Nič kaj dobrega. Bil je študent umetnosti. Hotel je predvsem slikati, zato se je vpisal na umetniške šole. Tam pa so bile drage barve in tudi pivo ni bilo poceni. Ugotovil je, da študentom umetnosti delo ravno ne diši ... Dobro je bilo to, da si je med kolegi hitro našel pravo druščino, ki se je poleg slikanja navduševala za glasbo. Začeli so igrati po pubih. Britanski džez. Za majhne denarje. In postali so precej priljubljeni, tako da so kmalu imeli po pet nastopov na teden. Za šolo pa niso veliko delali.

Kopija ameriškega. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, predvsem pa po prvi svetovni vojni, se je mladina zbirala v londonskem hotelu Savoy - imenovali so jih bright young things. Otroci bogatašev. In zanje se je igralo britanski džez, da so se lahko zavrteli. Celo v tridesetih, v času depresije, so skladali zabavne, hecne skladbe. Sploh ne pesmi, ki bi jih človek poslušal v času depresije ... Mi pa smo v šestdesetih hodili na bolšjake in za peni ali dva kupovali plošče s precej butastimi naslovi.

Na eni je, na primer, pisalo: »I am going to bring a watermellon to my girl tonight.« Le kaj naj bi to pomenilo, smo staknili glave skupaj. Kupili smo jo in doma posIušali, kaj pravi: »I brought my love an apple, she let me held her hand. I brought my love an orange, we kissed beneath the band, I brought my love a banana, she let me squeeze her tight, I am going to bring a watermellon to my girl tonight.«

Ali pa pesem z naslovom Hunting tigers out in India ... Preprosto so nam bile všeč. Sploh pa je bila to glasba, ki se je odlično podala k pitju alkohola. Ne pozabite, da je bilo to sredi šestdesetih, ko se je džez pomikal v smeri rhythm'n'bluesa in rokenrola. The Who so imeli takrat devetnajst, dvajset let in so večkrat nastopili na naši fakulteti. Šestdeseta v Londonu so bila fantastična. Vojaška obveznost je bila ukinjena. Gospodarstvo je cvetelo. Premier Harold Macmillan pa je na vse konce dežele izrekal misel, da se nikoli nismo imeli bolje. Torej, kaj naj si mislim o Neilu Innesu?

To je nekdo ... (smeh)

To je star škotski priimek.

(krohot) Bog blagoslovi Belgijce! Belgija je bila dolgo moj hobi. Hotel sem se ukvarjati z nečim, kar ne bi bilo preveč zahtevno. Belgija. Ampak Belgijci imajo najboljše nadrealiste, flamsko šolo slikanja ... Koliko političnega komentarja je na teh platnih! Triptihi z duhovniki, ki pomagajo starcem, zadaj pa jim nekdo izpod pregrinjal vleče denarnice ... Flamci so imeli in imajo Boscha, Breugla, potem pa so dobili še Magritta. (smeh)

Moje ime ... Lahko bi me klicali tudi Krompirjeva Glava. To ne bi v ničemer spremenilo mojega pogleda na svet. Moj ime je to, kar sem. Od nekdaj sem si želel risati. Odkar pomnim, sem strmel v stvari in jih risal. In v tem sem postal kar dober. Tudi ko sem napisal prvo skladbo, je to prišlo od tega, ker sem nekaj gledal in poskušal to, kar gledam, prenesti v zvok. Potem sem dal to poslušati drugim in jih spraševal, ali jih spominja na kako stvar ...

Ženske.

Vse vrste. Moj osebni stil je bil precej realističen. Igral sem se. Mislim, da bi mu lahko rekli konstruktivizem. Vzel sem po dvanajst barv in z njimi šprical po platnu ... Za akvarele nikoli nisem imel potrpljenja. Ko sem bil še študent, sem zavil v trgovino z rabljenimi predmeti in videl ogromno šiviljsko lutko. Odnesel sem jo domov, pokrita je bila z vsem mogočim, ampak spodaj je bilo platno! Platno! Takoj sem začutil potrebo, da vzamem v roko čopič in začnem z delom. Na njej sem ustvaril torzo v stilu Rubensa.

Ja, vsak detajl ženskega golega torza sem naslikal. Potem sem ga stlačil na avtobus in odnesel na akademijo. Pokazal sem ga predstojniku oddelka za slikanje in ta si ga je prisvojil in ga postavil v kot svojega kabineta. Kasneje ga je obiskal eden eminentnejših kuratorjev in likovnih kritikov David Sylvester, se zaljubil vanj in ga kupil.

