem globoko v srž. Predstavljal sem si, da bom napisal takšno knjigo, ki bo popolnoma enakovredna življenju. Da bom točno vse napisal tako, kot je bilo. Resnica o Problemih pa je, da je to knjiga. Imam občutek, da gre za napet roman, ki ga prebereš zato, ker te zanima, kakšen bo konec. Tako kot v romanu mora biti. In če sva že pri resnici v romanu, spomnite se Mrtvega doma Dostojevskega. V nasprotju z vsemi njegovimi knjigami je v Mrtvem domu kot temelj človeškega bivanja prisoten nič. Človeka sploh ni. Pokaže se kaznjenec, Petrov, ki pri sedemsto petdesetih udarcih umre. Zato ni nenavadno, da je Dostojevski po tistem, ko je prišel iz zapora, lahko pisal – vse. V like se je vživljal veliko bolj intenzivno kot Norman Mailer. Mislim, da je v svojih romanih prikazal nekaj tisoč ljudi. Vedel je, da jih lahko.

Nekoč sem bral Schopenhauerja in rekel mi je: če bi človek lahko začutil vse trpljenje vsega človeštva, ne bi prenesel. Zato tudi človek, ko piše knjigo, ko piše vse, tega ne zmore. Do nekje pa le pride. Kar dobro se pogovarjava, ne? (smeh) Zdaj tudi vem, da je dobro molčati. Čedalje večkrat se mi zgodi, da vidim, da je dobro molčati …

Zato ker je dobro. Za dihanje je dobro (smeh).

Ničesar ni več moč ovrednotiti brez številk. Od vedno sem bil mahnjen na črke. Vse so mi pričarale. Ampak ravno prek njih sem opazil, da uporabljam številke. Če je bilo kaj na papirju in ni bilo označeno s številkami, nisem vedel, kam spada … (tišina) Pisateljem so pomembne črke, znanstvenikom pa številke. Vmes, tu in tam, uporabijo tudi kakšno črko …

(krohot) Ja, ampak potem naredijo raketo. In ta raketa danes leti na Luno in na Mars. In tako naprej.

Tragičnost usode bi lahko primerjal z nekim generalom JNA. Njegovi otroci so ga verjetno vrgli iz stanovanja in vtaknili v norišnico. Ni bil videti nor, ampak bil je tiho. Nič ni govoril. Kar naprej je hodil gor in dol. Vsi vojaki so se ponujali, da bi ga vodili. Oboževali so ga, on pa je strmel kot kakšen kapitan Nemo na potapljajoči se podmornici v samo njemu znane daljave. Nismo vedeli, ali je v njegovih očeh tragika človeške usode ali pa je že povsem odplaval …

Brez norčevanja iz življenja ne gre. Tudi če se iz njega norčujemo – življenje ostaja resno. Veste, to norčevanje je v resnici tragično.

Haška sem najprej prebral. Potem sem bil tudi jaz tako kot dobri vojak Švejk v norišnici. Hašek je tako kot v nekaj primerih Mailer pisal vojaške romane. Takšnemu čtivu se verjetno smejejo res samo vojaki. Ženskam se verjetno zdi grozen …

(smeh) No, vidite. Super.

(tišina) Potem je tu Kafka, ki je najboljši, ko je zaljubljen. Čeprav ni tako zaljubljen kot Franz Kafka v svojih romanih. Albert Camus je bil golman. In tudi jaz sem bil ob koncu svoje nogometne kariere golman. To, da je bil tudi Camus nogometni vratar, mi je bilo v veliko olajšanje. Igral je v prvi ali v drugi alžirski ligi. Jean Paul Sartre pa je bil, no, njegov Roquetin je bil v Gnusu v tistem mestu sam. Tudi jaz sem si vedno želel, da bi bil kje sam in pisal.

Izpovedal sem ljubezen, kolikor mi je dopuščala cenzura, ki jo je ljubezen sama velevala.

Mislim, da je to, kar sem naredil na filmu oziroma v gledališču, čisto dovolj.

Vem za dobre pisce, Jan Cvitkovič, Mitja Okorn …

Primojdunaj, ne spomnim se, da bi na Bitefu in MESS-u dobil kakšno nagrado.

