Zvezda danes mednarodno priznanega grafičnega oblikovalca je začela vzhajati v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je pri hrvaški in širši jugoslovanski javnosti vzbudil val zanimanja za strip in ilustracijo. Za njegovo risbo in oblikovanje je vseskozi značilno komentiranje med vrsticami. Ideje, ki se profilirajo skozi ilustracijo, že na prvi pogled nosijo sporočila z jasnim pomenom, v ozadju pa se za pazljivega bralca razkrivajo nove, subtilnejše zgodbe. Njegovi projekti praviloma odstopajo od vsakodnevnih, stereotipnih rešitev, imajo zelo direktna, a nikakor ne banalna sporočila in celovito identiteto.
Leta 1986 je zapustil Jugoslavijo in se preselil v Ameriko, kjer se je hitro uveljavil kot ilustrator, osredotočen predvsem na aktualnopolitične teme. Delal je kot umetniški direktor revije Time International in Op-ed strani New York Timesa, njegova dela pa so bralce večkrat šokirala z naslovnic omenjenih časopisov. Danes je lastnik Mirko Ilić corp. studia za grafično oblikovanje, 3D računalniško grafiko in filmske špice. Mirko Ilić je tudi (so)avtor vrste knjig s področja oblikovanja. Še vedno je prepričan, da je socialna kritika tajna misija oblikovanja. »Osnovna naloga političnega ilustratorja je, da se posmehuje politiki. Ne glede na predznak je vsaka oblast enako skorumpirana.«
V Ljubljano ga je z Reke – kjer je od reškega župana za svoje delo prejel posebno priznanje – pripeljal hrvaški glasbenik Damir Urban. »Vprašal me je, ali bi mu oblikoval njegov novi cede. Ker mi je všeč to, kar počne, sem privolil,« pove, ko sedeva v lokal v središču Ljubljane. Še isti večer je na povabilo Emzina odprl razstavo Miltona Glaserja, legende ameriškega oblikovanja in njegovega prijatelja. Njegova hrvaščina je še vedno zagrebški dialekt. »Upam, da se ne bova pogovarjala samo o oblikovanju. Hej, kaj pa če naredim jaz intervju z vami?« je še pred začetkom začel s provokacijami. Njegovih opazk, duhovitih lucidnih prebliskov, pospremljenih z dolgim smehom, nadaljno uro in pol ni in ni hotelo biti konec.
Še vedno poslušate skupino Shonen Knife?
(smeh) Ne, ne, to je bilo pred sto leti. Te Japonke so bolj slabo igrale, toda njihova glasba je za tisti čas zvenela precej entuziastično. Približno tako, kot če bi se danes pet trinajstletnikov odločilo igrati pank. Seveda je to veliko bolje, kot če bi se pank šli petdesetletniki. Sicer pa zadnja leta ne delam več tako rigorozne selekcije, ko gre za glasbo. Všeč mi je Momus ...
... je to tisti vsestranski umetnik, ki med drugim poje tudi o HTML-ju?
Ja, pa še o marsičem. Kupil sem si zadnjo ploščo skupine Interpol, pa Boba Dylana ... Glede glasbe sem sila enostaven: mora biti sentimentalna ali pa pametna.
Koliko se strinjate z Glaserjevo trditvijo, da je umetnost delo?
Popolnoma. Globoko verjamem v lenobo, čisto zares sem prepričan, da je treba veliko misliti in malo delati. Čeprav veliko misliti po mojem pomeni tudi veliko delati. V Gladwellovi knjigi Prelomna točka (The Tipping Point) je govor o tem, da če hočeš v nečem postati vsaj približno dober, moraš za to trdo delati deset tisoč ur, kar znese približno pet let. In to drži. Resda nekateri s tem začnejo precej zgodaj, zato se zdi, da postanejo uspešni zelo mladi. Če v nekaj ne vložiš določene količine časa in truda, tudi presežka ne bo.