(smeh) Za petnajst funtov. Ampak v tistih časih je bila to tedenska plača. Spomnim se, da je potem profesor rekel, da je torzo deloval tako magrittovsko. Rekel sem: kako? In on: Ne poznaš Magritta? Res ga nisem. Posodil mi je knjigo o njem in doma sem se ob listanju skoraj zjokal.

Zato, ker so bile v njej slike, ki sem si jih od vedno želel naslikati. Skoraj sem za vedno odložil čopič ... A ker je ta sloviti kritik kupil moj izdelek - jaz pa sem vedno več časa preživel z bendom po turnejah –, so mi slej ko prej le dali spričevalo, da sem uspešno zaključil študij. Očitno je, da nikoli nisem imel prave ambicije ... Ambicioznost mi je popolnoma tuja. Imel pa sem srečo, da sem vedno lahko počel stvari, ki so me zanimale. Vse življenje se namreč počutim, kot da se igram v peskovniku.

Zakaj se vam zdi nenavadno?

Imel sem osebne cilje, to že. Ko sem narisal drevo in pri tem nisem bil najbolj uspešen, sem zmečkal papir in začel znova. Kar pa se tiče šovbiznisa – sovražim ga. Nikomur ne naredi nič dobrega. Vodi k čredarstvu. V čredah pa se ljudje praviloma počutimo nezadostne. In da bi zmanjšali ta občutek, gremo v trgovino s hitro prehrano in si kupimo junk burger. Ker to počno vsi. Moralo bi biti prepovedano! Otrok ne bi smeli zastrupljati s temi kemičnimi smetmi. Kot dedka me to zelo skrbi. Nekoč se mi je zdelo, da je svet pretežno zdrav, z malce prismojenosti. Ampak danes je večina sveta do konca norega in humor ob vsem tem nima veliko besede ...

Vsak od nas vidi svet po svoje. Glede na okoliščine, v katerih se znajdemo, lahko stvari, razumljivo, vidimo drugače. Večino zavedanja se zgodi v naših glavah. Napisal sem skladbo Face mail in the meat zone. Smo kot računalniki. (Pokaže na glavo) To je naš face mail in vse ostalo je meat zone. Večino časa gledamo televizijo, beremo ali pa, to počnemo redkeje, razmišljamo. Sanjamo in smo zmedeni. Svoje nastope navadno začnem s komadom All alone. Z ukulelejem. Ljudje me gledajo in se sprašujejo, le kaj da mi je. Skladba je kratka in gre nekako takole: all alone, when you're all alone. Potem pa občinstvu rečem: All together now. In potem vsi skupaj pojemo popolnoma sami. To je stanje stvari. Verjamem, da si zaslužimo samospoštovanje – Francozi bi šli še dlje in rekli l'amour propre, samoljubje –, kajti če nisi ponosen nase, tudi za druge nisi pretirano koristen. Zato sem ustanovil The Ego Warrior Movement: da bi se samozaščitili pred čredenjem. V meni je kanček križarja ali pa Don Kihota, toda večinoma mi gre za to, da poskušam razumeti vzvišene stvari na zabaven način. Ne gre za to, da mora človek biti smrtno resen. Bog blagoslovi Jeana Paula Sartra! Bral sem Gnus. Ga odložil in se vprašal: kje pa sploh sem? No, bil sem v hotelu v Liverpoolu, v takrat tako imenovanih urban spaceih, in vprašal sem, če obstaja urban space, kakšen naj bi bil Urban Spaceman. In sem za našo skupino The Bonzo Dog Doo Dah Band napisal skladbo s tem naslovom.

Prvo ime je bilo The Bonzo Dog Dada Bend. Dadaizem. Ampak utrudilo nas je razlagati ljudem, kaj je dadaizem, tako da smo se preimenovali v Doo Dah. In je bilo bolje. Pet let smo garali, da smo uspeli. Vmes smo posneli šestindvajset televizijskih šovov z Monty Pythonovci, še preden so postali Monty Pythonovci. Magical Mystery Tour. Odpravili smo se v vse smeri Anglije in na vsakih štirideset kilometrov naleteli ne samo na drugačen dialekt, temveč tudi na drugačen smisel za humor. A ugotovili smo, da imajo vsa mesta enako urejen enosmerni promet in da imajo iste trgovine. »Ups, nekaj se dogaja,« smo si rekli. »Treba bo pogledati zabavno plat teh ugotovitev.« In naš član, Vivian Stanshall, je nato napisal čudovito pesem Can blue man sings the whites? Kar naj bi v resnici pomenilo Can white man sings the blues. Hipokrizija med našimi kolegi glasbeniki je bila izjemna: žvižgali so našim besedilom in pametovali, da smo premalo pretenciozni. Oni pa so peli neumnosti kot na primer: I'm the illusive butterfly of love. Groza! Mi pa smo jim vrnili, rekoč: dajte no, preberite raje kakšno knjigo poezije. Bili smo varuhi tega, da bi se ljudje jemali preveč resno.