Lahko bi rekel, da so te tri drame nekakšni moji Glembajevi. Všeč mi je dramatika, pri kateri gre zares. To pa pomeni, da ima dramatik rad to, kar počne: piše. V teatru pravzaprav nima kaj početi. Razen da gre tja iz veselja oziroma da plača davek igralcu, takrat ko gre sam na oder. Takrat šele vidi, da pomeni pisati to, da doma udobno sediš in pišeš. Nekaj čisto drugega pa je, ko na odru krvav pot potiš.

Ta drama še ni izšla. Lahko povem samo to, da se dogaja na novo leto 1968/69.

Prvič, ko sem videl, da so me označili za ludista, sem šel brskat po slovarju tujk. Našel sem izraz ludit. Šlo je za brate Ludit iz Irske iz časa industrijske revolucije, ki so zaradi množičnega odpuščanja delavcev začeli razbijati stroje … Potem je tu še Hesse, ki si je v knjigi Igra steklenih biserov izmislil junaka, magistra Ludija … Zgodbo poznajo vsi. Pri mojih romanih pa je šlo, kot ste sami ugotovili, vedno zares. Toda bil sem vesel, da so mi takrat sploh dali kakršno koli oznako. Pa čeprav ludist. Spomnim pa se tudi, ko je izšel moj Grein Vaun, da ga je nekdo označil za »deckaja literaturo«.

Seveda. Takrat je bil v Beogradu moj Bog Bobek. Stjepan Bobek. Številka 9 pri Partizanu. Prebral sem Maradonovo knjigo.

(dolg vzdih) Izberem akcijo Maradone na svetovnem prvenstvu proti Nemčiji leta 1986. Pri rezultatu 2:2 je podal eno izmed tistih svojih podaj. Zato sem občudoval Bobeka, Peleja. Občudoval sem igralce z inteligenco, intuicijo, tiste, ki znajo podati žogo, ki vedo, da je smisel nogometa podaja soigralcu. Sam pa sem bil bukov golgeter. Zapičen sem bil samo v to, da dam gol. Kar pa je tudi v redu. Nimaš kaj.

Na koncu sem bil golman. In ko ocenjujem vse tri položaje – najprej sem bil centerfor, potem desni bek, in na koncu še golman –, se mi zdi, da sem bil še najboljši kot golman. Morda sem bil malce premajhen …

Človek se ne more poistovetiti s svojim poklicem. Ta trenutek se pogovarjam z vami. Pisatelj pa sem samo takrat, ko vzamem kemični svinčnik in pišem. Poleg tega sem takrat sam. Tako kot zdaj imam poleg sebe skodelico čaja in cigarete. Zapišem: »Franc je hodil skozi meter in pol globok sneg.« Tako kot se pisatelju redno dogaja, v srečnem trenutku popolnoma verjeti in videti nadaljevanje, zapisati drugo, tretjo, četrto vrstico … to pomeni, da tako naivno verjameš v nekaj, kar ni res … Takrat ti lahko samo še Bog pomaga.

Občutek imam, da kar jaz. Verjetno zato, ker se dobro počutim in sem vesel. Čeprav bi bil, čeprav zagrenjen, to spet jaz. V isti podobi.

Gre za lepo Nietzschejevo triado, kot ji je sam rekel: otrok, lev, kamela. To je človek v celoti. Igriv kot otrok, srčen kot lev in potrpežljiv kot kamela. Ko sem to prvič prebral, sem si zadevo z otrokom in levom kar lepo predstavljal. Kamela s svojo potrpežljivostjo pa mi je šla na živce. Zdaj razumem tudi kamelo (smeh).

Ja, zdaj sem se spomnil na Andrića. On je mislil nekaj podobnega. V njegovi Travniški kroniki je čisti šargan. Napisati knjigo, v kateri nič ne govoriš o sebi, temveč pišeš o nekem avstrijskem in francoskem veleposlaniku v Travniku. Andrić je hodil po knjižnicah. Sam tega ne morem. Sem bolj tip Jacka Londona. Njegovega Martina Edna. Tudi ko je prišel v svet visoke literature, je še vedno bil mornar. Razumel sem njegovo razočaranje.