(Prekine pogovor in začne kazati modrice na nadlahtju. Dan pred tem, preden se je odpravil v Slovenijo, je njegov biro zaradi okvare na vodni inštalaciji zalila voda: »Premikal sem mize in pohištvo in reševal, kar se je rešiti dalo. In potem ... In potem sem šel nadstropje nižje, pod menoj ima pisarno Milton Glaser. Skozi luknje električne napeljave na stropu je začelo kapljati na njegove plakate, na računalnike ... Groza! Se opravičujem, misli so mi ušle v New York, ker vem, da me ob vrnitvi domov čaka ogromno dela.«)
Milton Glaser, saj vem, da boste zdaj rekli, da to ni relevantno, toda Glaser ima več denarja kot vsi slovenski oblikovalci skupaj. Pa je najbolj prijazno bitje na svetu! Ni šminker, ne dela se važnega ... Lahko bi imel na desetine hiš po vsem svetu, pa ga to enostavno ne zanima. Vsak dan pride v službo. Njemu ni treba na ničemer in nikomur zdraviti kompleksov.
Glaser je od vsega začetka, tudi zaradi bolezni v otroštvu, zavezan introspekciji, skromnosti, vi pa ste, vsaj zdi se tako, ubrali drugačno pot.
Ha, ha. Seveda, jaz sem zadnji, ki bi lahko rekel, da moraš biti zato, da uspeš, skromen. Lahko si skromen zasebno, da z neko skromnostjo gledaš na svoje minulo delo, da se nikoli ne zadovoljiš s tem, kar si naredil. Toda navzven je treba kazati samozavest! Ko je situacija malo bolj konfliktna, politično ali finančno, mora človek, da preživi, pokazati svojo ambicioznost. Če se človek ne ceni sam, ga tudi drugi ne bodo cenili. Na žalost pa je tako, da znajo nekateri svojo vrednost pokazati samo z aroganco. Zelo pogosto zaradi tega slabši oblikovalci svoje izdelke prodajo bolje kot tisti, ki so v resnici boljši. Tisti skromnejši bodo namreč vse življenje mislili, da mora njihovo delo govoriti namesto njih.
Pogosto poudarjate, da se oblikovalci v svojem poslu ne znajo obnašati. Kaj naj torej storijo, ko, iščoč novih priložnosti, s predstavitveno mapo vkorakajo v pisarno?
Odvisno od tega, kdo jih tam čaka. Ljudje, oblikovalci pa še posebej pogosto pozabljajo na eno stvar: govorico telesa. Pomislite na zmenek: pridete v lokal in petinosemdeset odstotkov informacij o moškem, s katerim ste se dogovorili, boste prejeli v nekaj prvih sekundah. Vse vam bo jasno. Na festivalu Magdalena se je zgodilo nekaj, hm, zelo zanimivega: mladi oblikovalci so hoteli dajati vtis, kako posebni in enkratni da so ... In najprej sem opazil, hudiča, saj so vsi enako oblečeni.
Kako?
Kratke zelene hlače, najverjetneje s tistimi ogromnimi žepi ob straneh, in mikice z idiotskimi otroškimi ilustracijami ali črkami. Teniske na nogah. Kot da bi gledal vojake. V resnici pa si je vsak od njih mislil, da je nekaj posebnega. Biti nekaj posebnega ne morejo odražati s tem, kar piše na njihovih majicah, temveč s tem, kako bodo odprli vrata, kako vstopili in se bodo usedli za mizo. Gre za nekaj, česar se je, seveda če si tega le želiš, mogoče priučiti ...
Mislite, da je smiselno gojiti vrlino hipnega podajanja vrednostnih sodb o drugih?
Ja, imate prav, zelo hitro pridem do zaključkov o vsem in vseh. Včasih se zmotim. Ampak tako mi je lažje. Včasih plačam ceno za to, a tako je. To, da se zanašam na svoj instinkt, mi daje – morda lažen – občutek, da sem v mislih svoboden.
Nosite Prado?
Včasih. Moj najljubši par Pradinih čevljev je razpadel pred mesecem dni. Ker hodim sorazmerno pravilno, jih počasi obrabim in isti par lahko nosim tudi po deset let.