Zelo. Tako kot vsi, ki so se takrat skupaj z nami znašli na glasbnih pop lestvicah. Lahko rečem, da nismo imeli niti enega samega slabega koncerta. Dovolj, da so nas glasbeni uredniki začeli siliti, naj že enkrat posnamemo single. Potem sem res napisal komad The Urban Spaceman.

Kako naj razložim ... To je, na primer, nekdo iz reklame, ki v kamero govori: »Joj, ne morem verjeti, poglej, vse je tako lepo ...« Nemogoče. Na koncu človek ugotovi, da takšni ljudje ne obstajajo. To je virtualno bitje v ljudskih glavah, predvsem pa oglaševanju, ki prodaja sijoče in nasmejane obraze. Danes je še veliko huje kot nekoč, tako da se počutim, kot da sem v filmu TV mreža (Network). Kdaj so posneli ta film? Pred štiriintridesetimi leti! Ampak danes je res še slabše. Pri mojih zrelih letih se od mene pričakuje, naj bom zadovoljen s svojo milostno neznatnostjo, nepomembnostjo. Pa ne bo šlo! Poglejte, že davno so Monty Pythonovci satirizirali televizijo, upravnikom in gledalcem povedali, kaj je narobe z njo, pa se ni nič izboljšalo.

Mladi producent Humphrey Barclay verjetno ni vedel, v kaj se spušča ... Toda jasno mu je bilo, da smo tako Eric Idle kot Michael Palin in Terry Jones, mi iz Bonzosov, Denise Cuffey pa David Jason, ki je danes sir David Jason in je eden najboljših in priljubljenih komikov v Veliki Britaniji ... Vsi skupaj smo delali nekakšen otroški program. Nismo vedeli, kaj naj bi to bilo, zato smo delali tiso, kar je všeč nam. Delali smo pantomimo, Janko in Metka, Aladina ... Zgodbo Aladina smo s pantomimo povedali v treh minutah.

Od začetka do konca! (smeh)

Šli smo se dekonstrukcijo televizije. In otrokom je bilo všeč! Tudi odrasli so ob sredah popoldne hiteli domov, da so jo lahko gledali. Nismo kršili nobenih televizijskih kodeksov ...

Kakšne? Poskusili smo se zabavati in to je bilo to. Zdelo se je prav, da sem bil videti kot G. I. Vietnam. Ker takrat je bila vojna v Vietnamu. Pri dvajsetih seveda ne veš, kaj pomeni Vietnam, toda ga uporabiš, ker je to nekaj, o čemer vsi premišljujejo. Naslednji teden smo se, na primer, oblekli v nogometaše, zapeli pesem in se norčevali. In obenem smo bili ves čas na turneji. Potem so nas nekaj dni pred snemanjem vsakokrat poklicali po telefonu in vprašali, kakšne rekvizite potrebujemo. Bobnar je enkrat odgovoril prvo stvar, ki mu je tisti hip padla na misel: »Tri kartonaste škatle, odskočno desko in sodček za gorivo.« Ko so čez dva dni spet poklicali, sem jaz vzdignil slušalko: opravičevali so se, da so škatle pripravljene, odskočna deska tudi, ampak sodčka da ne morejo in ne morejo dobiti ... Moral sem jim povedati, da se je Larry samo hecal. Vseeno nam je bilo, kakšni rekviziti so nas čakali, tako in tako smo vedno improvizirali, skeče in glasbo. Vse je šlo v živo. Ampak morali smo biti mladi, da smo lahko prenesli ves ta stres. Študentje s Cambridgea in Oxforda, trubadurji, satiriki, Bonzovci pa smo bili večinoma študenti slikarstva in kiparstva. Mirne duše lahko rečem, da se je ideja anarhije najprej rodila v druščini Bonzovcev in potem postala sinonim še za Pythonovce.