Hotel sem pisati o stvareh takšne, kot so bile. Zato sem moral upoštevati pogovore iz takšnih lokalov, v kakršnem zdaj sediva. Upošteval sem pogovore, v katerih izpuščamo črke. Na internetu sem zasledil šifre P2P in podobno. Vse to nekaj pomeni. Podobno počnemo tudi v vsakdanjem pogovoru, zato da stvari tečejo hitreje. To sem skušal prenesti v literaturo. To je pravi akademizem. Tu se kaže pamet. Hkrati pa se pokaže tudi, kar mora ostati prikrito. Ravno tisto, kar je v pogovorih prikrito: stvari, zaradi česar bivamo, stvari, zaradi katerih preklinjamo in jih včasih tudi s kakšnim poudarkom uspešnosti povemo. Žargon se spreminja, knjižni jezik pa večinoma ostaja nespremenjen. Knjižni jezik uporabljamo zakonito, onega drugega pač ne …

(dolga tišina) Hotel sem premisliti, po kateri črki, pa sta mi na misel padli samo dve, e in f.

(smeh) Točno. V baru Effe sva. Na vsako vprašanje pa človek tudi ne zna odgovoriti.

Gre za citat iz Knjige premen … (Pogovor prekine mimoidoči: »Eno vprašanje, iščem pomoč za svoje otroke.« Emil Filipčič: »Trenutno pa ne moreva, se pogovarjava.«) No, to je bila zdaj Knjiga premen in misli, ki je vse spremenila … Navedeš citat, razmišljaš pa čisto nekaj drugega … (Mimoidoči: »Daj eno cigareto, prosim.« Mu jo dava.)

Meni pa to, da je vzel cigareto. To z izkaznico je bil samo trik z verodostojnostjo. Hotel je cigareto ali nekaj denarja. Ne vem, ali je kaj s temi otroki …

(smeh) Prav zdaj, ko so izšli Problemi, sem spet dobil občutek, da je pisanje, knjiga prevozno sredstvo k duhovnemu napredku. Književnost, ki me je začarala, mi je često dajala misliti, da sem kot Don Kihot. Da sem vedno isti. Ampak na koncu knjige vidimo, da je umrl pri petdesetih. Kar pomeni, da je bil odčaran. Še na smrtni postelji so ga toliko gnjavili, da je priznal, da ni bilo nič res … Dokler sem bil mlad, mi konec Don Kihota ni bil všeč. Zdelo se mi je škoda, da je priznal, da nič ni res. Zdaj ga vedno bolj razumem.

Predstavljajte si, da takole sedite in vas zagrabi, da bi nekaj napisali. In če se se vrneva k triadi otrok, lev, kamela. Prva dva elementa morata biti neprenehoma navzoča: lev razjarjeno prileti zato, da bo vse tako, kot nekje v pismih zapiše Franz Kafka: »Jučer gozba – deset stranica, a danas mršava jedna.« Se spomnite njegove črtice o jazbecu? Ždi v svoji votlini, lepo se ima, a vsake toliko ga zapopade hrepenenje, da bi šel ven. In ko gre ven, se mu meša od veselja. Toda od prežeče nevarnosti in zbeganosti si prizna, da si želi svoje votline. In gre spet nazaj noter.

To je pa lepota Ljubljane. V njej bi bilo moč posneti Baskervillskega psa. Še posebno v časih, ko je bila Ljubljana popolnoma meglena. Tako kot v filmih o londonskem Sohu in Jacku Razparaču. Preden so zgradili vse te obvoznice, je bilo res vse megleno … in po Ljubljani je hodil neki morilec, ki je moril na Erjavčevi. Ženske so prestrašene hodile okrog v tej ljubljanski megli, tako da sem jim jaz že od daleč govoril: »Nisem, nisem jaz …« (krohot)

Kar gre. Igram s sinom pa še z dvema soigralcema. Počasi bom toliko napredoval, da se bom prijavil v kakšno ligo.

Wilander je odličen komentator Roland Garrosa na Eurosportu. Sicer pa je bil prvi igralec, zaradi katerega sem sploh opazil tenis, Rod Laver. Igral je tako, kot da bi popolnoma obvladal geometrijo: znal je povezovati lopar, žogico in tiste črte. Matematično je premagoval nasprotnike. Nasprotnika je spravljal v takšen položaj, da ni zmogel dobro vrniti žogice, ali je šla v mrežo oziroma čez linijo …

Točno tako. Res je bil dober.