Zanimivo, da vam je všeč Prada. Pričakovati bi bilo, da boste segli po kreacijah Martina Margiele. Miuccia Prada je vendar ena tistih, ki se na modni brvi pojavi v ogromnih mamastih belih srajcah. Zdi se, da ne živi tako moderno, kot to sporoča skozi svoje kolekcije ...
Ne vem, če poznate pregovor: »Zakaj si pes liže jajca ...«
Poznam: »Zato, ker si jih lahko.«
Bilo bi smešno, da se Prada na pisti pojavi oblečena tako kot njeni modeli. Si pač to lahko privošči. Na sebi lahko nosi samo svoje življenje. Ampak ne šminkira, drugače od Versacejeve.
Rekli ste, da je Milton za vas očetovska figura in da ste hkrati ljubosumni nanj, ker počne vse te čudovite stvari. Delno zato, ker jih vi ne morete, oziroma zato, ker za ustvarjalnost od nekdaj potrebujete odpor proti nečemu.
Človek, ki živi dovolj dolgo in je relativno uspešen, ustvari relativno velik krog prijateljev, s katerimi se dobro razume. Kot ste videli v filmu To Inform&Delight, Milton Glaser ob neki priložnosti za mizo sedi z eminentno gospo Shirley, rektorico Stone Brook University. Poznata se že dvajset let. In ona mu reče, v redu, naredil si male risbe, prinesi jih, Milton. Njemu ni treba za nič prosjačiti. Ampak to je Milton Glaser! Jaz pa se moram vsak dan znova dokazovati. Vsak dan znova moram najprej »izumiti toplo vodo«, šele potem lahko začnem »graditi hišo«. V ZDA od oblikovalca pričakujejo vse. In če ta na sceni manjka samo mesec ali dva, ga pozabijo ... Začeti mora znova. V enem do dnevnih časopisov se je v dvajsetih letih, kolikor sodelujem z njimi, na mestu kreativnega direktorja zamenjalo osemnajst ljudi. In vsakega novega prišleka sem moral prepričati, da sem dober. Mirko Ilić gor, Mirko Ilić dol ... Miltonu tega zagotovo ni bilo treba početi. Verjetno tudi zato, ker nikoli ni zamenjal svoje družbe. Jaz pa to nenehno počnem.
Če boste imeli srečo, se boste tako lepo postarali kot on. A lepa starost je odvisna od tega, kako modro živiš pred tem, kajne?
(smeh) Morda. Vem, da bova oba umrla med delom. S to razliko, da bo on z glavo butnil na delovno mizo, jaz pa s čelom na tipkovnico. Upam, da se mi bo na čelu odtisnilo zaporedje pravih črk, recimo f-u-c-k o-f-f, in bodo ljudje potem s stisnjenimi ustnicami zmajevali z glavami, češ, poglejte, še v zadnji uri se je potrudil, da je zasnoval žalitev za nas ...
Milton Glaser je o vas rekel, da ste oblikovalec, ki riše, in ilustrator, ki misli. Je to razumeti kot poklon?
Ja in ne. Svoje risarske pomanjkljivosti poskušam nadomestiti z dobrimi idejami. Veliko ljudi riše bolje od mene. Moj sošolec je bil Igor Kordej in že takrat mi je bilo jasno, da me v risanju prekaša. Rekel sem si, v redu, boljši je. Ampak jaz pa lahko naredim kaj bolj pametnega, bolj duhovitega ... Če bi bil tako dober v risanju, ne bi nikoli prenehal z njim in se ne bi, tako kot Milton, nikoli dotaknil računalnika. V vse, kar počnem, hočem vnesti inteligenco. Na njujorški šoli za vizualno umetnost predavam podiplomski študij, predmet ilustracija, in ti šestindvajsetletniki so izjemni. Pred dvema letoma se je vpisala tudi gospa, stara petinpetdeset let. Kasneje sem izvedel, da je mama režiserja Spika Jonzeja. Vse življenje je bila gospodinja in skrbela za otroke, in ko je vse spravila h kruhu, se je odločila, da se bo vrnila k svoji prvi ljubezni – risanju.