Hm, ne vem, kaj bi rekel za druge, ampak mislim, da smo bili močnejši skupaj. Skupna kemija je bolj delovala kot posamična. Nikoli nismo vedeli, kaj bo storil Roger ali Vivian ali Michael ... Bilo je nevarno. (smeh) Nekoga je prijelo, mislim, da je bil Roger, da je na odru Michaelu okoli vratu ovil plastično cev, ki jo je bil dobil v klubu upokojencev, bogve za kaj so jo tam uporabljali ... In ta je potem rekel, raje umrem, kot da mi to oviješ ... In je padel na tla in se naslednji dve uri ni premaknil. Nekega večera sem obsedel v eni od priložnostnih garderob in glasno razmišljal: kaj pa če vse skupaj ni resnično in smo v resnici na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. To je bila temna misel. Ampak vsi so s široko razprtimi očmi v en glas rekli: yeees! Vsi za enega, eden za vse.

Vivian je, odkar ga poznam, vedno popival v dobri družbi: s Paulom in Johnom Lennonom. Neke noči se jima je potožil, da naj bi Bonzi posneli neki prekleti single The Urban Spaceman in da jim je glasbeni producent zabičal, da imajo za posnetek na voljo tri ure, in to je to. Potem pa je Paul rekel, če hočete, bom vaš producent. In res. Zbrali smo se v studiu in tistemu kretenu rekli, ok, posneli bomo single, ampak nočemo, da bi ga ti produciral.

Ne, čakali smo na reakcijo (smeh), ker se je začel postavljati: »A tako!? In kdo mislite, da vas bo hotel producirati? Mi pa: »Paul McCartney.« In res, posneli smo ga v osmih urah in pol. Med inštrumente smo vrinili še plastično cev za zalivanje rož, ki smo ji na koncu nataknili del trobente. Oni producent, ki je še vedno čepel zraven, je rekel: »Tega pa ne morem posneti. »Seveda lahko!« je rekel McCartney. Paul je igral na ukulele. Ko smo zaključili, je pomencal, da je prejšnjo noč nekaj napisal. Neko skladbico. Sedel je za klavir ali kitaro in začel igrati Hey Jude. Torej smo jo mi slišali pred Beatli. Tako.

Zakaj, zakaj!? Nismo se hoteli ponašati s tem, da imamo Beatla med nami. Tega pa res nismo potrebovali. Paul se je začel zvijati od smeha in vprašal: »Ja, katero ime pa boste potem dali na ovitek? In mi: »Apollo C. Vermouth.« In tako je tudi bilo. Na lestvicah se je skladba uvrstila na sedemnajsto mesto. Ko pa se je razvedelo, da je bil Paul McCartney dejansko zraven, je skočila na peto mesto. Samo v Veliki Britaniji smo prodali 300.000 plošč. Za to skladbo sem dobil nagrado.

Ja, britanska akademija za pisanje skladb podeljuje nagrade, če prodaš toliko in toliko singlov. Oba z Georgeem Harrisonom sva jo dobila, on za komad Something. Oba sva jo, ker je precej težka, uporabljala kot podstavek za vrata. Da se ne zapirajo.

Skoraj sočasno z nastankom Rutles Weekend Television so nastali The Rutles. Najprej smo pripravili parodijo na video skladbe A Hard Day's Night. A Hard Day's Rut, torej. Zato ker je bilo tako poceni: črno-bel video, mi tečemo po travnikih in poljih ... (smeh) In potem je prišel še ta dokumentarec: Eric Idle se je domislil lika glasbenega novinarja, ki je tako dolgočasen, da kamera vseskozi beži stran od njega. Igral ga je seveda Eric. George Harrison pa je bil eden bolj duhovitih ljudi, ki sem jih srečal. Verjetno edini od Beatlov, ki je že zgodaj imel poln kufer slave in Beatlov. Vsa ta norija okrog njih mu je resnično šla na živce. Predvsem pa ji ni verjel.

Nisva se družila. Dobro sem poznal njihovega predstavnika za medije Dereka Taylorja. Nekoč sem mu rekel, da me čudi, da se Beatlom še ni sfuzlalo. »Pa sem jim je,« je odgovoril, »vsakemu posebej in na svoj način.« Beatli so bili res dober bend. Slišati jih v živo je bilo nekaj lepega in dobrega. Beatlomanija je bila res medijski presedan. Vse od takrat se mediji trudijo, da bi organizirali kaj podobnega, ali s fanovskim vreščanjem ali praznovanjem žalosti, kot je bilo ob smrti lady Diane. Cinizem. Vse je del neke medijske formule – se opravičujem, vi pišete za ugleden časopis … Ampak tako je. Televizija, predvsem pa televizijska poročila, so se popolnoma izgubila.