V Beogradu sem kot otrok videl Boga na nebu, tega fuzbalerja, kot ste prej omenili. Kasneje pa sem nenadoma začutil potrebo, da preberem te knjige, Sveto pismo – od prve do zadnje črke –, in morda je to tista črka, po kateri živi Emil Filipčič, in nato še Koran. Tako kot je koga pritegnila Indija, je mene pritegnil islam. Z ženo sva se šla poročit v Sarajevo. Z žensko intuicijo je vedela, da iz tega ne bo nič. V džamiji sem z verniki molil tri dni zapored. Nisem pa vprašal imama, ki je vodil molitev, kako naj se poročim. Nisem pa ga vprašal zato, ker mi je verjetno v teh 72 urah postalo jasno, da gre za popolnoma drugačno kulturo, da sicer nekaj poskušam, ampak … Da bom moral nazaj v Slovenijo in se poročiti civilno. Molil pa sem v Ljubljani velikokrat. Demonstrativno. Kar pred spomenikom ilegalcev oziroma za njim.

Rekel bi, da se mu je že v preteklosti to posrečilo.

Zelo na debelo. Že v tisti knjigi Grein Vaun. Bil je sit in debel. Takšen, kakršen bik mora biti.

Tales. »Najlepše je dobiti, kar si želiš,« pravi Sovretov prevod, če se prav spomnim. Lepa misel, ki se je ujemala z vsemi mojimi knjigami. Ko sem po dvajsetih letih znova prebral svojo tretjo knjigo, Ervin Kralj, sem videl, da sem že tam zapisal, »da čitam želje s tremi glavami«: kot filmski igralec, dramatik in pisatelj. In spet sva pri številkah; ves čas sem razmišljal, kako bi s tem zaslužil. Takrat pa je veljal kult dela in jaz kot svobodni umetnik in kasnejši samostojni kulturni delavec sem ugotovil, da me kljub temu mnogi imajo za brezdelneža … S številkami vedno ustavljamo črke. Spomnim se Descartesa, ki je rekel, da je človek, ki se ukvarja z matematiko, žalosten človek. Ne vem, ali to drži. Zagotovo pa zdaj vem, kaj se mi je zdelo pri filmu Odiseja 2001 vedno tako privlačno: oba junaka sta bila vedno tako hladna, ker sta kar naprej nekaj računala. Oddaljeno. Računala sta položaj ladje in drug drugega. Sicer pa sta bila kar naprej pri miru.

To je človek. In njegov srd.

Ima talent za to. Zgodilo se mi je, da sem enkrat, ko že nisem bil več pri Radiu Ga ga, prižgal radio in naenkrat zaslišal samega sebe. Pomislil sem, da je predvajal kakšen starejši posnetek. Pa ga ni.

No, ja … Najbolj se mi zdi zanimivo, da sem delal osem ur. Osem ur sem govoril. Danes tega ni več. Je kdo na radiu, ki zmore govoriti osem ur? Težko. Velikokrat je bil to zame pravi podvig.

Fascinantno se mi zdi, ko srečam ljudi in mi rečejo, kako lepe spomine imajo na Butnskalo. To so bili srečni trenutki, ko se je vsa družina zbrala pred radijskim sprejemnikom – predvajal jo je Radio Študent – in vsi so držali skupaj. Ni bilo nikakršnih prepirov. Vsi so bili na isti strani.

Harmonija. V nekem trenutku v knjigi se Kirk vpraša, zakaj da je prišel s kmetov v Ljubljano. In si odgovori: zato ker nočem harmonije, ampak probleme.

Ko sem živel na kmetih, se mi je v kakšni zimski noči zazdelo, da je svet lepota. Čeprav je bilo mraz in so stopinje na Bloški planoti padle na minus štirinajst. Ampak svet se je zdel dobrina. Da je lepo. Toda takrat človeka zagrabi hrepenenje, da bi bil ob njem še nekdo. Predstavljam si, da si je tudi Adam na začetku želel, da bi bila poleg tudi Eva. Ko je sam hodil naokrog, je bilo vse v redu, ampak nekaj mu je manjkalo …

Ne. Gre pa človek samo naprej. •