Glaser pravi, da se človek zaveda sveta šele, ko prime v roke svinčnik in ga nariše ...
Znate risati?
Ne. Znam pa narisati raco v letu.
Ho, ho, to pomeni, da vas v otroštvu, ko je šlo za risanje, niso dovolj hvalili, sicer bi bili danes dobri v tem. Samo za to gre.
Vaša mama je, ko ste kot otrok na tla z njeno šiviljsko kredo narisali dedka Mraza, risbo pokrila s preprogo in jo zvečer pokazala vašemu očetu. Prepoznala je vaš talent in postali ste Mirko Ilić ...
Želel bi si, da bi več ljudi moje ilustracije pokrivalo s preprogo. Risanja se je mogoče naučiti. In spet sva pri tistih deset tisočih urah. Vi ste risali samo tisoč ur. Zato je, na primer, Igor Kordej tako dober. Poznam veliko umetnikov, ki so se odločili, da bodo narisali svoje mame. Umetniki imajo radi portrete svojih mam. Kot so mi kasneje povedali, so šele ob portretiranju prvič zares pogledali obraze mater. Če bi hotel posameznik pri sebi videti vsak detajl obraza, vsako malo gubo, bi morali pred ogledalom stati nekaj ur, pri opazovanju drugih še več. Torej če bi hotel videti podrobnosti obraza na maminem obrazu, bi jo moral gledati od tri do pet ur. Šele takrat bi jo zares videl. V risanju je nekaj budističnega. Ko rišem, prosto ali po modelu, doživljam popolno resničnost. Ko nekoga gledate v obraz in ga rišete na papir, ne razmišljate, joj, včeraj sem pozabil kupiti kruh, žena je bila tečna ... Ste v resničnosti sami. Toda osnovni konflikt pri risanju je ta, da roka ne posluša možganov.
Možgani in roka se morajo združiti v poskusu razumevanja, kaj je resnično?
Da. In tukaj nastopi bistveni element: praksa. Primerom, ko se zgodi popolna sinhronizacija možganov, roke in veščine, ki jo prinese praksa, rečemo Leonardo Da Vinci, Rembrandt ...
Kako je s tem pri vas?
Mislim, da imajo moje ilustracije drugačen namen ... So kot svetlobni raketni signal, izstreljen v nebo. Nekaj trenutkov je vse osvetljeno in imate občutek, da vse razumete. Potem pa je spet tema. To naredijo moje ilustracije. Ko pridem do ideje, sem skoraj na cilju. Težava nastane, kot rad rečem, ker moja roka ni tako prožna kot moji možgani, tisk ni tako dober kot moja roka – in tudi denar nikoli ni dovolj dober. (smeh)
Tisti, ki so videli vašo naslovnico revije Time International iz junija leta 1990 o kanadskem frankofonsko-anglosaksonskem sporu, kanadske zastave nikoli več ne bodo gledali enako ...
S to politično ilustracijo sem povzročil mali škandal. Dosegel pa sem, da pod njo ni bilo podpisa, ker bi moral, glede na naravo spora, biti v angleščini ali v francoščini in uredniki so popustili ... To je bila prva naslovnica v zgodovini Tima, na kateri ni bilo naslova. Povedal vam bom še en trik: če hočete kaj na vsak način spraviti v časopis, oddajte urednikom izdelek zelo pozno. Ne bodo imeli časa razmišljati in obveljala bo vaša. Kanadčani so mi sicer pisali grda pisma, pritožbe ... Bistveno je, da lahko z ilustracijo ljudem spremenim percepcijo. Verjetno so že mnogi ugotovili, da je mogoče iz kanadske zastave izrisati dva profila, samo da tega niso nikjer objavili. Ta naslovnica je dokaz, da v risanju nisem dober. Len sem. Obenem pa je tudi dokaz, da lahko z dvema, tremi potezami nekaj narišeš, pobašeš denar in vse je ok.
Dejan Kršić je zapisal, da je odličnost vaših ilustracij v tem, da so kot metafore sanj. Veliko nadrealizma je v njih. Ste do idej vedno prihajali trezni?