Zdaj me vabite, naj definiram, kaj je humor. Samo nekdo pompozen in nor bo skušal to razložiti. Pravi britanski humor je, na primer, popolnoma iracionalen. Na radiu smo v mladosti poslušali The Goon Show. Vsa naša druščina je v mladosti vsak teden za pol ure pobegnila v to oddajo. Noro! Spomnim se, kako so se v eter pretvarjali, da prečkajo puščavo. In eden je rekel, hudiča, to sonce pa žge! Drugi mu je odvrnil: Ne dotikaj se ga! Kako naj pojasnim ta humor? Ne znam. Gre za nekaj nepričakovanega. Kaj nasmeje ljudi?

Verjetno nekaj, kar ljudje zelo globoko razumemo in ne znamo ubesediti. Hahahahaha. Ta smeh pomeni, da smo nekaj popolnoma razumeli. Če se ne nasmeješ, nisi razumel. Je kot matematika: ali je nekaj prav ali pa narobe.

Nisem kvalificiran, da bi odgovarjal. Rad imam Jacquesa Tatija … Pa Francozi sploh nimajo izraza za šalo.

Bon mot, plaisanterie, morda blague …

Morda. Ko smo promovirali film Monty Python in sveti gral, nas je po eni od projekcij vseh sedem sedelo za mizo. Novinarji so nas spraševali, kaj je smešnega pri udarjanju dveh kokosovih orehov skupaj.

Da ne vemo, da je to kot takrat, ko se otroci igrajo s kamni in udarjajo z enim ob drugega … Spet je šlo tipično francosko željo po intelektualiziranju. Ne moreš opustiti humorja in preživeti! Ne gre.

Ja, seveda! Šlo je za zakompleksanost tistih, ki živijo od besed. Scenaristov. Strašansko se bojijo ljudi, ki so intuitivni in ustvarjajo zvoke – glasbenikov. (krohot) Zato jih morajo kar naprej napadati in vanje metati velikanske lesene zajce in krave. Montyji so od hudiča. Terry Jones je univerzitetni profesor zgodovine, napisal je vrsto knjig. Preden so nastali Pythoni, je skupaj z Michaelom Palinom posnel otroško oddajo Complete History of The World. Če se nobeni stvari ne nasmeješ, umreš. Ali pa tvegaš strašansko dolgočasenje. Ker edina stvar, ki nas jo je zgodovina naučila, je, da nas ni ničesar naučila. Smeh je tako naraven kot jok. Pripovedovali so mi, kako se je po prvi svetovni vojni med ljudi razširil črni humor. Morda nam danes zveni bolno, toda to so bile šale odrešenja. Humorja ne kaže analizirati, tako kot tudi ne dobrega vina.

Bruegel. Katerakoli slika Bruegla.

Ves čas. Ampak tudi jaz sem se nekaj čas zgubljala v predoru. Veliko komikov se ves čas spogleduje z mrakobnostjo, ker je to njihovo naravno stanje. Poznam čudovito zgodbo o človeku, ki gre k zdravniku, češ da je v globoki depresiji. In ta mu reče, da je slišal, da v mestu nastopa klovn, in da naj ga gre gledat in poslušat, da se bo razvedril. Pacient mu odgovori: gospod doktor, jaz sem ta klovn. Zadnjih dvajset let govorim, kar mislim, da je pametno, da govorim. Kdaj sicer bom? Imam vnuke ... Vsako človeško bitje je tu s posebnim razlogom. Sodelujmo. Kaj naj storimo, da bi se starodavni teror, da večina nastrada zaradi požrešnosti peščice, končal? Mislim, da je prišel čas, ko bi morali politiki in mediji prenehati s tem, da imajo ljudi v suženjstvu. Prodajajo jim sranje. In denar ni nič vreden. To vemo. Vsi govorijo o izobraževanju, a ne mislijo resno. V resnici potrebujejo bedake, da lahko manipulirajo z njimi. Na vsakem delu sveta zrase po en alfa moški, ki tisti predel odpelje v pogubo. V časopisih kar naprej pišete, da je človek svoboden. Ampak ni! Nikar jim pod pretvezo svobode ne prodajajte eskapizma, ker to ni fer!

Nesektaštvo, nenasilje in nepovratnost.

Precej. Včasih se mi na drugem koncu sveta zgodi, da me kdo pozdravi z našim pozdravom, ki ga imam narisanega tudi na majici.

In potem se, reciva, počutim bolje. Manj osamljen.

Da nanj gledaš vedno s svetle strani. •