No, ne kadim marihuane. In tudi drogiram se ne. Drži, pri meni je veliko nadrealizma. Všeč mi je združevanje podob ribe in ženske, ure in očesa ... Soočanje kontrastov mi omogoča, da iz združevanja elementov ustvarim nov pomen. To je zelo enostavno.
Mislite?
Zagotovo. Katerikoli tekst bi midva zdajle prebrala, bi v njem našli več pomenov, prevedeno v jezik oblikovalcev, simbolov. Treba je samo izbrati dva od njih, jih združiti in zgodilo se bo nekaj nenavadnega. Ljudje te simbole prepoznajo, ne znajo pa jih vizualizirati. Zato so tako presenečeni, ko oblikovalci ponudijo malce drugačno kombinacijo.
Se vam tudi zaradi tega zdi neumnost fascinantna?
Seveda. Pogosto ljudje, ko vidijo moje ilustracije, rečejo, joj, pa kako mu je to padlo na pamet?! Neumnost tako silovito združuje stvari, da težko sledim. Mi vsi smo marsovci ... (smeh) Neumnost lahko poveže tudi – in zdaj vem, da bodo mnogi užaljeni – grm in ogenj v glas božji! In kaj je ta glas božji?! Zakaj bog zažiga grme? Prosim, če mi razložite. Zakaj raje ne čisti počitniških hišk?
Precej vaših ilustracij temelji na manipulaciji dveh povsem navadnih elementov iz vsakdanjega življenja, ki ste jih nenavadno povezali v nov kontekst.
Ja, in to ni tako težko, sploh če ste v tem izurjeni. Vidite, dogaja se, da ljudje pripisujejo grafičnemu oblikovanju prevelik pomen.
Imate do njega zadržke?
Seveda danes ne moremo več brez njega. Ampak oblikovanje, še posebej grafično, je res precenjeno, zlasti v Sloveniji. Imam občutek, da je to, poleg predsedniških funkcij, najbolj zanimiv in prestižen poklic. Kako se samo obnašajo (z znižanim glasom zatrese z rameni in v slovenščini pove): »Jaz sem oblikovalec.« Kot da je to najpomembnejša reč na svetu ...
Tudi včeraj, med predavanjem, ste se norčevali iz njih ...
No, malo sem se pohecal. Ampak veste, zakaj? Zato, ker se je v teh majhnih državah pozabilo na alternativo. Mainstream je edina prava stvar. Tudi študenti tako mislijo. Radi bi delali logotipe za znana in uspešna podjetja, dobivali nagrade ... Edini razlog za razstavo del Miltona Glaserja je bil, da mladi vidijo, da je alternativa mogoča. In gospod šteje osemdeset let! Milton Glaser ali Mirko Ilić nista nujno najboljša alternativa, toda alternativa med korporativnim oblikovanjem in tem, kar počneva midva in še mnogi drugi, mora biti ... Ni samo ene poti. To je težava današnjih oblikovalcev.
Kakšna se vam zdi Ljubljana?
Ko smo z avtom prihajali v Ljubljano, sem skoraj umrl od smeha! Na eni od vpadnic v mesto sem videl plakat skupine Prljavo kazalište s tistim mojim narisanim jezikom izpred trideset let. Še vedno deluje! Nekaj vam bom povedal o tem jeziku: založba, ki je izdajala njihovo glasbo, je z mano podpisala pogodbo, da lahko uporabi ta rdeč jezik samo za ilustracijo plošč. Vsa ta leta, ko so uporabljali jezik za promocijske namene, me nikoli niso poklicali in vprašali za dovoljenje ... Nihče se ni potrudil dvigniti telefonske slušalke in vprašati glede avtorskih pravic. V redu, nič ne bom storil glede tega, ker bi s tem popljuval ves tedanji čas. Simpatično pa se mi zdi, da so ti isti nekdanji pankerji postali korporacija, ki proizvaja denar na naivnosti panka.
Še vedno promptno spremljate zunanjo politiko?
Tudi notranjo ... Zanima me, kaj mi delajo. In kaj delajo njim. Zanima me ameriška politika. Vse, kar se dogaja v svetu, je samo odmev na to, kar se dogaja v ZDA.
Bili ste eden tistih, ki so darovali denar za predvolilno kampanijo Baracka Obame in bili povabljeni na inavguracijo.
Hm, ne boste me dobili ... Sem že kritičen do njega. Obama je za zdaj zadovoljil množice. Gre za to, kako visoke principe ima politik na začetku in kako nizko pade.
Od principov človek lahko umre ...
(smeh) Obama je že naredil nekaj napak, za moj okus kar preveč.
Kaj menite o naslovni ilustraciji Obame posebne številke Tima, na kateri so hoteli posnemati tisto JFK-ja iz šestdesetih?
Neposrečena je. Sicer pa, veste, ilustracije niso tako pomembne. Želel bi si, da bi imeli predsednika/predsednico, za katerega ne bi vedeli, kakšen je videti. Da ne bi vedeli, kakšno telo in obraz ima. Pomembno bi bilo samo to, kaj piše na papirju, na katerega se podpiše. Ilustracije, ki ste jih omenili, so samo slab tračarski vpliv angleškega kiča. Vse življenje živimo življenja drugih. V Mariboru sem videl tiste kretene, nogometne navijače. Oni živijo tuja življenja. Mislim, da ne bi smeli gledati tekem. Igrati bi jih morali! Ne bi smeli gledati porničev, delati bi jih morali! To so vsi ti facebooki, twitterji ...
Smo torej bolj povezani s svetom, ko rišemo s palico po pesku ali ko klikamo na Facebooku?
Absolutno! Čeprav me je nekdo dal na Facebook, ampak v redu, ni mi mar ...
Veliko delate pro bono; med njimi za Gay Parade, Auschwitz Jewish Center, društva, ki se borijo proti mučenju živali ...
Ti projekti mi veliko pomenijo. Nisem Jud in tudi ne žival. Homoseksualci me imajo radi.
Res?
Zato, ker sem živ primer za to, da sploh ni nujno, da so vsi luštni frajerji geji. Razen zelo zelo zlobnih ljudi me nikoli nihče ni spraševal o moji spolni usmerjenosti. Zavzemam se za pravice istospolno usmerjenih. In če si straight in se zavzemaš za geje, je to čisto nekaj drugega, kot če se zanje zavzema homoseksualec. Veste, če bi vsi ti lepi homoseksualci bili heteroseksualci, mi, grdobe, sploh ne bi prišli do zmenka z žensko. Zato jih imam tako rad.
Vidite, ni vsaka preračunljivost slaba ...
(smeh) Nesreča je tudi v tem, da je kar nekaj lepih žensk lezbijk ... Ampak to je že druga zgodba. O njih se tudi manj govori. Zato, ker jih, mlade in nadarjene, takoj ko na primer postanejo javne osebnosti, označijo za seksualne simbole. Moški ob lezbijki ne more pretirano vzburiti svoje domišljije: v redu, dve ženski in on. Kaj pa potem?
Ste pozorni na to, kako je oblečena ženska, ki se vam približa?
Vedno! Sem vizualec. Pogosto se mi zdi, da nekoga, če se ne nekaj časa ne vidiva, šokiram, ker se spomnim, kaj je imel ali imela oblečeno ob prejšnjem srečanju. Imen si nikdar ne zapomnim. Svoje zagotovo opravi tudi moja disleksija. Ženske imajo veliko potrebo po tem, da pristopijo in vprašajo: se me spomnite? Ne spomnim se njihovih imen, natančno pa bom vedel, kaj je vsaka od njih imela na sebi. Vsi bi kar naprej hoteli samo eno: »Say my name, say my name.«
Vsi kar naprej hočemo, da izgovarjajo naša imena ...
Ja, jaz pa si zapomnim detajle. Pri moških in ženskah.
Vam je slovenska zastava povšeči?
Razumel sem podton tega vprašanja. Ne skrbite, Slovenija ima, kar se tiče zastave, pri sosedih močno konkurenco. Poglejte samo hrvaško šahovnico, a da ne bo pomote, nočem žaliti nikogaršnje zastave ... Veste, kaj je osnovni simbol na grbu avstro-ogrskega imperija?
Orel?
Orel z dvema glavama, ki gledata vsak v svojo smer. Zato, ker so meje imperija tako daleč vsaksebi, mora imeti dve glavi, da jih vidi. Kar se zdi nekako logično za tolikšno ozemlje, kot sta ga imela Avstro-ogrska ali carska Rusija ... Potem pa vidite, da je to tudi simbol Kosova in Albanije. Vem, zdaj bodo rekli, da je to del njihove zgodovine. Toda ne morejo se sklicevati na mir in to, kako jih ne zanima širitev meja, njihov simbol pa govori čisto nekaj drugega. Poskusite bolj pozorno analizirati državne zastave, grbe in njihove simbole, videli boste koliko sentimentalnih pozivov k boju je v njih. Hrvaška zastava je videti tako, kot bi želeli napisati hrvaško zgodovino v piktogramih: vse mora biti na njej, popis vseh družin izpred štirih stoletij. Imeli so izvrstno alternativo v izdelku oblikovalca Borisa Ljubičića, ki nikogar ne zanima, češ da je samo šahovnica njihova prava zastava. Kje pa! To je Hrvaška zastava nekaj več kot deset let. Češ da je rojena iz krvi in boja ... Se pravi, da je treba na novo zastavo čakati do naslednjega prelivanja krvi.
Menda niste preveč navdušeni tudi nad sloganom I Feel Slovenia ...
Zanj sem prvič slišal pred nekaj dnevi. In glede na to, da je bil ustvarjen pred nekaj leti z namenom, da promovira Slovenijo v svetu, svoje naloge očitno ne opravlja, ker slogan ni prodrl do Manhattna. In tudi verbalno zveni zelo bedasto: se pravi, to je tako, kot če bi jaz zdaj dal roko v vašo torbico, aha, to je gsm, aha, to je svinčnik, pa šminka, opa, zdaj pa: I Feel Slovenija! Honey, what do I feel here? Oh, that's Slovenia! Morda pa sem samo star in sarkastičen in so zaradi tega moje asociacije ob tem sloganu neprimerne. Ljudi v to, kaj naj ljudje čutijo, ne moremo prisiliti.
Verjetno je tudi utopično pričakovati, da bi kdo »čutil« Slovence, ki se med seboj nikakor ne morejo »začutiti« ...
Ha, ha. Se strinjam. Poglejte Švicarje. Njihova mala zastavica na izdelkih je zagotovilo, da smo kupili nekaj kakovostnega. Učinek te zastavice ni bil dosežen z kampanijo, temveč s kvaliteto izdelkov, pedantnostjo in natančnostjo. Švicarji bi lahko naredili dvainsedemdeset verzij belega križa na rdeči podlagi in obratno, pa ne bi delovale tako kot delujejo, če za tem simbolom ne bi nekaj stalo. Nočem, da bi me Slovenci narobe razumeli, nič nimam proti njihovi državi, toda ... Včeraj sem se po predavanju in večerji sprehajal po Ljubljani. Povem vam, nisem začutil Slovenije. Začutil pa sem prazno mesto, kjer opolnoči nikjer ne moreš spiti pijače. Verjetno bi moral iti na ljubljanski glavni trg in se začeti dreti (zapoje): I don't feel, I don't feel!!!
Kot veste, sem grafično oblikoval kar nekaj hotelov in restavracij. Pred nekaj dnevi sem se mudil v eni bolj imenitnih mariborskih restavracij. Na tako slabo postrežbo že dolgo nisem naletel: natakarjev ni bilo od nikoder, naročil sem srednje zapečen steak, prinesli so mi zelo zapečenega, skratka, vse je bilo narobe ... Hočem reči, na jedilne liste bi lastniki te restavracije lahko dali I feel, you feel, pa ne bi nič pomagalo! V Franciji po novem lastnike lokalov in restavracij, ki se neprimerno obnašajo do tujcev, kaznujejo ...
(V neposredni bližini mladenič s stolom vred silovito trešči po stopnicah in se udari v zatilje. Ostali gostje obsedijo, z Ilićem vstaneva in ponudiva pomoč ...)
To se v ZDA ne bi moglo zgoditi. Zato, ker nikdar ne bi postavili stolov v bližino stopnic, ker bi se bali, da bi jih zaradi morebitnih telesnih poškodb, če bi kateri od gostov padel, kdo tožil ... Tu pa, zato da bi do obisti izkoristili prostor, tvegajo tuja življenja. Fant bi si lahko zlomil tilnik! Če bi se to zgodilo v ZDA, bi poškodovani tožil lokal in tožbo tudi dobil. Skoraj prepričan sem, da je postavitev stolov ob stopnicah nelegalna. Veste, kaj se je temu fantu zdaj zgodilo? He felt Slovenia! Začutil je Slovenijo. To so te majhne tehnične težave ...
(Začne listati Delo in Sobotno prilogo.)
Delo je imelo vedno zelo dobre grafične oblikovalce. Ima dobro tipografijo, strani dihajo ... (lista SP) V redu, v redu ... Zelo dramatična fotografija, toda želel bi si podpisa pod njo. Čeprav se strinjam, brez podpisov so fotografije lepše.
Milton pravi, da slogu ne gre zaupati in da je absurd, če so mu oblikovalci zvesti, ker da si njihove zvestobe ne zasluži...
Se strinjam. Rekel je tudi, da je to težava predvsem starejših profesionalnih oblikovalcev, ker področje, na katerem delujemo, bolj kot karkoli drugega poganja ekonomski premislek. Rečeno po Marxu, spremembe v slogu so običajno povezane z ekonomskimi dejavniki.
Sebe ste upodabljali že na začetku, v stripih, kasneje tudi v družbenokritičnih ilustracijah ... Kako je s tem danes?
Še vedno je tako! Že Leonardo je rekel, da samo slabi umetniki rišejo sebe. A opazili ste, da vedno nastopam kot negativec. Punce gredo raje z delikventi ...
Basist skupine Rage Against the Machine ima na hrbtu vtetoviran vaš portret, ki ste ga leta 1992 z naslovom Rising sun – Is Japan Really Out to Get us? narisali za NYT Book Review. Vsakokrat ko dvigne roko, se dvigne tudi vaša obrv ...
To je bil res hec. Opremil sem nekaj njihovih cedejev, ampak nikoli se nismo srečali. Zato mu tudi nikoli nisem mogel zaračunati avtorskih pravic, čeprav bi mu jih moral vsakokrat, ko je na odru slekel majico. Obenem pa mi godi, da me vsakokrat, ko gre z žensko v posteljo, vzame s seboj ...
Pred leti ste za razstavo v Parizu pripravili ciklus ilustracij z naslovom Seks in laži. Glede na to, da so bile od nekdaj vaše asociacije na glavno francosko mesto seks, hrana in umetnost, ste se odločili za seks in umetnost. Od kod laži?
Seks in laži so neizogibno povezani. Ilustracije sem delal v računalniškem 3D programu maya. In maya v hindujščini pomeni iluzija. Torej tudi seks je laž. Oziroma zaradi njega pogosto lažemo ali pa nas postavlja na laž. Ta razstava se je zgodila leta 2002, torej sem bil že krepko v moških srednjih letih. Še vedno ne morem trditi, za kaj zares pri spolnosti gre. Vem pa, da sem kot mlad ustvarjalec, ko je šlo za umetnost in seks in ko sem ga ilustriral, vedno hotel biti površinsko pameten. In vedno ko me sprašujejo o ciklusu ilustracij Seks in laži povem, da je to, kar vidijo, nekaj veliko bolj natančnega, kot sem o tej temi risal nekoč. Rad imam izkušene, zrele ženske, ki vedo, kaj je enakopravnost spolov ... Najstnice me nikoli niso zanimale. •